SVOBODNA SLOVENIJA
ARO (LETO) XXIV. (18)
No. (štev.) 42
BRLOVBNIA LIBRE1
BUENOS AIRES 21. oktobra 1965
Poslanica dr. Kreha
udeležencem proslave narodnega praznika 16. 10. 1965 v Slovenski hiši v Buenos Airesu
PREPOVED KOM. STRANKE V INDONEZIJI
Indonezijska vojska je ves pretekli j n0 skoro prosil, naj bi prenehali poulič-teden izvajala pritisk na. komunistične I n; izgredi proti komunistom, vendar ga
Narodni praznik 29. oktober praznujemo zato, ker smo leta 1918 na ta dan dosegli tako stopnjo svobode in neodvisnosti kot je Slovenci nismo uživali vsa stoletja v habsburško-ogrski monarhiji.
Praznujemo še zato, ker smo na ta dan doživeli zedinjenje slovenskih dežel in pokrajin in na dveh tretjinah slovenske zemlje zedinjenje tudi ohranili. Zedinjenje je bila prva točka v narodnih jprogramih vsaj od leta pomladi ob-donavskih narodov, od leta 1848.
Praznujemo ga zato. ker smo ta dan dosegli osnovne lastnosti državnega naroda. Veselimo se, da je na ta dan naša materinščina postala uradni jezik v državni in cerkveni upravi, sodniji in šoli, od osnovne do najvišje. Veselimo se, ker je ta dan bila rojena Slovenija.
Radujemo in veselimo se narodnega praznika tudi v izgnanstvu. Čeprav je res, da smo komaj dvajset let uživali demokratične in narodne svoboščine, čeprav je res, da smo v letih 1941 do 1945 plačali ogromni in strašni krvni in vsakteri drugi davek za osvo-bojenje, čeprav je res, da zadnjih dvajset let živi narod doma v tako temeljitem suženjstvu, da niti narodni praznik ni dovoljen, mi ga pa praznujemo kot Jeremije v izgnanstvu, vendar in kljub vsemu narodni praznik nič ni izgubil na svoji trajni zlati vrednosti za naš narodni razvoj in vzpon.
29. oktober 1918 je dan, ko se je razlila zarja narodne svobode za Slovence po vsej zemlji. Od tedaj je ostala in ogreva celo tiste, ki so jih mednarodne pogodbe hitro spet odrezale od materinske Slovenije, in obsodile na usodo narodnih manjšin v sosednih državah. Njeno toploto smo čutili in nas je blagodejno poživljala preko vseh mrzlih oklepov diktatur ter oplaja življenje celo pod puščavskim peskom komunistične tiranije. V pisani zgodovini Slovencev ni večjega in pomembnejšega dne.
Zarja in gloriola slovenskega narodnega praznika pa je odvisna od lepote in kreposti slovenskega življenja. Ko si čestitamo k narodnemu prazniku, želimo srečo drug drugemu in celotnemu narodu in si budimo zavest dolžnosti do slovenske domovine ter ponosne ljubezni do svojega rodu.
Zadnjih dvajset let trpljenja v izgnanstvu zunaj domovine ste, bratje in sestre, ki danes slavite narodni praznik, v odlični meri storili, opravili, kar je treba, da slovensko ime žari v vse lepši in močnejši luči.
Zato bodi narodna slava zahvalna pesem slovenskim duhovnom, ki so dvajset let neumorno delali, da so nas izgnance v vseh mogočih nerodnih in težavnih razmerah vsaj v večini na božji dlani ohranili. Tisočera bodi hvala možem in ženam učiteljem, ki nam v prostovoljni žrtvi iz čiste ljubezni otroke po Stezicah slovenstva vodijo in v mladih dušah narodno zavest bude. Vsako slavlje narodnega praznika bodi hvalnica kulturnim vrtnarjem med nami, ki s svojim znojem slovensko njivo bogate: umetnikom pisane in tiskane besede, ki nas združuje in v skupnosti ohranja, in druge, ki vsak v svojem področju in poklicu v vrhove klešejo slovensko stopinjo. Tisočera hvala tistim, ki našo mladino zbirajo in so ji v pomoč v njenih bojih za vzore, da tudi sredi drugega sveta rastejo novi slovenski ljudje po vseh kotih zemlje. Z vseh proslav' narodnega praznika naj doni hvalnica ženam in možem, ki na tisoče ur svojega dela žrtvujejo za skupne reči, društva, združenja, ustanove, prireditve vseh vrst, da nam je življenje v slovenskih naselbinah pestro, zanimivo, veselo in plemenito. Hvala pevcem v naših zborih, igralcem na naših odrih, telovadcem in športnikom na naših poljih, hvala, hvala vsem, ki ste sami udeleženci in oblikovalci tega čudovito pestrega in lepega žubo-
izgrednike, jih lovila in zapirala ter zadušila že skoro vsa komunistična žarišča tudi na drugih otokih države, poleg Jave. Predsednik Sukarno je ostal dejanski ujetnik vojske vse do minule nedelje, ko mu je bil prvič v dveh tednih dovoljen izhod iz palače ter je lahko imel časnikarsko konferenco, na kateri je vojska pričakovala, da bo nastopil proti komunistom. Zgodilo pa se je, da je Sukamo pozval vojsko, naj preneha preganjati komuniste in da so vseh izgredov krivi „imperialistični elementi ter ameriška varnostna služba (CIA)“. V svojih izjavah Sukarno sploh ni omenil poskušanega državnega udara 30. septembra in 1. oktobra, ki ga je vodil prokomunistični general in ki je bil naperjen prav proti njegovi osebi, da bi vzpostavili komunistični režim.
Medtem, ko je Sukamo dajal zgoraj omenjene izjave, je pa vojska objavila, da je komunistični načrt obstajal iz petih etap, katerih zadnja je bil umor Su-karna in .vzpostavitev komunistične diktature pod predsedstvom šefa indonezijske komunistične stranke Aidita. Aidita je vojska že aretirala v centralni Javi. General Suharto, novi vrhovni šef vojske, je bil medtem imenovan za šefa vrhovnega poveljstva vseh operativnih področij. Ta organizacija je trenutno tudi najvišji palitični forum v državi.
Skoro vse indonezijsko časopisje ignorira Sukarnov ukaz, naj ne pišejo proti komunizmu. Prav tako je Sukar-
množice ne poslušajo, in sistematično uničujejo komunistične lokale.
Položaj za indonezijske komuniste in za indonezijsko KP se je še poslabšal minuli (ponedeljek, ko je vojska končno prepovedala sleherno delovanje partiji in vsem njenim sopotnižkim organizacijam, tako mladinskim kakor sindikalnim. Vojska je nadalje aretirala celo vrsto visokih komunističnih funkcionarjev, ki so se vrinili v radio Džakarta in druge ključne položaje, istočasno pa objavila, da daje vsem vodilnim članom partije in drugih organizacij rok pet dni, da se prostovoljno prijavijo najbližjim vojaškim ali policijskim postojankam. Po preteku tega roka bo postopek proti slehernemu prizadetemu po najstrožjih vojaških zakonih.
Ker imajo velik delež pri vzdrževanju indonezijske partije in pri posku-šenem državnem udaru pred dvema tednoma tudi številni Kitajci, ki živijo v Indoneziji, se je indonezijska vojska obrnila tudi proti delovanju kitajske gospodarske delegacije in je registrirala njene pisarne. Rdeča Kitajska je ostro protestirala proti temu, vendar jj od indonezijske vojske ni dobila cdgo- t vora. Rdeča Kitajska je v protestni I no.ti tudi opozorila Indonezijo, da „lahko pride do resnih posledic zaradi pro-tikitajske kampanje, ki se je, kakor kaže, začela v Indoneziji“. Peking je v resnem strahu, da bol izgubil kontrolo nad drugo največjo komunistično stranko v Aziji.
4. zasedanje H. vat. vesoljnega cerkvenega zbora
Novi odlok je Sestavljen iz dvanajstih členov. Vsebina „motu proprio“ sv.
Kongres „Cerkve v stiski“
Bil je od 6. do 10. oktobra t. I. v Koenigsteinu blizu Frankfurta. Udeležilo se ga je okoli 500 ljudi iz 35 držav. Slovencev je bilo 19. Večinoma slovenski izseljenski duhovniki, pa tudi nekaj laikov. Iz Argentine je bil navzoč g., msgr. Anton Orehar.
Tema kongresa je bila: Gre za človeka. Predavanja so bila naslednja: Človek v svobodnem svetu, njegove prednosti in dolžnosti; Človek v komunističnem svetu; Bog je ustvaril človeka; Kakšen naj bo človek, da bo pomagal krščanstvu v sedanjem svetu, posebej komunističnem.
Na kongresu so bile sprejete naslednje resolucije:
1.	Ne smemo se truditi in naveličati govoriti polno resnico o komunizmu, ki oropa človeka njegove časti; prav tako govoriti o stiski Cerkve, ki ji jo povzroča komunizem.
2.	Tudi javnim osebnostim je treba povedati, da gre pri komunizmu za človeka, ne le za določen gospodarski sistem.
3.	Kulturni in družabni stiki med nami zahtevajo jasen pogled na dejansko stanje.
4.	Kongres prosi vatikanski koncil za tolažilno in bodrilno besedo bratskega sočustvovanja vsem preganjanim bratom in besedo častne prošnje na komunistične oblastnike, da dejansko spoštujejo po državnih zakonih zagotovljeno versko svobodo.
5.	Samo dosledno izvedena krščanska
socialna načela bodo rešila človeka pred sebičnim izkoriščanjem in kolektivnim zasužnjenjem.
