MAREC 1952 Nabožni slovenski mesečnik Ob križu - P.Odilo ofm . 65 Sv.Jožef/pesem/ - P.Krizostom ofm . 66 Mesec duhovnih naborov. 67 Premišljevanje /pesem/ P.Aleksander ofm .... 71 Nekoč in danes - P.Hugo Bren ofm . 72 Jeziku post! - O.H. 73 Mati Stvarnikova - P.Kazimir ofm. 74 Križev pot - Po “Oznanilu” . 76 Amsterdamski čudež - Vrhovčan .79 Vitez naše ljube Gospe - Prev. p.Odilo . 82 Moj očka so rekli /pesem/ P.Aleksander . 86 Pismo iz Avstralije - PP.Beno in Klavdij . 87 Po kraljestvu križa . 88 Lemontski odmevi .90 Barcelona vabi! - A.B.92 Kramljanje na zapečku .93 Urejajo in izdajajo SLOVENSKI FRANČIŠKANI v Združenih državah ameriških Glavni urednik - Editor: Fr. Martin Stepanich OFM U pravnik - B us iness Manager: F r. Cyr i I Sh irce I O F M * Naslov - Address: AVE MARIA, Box 608, Lemont, Illinois Telephone : Lemont 873 * Naročnina - Subscription rate: Za U.S.A. in Kanado $ 2.50 - Za inozemstvo $ 3.00 * Naročnina je Tvoj dar slovenskim fantom, ki se v lemontskem semenišču pripravljajo na duhovniški poklic. Naročnikov in dobrotnikov se lemontska frančiškanska družina spominja pri dnevnih molitvah, zlasti pri svetih mašah. * Printed by AVE MARIA PRESS, Lemont, Illinois * Published once monthly - twice in October - by the Slovene Franciscan Fathers, Lemont, Illinois, in the interests of the Commissariat of the Holy Cross. Entered as second class matter at the post Office of Lemont, Illinois, under the act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at special rate of postage provided for in section 1103, act of October 3, 1917. - Authorized July 14, 1945. letnik 44. (Ave marec 1952. Ob križu velemestna palača je še tonila v ju¬ tranjem mraku, ko se je v njeno prvo nad¬ stropje že vzpenjal zaskrbljeni duhovnik. Spo¬ ročili so mu, da se je tisto noč zgodilo nekaj strašnega v družini, ki jo je dobro poznal. Včasih je živela zelo razkošno, pozneje pa so se razmere spremenile. Mož je bil prezgodaj upokojen in s tem je težka skrb legla na raz¬ vajeno družino. Pretežka se je zdela očetu- to noč si je sam vzel življenje. Duhovnik bi mu rad pomagal pri spravi z Bogom, toda bilo je prepozno. Samo toplo besedo tolažbe je mo¬ gel izreči strti ženi in domačim, potem je zamišljen odšel. Na stopnišču se je spomnil: Zakaj ne bi obiskal še svojega prijatelja v drugem nad¬ stropju, ko‘ je že ravno v hiši? Pred leti so mu odpovedale noge, ohromel je. Prikovan je za vse življenje na posteljo in naslonjač. Tudi zdaj ga je našel duhovnik v naslonjaču. Rožni venec je držal v roki: pravkar je še molil. Duhovnikove in bolnikove misli se srečajo: Kako je mogel oni revež spodaj v prvem nadstropju tako žalostno končati?. • . A duhovnikove misli snujejo še dalje: “Ti, dragi moj prijatelj, bi imel mnogo več razloga za to dejanje, saj trpiš že leta in leta. Tudi ti si bil nekoč premožen in mora ti biti težko, da nisi več. Zakaj ne sežeš po re¬ volverju?. ” V tem razmišljanju mu oči begajo po sobi. Stanovanje mu da odgovor na tiha vprašanja. Tudi tu so sledovi nekdanjega udobja, prav kakor spodaj. A tu je nekaj, česar spodaj ni videl. Nad bolnikovo posteljo visi velik križ. Križec za smrtno uro je na nočni omarici in na nasprotni strani še eden. In duhovnik se spomni besed sv. Avguština:“Kristjanov ne poderejo viharji tega sveta, ker jih dviga križ Kristusov! In pa besed sv. Terezije Velike: “Dvignite svoje oči h križu in vse vam bo lahko!” In časopisi so pisali o slovitem učenjaku, ki si je dal na svoj na¬ grobni spomenik vklesati: O križ, moje edino upanje! Še drug primer: V bolnišnici francoskega mesta Neverse se je zgo¬ dilo nekaj posebnega. V eni izmed bolniških sob se je zvijal mlad mož v silnih bolečinah. Težko je prenašal svojo bolezen. Nekoč pa mu je bilo trpljenja dosti in preveč. V obupu je klical usmiljeno sestro, naj mu pri nese revolver, da si bo končal življenje, ki mu je postalo neznosno. Sestra mu je govorila besede tolažbe, toda niso nič zalegle. “Revolver mi dajte!” je kar naprej kričal bolnik. Tedaj pa je uboga sestra, v hipni zmedenosti morda ali pa po božjem navdihu, snela s stene AVE MARIA P .Odilo ofm P.Krizostom ofm 4 Delo mu je življenje od vriskajoče zore do trudne noči. Delo mu je sveto stemljenje vse dni. Žuljave so mu roke, globoke brazde so mu v licih gube in noge so trudne. Iz oči pa mu gori detinski smehljaj, v srcu mu kipi mladostni maj. 1 Njegova pota , so z lilijami obdana, čez in čez so z drobnim cvetjem posejana. Jožef - krepki mož! Vem, zakaj so tvoje roke polne rož. Vem, zakaj ovijajo tvoje srce nežne cvetlice. - Varuh čiste Device! Varuj tudi naših src bele stezice! 66 križ in ga potisnila obupancu v roke: “Tu imate revolver! Bolnik je zagrabil “samokres”, se zdrznil in se nehote zagledal v Križanega. V Njegove pribite roke in noge, v Njegovo s trnjem kronano glavo in v rano na božjem Srcu. . . Tudi njegovo srce je zadel žarek božje luči. Pomirjen se je zamislil: Jezus je trpel nedolžen in tako vdano. Jaz pa nisem nedolžen. . . ” Od tistega trenutka je svoje bolečine nosil vdano, zelo vdano. “Kristus je bil pribit na križ, jaz sem na posteljo. . . ”se je tolažil. - - - Morda moraš tudi Ti mnogo trpeti. Včasih se stopnjujejo bolečine skoraj do obupa. Ali si se že spomnil kdaj, da bi vzel v takih urah v roke znamenje Jezusove ljubezni? Ali si se že kdaj v svojih bolečinah zamislil v Zveličarjevo trpečo podobo ? Poskusi in verjemi: odleglo Ti bo. In pa sledeče besede večkrat premisli: Kdor hoče napredovati v kreposti in milosti, naj vsak dan trpljenje Gospodovo premišljuje! Nobena pobožnost ne zbudi toliko svetih želja, kakor premišljevanje trpljenja in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kdor premišljuje trpečega Odrešenika, mu zagori v duši ogenj velike ljubezni do Njega. duhovnih naborov '^ABOK - beseda, ki vzbu¬ di v premnogih spomine odpora, v mnogih pa spomine mladeniškega zanosa in izkustva, ki se ga marsi¬ kateri naših očetov s ponosom spo¬ minja. K Soldatom so nas izbrali! - V starih dneh to ni bila tako strahotna stvar, kakor se danes mnogim zdi. V dneh starih časov je bil fant ponosen, da je šel lahko domovini služit. In morda mu domovina niti ni bila toliko v mislih, kot pa mu je bila v mislih zavest, da je z nabo¬ rom postal mož. Postal je mož, ki bo šel prvič od doma. Postal je mož, na katerega se je začela celo oblast zanašati in nanj polagati važ¬ nost. Čeprav se včasih s smehom obračamo na tiste stare slike, s ka¬ tere se oče, brkati in v vojaški uni¬ formi, ozira po hiši ter govori svoji družini: Glej, tudi jaz sem nekaj dal od svojih prvih moških let domovini in svetu! V starih dneh so z nageljnom na prsih in s krivcem za klobukom oznanjali:Pobič sem star šele osem¬ najst let, cesar me