Tatjana Bregant KERAMIČNO GRADIVO IZ ZIJALK NA LEPI GLAVI IN DOLGI NJIVI Keramično gradivo iz obeh zijalk je bilo pobrano na površini, zato ni na voljo nikakršnih stratigrafskih podatkov. Vse osnovne značilnosti gradiva obeh zijalk kažejo enotne poteze, tako da lahko tudi s tega vidika sklepanno, da sodi gradivo obeh k istemu kulturnemu horizontu. Nekolikšna izjema sta dva fragmenta (T.1,9,10) iz zijalke na Lepi glavi, ki po tehnični, zlasti pa oblikovni plati kažeta še elemente starejših obdobij kot ostalo gradivo. Za zdaj seveda brez arheoloških terenskih posegov — izkopavanj — še ni mogoče reči, ali sta to po oblikovni strani še živa stara elementa med mlajšim gradivom, ali pa lahko v tej zijalki pričakujemo tudi starejše gradivo v nižjih plasteh. Tehnološke značilnosti gradiva iz obeh zijalk so enake, zato je umestna enotna obravnava. Tudi oblike gradiva dopuščajo tako obravnavo, le s tem poudarkom, daje iz zijalke na Lepi glavi količinsko več materiala in zato najbrž tudi več form (T.l in T.II), medtem ko imamo iz zijalke na Dolgi njivi manj gradiva (T.III) in zato tudi manj form. Keramika je v večini primerov izdelana iz dobro prečiščene gline, mešane z zelo finim, najbrž kremenčevim peskom, razen dveh kosov, ki kažeta z bolj porozno površino (T.l, 11; T.Ill,5) na to, da je bila glina manj pazljivo očiščena organskih primesi, pri žganju so primesi zgorele in pustile na površini podolgovate jamice. Vsa keramika je bolj svetlega tona, pretežno svetlo rjavo rdečkasto žgana, so pa tudi svetlo sivkasto do sivo pečeni kosi zlasti med skledami, medtem ko sta pokrova svetlo rjavkasto'drap barve. Vse posode so vrtene — izdelane na lončarskem kolesu s sorazmerno malo valovitimi notranjimi površinami, kar kaže na zelo pazljivo izdelavo. Zunanja površina pa je po mode- laciji ravna pri čemer seveda ne smemo upoštevati raznih posameznih ali v skupine položenih horizontalnih žlebov, bodisi v obliki ravnih linij ali valovnic, ki so narejene hote in z namenom krašenja. Vsa keramika je brez izjeme dobro žgana, kar dokazujejo prelomi, ki so enakomerno prežgani in iste barve kot obe površini. Na dobro izdelavo in izvedenost izdelovalca kažejo tudi tanke stene vseh posod, zlasti še zato, ker večina sodi k velikim posodam; lonci in vrči so bili visoki nad 30 cm, pri skledah pa premer ustja presega celo 40 cm (npr. T.l,11). Nikjer ni mogoče zaslediti, da bi bile površine posod pred žganjem ali po njem še posebej obdelane oziroma kakorkoli glajene ali pa celo loščene. Površine posod so pod prsti fino hrapave, oziroma ostale so takšne, kakršne so bi- le po modeliranju samem, še pred sušenjem in žganjem. Po fakturi nekoliko izstopata le primera na T.1,9,10, ki sta nekoliko bolj groba zaradi bolj grobo zrnatih primesi peska v glini. Tudi po barvi žganja je prvi temno siv, sicer v tem tonu enakomerno prežgan skozi vso steno posode, v drugem primeru pa sta površini svetlo sivi, profil je grobo zrnat in temno sivega tona. Tudi po oblikovnih značilnostih oba primera izstopata od drugega gradiva, o čemer bomo spregovorili pozneje. Po vseh navedenih značilnostih v fakturi keramike vidimo, da gre za inventar vsakdanje uporabe, kar nam v celoti potrjujejo tudi zastopane oblike. Ob analizi gradiva bomo ugotovili, da imamo opraviti celo samo s formami, ki so ozko, oziroma specialno namenjene spravilu nekaterih jedi, nošnji in shranjevanju tekočin ter manj številne tudi kuhi. Opaziti je tudi mogoče, da so nekatere posode rabile dvojnemu namenu, in sicer za spravilo tekoče hrane, ko pa se je posoda razbila, so jo prek zvrtanih luknjic povezali in posoda je še vedno mogla rabiti za spravilo suhih pridelkov ali trdnih izdelkov. Tak primer vidimo v skledi na T.11,2. Iz zijalke na Lepi glavi imamo vrsto fragmentov skled, ki so vse zelo široke in sorazmerno plitve (T.l,1,2,5,7,11; T.ll,1,2). Osnovna forma je konično - polkroglasta, pri kateri se gornji del stene bolj ali manj lomi, tako da je rahlo naznačena rama, usločen vrat in največkrat odebeljeno, navzven nagnjeno in bogato profilirano ustje. Le skleda na T.1,1 114 Tatjana Bregant Zijalka na Lepi glavi; si. 1 — 12 =1:2 naravne velikosti Keramično gradivo iz zijalk na Lepi