6.	Kongres ponovno poziva ljudi v svobodnem svetu, naj ne pozabijo bratov, ki niso svobodni. Ponovna srečanja vzhodnega in zahodnega človeka nam nalagajo veliko nalogo.
7.	Bratska ljubezen zahteva pogum za resnico in odločnost v pomoči. Tudi male pomoči so velike važnosti.
8.	čuječnost in edinost med kristjani, da, med vsemi ljudmi, spoštovanje resnice, svobode in človekovih pravic, so ukaz časa.
V debati je bil sprejet sklep, da je sedanjo komunistično Jugoslavijo treba prištevati v polni meri k narodom za železno zaveso, ker je komunizem in položaj Cerkve v tej državi bistveno tak, kakor v ostalih komunističnih državah.
Med kongresom je bila tudi razstava tiska preganjanih narodov. Na njej je bil zastopan tudi slovenski tis:k v svobodnem svetu.
V Venezueli so policijske oblasti po večale akcijo za izsleditev komunističnih teroristov, ki so v zadnjem času polegl /atentatov11na jpolicijske stražnike. pognali v zrak tudi več petrolejskih cevovodov. V vladi so pa objavili, da bo predsednik Radi Leoni v kratkem obiskal Čile.
14, septembra, na praznik Povišanja sv. Križa, so se v Rimu zbrali udeleženci k otvoritvi 4. in zadnjega zasedanja II. vat. cerkvenega zbora.
Kakšen je bil dnevni red otvoritve?
Ob pol 9: slovesno somaševanje v baziliki sv. Petra. Skupaj s papežem so maševali naslednji koncilski očetje: kardinali Tisserant, Cicognani, Liénart, Tappouni, Agagianian, Gilroy, Spellman, Frings, Ruffini, Caggiano, Siri, Lercaro, Višinski, Urbani, Gonfalonieri, Döpfner, Alfrink, Suenens, Shehan, Roberti; monsinjori Felici, Nabaa, Morci-Jlo, Krol, Kempf, Le Cordier. Skupaj s papežem je torej somaševalo 27 koncilskih očetov.
Po maši: Slovesno umeščenje evangeljske knjige. Obljuba pokorščine kardinalov, patriarhov in drugih koncilskih očetov. Pesem „Pridi, Sveti Duh“. Molitve pred začetkom zasedanja. Izpoved vere glavnega tajnika koncila, msgr. Felicija skupaj s tistimi škofi, ki so se sedaj prvič udeležili koncila.
Govor sv. očeta Pavla VI.
Vabilo na prvo skupno zborovanje (128. koncilsko zborovanje) naslednjega dne, 15. septembra.
Popoldne: Spokorna procesija, ki jo je vodil sv. o,če v spremstvu vseh koncilskih očetov. Pri procesiji so prenesli relikvije sv. križa iz istoimenske bazilike v baziliko sv. Janeza v Lateranu.
Otvoritveni govor sv. očeta
Dopoldne, 14. septembra, po. končanem somaševanju, je papež Pavel VI. v pozdravnem govoru slovesno otvoril
4.	in zadnje zasedanje II. vat. cerkvenega zbora. Iz uvoda veje občudovanje in veselje nad nepričakovanim zanimanjem, uspehom in pomenom, ki ga je cerkveni zbor dosegel. V jedru govora je Pavel VI. utemeljil dve silnici in smernici, ki morata označevati sedanji cerkveni zbor. Ti dve osnovni misli govora sta: duh edinosti in trojna oblika ljubezni: do Boga, do Cerkve in do človeštva. Kot zanimivost je sv. oče dodal dve važni sporočili: ustanovitev novega organizma v Cerkvi pod imenom Zbora škofov; in papežev obisk Organizaciji Združenih narodov.
Ob zaključku govora je sv. oče pozdravil vse koncilske očete, člane diplomatskega zbora, opazovalce še posebej z besedami: „veseli smo in se čutimo počaščene, da ste med nami in vam zagotavljamo naše prisrčno spoštovanje“, vse slušatelje in izvedence, posebej zastopnike tiska, radia in televizije. „Vsem podeljujemo apostolski blagoslov.“
Zbor škofov
INa prvi seji 4. zasedanja, t. j. 15. septembra, je bil razglašen nov dokument, ki ga je papež izdal po lastni volji in nagibu („motu proprio“). „Apostolska zaskrbljenost,“ tako začenja Pavel VI. novi odlok se nanaša na ustanovitev Zbora škofov, ki bo papežev pomožni organizem ob potrebnih in primernih priložnostih za ureditev izrednih in važnih zadev skupnim vsej Cerkvi.
očeta Pavla VI. je v kratkem povzetku naslednja:
Člen 1.: Zbor škofov je osrednja ustanova Cerkve; zastopani so vsi katoliški škofi; po svoji naravi je trajen in priložnosten po sestavi;
člen 2.: Naloga Zbora škofov je učiti in svetovati. Splošni nameni so: gojiti najtesnejšo povezanost in sodelovanje med papežem in vsemi škofi, obveščati o dejanskem notranjem in zunanjem stanju Cerkve (Cerkev sama v sebi in v svetu);
člen 3.: Zbor škofov je naravnost in neposredno odvisen od papeža. Papež ga tudi skliče, potrdi izvolitev članov, določi tvarino obravnavanja vsakokratnega zbora in sam ali po zastopniku predseduje zboru;
člen 4.: Zbor škofov se more zbrati na splošnem, izrednem in posebnem zborovanju;
člen 5—7.: Natančno določajo člane glede na to, ali je zborovanje splošno, izredno ali posebno;
člen 8.: škofje-zastopniki posameznih narodnih škofijskih konferenc so izvoljeni v tem redu:
a) en zastopnik vsake narodne škofovske konference, ki ima pod 25 članov;
fo) dva zastopnika vsake narodne škofovske konference, ki ima pod 50 članov;
c) tri zastopnike vsake narodne škofovske konference, ki ima pod 100 članov;
č) štiri zastopnike vsake narodne škofovske konference, ki ima nad 100 članov.
Škofuvske kanference več narodnosti skupaj volijo svoje zastopnike v istem redu;
člen 9.: Pri izvolitvi, se mora poleg splošnega znanja in izkušnje upoštevati tudi teoretično in praktično poznanje snovi določene za posamezno zborovanje;
člen 10.: Papež sme, po uvidevnosti, zvišati število članov zbora do 15% števila določenega v členu 8.;
člen 11.: Po zaključenem vsakokratnem zboru škofov, samo po sebi (avtomatično) preneha članstvo zbora in tudi vse dolžnosti in naloge, ko so jih posamezni člani med zborovanjem vršili;
člen 12.: Zbor škofov ima stalnega glavnega tajnika s potrebnimi pomožnimi tajniki. Poleg teh so še posebni tajniki za posamezne skupine zborovanja.
Razglasitev odloka o ustanovitvi Zbora škofov je bilo prvo dejanje prvega dne zadnjega zasedanja cerkvenega zbora. Novi odlok je v navzočnosti sv. očeta Pavla VI. prebral glavni tajnik cerkvenega zbora msgr. Felici in so ga vsi navzoči koncilski očetje sprejeli z veselim odobravanjem in s tem potrdili izjavo sv. očeta, 'da ga je pri tem koraku vodila edinole „skrb za blagor Cerkve in želja, da bi vsem škofom dokazal in izpričal svojo ljubezen, spoštovanje in upanje na vedno tesnejši povezanost in vedno širše sodelovanje v vodstvu vesoljne Cerkve“.
J. Re.
renja in vrvenja slovenskega mravljišča.
Na praznik osvobojenja vsako leto znova izpovedujemo, izpričujemo, ponavljamo in potrjujemo naše geslo
Tako osvobojenje hočemo, za tako osvobojenje delamo, v to osvobojenje naš boj in napor, takemu osvobojenju naše veselje in naše čestitke!
Vsem vam pa, predragi bratje in
osvobojenja, da odmeva od vsepovsod sestre, prisrčen pozdrav Vaš
tja v triglavske stene: Osvobojenje! Svoboden bo še naš rod, na svoji zemlji svoj gospod! Vse bolj prost vezi in uteži slabosti, ki vežejo v tla in vlečejo do pekla. Svoboden in prost, brez prisilnega jopiča tuje oblasti in jetniške dik-ture. Slovenec, svoboden in prost; le v svojega Boga uprt, zato zdrav in močan, le pred svojim Bogom ves ponižen, neugnano vztrajen oblikovalec in dopolnjevalec slovenske podobe, pred vsemi sosedi in drugimi pa vojak, ki svoje budno brani in varje, ne odstopi nikdar ; za palec.
I
tedna
Miha Krek
Popravi v uvodniku „Ob našem narodnem prazniku“ v zadnji številki Sv. Slovenije v predzadnjem odstavku besedo „meje“ v ideje. Tako se mora zadnji stavek predzadnjega odstavka pravilno glasiti: „Na jugu Slovenije pa so nekdaj jasno nebo medsebojnega prijateljstva napolnili temni oblaki spora, ki ga spremlja na eni strani nepopustljivost, na drugi strani pa trdovratnost V' krivičnem pojmovanju jugoslovanske ideje.“
V	Uruguayu je prejšnji teden stavkovno gibanje raznih sindikatov doseglo višek s stavko grafičarjev in vseh drž. uslužbencev. Vlada je za ohranitev javnega reda in miru odločno izvajala določila o proglasitvi pripravnega stanja. Notranji minister Tejera je priznal, da stoje za stavkovnim gibanjem komunisti, ki večino sindikatov izrabljajo v svoje politične namene. Predsednik drž. sveta dr. Washington Beltran je izjavil, da se vlada nikdar ne bo pogajala s sindikati pod kakršnim koli pritiskom. Zadnja poročila iz sosednje republike navajajo, da se položaj počasi normalizira.