hoče k Soldatom imet. . . Danes je nekam drugače: ni več veselja in korajže. Se pač fantje zavedajo, da besede vojska in vojna in kasarna niso le prazne muhe, To naj bo uvod k temu članku z naslovom “Mesec duhovnih naborov”. Od raznih časopisov sem prejel po¬ vabilo, naj damo tudi slovenski frančiškani oglas: oznanilo fantom po širni ameriški deželi, da imamo svoj zavod, kjer vzgajamo kandida¬ te za duhovništvo. Opozarjajo, da je marec mesec duhovniških poklicev. “Sunday Visitor" bo na primer kar vso številko posvetil duhovniškim poklicem z listo vseh Različnih za¬ vodov in semenišč. Vse samo zato, da bodo izvoljenci, ki čutijo v sebi poklic, lahko prav izbrali in storili potrebne korake za “duhovniški na¬ bor” . Nam menda ne bo treba po tujih časopisih oznanjati in praviti, kdo smo in kakšne namene imamo. Saj se poslužimo lahko lastnega lista “Ave Marije”, ki prihaja k pet tisoč slovenskim družinam .po širni Ame¬ riki. Oznanjali smo skoraj v vsaki številki, da molimo za duhovniške poklice in moledujemo za kandidate, ki bi bili voljni stopiti v red svetega Frančiška. Prav je, da ta mesec, ki ...in Šolske skrbi sladi tudi pestro študentovsko življenje, zlasti igre in zabava v božji naravi. L M Kar prehitro minejo Štiri leta in tre- ha je stopiti korak naprej. Kliče- 4 Študij v High School je vse težji ** W kot pa v osnovni Šoli. A z božjo ** x N.pomočjo je vsaka težava lahka... AVE MARIA je posebej posvečen molitvi in na¬ boru duhovniških in redovniških po¬ klicev, damo svoj apel zanje v po¬ sebnem članku. Predstavljati se nam ni treba posebej. Saj ni ameriškega Slovenca, ki bi ne vedel, da imamo v Lemontu zavod, kjer se sinovi slovenskih staršev pripravljajo za Gospodovo službo. To pa lahko slovesno po¬ udarimo, da tudi po slovenskih vr¬ stah iščeta Gospod in sveti Franči¬ šek novih, mlajših moči za važno vojsko duhovnikov in redovnikov, ki bodo pripravljeni iti na vojno zoper moči teme. Blagoslovil nas je Bog z mnogi¬ mi poklici v pretečenih letih. Po vseh slovenskihnaseljih si je Gospod izbral izseljenske družine, ki so dale po enega ali celo dva oltarju. Zato smo prepričani, da bo Bog tudi v naših mrzlih dneh izbral tega ali onega, ki bi bil pripravljen odzvati se božjemu klicu za duhovni nabor . Državni nabor k vojakom in pa ta naš duhovni nabor nista ena in i- sta stvar. Pri duhovnem naboru ni Novi dom je lep in velik. Nekaj milj ® od ameriških Brezij stoji. Imenuje ® * se: St.Joseph Seminary,Westmont,lll. gg Vlak bo kmalu odpeljal proti Chica¬ gu... Slovo je prisrčno. Morda pa le Bog kliče sinka na duhovniško pot... 69 sile. Tu sta glavna; mladeničeva volja in pa božji namig ali nagib, ki mu navadno pravimo “poklic”. Kaj je prav za prav duhovski po¬ klic? O tem imajo premnogi zmeša¬ ne pojme. Kot si ljudje premnogo- krat predstavljajo, je treba za to izreden klic božji. Kot bi moral Bog izvoljenca s posebnim čudežnim namigom zagrabiti za lase in pre¬ nesti v duhovniške vrste. Slišali ste že najbrž o sloven¬ skem dovtipu, ko duhovnik sprašuje mamico, če “bi dala sina za gospo¬ da”. Mati je vsa vesela;“O, zakaj pa ne !” Duhovnik sprašuje dalje;“Ali je fant dobre glave ? ” Mati pa hitro odgovori;“O, tisto pa, tisto ! Zadnjič je padel po devetih stopnicah, pa si ni glave razbil! ” V današnjih dneh bi res potre- take duhovnike, ki bi imeli glave, da bi prenesli vse Saj si