glavi in Dolgi njivi 115 ima namesto profiliranega gladko zaokroženo ustje. Po odlomkih je težko soditi, ali so imele vse te sklede ročaje; med njimi sta ohranjena dva primera (T.1,11; T.11,1), kjer je ustje z ramenom vezal ročaj, v prvem primeru ovalnega preseka, v drugem pa skoraj okroglega. Prav tako ohranjeni kosi ne dovoljujejo sklepa, ali so bila ustja skled gladka, ali pa so imele izlive v obliki trikotnih nosov ali širokih izlivov v obliki usten kot skleda na T.ll,2. Med razpoložljivim gradivom iz zijalke na Dolgi njivi sklede niso zastopane. Naslednji tip so lonci, ohranjeni fragmentarno, in sicer ustja z vratovi ali ustje z vratom in prehodom v rame in delno trebuhom posode (T.1,9,10,12; T.11.5), potem fragmenti iz ramena ali gornjega dela trebuha posod, in sicer na mestih, ki so dekorirana z rebri in odtisi prstov na njih (T. 1,6; T. 111,3,4) ali z žlebovi z valovnico (T. 1,8). K loncem najverjetneje sodi tudi ravno dno (T. 111,7), kije nekoliko poudarjeno na prehodu v steno posode. Po ohranjenih profilih obustnih predelov loncev so vsa ustja profilirana. Najenostavnejši je primer ploščatega, skoraj enakomerno odebeljenega ustja (T.1,9) s prehodom v vrat posode, ki kaže po legi, da je sodil k loncu bolj ozke jajčno — ovalne oblike. Taka oblikovna izvedba je značilna za romanske forme, po sorazmerno tanki steni, po enostavnem, vendar že izoblikovanem ustju ter po neizrazito grobi fakturi pa sodi že k poznemu odseku tega obdobja. Drug primer na T.1,10, tudi ploščatega ustja, pa ima zunanjo ploskev ustja že nekoliko bolj profilirano, vendar na notranji strani široko konkavno udolbeno. Taka oblika ustij je značilna za gotske forme loncev, ki so poleg tega izpričani z zelo ozkimi, visokimi in iztegnjenimi formami. Linija zunanje površine ustja je skoraj iste smeri kot linija smeri vratu posode, kar še bolj poudarja iztegnjenost gotskih form. Naš primer pa po značilnostih ustja popolnoma ustreza tem gotsko značilnim lastnostim, medtem ko vrat pri našem primeru stoji že bolj pravokotno na smer ustja, kar kaže, da imamo opraviti že z bolj kroglasto formo, ki je osnovna značilnost renesančnega obodobja. Takšne primere, kot je naš, upoštevaje pri tem še bolj grobo fakturo keramike, srečujemo na naših tleh ob koncu gotskega in na prehodu v zgodnje renesančno obdobje. Najbolje pa je ohranjen primer lonca na T.II,5, izrazito kroglastega profila, ustje je široko in profilirano, konkavna udolbina na notranji strani ustja je zreducirana na ozek žleb, prehod med ustjem in vratom posode pa je gladek in tekoč. V celoti je to usklajena in bogato oblikovana forma z vsemi značilnostmi renesans^ Drug tip prav tako kroglastega lonca je izpričan v fragmentu na T.1,12, le to je drugače, da je poleg profilacije ustje okroglo in tako ožje, konkavna notranja udolbina pa je tudi tu zreducirana na žleb. Oblikovno tudi tak lonec sodi v renesančno stilno obdobje. Tudi drugi prej našteti fragmenti sten loncev sodijo brez izjeme h kroglastim formam. Med lonce, sicer posebnega tipa, bi mogli prišteti tudi primer na T.II,3, ki ima ohranjen ročaj. Njegova osnovna forma je zopet kroglasta, premer ustja posode je le nekoliko manjši od največjega oboda (trebuha) posode. Posoda je bila sorazmerno nizka, po verjetni rekonstrukciji v merah najbrž nižja, kot je mera premera ustja. To je oblika, ki je po dimenzijah med lonci in kroglastimi skledami in jo v terminologiji prazgodovinske keramike poznamo kot terino. Po ohranjenosti kosa ne moremo soditi, ali je ta posoda imela dva ročaja, kakor ju imajo nekateri lonci takega tipa, in ali je ta posoda imela izliv v obliki kljuna, kar bi jo tipološko približevalo že vrčem. Poleg izrazito kroglaste oblike ima posoda vrat in okroglo profilirano ustje, konkavna notranja udolbina pa je tudi tu zreducirana na žleb. Celotna oblikovanost posode pridružuje tudi ta tip nizkega lonca formam renesančnih značilnosti. Sorazmerno številno so med ohranjenim gradivom zastopani vrči (T.II,4; T.II 1,1,2,6). Zastopani so z dvema tipoma. Njim pripadajo pokrovi (T. 1,3,4), kjer prav tako razločinra 116 Tatjana Bregant T.II Zijalke na Lepi glavi; si. 2-5 =1:2 naravne velikosti, si. 1 = 1:4 naravne velikosti