V	New Yorku so v nedeljo, 17. oktobra zaiprli svetovno razstavo, ki je
* T I D I I
stala nad 1000 milijonov dolarjev. O prta je 'bilo dve leti ter so lanske i gube pri njej dosegle višino nad 17 ir lijonov dolarjev. Letošnjih še niso p vedali.
Dr. Saragat, predsednik italijansl republike, je bil prejšnji teden na ot sku na Poljskem.
V Kongu je predsednik reputili’ Jožef Kasawubu odstavil vlado Mojz sa Čombeja. Za njegovega naslednil je imenoval Evarista Kirnbo, ki je 1 v čombejevi katanški vladi zunanji n nister od leta 1960 do 1963. Kasawul je čombeja ostavil zato, ker da je izpolnil svojo nalogo: tj. uničenje upo nikov ter pomiritev države z izvedi volitev.
PROSLAVA SLOVENSKEGA PRAZNIKA V BUENOS
Slovenski demokratski izseljenci v Velikem Buenos Airesu v Argentini so imeli v soboto, 16. oktobra, t. 1. proslavo slovenskega narodnega praznika 29. oktobra. Nanjo so bili povabljeni predstavniki organizirane slovenske skupnosti.
SV. MAŠA ZA GRADITELJE SLOVENSKE SVOBODE
Proslava se je začela ob 19 s sv. mašo v Slovenski kapeli. Imel jo je g. dr. Alojzij Starc. V cerkvenem nagovoru je povedal, da daruje sv. opravilo za vse slovenske vodilne može in za naše prednike, ki so delali ter se žrtvo-voli za svobodo slovenskega naroda. Namen sv. mašnega opravila je tudi prošnja sv. Duhu za lu,č in moč za našo bodočnost. Pri graditvi srečne bodočnosti za naš narod je pa treba skrbeti za tri stvari: da bo vsak nesebično izpolnil svojo dolžnost, da bomo delali na vseh področjih: verskem, narodnem, kulturnem in socialnem, da bo med vsemi velika ljubezen. Sv. Pavel namreč pravi „drug drugemu služite z ljubeznijo“.
POMEN 29. OKTOBRA V ZGODOVINI SLOVENSKEGA NARODA
Po sv. maši so se udeleženci proslave zbrali v dvorani Slovenske hiše, ki je i bila vsa v slavnostnem vzdušju. Oder je bil zastrt z zaveso, nanjo je pa bil pripet velik slovenski grb. Napravljen je bil po zamisli ge. Danice Petričkove: tri zlate zvezde na sinjem polju brez muslimanskega polmesca. Okoli odra so bile pritrjene palice s slovenskimi zastavami, pod njimi pred odrom je pa bil vzvišenejši prostor za govornike. V sami dvorani je bilo postavljenih 6 dolgih pogrnjenih miz, za katere so sedli v Argentini živeči člani Narodnega odbora za Slovenijo, predstavniki slovenskih demokratskih političnih strank, odborniki vseh organizacij in ustanov, ki delujejo med slovenskimi naseljenci na področju Vel. Bs. Airesa, slovenski dušni pastirji, ki delujejo med Slovenci, kulturni ustvarjalci, predstavniki slovenskih domov, vzgojitelji in vzgojiteljice slovenske ljudskošolske in srednješolske mladine, predavatelji, predstavniki slovenskega tiska. Skratka: Slovenija v malem. Vse, kar živi zdravo življenje v njej, kar jo ohranja in kar ji ustvarja tudi pogoje za srečnejšo bodočnost v svobodi in demokraciji.
Prelep je bil pogled na zbrane slovenske izseljenske funkcionarje. Na slovenske može, fante, študirajočo mladino, na žene, dekleta, dijakinje, na vse, ki se nesebično trudijo, da slovenski narod v svobodi lahko živi svobodno življenje, kakor ga v domovini pod komunisti ne more. človek je bil resnično vesel ob pogledu na nosilce organizirane slovenske izseljenske skupnosti, kajti ta večer je v ljubezni do domovine in ob spominu na velike in zaslužne slovenske može, ki so 29. oktobra 1918 slovenskemu narodu priborili svobodo, združil ljudi različnih svetovnih nazorov, različnih političnih smeri. Ta večer je zopet po dolgem času pokazal to, kar je slovenskemu narodu v preteklosti vedno prinašalo uspehe, zmage: združen nastop vsega naroda za dosego skupnega cilja; blaginje, svobode naroda.
V takem slavnostnem vzdušju je povzel besedo tajnik Narodnega odbora, podpredsednik Slovenske krščansko demokratske stranke in predsednik pripravljalnega odbora za to proslavo narodnega praznika
g. MILOŠ STARE
Na vse je naslovil topel pozdrav, na vse, kajti „vsi na tem večeru zbrani predstavniki organiziranega slovenskega življenja v zamejstvu smo edini del slovenskega naroda, ki je popolnoma svoboden. Smo del tistega slovenskega naroda, ki ima kljub svoji majhnosti najslavnejšo in najmogočnejšo zgodo-tvino v Fvroni. Kot majhen narod se je fekozi stoletja boril z najmogočnejšimi nasprotniki in sovražnimi silami, ki so ga hoteli uničiti za vsako ceno in vsemi sredstvi. In ta ubogi milijonček je obstal, zaživel novo življenje in dos'-vel svojo 7mevo ^mago borbe, borbe, ki je traja1? -Aclctia, proslavljamo nocoj.
Na .Tr'kvn ste povabljeni odborniki naš’11 v-tnrov, gg. katehetje, učitelji, učitelboe. predavatelji, predstavniki slovenskih domov, kulturni delavci, vi vsi, ki nosite zgodovinsko nalogo in odgovornost kot oblikovalci slov. naroda v svobodi. Zgodovina vas bo sodila. Dala vam bo priznanje ali pa vas obso-
dila. Vaše poslanstvo je združeno s tolikšno odgovornostjo, s takimi dolžnostmi, da smo vas danes prosili, da se zberete ob svečanem trenutku narodnega praznika, da se zamislite in premislite in z novim pogumom greste na delo v organiziranem delu svobodnega slovenskega naroda.“
V nadaljnjih izvajanjih je povedal, da bodo o pomenu narodnega praznika 29. oktobra vsem govorili naprošeni govorniki. Slovenski duhovnik, kot predstavnik tistega stanu, ki je v slov. zgodovini v najbolj burnih in težkih časih, v času porazov in zmag, igral svojo vlogo, ki je doživljal vso težo slovenske sužnosti. G. Košiček je sam sodeloval v borbi za svobodo in kot javni delavec aktivno posegal v tedanja dogajanja. Vlogo slovenske žene v naši zgodovini premalo poznamo, premalo cenimo. Zato je naprošena ga. Vera Debeljakova, da govori ,o pomembnosti dela slovenske žene v naši zgodovini. In še to se zavedajmo, da smo Slovenci kljub trenutnim porazom dosegli končno zmago predvsem zato, ker smo se zdru; žili vsi in skupno postavili končni cilj. Saj je bil dr. Gregor žerjav v tistih časih najtesnejši sodelavec dr. Korošca. Zato je naprošen, da govori o pomend 29. oktobra g. dr. Franjo Mačus, predstavnik Slovenske demokratske stranke in član Narodnega odbora za Slovenijo. Končno je g. Stare navajal, da je bila slovenska mladina vedno v prvih bojnih vrstah. Kateremu koli taboru je pripadala, vedno je bila ona tista, ki je hodila naprej. Ogenj njene mladosti je vedno prinašal borbenost v slovenske vrste. Zato je bil naprošen za govornika na slavnostni proslavi tudi predstavnik slovenske mladine g. Jernej Dobovšek.
Končno je napovedal, da bo prebral poslanico predsednika Narodnega odbora za Slovenijo g. dr. Mihe Kreka, ki jo je napisal in poslal prav za vse, ki so ta večer tu zbrani, za odbornike društev in ustanov, katehete, učitelje in učiteljice, vse javne delavce. Iz nje je razvidno, kako jasne smernice daje vsem nam za orpanizirano delo med slovenskim narodom.
Zatem je naprosil vse, naj stoje s pevskim zborom Gallusa zapojo slovensko narodno himno Naprej zastava Slave. Mogočno je zadonelo po dvorani, ko so se pevskemu zboru Gallus pridružili vsi navzoči.
C. g. JOŽE KOŠIČEK
je zatem stopil na govorniški oder. Zbrana slovenska srenja ga je navdušeno pozdravila v svoji sredi in potem z napeto pozornostjo sledila njegovim tehtnim izvajanjem.
„Ne maram biti slavnostni govornik.“ je začel svoj govor, „pač pa sem sprejel to častno nalogo, da cvetu slovenskega naroda v tujini dam priložnost, da z mano vred počasti spomin tistih, ki so delali za srečo in svobodo slovenskega naroda. Tisti, ki stojimo z eno nogo že na pragu groba, smo imeli priložnost od blizu opazovati, kako so tujci, ki so nas proglasili za svojo last-
naroda, ki se je tujcu uprl z vso silo. Danes je težko dopovedati, kakšne razmere so bile tedaj. N. pr. študent težko razume, da je bilo v tistih časih slov. jeziku v šoli odmerjenih samo nekaj ur na teden, da je npr. slovenski študent od petega razreda najprej še sredi Ljubljane moral odgovarjati profesorju v nemščini, da je smel v svojem jeziku edino Boga moliti.“ Povedal je dalje, da po slovenskem Štajerskem in na Koroškem slovenskim ljudem na železniških postajah niso hoteli dajati železniških vozovnic, če so jih zahtevali v slovenskem jeziku, da je bilo ponemčevanje tolikšno, da v Mariboru, Ptuju, Celju, Slovenski Bistrici in v Brežicah na ulici skoro ni bilo čuti slovenske besede. Zato se ni čuditi, da je marsikak Slovenec, zlasti, če je bil od Nemca odvisen, klonil. Tako je nastajal na slovenskih tleh rod nemčurjev. Govoril je dalje o zapostavljanju slovenskega delavca in obrtnika. Povedal je, kako so naši severni sovražniki med prvo sve-
tovno vojno povsod iskali žrtev po Sloveniji, da so jih pošiljali v zapore in na vojaška strelišča, kogar so pa mogli pobrati pa na fronto. Na deželi so ostale samo žene z otroci in starčki. Teža vsega dela je slonela na ženah.