mora skoraj vsak du- res utrditi svoje živce in pa bovali “trde” bunke, h ovnik mišice, če hoče prestati mnoge in težke preizkušnje modernih prega¬ njalcev. Za geslo bi si danes prav vsak duhovnik lahko vzel Prešernov verz; "... Podplat je koža čez in čez postala. ..” Narod si je torej dobro glavo vzel kot predpogoj za duhovniški po¬ klic. Res je, duhovnik naj bi bil “dobre” glave, ker bo učitelj, vodi¬ telj, zdravnik duš. Za tak poklic pa je bistra glava potrebna. Toda da bi moral prejeti od Boga ravno pet ali celo deset talentov, tega treba ni. Premnogi napravijo z enim samim talentom več kot drugi s petimi ali desetimi. Le pomisli na nenadarje¬ nega, a svetniškega in odličnega dušnega pastirja arškega, sv. Jane¬ za Vianeja! “Dobra glava” torej in pa “klic Gospodov”... Tega pa jaz nimam, bo marsikdo rekel. In je že re- l kel ter se ni odločil za Gospodo- \ vo službo. A Še enkrat:Kako kliče Gospod? LetnTNOVO^NlK. 'm—. Hitro je konec srečnega leta. Zače¬ lo se je klerikaško življenje molitve, dela in zdravega razvedrila,... ...po letih filozofskega in teološke¬ ga študija pa je dečko s prve slike.., —• ««1, jg ...noviciat. Fant je ostal stanoviten jg in zdaj že med frančiškanskimi no- • vinci skrbi za oltar lemontske Mari je. ® ‘M J* 70 Prav na različne načine in to kar Njemu prepustimo ! Rečemo pa to, da le redkokdaj tako, kakor je po¬ klical na primer Samuela ali Savla. Navadno prav po domače drega in se posluži navadnih poti življenja; vča¬ sih ene same prijateljske besede, včasih knjige, preizkušnje. . . Kot se je poslužil najbolj malenkostnih in vsakdanjih stvari pri posvečevanju duš po zakramentih (vode, olja. . .), tako tudi pri klicih za seboj ne rabi ravno strele, groma in drugih glas¬ nih in jasnih trobent. Kot mi pravi razlaga cerkvenih postav (Father Lydon; Pripravni od¬ govori na vprašanja cerkvenega pra¬ va, stran 541), je duhovniški poklic res poklic; to pa ne pomeni, da mo¬ ra dobiti fant poseben navdih Svete¬ ga Duha, ki bi ga lahko kar z roko prijel. Poklic pomeni, da je dal Bog mladeniču posebno pripravljenost, nravne in razumske sposobnosti ter ima pri vsemi tem za vstop v seme¬ nišče nadnaravni namen. Naj pa kandidat nikar ne misli, da more biti poklican k redovom, ne da bi imel škof ali redovno predstojništvo pravico pametno presojati njegove duhovne in telesne vrednosti in šele po treznem preudarku pripustiti kandidata k oltarju. Bog po svoji previdnosti kandidata pripravi, Cer- ker pa po božji volji odkrije in goji mladeniča za božji poklic duhovni¬ štva ali redovništva. V tem oziru je pa res z duhov¬ nim naborom kakor z vojaškim. Ni vsak za vojaka, čeprav je pobič star osemnajst let in ga vsa dekleta ob- rajtajo. In ni vsak za duhovnika, če¬ tudi mu mati pravi, da je in četudi mu ljudje govore, da “bi bil dober gospod” in da se bo dobro imel na zemlji, če stopi v lemenat. Da bo belega kruha sit. Ali če mu nazadnje drugega ne kaže, kot da gre za go¬ spoda, ker na gruntu ne bo mesta zanj. . . Tak bo vsak razočaran. Presbjevanje, ali je kdo za du- AVE MARIA hovnika ali ne, je torej treba prepu¬ stiti naredbi Gospodovi. Bog ne sa¬ mo kliče, tudi preizkuša. Božji klic torej ni trenutna “strela”: je dolgo trajajoč nabor, ki včasih traja po sedem ali osem let. Končno je pa pri vseh poklicih tako. Saj tvoj oče, stric in brat, to¬ variš in prijatelj tudi