Keramično gradivo iz zijalk na Lepi glavi in Dolgi njivi 11 7 dva tipa. V celoti ohranjeni vrč na T. 111,1 je globok, kroglast, ima ročaj, nasproti ročaju pa cevko za izlivanje tekočin. Po sicer fragmentarni ohranjenosti še drugih treh vrčev sodeč so imeli tudi vsi drugi primerki te osnovne elemente. Vratovi vrčev so vsaj v gornji polovici vertikalni in cilindrični in oddeljeni od obustnega predela s horizontalno položenim, bolj ali manj poudarjenim rebrom. Od tod naprej pa do ustja vrčev nastopajo med njimi razlike, ki delijo v našem gradivu zastopane vrče v dva tipa. Prvi tip na T.ll,4 in T. 111,2 ima navedeno rebro med vratom in obustnim predelom močno poudarjeno, tako da je rabilo kot ležišče pokrovu (T. 1,4), ki je ustje prekrival. Da bi se tak pokrov, ki je ustje vrča prekrival še bolj prilegel, je ustje samo, ki je sorazmerno dolgo in gladko, še rahlo nagnjeno navznoter. Pri drugem tipu (T.Ill,1,6) pa je ustje še vedno vertikalno in cilindrično, vendar je rahlo nagnjeno navzven in rebro med obustnim predelom in vratom ni tako močno poudarjeno kot pri prvem tipu, zakaj tem vrčem so pripadali pokrovi, ki so se vstavljali v ustja vrčev (T. 1,3) kot zamaški in morda s kakšnim tesnilom iz kože ali blaga omogočali dobro zatesitev posode za spravilo tekočin in celo varno nošnjo takega vrča s tekočo vsebino. Prav zaradi te funkcionalne dvojnosti naših vrčev, saj je bil drugi tip nedvomno prikladnejši za nošnjo, pa vidimo pri naših vrčih tudi dvojnost po legi pripadajočih ročajev. Prvi tip z pokrovom, ki je ustje prekrival, ima ročaj nameščen na gornjem delu ramena in se je v svojem spodnjem delu spajal s posodo najbrž na trebuhu oziroma na največjem obodu posode. Pri drugem tipu z vstavljenim pokrovom pa je ročaj v gornjem delu nameščen neposredno pod robom ustja in vezan s posodo v sredini ali spodnjem delu ramena. Tak položaj ročaja je zagotavljal vrču tudi med nošnjo dokaj pokončen položaj in ppleg vstavljenega oziroma dobro pritrjenega pokrova ta tip vrča kaže na še bolj funkcionalno specializirano obliko med vrči nasploh. Med pokrovi (T.1,3,4) imamo, kot navedeno, dva tipa, in sicer tip za vstavljanje v vrč in tip za prekrivanje vrča. Prvi ima nad spodnjim delom, ki leži v vrču, razširjen nastavek, zaradi tega, da se je na ustje trdneje naslonil, drugi pa je gladkega profila, vendar v profilu zalomljen na delu, kjer je obsegal ustje vrča. Navedena pokrova sta specializirana in se zato po obliki močno ločita od pokrova za pokrivanje loncev, ki pa v našem gradivu niso zastopani. Skupen vsem tipom pokrovov pa je na vrhu izoblikovan nastavek, oprimek za prijemanje, ki je na primeru TJ,3 profiliran. Med keramičnim gradivom iz zijalke na Dolgi njivi je še zelo fragmentarno ohranjena čašica ali kupa (kozarec) na prstanasti nogi, ki se je po zožitvi nad prstanom naglo razširila. Po značilnostih ohranjenega fragmenta gre verjetno za tip skoraj cilindrične čaše, pri kateri se stena po navedeni razširitvi naglo zasuče navzgor. Za zdaj mi ni znana takšna čaša na osrednjem ali vzhodnem slovenskem prostoru pred renesančnim obdobjem. Zastopano gradivo iz obeh zijalk je izrazito praktično uporabne narave. Tudi okraševanje na naših primerih ne presega repertoarja, kakršen je značilen za to keramično zvrst. Za vsa arheološka in zgodovinska obdobja je značilno, da so bile krašene najbolje vidne površine posod in tako je tudi v našem gradivu. Pri vseh vrstah loncev, vrčev in sploh pri visokih posodah je ornamentiran ponekod že spodnji del vratu posode, skoraj praviloma pa rama in še prehod v največji obod posode. Pri nizkih posodah, v našem primeru pri skledah, pa je ornamentirano ustje, ter pri naših primerih, ki imajo nakazano ramo, tudi ta predel in še, sicer bolj izjemno, vsaj del spodnjega predela posod, predvsem del, ki je dosegljiv pogledu. Ornamenti so plastični in vtisnjeni. Med plastičnimi so nizka rebra. Med vrtenjem na lončarskem kolesu so najverjetneje vanje vtiskovali s prstom, pri čemer je nastalo nizko, po širini valovito rebro v horizontalni legi. 118 Tatjana Bregant T.III Zijalka na Dolgi njivi; si.: 1—7 Keramično gradivo iz zijall< na Lepi glavi in Dolgi njivi 119 Pri rebrili, ocitisl