Ko je gorje med narodom postajalo vedno hujše, je prihajalo med Slovenci do vidnega izraza tudi odporniško gibanje. Tako je prišlo do velikih demonstracij v Ljubljani, pri katerih sta bila ubita Adamič in Lunder, do velike dijaške stavke, pri kateri je bil eden od glavnih organizatorjev pok. France žužek.
Trpljenje slovenskega naroda je bilo nepopisno. Doma in na bojiščih, kjer so padali slovenski možje in fantje. Zlasti na italijanskem bojišču. Niso se borili za Avstrijo, s svojim junaštvom šo branili slovensko zemljo, da je ni zasedel Italijan. Tedanjo nesrečo je povečala še sklenitev Londonske pogodbe, s katero so Francozi, Angleži ter Rusi nagradili Italijo za njeno nezvestobo Avstriji in Nemčiji z velikim delom slovenske zemlje. Bili smo drobiž, s katerim so zahodni zavezniki plačevali izdajstva. Tako tragedija v Vetrinju leta 1945 ni bila prva, ki je zadela slovenski narod.
Junaštva, s katerim so slovenski možje in fantje branili slovensko zemljo na Goriškem, nas tudi še danes ni treba biti sram.
Govornik je zatem navajal, „da je borba prišla do novega izraza, ko je leta 1917 na Dunaju Jugoslovanski klub proglasil Majsko deklaracijo z zahtevo po ustanovitvi samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov.“ Živo je prikazal „tisti plebiscit“ med slovenskim narodom, ko je vse zbiralo podpise z edino željo, da bi končala strašna vojska in da bi prenehalo trpljenje slovenskega naroda. (Povedal je, kako je bilo v slovenski domovini ob razpadu Avštro-Ogrske, govoril o navdušenju, ki je spremljalo rojstvo slovenske svobode dne 29. oktobra 1918 v Ljubljani, prikazal pa tudi težave, ki so se tedaj pojavile, kajti svoboda je prišla, še predno je bilo za njeno ohranitev in obrambo vse pripravljeno. Slovenci tedaj nismo imeli svoje organizirane vojaške sile. Lah je bil že na Vrhniki. Tedaj so prišli srbski vojni ujetniki, pograbili za orožje in srbski oficir je bil, ki je Italijanom ne samo zaprl pot proti Ljubljani, ampak jih tudi pognal nazaj proti Logatcu. V tujini tedaj nismo imeli nikogar, ki bi bil na naši strani. Pri zahodnih zaveznikih smo veljali za poraženo avstrijsko vojsko, doma smo bili še razdeljeni na avstrijske kronovine — Kranjska, štajerska, Koroška, Tržaško, Goriška. V tistih časih polnih negotovosti je Narodno veče v Zagrebu kot vrhovno predstavništvo naredilo odločilen korak: zedinjenje s Kraljevino Srbijo v skupno državo.
Kdor je poznal tedanje razmere na Slovenskem in kdor jih je sam doživljal, mora priti do zaključka: združitev s Hrvati in Srbi v skupno državo je bila leta 1918 za Slovence edina mogo-
ncst in 'kodo. Res je, da je prišlo do zedinjenja hitro, da ni bilo pasa za razpravljanje o tem; toda kadar gre za to, da se reši bistvo vsega, t. j. naša narodna svoboda, ne sme biti nikogar, ki bi ne odobraval tega.
Zavedajmo se, da je Majska dekla-; acija in zbiranje podpisov zanjo sestavni del naše narodne zgodovine. Zavedajmo se, da so ljudje tedaj storili vsak v svoji obliki vse, kar je kdo smatral za potrebno; zavedajmo se, da je tedaj slovenska žena bila tista, ki je edina rešila narodno misel in jo dvignila; zavedajmo se, da je tedaj slovenska mladina brez izjeme pograbila slovensko narodno misel svobode. Zavedajmo se, da so vsi gospodarstveniki, politiki, socialni delavci in drugi vsak po svoje in po svojih najboljših močeh in sposobnostih doprinesli, kar so čutili, da morajo dati svojemu narodu. Če bi ich zgodovinskih dejstev ne presojali s tega vidika, bi jih sodili krivično in bi s tem delali krivico sebi in^
NARODNEGA
AIRESU
Zato moramo biti mi, ki danes nosimo slovensko mjsel, iskreno hvaležni tistim slovenskim možem, ki so nam pripomogli do prve etape v naši narodni zgodovini — do našega narodnega osvo-bojienja. Druga etapa je doba, ki jo živimo mi in narod v domovini, in tisti, ki bodo prišli v bodočnosti na naša mesta. Oni bodo odločali. Mi lahko sve tujemo in popravljamo morebitne napake, ki jih lahko v svojem prevelikem navdušenju storijo.
G. Košiček je svoj lepi govor zaključil s pozivom:
„Mi, ki smo predstavniki slovenskega izseljenstva, se zavedajmo, da smo v vsej svoji polnosti nosilec naše narodne misli. Danes ni nikogar, ki ne bi bil pripravljen pomagati po svoje, da se vse to, kar naš narod želi, doseže. Mislimo, da lahko vsakdo izmed nas na mestu, na katerem je, pri delu, ki ga opravlja, pri funkciji, ki jo ima, doprinese k temu, kamor morajo biti vedno uprte naše narodne misli: svobodi naroda, katerega sinovi smo.“ Viharno odobravanje v dvorani je pričalo, s kakšnim razumevanjem in ljubeznijo so sprejeli udeleženci narodne proslave Košičkove misli in prošnje za delo za slovensko izseljensko skupnost in za ves slovenski narod.
Ga. VERA DEBELJAKOVA
je bila druga govornica na proslavi narodnega praznika. Govorila je „o deležu slovenske žene v žitju naroda“. Med drugim je izvajala naslednje misli: Ženi je zaupano najbolj odgovorno mesto v osnovni celici naroda, v družini. V družini je žena svečenica, ki duhovno oblikuje rast njenih članov, predvsem otrok — upanje in mladika naroda: Ves dan, vsako minuto, vsako sekundo seje mati skoraj neopazno svojo bit, svojo duhovno, narodno in politično usmerjenost v srca svojih otrok. Ali se žene-matere zavedamo velike odgovornosti, ki jo nosimo pred Bogom in narodom za nam zaupani mladi rod? Ali smo zmožne vcepiti v njihova srca neomajno zvestobo veri in slovenstvu ? Presajeni Smo z domače grude v tujo zemljo, starejši se le z velikim trudom vživljamo v tujino, mladina nasprotno z vso osnovno življenjsko silo: smo dovolj skrbne vrtnarice, da zavarujemo mlado drevesce in nadzorujemo vcepljeni zatič tujine, da ta zares požlahtni mladiko, ne pa da jo preraste? Poznati moramo prednosti, pa tudi slabe strani naroda, med katerim živimo, in paziti, da vsrka naša mladina le pozitivne vrline tega naroda, ki naj ji bodo ne v odpad, temveč v utrditev njene slovenske zavednosti.
Mi Slovenci imamo prednike može, ki se jih moremo s ponosom spominjati in jih staviti v svetal vzor svojim otrokom. Dolga je njih vrsta: Svetni in duhovni, pisatelji in pesniki, socialni delavci in politiki: od kneza Koclja do naših časov: Imena Prešeren, škofje Baraga, Slomšek, dr. Jeglič, dr. Rožman, poleg nešteto znanstvenikov tudi politični delavci: dr. Krek, dr. Korošec — koliko svetlih zvezd na našem narodnem obzorju! Možje, ki bi bili v svetu veličine, da so se rodili kot Angleži, Francozi... pa so ostali zvesti malemu narodu tamkaj na tistih vedno ogroženih tleh med Triglavom in Sotlo. Učili in vodili so narod, da je kot v obroču stiskan od sovražnikov, vendarle obstal tisoč let, kot poje pesem: „narod pa je stal — gledal na Triglava neba obok“.
Vprašamo se, od kje v teh možeh taka silna slovenska zavednost, taka ljubezen do naroda: Iz njih življenjepisov se nam zasveti zopet in zopet beseda: mati! Ona je bila tista, ki je prva vcepila ljubezen do slovenske besede. Slomšku budila in gojila slovensko zavest, pripravljenost za žrtve, v svojih sinovih: dr. Korošcu, dr. J. Ev, Kreku, Prva je usmerila njih korake v tako plodonosno delovanje zrelih let. Naj se ustavim pri dr. E. Kreku: Kje se je rodila v njem tista velika življenjska misel in pripravljenost za pionirsko socialno delo? Prav v zadnji številki Med-dobja IK/1-3 dr. Brumen tako lepo analizira ta pravir njegovega dela: ‘Po
račev, ki jih je sprejemala, hranila, pronočevala, jim v bolezni stregla in jih po smrti celo pokopavala, je Krek podedoval tisto modrost in krepost, zgled krščanske ljubezni do bližnjega, ki se kaže v moderni zakonodaji in krščanski dobrodelnosti. Mati nam je dala Kreka takega, kakršen lik je postal v naši zgodovini.