niso postali kar čez noč to, kar so danes. Za vsak poklic da Bog zmožnosti in ve¬ selje, toda treba je dolge vaje, prakse in službe, predno postaneš mojster. Pri Bogu čas ne igra vlo¬ ge. Bog včasih lahko kliče kar celih dvajset let. Ne bom razlagal, kakšne pogoje zahteva Cerkev za sprejem duhovni¬ škega kandidata. To že več ali manj vemo. Treba je pripravljalnih let šole ( v Ameriki osem elementarnih razredov in štirje razredi višje šo¬ le, High School, kjer se uče tudi la¬ tinsko ) za sprejem. Sledi modro- slovje in bogoslovje, kar traja na¬ vadno sedem let, z redovnim novi¬ ciatom osem. Da mora biti mlade¬ nič zdrav in normalne telesne po¬ stave, se razume. Da mora biti res plemenite nravi in dobrega značaja, se razume še bolj. Vse te lastnosti so del božjega “poklica”. Neposredni koraki za vstop te morda bolj zanimajo. Treba je s prošnjo na dan vsaj šest mesecev pred pričetkom šole, če hočeš do¬ biti mesto v pripravljalnem malem semenišču, ki odgovarja zgoraj ime¬ novani High School. Potrebne so še razne druge informacije, za katere se pravočasno pobrigaj. Najbolje je stopiti k domačemu župniku, ki si šteje v prvo dolžnost, da pomaga takim mladeničem po Gospodovi po¬ ti . Lemontski frančiškani vemo, da so mnogi mladeniči, ki bi morda hoteli s prihodnjim letom stopiti v malo semenišče z željo se pridruži¬ ti slovenskim frančiškanom, varu¬ hom lemontskega svetišča Marije Marec 1952. Pomagaj, ameriških Brezij. Tem povemo, da mislimo na poseben na¬ črt, ki bi ga z božjo pomočjo in so¬ delovanjem staršev ter dobrotnikov prav lahko izpeljali. . . Imena teh mladeničev želimo in to v najkrajšem času. Mladeničev, ki so končali osnovno šolo, so lepega značaja, zdravi na telesu in duhu ter bi želeli postati duhovniki v redu svetega Frančiška. Tudi med “novi¬ mi” bi morda našli tega ali onega, ki je gojil to željo že v domovini. Zdaj ima priliko, da dobi navodila in sredstva za dosego svojega cilja. Te fante bi kot svoje gojence poslali v frančiškansko malo seme¬ nišče, da končajo High School. Nato bi stanovitni na ameriških Brezjah nadaljevali svojo pot do oltarja. 71 Lahko bi dal še več informacij o tem našem načrtu,a zdi se mi bo¬ lje, da ostanejo za osebni razgovor z morebitnimi kandidati. Vsaj za čas. Toliko pa lahko povemo, da bo v poznejših letih kdo med temi fanti morda začutil klic za misijonstvo, prav v Sloveniji. Noben jim ne bo branil, da se povrnejo v domovino. Sedi in napiši pismo na naslov frančiškanskega predstojnika v Le- montu: Very Re v. Commis sary, P . O . Box 608 - Lemont, Illinois Piši takoj, ker je za vstop v ma¬ lo semenišče za prihodnje šolsko leto časa samo še dober mesec! Trinajsti marec je zadnji dan. j^tenuiljevanje V dekletih mladih časih iščem svojo mater, ko me kot sanjo lepo je v očeh nosila. V ženah presrečnih iščem časih svojo mater, ko še pod srcem me je Bogu obljubila. Bog ve, če danes mene vidi v posvečencih, ko jih po trdih mestih in vaseh srečava? Morda je trudna duša ji v skrbeh za sina, ker svet je bogokletstva poln in zemlja ni' več zdrava? Ko gledaš kradoma te strte svečenike, nikar ne oČitavaj Bogu mi, skrbljiva mati! Saj božji posvečenec je izvoljenec - mučenec, ki v trdo in še v blato mora si postlati, da more duše h Križanemu pripeljati. Ko v razcapancih iščeš božje olje in čudiš se, da posvečeni prsti P° krvi in po gnoju brodijo -