In me? Matere, žene v emigraciji? Ali storimo svojo dolžnost? Ali budimo v mladini ljubezen in spoštovanje do teh naših velikanov duha in kulture, jo učimo, kako je vsa slovenska zgodovina izraz njihovega dela, njihovih naporov in žrtev? Mladina je idealna in Si išče velikih vzorov, da jim sledi. Zato ji moramo posredovati poznanje teh vzornikov, mladina mora biti nanje ponosna, ponosna na to, da je član naroda, ki so ga vodili možje svetovnega formata. Le v spoštovanju voditeljev in ob njihovih vzorih bo mladina ostala zvesta slovenstvu. Če pa bomo v srcih svojih otrok rušili svetle like naših narodnih vzornikov, potem bodimo gotovi, da bomo izgubili tudi mladino.
Komaj 50 let je od tega, ko je bilo vsako propagiranje slovenske misli in slovenske besede že izdajstvo napram državi in so se prenekateri možje morali za svoje prepričanje pokoriti za železnimi rešetkami in bili izpostavljeni hudemu političnemu preganjanju. Tedaj so se izza varnih ognjišč svojih domov dvignile žene, matere in dekleta, ter stopile na javno pozorišče, da pomagajo možem v borbi za zmago slovenske misli in besede. Podprle so delo dr. Kreka, zamisel ustanovitve južno-avstrijskih slovanskih dežel v eno samo ustavno telo, izločeno iz vsake tuje nadoblasti, po tedanjih razmerah za enkrat še v okviru avstrijske države. Ta zahteva je bila izjavljena v listini — majniški deklaraciji — ki jo je navdahnil še Krek in ji največji razmah dal s svojo smrtjo.
Po njegovi smrti je Krekova sestra Cilka prevzela nase breme bratovega poslanstva: Ona kot predstavnica kršč. žena je stopila v popoln sporazum z liberalnimi ženami, ki jih je vodila ga. Franja dr. Tavčarjeva, in so tako vse slovenske žene brez ozira na politično usmerjenost, skupno organizirale pobiranje podpisov za omenjeno listino —- majniško deklaracijo. Ko je dr. Korošec meseca marca 1. 1918 prišel na shod v Ljubljano, je doživel svoj najvišji dan: slovensko ženstvo s Cilko Krekovo in dr. Tavčarjevo na čelu je dr. Korošcu izročilo nad 160.000 glasov Slovencev, ki so majniško deklaracijo sredi vojne podpisali — po zaslugi slovenskih žena. Tako je naša žena v odločilnem trenutku stopila ob stran svojih mož, da izvojuje njemu, sebi in otrokom narodno svobodo, pa čeprav dotlej ni imela nobene politične veljave, niti volilne pravice. Pokazala je svojo r(relost, pripravljenost sodelovanja in tudi že — svoj politični uspeh.
V nadaljnjem je govornica prikazala, kako so žene posegale v razvoj dogodkov v zgodovini, nato pa je svoj lepo zasnovani govor zaključila takole:
„Ali pomislimo katerikrat, kako strašno je posegla v usodo slovenskega naroda žena samega amerikanskega predsednika Eleonora Rooseveltova? Po njej je vplival Adamič — tako govorijo najnovejši viri — odločilno na zmago komunizma pri nas.
Preteklost nas tedaj uči, da
1.	Mati postavlja temelje svojemu otroku in mu usmerja pot v življenje in oblikuje tudi njegovo dušo. Zato nam ne sme biti vseeno, kakšne matere ima slovenski narod
2.	K splošni ureditvi narodovega življenja mora tudi žena prinesti svoj glas, pa naj si bo to v najbolj odločujočih zgodovinskih dogodkih, kakor je bil čas npr. pred 47 leti ali kakor je bilo v revoluciji pred dvajsetimi leti pri nas, ali pa tudi v urejanju miru „po svoji ženski podobi“.
3.	Tudi javnost sama — predvsem politiki — morajo sami čutiti pomembnost ženske soudeležbe na pozorišču rarodovega življenja ter ne podcenjevati njen glas, ki je glas svečenice ljubezni in zvestobe in soborke za svobodo naroda.
Tudi izvajanja ge. Vere Debeljako-ve je zbrano slovensko občinstvo sprejelo z navdušenim odobravanjem.
G. idr. FRANJO MAČUS
član Narodnega odbora za Slovenijo, je kot predstavnik Slovenske demokratske (Nadaljevanje na 3. strani)
svoji materi, ki je postala mati in za-narodu. I vetnica menda kar vseh gorenjskih be-
nino, nečloveško zatirali slovenski narod, dalje, junaško borbo slovenskega
?a rešitev. Vsaka druga odločitev bi bila slovenskemu narodu prinesla i celo nepopravljivo nevar-

V tovarni avtomobilov in motorjev
v Mariboru so pred kratkim odstavili 5 strokovnjakov, ki na svojih delavnih mestih „niso ravnali v korist podjetja Njihov prestopek nam ljubljanski list Delo pojasni z naslednjimi ugotovitvami: „Še zmeraj se namre,č dogaja, da v nekaterih delovnih organizacijah vodilni ljudje izkoriščajo svoj položaj. Delajo kot tehnični svetovalci za druga podjetja — seveda za primeren honorar — v škodo lastnega podjetja, neracionalno trosijo reprezentančna in druga družbena sredstva in se obnašajo tako, kot da v podjetju ne bi bilo ne proizvajalcev in ne samoupravnih organov. . . V podjetjih bo treba prenehati s prakso, da v dopoldnevih izdelujejo načrte za razna zasebna naročila in opravljajo druga dela, ki škodijo podjetju, koristijo pa ozkim sebičnim interesom posameznikov“.
Letošnji pridelek hmelja v Savinjski dolini po količini ne dosega pridelka prejšnjih let. Temu je delno kriva tudi toča. ki je na 1600 hektarskem področju, na katerem goje v Savinjski dolini
WHIHIIIUIIIIIIIIIMIIIIinillHNIIINIIIUHIMI
KOROŠKA
Občni zbor Koroške dijaške zveze
Vabilu na občni zbor Koroške dijaške zveze, ki je bil 25. septembra v Mohorjevi hiši v Celovcu, se je odzvalo veliko število članov, predvsem dijakov Slovenske gimnazije v Celovcu, pa tudi študentov graških in dunajskih visokih šol. Občni zbor je obsegal referate odbornikov, volitve osrednjega odbora, sosveta in preglednikov; vodil pa ga je član sosveta dr. Franc Cigan. Dosedanji predsednik osrednjega odbora Karel Smolle je podrobno orisal petletno delo Zveze. Dijaška zveza namreč letos slavi petletni jubilej, ter je zaključil svoj govor z željo, da bi novi odbor dosegal še lepše in vidnejše uspehe.	I
Pri volitvah je bil izvoljen za novega j osrednjega predsednika Filip Warasch iz Djekš, odborniki pa so Micka Wer-nig iz Velikovca, Gusti Malle iz Slove-njega Plajberka (ti študirajo na Dunaju), Matevž Grič iz Libuč, Leni Wu-tte iz Št. Vida v Podjuni, Tomaž Ogris iz Radiš in Janko Oitzl iz Brnce. V sosvetu so dr. France Cigan, dr. Reginald Vospernik in dr. Stanko Čegovnik, pregledniki pa prof. Jože Wakounig, Anton Opetnik in Marija Rutar.
Po volitvah je novi predsednik nakazal delovni program Zveze, ustanovitev poleg srednješolske veje tudi posebnega visokošolskega odbora ter pri-praveza Zamejski mladinski tabor, ki bo prihodnje leto med počitnicami v Trstu.
Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko se je v svojem govoru zahvalil članom in odboru Zveze za narodno delo, ki ga opravljajo ter jim zagotovil vso podporo slovenskih katoliških organizacij.
in v obrobnih krajih hmelj, povzročila nad sto milijosko škodo.
Za obiranje hmelja so letos uporabljali že tudi 20 obiralnih strojev, od katerih vsak zamenja do 400 obiralk hmelja. Med obiralci hmelja jih je bilo največ iz hrvatskega Zagorja in Medji-murja, manj pa iz Prekmurja. Tri obiralke so prišle celo iz okolice Bjelova-■a. Zaslužek obiralcev je bil odvisen od njihove spretnosti. Za plačilo so namreč dobivali po 130 dinarjev za škaf obranega hmelja. Prve dni obiralci navadno naberejo 12 do 14 škafov, ko pa postane njihova sipretnost večja, tudi do 18 in več škafov. Delavni čas je bil najmanj 12 ur. Za tri obroke hrane so obiralcem hmelja računali 300 dinarjev dnevno.
Amatersko igralsko društvo iz Mengša je sredi julija igralo v Moravčah igro Pod svobodnim soncem, pripravljeno po istoimenskem. Finžgarjevem romanu. Igra je bila na prostem pod štirimi stoletnimi lipami, poživljali so jo pa svetlobni in zvočni učinki, ki so ponazarjali tudi blisk in grom. V igri so igralci — stari Slovani tudi zažigali kresove v čast bogu Perunu, in pred igralci je na konjih zdrčalo tudi krdelo Hunov. Udeležba na igri je bila številna.
V	Sloveniji bi radi začeli izdelovati gramofonske plošče, pa Narodna banka noče nakazati potrebnih deviz. Sedaj jugoslovanske plcšče izdeluje samo tovarna za izdelovanje gramofonskih plošč Jugoton v Zagrebu, kateri ni prav, da bi dobila konkurenčno podjetje v Sloveniji.
V	Ljubljani je 2. oktobra umrl v 65 letu starosti umetnostni zgodovinar pesnik Anton Vodnik. Pokopali so ga 4.
oktobra na draveljskem pokopališču, kjer sta že pokopana pesnik Alojzij Merhar — Silvin Sarlenko in pisatelj dr. Ivan Pregelj.
Umrli so. V Ljubljani: Valentin Flis. uipok., Vera Kačič, bančna uradnica, Franc Omahen, Alojzija Velikonja roj. Zrimec, Anton Zakrajšek, žel. uslužbenec, Ivan Mohar, upok., Franc Dešman, žel. vlakovodja v p., dr. Janko Mencinger, odvetnik, Ana Smole, vdova strojevodje, Franc Rogač, Oton Batič, precizni mehanik, Mara štrubelj, Gabrijela Florjančič roj. Zupančič, upok., dr. Leopold Benko, svetnik drž. žel. v p., Vinko Vončina, knjigovodja, Marija Mohar in Drago Zupanc, električar v Trbovljah, Hinko Bole v Postojni, Aleksandra Končič roj. Petančič v Brestanici, Ana Mihevc roj. Jereb v Logatcu, Ferdinand Poznič v Piranu, Pavla Gro-bolšek roj. Flore v Zagorju ob Savi, Marica Bratkovič roj. Smerdelj, učit. v p. v Mariboru, Slavko Zorič, upo:V. v Novem mestu, Marija Kajba v Mariboru, Martin Bombač, železničar v p. v Rakeku, Janez Mali, mizar v Rodinah, Anton Lorenzuti v Novi Gorici, primarij dr. Marijan Svetlič, ravnatelj deč-je bolnišnice v Velikem Lošinju, Franc Rotar, kapelnik vojaške godbe v Postojni, Marija Razpotnik, poštna uslužb. v ip. v Hinjah, Jakob Bohak, zlatomaš-nik in laški dekan v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah, Alojzija Zaplotnik roj. Mali v Gozdu, Ana sire v Trbovljah, Lojze štimnikar na Bledu, Marija Polajnar roj. Krničar v Kokri, Ivan Urek, pos. v Globokem, Terezija Kocuvan roj. Lopatic v Celju, Alojz Ciglar, župnijski upravitelj pri Sv. Juriju ob Pesnici, Zdravko Vrtačnik, žel. upok. v Št. Vidu, Janez Prezelj, žel. upok. v Kamniku in Ivan Gostinčar, cementarski mojster na 'Plati.
Predavanja dr. Milana Komarja
Pretekli četrtek je buenosaireški Distrito Escolar No. 10 odprl Atenej za kulturo in psihopedagoške študije ter je imel ob tej priliki otvoritveno predavanje dr. Milan Komar o temi: Povezanost in občevanje med učiteljem in učencem.
Dvorana kolegija Nuestra Senora del Sagrado Gorazón na ulici Cramer 2370, kjer ima Atenej svoje prostore, je bila nabito polna. Dr. Milan Komar je izvajal, da problem inkomunikacije ni enostaven, pač pa močno zapleten in obsežen. Toda čeprav ni problem, o katerem naj razpravljala šola, se mu le-ta ne more izogniti, kajti eden od vidikov tega tkim. problema osamele množice je direktno povezan z vzgojo. V osvetlitev svojih zadevnih izvajanj je omenil filma Bergmana in Antonionija, iz literature pa delo Carmen Gändare „Koktajl mrtvih“.
Dr. Komar je v nadaljnjih izvajanjih razložil problem obrambe pred to nevarnostjo, ki grozi mladini ter predlagal rešitev, ki naj bi bila v osebnem pouku, s posebno pazljivostjo, da učenec ne zapade razosebljenju in mehanizaciji. To je mogoče doseči z živim in zbližujočim stikom med učiteljem in učencem.
Te svoje napotke je dr. Komar podprl še z idejami, s katerimi je dopolnil svoje odlično predavanje v lepo zao-
Vsofe
BOG IN SLOVENIJA
V jeziku sladkem, ki ga znam, po ljubi materi imam, iz zvestega mi vre s.rca pozdrav najlepši ta:
Bog in Slovenija.
Ko gledam naše zemlje. rast bridkosti njene, njeno čast, se v spev mi plete iz solza pozdrav najlepši ta:
Bog in Slovenija.
Naj jutro vzhaja na nebo, naj sahne sonce za goro, na tujemi vem in vem doma pozdrav edini ta:
Bog in Slovenija.
In ko mi ura bila bo, da v črno moral bom zemljo naj zadnjič še časti Boga pozdrav najlepši ta:
Bog in Slovenija,
kroženo celoto in zato žel priznanje poslušalcev z obilnim ploskanjem.
O dr. Komarjevem predavanju so poročali buenosaireški veliki dnevniki in objavili tudi njegovo fotografijo.
K novemu uspehu vseuč. profesorju g. dr. Milanu Komarju iskreno čestitamo.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
uružinska sreča. V družini Ernesta Podboja in njegove žene ge. Julke roj. Kobal j se je rodila hčerka Ernestina Srečni družini naše čestitke.
t Marija Drenšek roj. Gole. Iz domovine je prišlo sporočilo, da je v Mačkovcu pri Žužemberku dne 30. sept. t. L j umrla v 84. letu starosti ga. Marija ; Drenšek roj. Gole. Zadnje zemsko bivališče je dobila na žužemberškem po- j kopališču, kamor so jo spremili trije duhovniki, pevci domačega pevskega zbora in številni prijatelji, dne 1. ok- j tobra. Za rajno Drenškovo mamo ža- ; lujejo v Argentini njen sin g. Štefan Drenšek, organist in vodja Slov. pevskega zbora v San Justu. v domovini pa hčere Marija, Antonija, Julijana in Zofija z družinama ter Anica. Vsem ob izgubi drage matere izrekamo iskreno sožalje, rajna ,pa naj v miru počiva v domači zemlji.
SLOVENSKA VAS Materinska proslava
Preteklo nedeljo, 17. oktobra je tukajšnji šolski tečaj, ki nosi ime škofa Ireneja Friderika Barage, priredil uspelo materinsko proslavo, ki je istočasno veljala za zaključno akademijo slovenskega šolskega tečaja, dasi bo pouk
trajal še naprej do decembra. Pri pripravi prireditve je sodeloval celoten učiteljski zbor in vsi učenci. Občinstvo pa. zlasti mamice, je dvorano napolnilo, da je bilo veselje.
Po pozdravu in pesmi Otroškega zbora: Sem šolarček mlad, je Glinškov Vinko povedal iz svojega resničnega doživetja, kako je videl Slovenijo in kake vtise mu je pustil obisk v domovini. Najmlajši, srednja in višja skupina sta se nato postavili z lepo podanimi deklamacijami. Višja skupina je poleg tega podala po Aškerčevi pesmi dramatizirano Kronanje v Zagrebu. Ta način podajanja naše zgodovinske dogodke močno približa zlasti mladini, istočasno pa v njej zbuja veselje do odrskega nastopanja. Že znani otroški pevski zbor naše vasi je zatem zapel nekaj lepih materinskih in narodnih pesmi. Sledili sta simbolični vaji Navzgor se širi rožmarin in Gor čez izaro. Obe sta bili podani izredno prepričljivo. Po kratkem vmesnem pevskem in deklamatorskem programu je bila za zaključek zelo posrečeno izbrana mladinska himna: Slovenska smo mladina.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Vlada napoveduje odločnejše nastopanje
Peronisti imajo v gosteh tretjo Peronovo ženo Marijo Estelo Isabelo Martinez. Prišla je in povzročila težave pe-ronistom samim in vladi. Med peronisti namreč že dalj časa vre. Peron je odredil reorganizacijo političnega gibanja, sedanje vodstvo — takoimenovana petorica, bi pa rada še naiprej neomejeno vladala in se politično uveljavljala ter je zato proti reorganizaciji v' smislu razširitve vodstva stranke s pritegnitvijo v predsedstvo predstavnikov neopero-nističnih strank in gremijev. Zato je naravnost tekma med peronističnimi skupinami, katera bi se bolje uveljavila pri Peronovi ženi. Govore celo o poskusih njene ugrabitve.
Peronova Isabelita — Lizika je bila najprej nekaj dni v razkošnem buenos-aireškem hotelu Alvear Palace Hotel. Pa so pred hotelom začele kmalu nastajati demonstracije proti njej Demon-strantje so obmetavali pročelje hotela z gnilimi jajci in paradižniki, ~ razbili pa tudi več šip. Med demonstranti in peronisti je prišlo tudi do streljanja. Spričo takega položaja je vodstvo hotela naprosilo Peronovo ženo, naj si poišče drug hotel. Račun za nekajdnevno biva- ' nje v razkošnem hotelu je za Peronovo ženo znašal nad 300.000 pesov. Peronisti so zatem Peronovo ženo spravili v svoj hotel v Buenos Airesu, kjer so se prav tako dogajali izgredi. Demon-strantje so npr. pred hotelom vso noč razgrajali in razbijali s pokrovi ter drugimi kovinastimi predmeti, da nihče
v hotelu in njegovi bližini ni mogel spati. Pri takem stanju so peronisti Peronovo ženo odpeljali v vilo nekega pe-ronističnega funkcionarja v mestu Ca-seros, odkoder je pa pred dnevi „izginila“ in jo imajo sedaj peronisti skrito.
Tako je Peronova žena vladi prav za njeno dveletnico odkar je na oblasti, povzročila težave, da je morala za ohranitev javnega reda izdati vrsto ostrejših ukrepov. Tako je npr. preklicala dovoljenje za javno zborovanje peronistov dne 17. oktobra. Napovedala je, da bo vsak poskus motenja- javnega reda preprečila z vsemi sredstvi. To je tudi storila in je bilo prejšnjo nedeljo v Buenos Airesu zaprtih nad 600 izgrednikov. Večino so jih po zaslišanju izpustili. V zaporih so jih pridržali samo še 6. Vlada je tudi napovedala, ida ne bo več trpela, da bi peronisti sindikate izrabljali v svoje politične namene in bo slehernemu sindikatu, ki bi kršil zadevni zakon odvzela gremialno osebnost. Prva taka kazen je zadela sindikat nameščencev živilske industrije.
Peronističftii sindikati napovedujejo protiukrepe z proglašanjem stavk.
Notranji minister dr. Paimero je izjavil, da so nedeljski dogodki, ko ljudje niso silili na ulice manifestirat za Perona, pokazali, da ljudje hočejo imeti mir. Glede Perona je pa dejal, da naj bodo ljudje kar mirni, ker se Peron nikdar ne bo vrnil v Argentino. To je sedaj prva in najodločnejša izjava sedanje- vlade glede Perona in njegove vrnitve.
Proslava slovenskega
(Nadaljevanje z 2. strani)
stranke v govoru poudarjal „da svoboda slovenskega naroda leta 1918 po zlomu avstroogrske monarhije ni bila zgolj posledica tega zloma, temveč sad naporov in žrtev najdaljnovidnejših slovenskih sinov in borb“. Zatem je v tegoščenih besedah pred ivse razgrnil zgodovinska dogajanja med Slovenci na zemlji, na kateri so se naselili in navajal, „da je bil prvi jasen slovenski politični program postavljen aprila leta 1848 na Dunaju, ki je znan kot program Zedinjene Slovenije, ki so ga v teku desetletij prisvojile vse politične skupine“. Omenjal je zatiranje slovenskega naroda v Avstriji in naglašal, da je bilo storjeno ogromno delo prebujenja zavesti narodne pripadnosti od leta 1848 dalje. Govornik je tu omenjal tabore, delo raznih narodnih društez, skupno nastopanje takratnih slovenskih narodnih voditeljev, Majniško deklaracijo, razkol v SLS, delo v Jugoslovanskem klubu, v katerem je bil tajnik dr. Gregor Žerjav. Prebral je besedilo brzojavke, ki jo je poslal dr. Korošec kot predsednik Jug. kluba zastopnikom čeških dežel, zbranim 6. januarja 1918 v Pragi, kjer so izdali „manifest češkega naroda“ z zahtevo ipo udeležbi na mirovnih pogajanjih in po svobodni narodni državi. V njej je dr. Korošec te-
narodnega praznika
daj izjavil tole: „V borbi za izvedbo samoodločbe češkoslovaškega naroda in .češkoslovaške države bo našel češkoslovaški narod v jugoslovanskem narodu zvestega zaveznika, ki se bo z njim boril ramo ob rami. Za zaupanjem zremo v bodočnost češkega in jugoslovanskega naroda.1'
Svoja izvajanja je zatem nadaljeval:
„Podlaga in opora delu voditeljev .je bil nared. Ogromni shodi so zahtevali svobodo in vsakdo je vedel da je Avstrija ne bo dala. Zato je rastla vera v Jugoslavijo.
Po navedbi društev* in organizacij, ki so tedaj delovale v Ljubljani, je svoja izvajanja zaključili z naslednjimi ugotovitvami:
Že za časa balkanske vojne in seveda tudi svetovne vojne so najbolj ne varno vlogo imeli jugoslovanski dobrovoljci. Ti in žrtve avstrijskega terorja doma, so dali svoja življenja za Jugoslavijo. Čas je hitel, naredi so razbijali suženjske okove, Avstro-Ogrska se je zrušila.
Koncem oktobra smo priborili svojemu narodu svobodo in 1. decembra smo se združili s Hrvati in Srbi v enotni domiovini Jugoslaviji.
čast in slava graditeljem naše svobode in večen spomin našim žrtvam. Naj nas malenkostni spori in fantazije nerealnih ambicij ne zavedejo s poti. ki
nam jo narekuje pamet in poznavanje sveta posebno naših ta-koimenovanih „prijateljev“, „zaveznikov“ in „pokroviteljev“.
Svoj dom Slovenijo smo postavili skupno s Hrvati in Srbi. Pravijo, da božji mlini meljejo ipočasi... ničesar pa ne povedo, da je treba pred mletjem očistiti zrnje plevela in ljulke.“
Ko se je v dvorani poleglo ploskanje, s katerim so navzoči nagradili govornika g. dr. Mačusa, je povzel besedo
G. JERNEJ DOBOVŠEK
V svojem govoru je kot predstavnik slovenske izseljenske mladine med drugim navajal, „da moramo biti ponosni na ideale, ki so privedli do utrditve slovenske narodne zavesti in naše politične zrelosti. Naš poklon naj velja tudi vsem, ki so v tistih težkih dneh pripeljali slovenski narod do tega velikega koraka, Krek, Korošec, nadškof Jeglič ter vsi drugi njihovi sodelavci so nam. tudi sedaj vzgled za našo borbo za svobodo v sedanjosti in bodočnosti. Borba še m končana. Tisti duh, ki je vladal v srcih vseh 'Slovencev pred oetdesetimi leti, nas ho vodil pri naporih za uresničenje vseh ciljev, ki so vodili njihovo delovanje. Mi mladi, zdomski Slovenci, hočemo svoje mesto v svetu, ki nam gre po pravici, ne po miloščini. Hočemo na, praviti vse mogoče korake, da se omogoči slovenskemu narodu svobodno upo-
rabo vseh svojih pravic in uresničenje ' vseh hrepenenj.“
V zaključnih izvajanjih je pa zatrjeval: „Čeprav živimo zunaj Slovenije i se tudi mi, mladina, borimo zanjo, vsaj posredno. Vidimo, kako se veliko naših . fantov v zdomstvu bori z orožjem v roki proti komunizmu na Koreji, v San-j to Domingu in trenutno v Vietnamu. Veliko je mladine, moramo ji najti mesto v svetu. Ne smemo je izgubiti za našo I Slovenijo. Vprašujete ali je možno lju-- biti, česar ne poznamo. Mi vam odgo-j var jamo: Smo možni ljubiti in braniti ; tudi nam nepoznano Slovenijo, če vemo zakaj jo je treba braniti in zakaj ljubiti.
Na vaših ramenih leži odgovornost, da nam posredujete duha teh naših velikih mož, da bomo našli prave rešitve problemov v novih krajih in novih časih. Tako bomo lahko nadaljevali njihovo in vašo borbo za svobodo slovenskega naroda.“
i Govor predsednika Slovenske fantovske zveze g. Dobovška je tudi naletel na živo odobravanje.
Besedo je znova povzel
G. MILOŠ STARE
Zahvalil se je govornikom za njihove lepe besede, :kj so jih povedali v proslavo narodnega praznika. Poveda' je tudi, da je od povabljenih poslal vse-! učiliški profesor katoliške univerze v
Buenos Airesu g. dr. Milan Komar, brzojavno opravičilo. Zaradi zadržanosti se iz vsega srca pridružuje slavnosti.] proslavi. Zatem pa je prebral poslanico predsednika NO za Slovenijo g. dr. Mihe Kreka. Vsi navzoči so jo sprejeli z navdušenim ploskanjem in odobravanjem. Objavljamo jo na uvodnem mestu.
Ta del spominske proslave so nato pevci in pevke „Gallusa“ pod vodstvom g. dr. Julija Savellija zaključili z Ven-iurinijevim „Znamenjem“ in Adamičevo „Zdravico“ in za odpeti skladbi želi teplo odobravanje.
PRIJATELJSKA VEČERJA
Vsi udeleženci proslave narodnega praznika so zatem ostali pri skupni večerji, ki je potekala v toplem prijateljskem vzdušju.
Za proslavo so bili pripravljeni tudi izredno lepi narodni znaki. Načrte zanje je napravila študentka arhitekture gdč. Jožejka Debeljak .
Tako so Slovenci na področju Vel. Buenos Airesa proslavili slovenski narodni praznik 29. oktober.
Želja vseh udeležencev ob razhodu je bila, naj bi organizatorji letošnje proslave letošnji na,cin proslave obdržali še zanaprej in naj bi se na enaki proslavi prihodnja leta znova sešli vsi predstavniki organiziranega življenja slovenske skupnosti.
SLOVENCI PO SVITU
KANADA
Na Slovenskem letovišču blizu Toronta so 19. septembra zaključili letošnjo poletno sezono. Čeprav letos ni bilo prehude vročine, so bili skoro vse nedelje izletniki na pristavi. Kakor v prejšnjih letih so tudi letos na njem taborili zlasti skavti ter je bilo letos na letovišču rekordno število šotorov. Enkrat jih je bilo celo 50.
V Winnipegu so pri slovenski fari dne 4. septembra začeli s slovensko farno šolo. Letos se je vanjo prijavilo 50 slovenskih otrok. Razdeljeni so v tri razrede. Za Winnipeg, kjer ni jno.č-ne slovenske naselbine, je to lepo število.
PO ŠPORTNEM SVETO
Valerij Brummel, svetovni rekorder v skoku v višino, se je 6. oktobra v Moskvi nevarno ponesrečil z motociklom. Le ker je svetovni rekorder, so zdravniki vse naredili, da so mu rešili nogo; navadnemu zemljanu bi jo kar amputirali. Zdravnik Kučrenko, ki ga je operiral, mu je prepovedal nastopati na tekmovanjih vsaj eno leto, prav tako ■seveda trudi treniranje. Brummel si je že precej opomogel ter je izjavil, da se zaenkrat še ne bo prepiral z medicino.
I V počastitev slovenskega narodnega praznika 29. oktobra in narodnih voditeljev dr. Janeza Evangelista Kreka — ob stoletnici rojstva in dr. A. Korošca — ob 25-letnici smrti
v nedeljo,
14. novembra
SLOVENSKI
LJUDSKI
TABOR
z izbranim sporedom.
Kraj : Slomškov dom, Ramos Mejia
Vse Slovence Vel. Buenos Airesa vabimo, da se te velike celodnevne manifestacije udeleže v čim večjem številu.
Pripravljalni' odbor
aa.........s...........
Beograjski Partizan, ki je preteklo J soboto v Nantesu z istoimenskim klu-i bom igral neodločeno 2:2, se je uvrstil v drugo kolo evropskega klubskega no-1 gometnega prvenstva. V Beogradu je namreč v prvi tekmi zmagal z 2:0.
Mladinsko košarkarsko moštvo ljubljanske Olimpije je osvojilo naslov jugoslovanskega državnega prvaka. Sicer precej po sreči, kajti za prvo mesto je odločal količnik, ker je Rdeča zvezda tudi zbrala osem točk. Ljubljansko moštvo je izgubilo samo z zagrebško Mladostjo s 57:58. V zadnji tekmi je Olimpija premagala Borca iz Banjaluke s 85:68, Rdeča zvezda pa je premagala .Partizana (Bijelo polje) s 102:65. če 'bi Rdeča zvezida dobila z razliko 39 košev, bi osvojila naslov.
Vestnih SFZ
Na državni praznik 12. oktobra je . bilo v Slovenski vasi prvenstvo lahke atletike, ki sta ga organizirala SDO in SFZ. Rezultati so sledeči:
Naraščajniki: tek 60 m: Reven 42”, Kocjančič; skok v daljavo: Reven 4,15 m, Kalan 3,85;-met žoge: Reven 12,96 m, Bokalič 12.25; skok v višino: Reven 1,30 m, Rot 1,22.
Kategorija B: tek 400 m: Rozina 1’ 12”, Adamič; — met diska: Dobovšek 16,75 m. Devjak 16,35; — tek 100 m:
, Rozina 1' 15, Kukoviča; — skok v daljavo: Opeka 3.80 m, Dobovšek 3,54 m; met krogle: Rozina 7,38, Kukoviča 6,40 m; skok v .višino: Rozina 1,30 m, Kukoviča 1.20.
Kategorija A: tek 100 m: Barle 12” 1|10, Burja; — skok v daljavo: Barle 5,32 m; Sušnik 5 m; — met krogle: Barle 10,20 m, Čeč 8,38 m; •—• skok v višino: Berčič 1,48 m, Skvarča 1,43; — met diska: Dobovšek 33,63 m, Čeč 23,47 m; — tek 1500 m: Mizerit 5’ 18”, Barle; — tek 400 m: Barle 1’ 12”. Berčič; — tek 3000 m: Grohar 11’ 45”, Mizerit.
Mladinski dan bo v nedeljo 7. novembra na Pristavi.
Mladinski športni dnevi
Nogomet: [Rezultati zadnjih tekmovanj: San Justo:Ramos Mejia 7:0, La nüs:San Martin — moštvo San Martina se ni predstavilo in s tem izgubilo točke.
II3IIMIMHC»
JAVNI NOTAR
Francisco Bani Cascante
Escribano Publico Pta. baja, ófie. 2 Cangallo 1642	Buenos Aires
T. E. 35-8827
Dr. Jorge Cnasnicn
ZOBOZDRAVNIK — ZOBOTEHNIK (Dentista Cirujano)
Dopoldan: torek in četrtek od 9.30 do 11.30; sobota od 10 do 12.30 Popoldan: Vsaki dan od 14.30 do 19.30
Buenos Aires 3278/1 San Justo
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
[ Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271 Uradne ure 17—20 Na telefonu tudi dopoldne
OBVESTILA
XI. kulturni večer SKA bo v soboto 23. oktobra 1965 in sicer ob 7 zvečer v dvorani Bullrich, Sarandi 41, Capital Večer bo nosil naslov: Zadeva za občane (podana too radijska igra iz Ljubljane) in bo profil problemov v domovini podal prof. Alojzij Geržinič. — Izšlo je Meddobje XX, štev. 1-3 in obsega 200 strani.,
Za predstave T. S. Eliotove drame UMOR V KATEDRALI, ki bodo hkrati tudi zunanja slovesna proslavitev praznika Kristusa Kralja, vabi Slovensko katoliško akademsko društvo, ki uprizoritve za svojo desetletnico pripravlja, : vse naše .občinstvo, da si zaradi omejenega števila • sedežev vstopnice (po 150 pesov) oskrbi v predprodaji v Dušno-pastirski pisarni na Romón Falcón 4158
Slovensko katoliško akademsko dru štvo vabi vse dijake in dijakinje Slovenske gimnazije in gojence Rozmanovega zavoda v Adroguéju, da se udeleže predstav svetovne drame T. S. Eliota UMOR V KATEDRALI. Za vse dijake omenjenih ustanov so vstopnice ,po znižani ceni 50 pesov. Dijaki in dijakinje Slovenske gimnazije jih bodo lahko kupili v soboto 23. oktobra pred pričetkom srednješolskega tečaja na Ra- ' món Falcón 4158.
Odseka SDO in SFZ v Carapachayu
bosta priredila prvi Mladinski večer v soboto 13. novembra. Vsi prijatelji iz j ■drugih domov prav lepo vabljeni.
Sestanek staršev združen z materinsko proslavo otrok slov. šol. tečaja dr. F. Prešerna iz Castelarja bo v nedeljo, 24. oktobra, ob 15.30 na Pristavi. Na sporedu predavanje in razgovor g. Milana Magistra o rasti naše mladine v slovenstvu.
V Slovenskem domu v Carapachayu
bo proslava slovenskega narodnega praznika v soboto 6. novembra ob 20. Vab-
V osmrtnici za pok. Majdo Masičevo v zadnji številki Sv. Slovenije je bilo po pomoti izpuščeno med žalujočimi ime: mati in ostalo sorodstvo.
Ijeni roaki in rojakinje iz Carapachaya in okolice.
V Našem domu v San Justu bo v
soboto 30. oktobra ob pol 9 zvečer pod milim nebom zanimivo predavanje g. Janka Hafnerja: človek v vsemirju.
SLOV. PLANINSKO DRUŠTVO
V BUENOS AIRESU
' . !
vabi člane in prijatelje na zanimivo J predavanje o
t
I
slivenski odpravi ma Cerro Mellizos i
i
ki bo v soboto 23. oktobra ob 19.30 j v Slovenski hiši
Poleg diapozitivov se bo predvajal tudi dokumentarni film
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administration : Ramon Falcón 4T58, Buenos Aire#
T. E. 69-9503 Argentina
			
O O z to	FRANQUEO FAGADO
lil . _ CC L «	Concesión N* 5775
5 !Ü c ° ^ o	TARIFA REDUCIDA
<	Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedaé	
Intelectual No. 817.086	
Naročnina Svobodne Slovenije za let* 1965: za Argentino $ 1000.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarj«v.
S	Iščem dobro
■
■
■
[ krojaško pomočnico
■
■
; Delo .dobi lahko tudi na dom Ponudbe na:
T. E. 701-7976
* Tslleres Gräficos Vilko S. R. L., Estadoe Unidos 425. Bs. Aires. T. E. 33-7213
Slovenski dom v Carapackayn
Vas vabi na že
POMLADANSKI PIKNIK
V NEDELJO 24. OKTOBRA
Spored:
11.30: sveta maša 13.00: Kosilo
14.00: Tekma v balinanju (San Martin:Carapachay)
16.00: Kulturni program, ki ga bodo izvajali: Slovenski pevski zbor iz San Martina, harmonikarji iz San Martina in Carapachaya, odseka SFZ in SDO, naraščajnice ter šolska 'mladina.
Po popoldanskem programu ples ob spremljavi orkestra MOULIN ROUGE
Ne pozabite, da bo kuhinja založena tudi s piščanci in čevapčiči!
Ob svoji desetletnici za praznik Kristusa Kralja
sobota 30. oktobra ob 21 .— nedelja 31 oktobra in ponedeljek
1.	novembra ob 20
na odru Slovenske hiše
T. S. ELIOT
UMOR V KATEDRALI
drama v dveh dejanjih z vmesno igro Poslovenil: France Papež
Režija: Nikolaj Jeločnik Scena: I. B u k o v e c - A. Duh
Ziaradi omejenega števila sedežev vabimo, da si vstopnice po 150 pesov pravočasno oskrbite v predprodaji v Dušnopastirski pisarni na Ramón Falcón 4158, Buenos Aires
V nedeljo, 14. novembra, predzadnjo pobinkošbno nedeljo, bo v Slovenski vasi tradicionalno žegnan-je ob obletnici blagoslovitve cerkve Marije Kraljice. Dopoldne bo cerkvena slovesnost, popoldne pa družabna prireditev. Podro-Ijen spored bomo še objavili.
Nedelja 28. novembra BLAGOSLOVITEV SLOVENSKEGA DOMA V BERAZATEGUIJU
Rojaki! Rezervirajte si to nedeljo za lep izlet in prijetno razvedrilo.
Zahvala
V globoki žalosti ob smrti moje nepozabne ljubeče žene, matere, hčerke, sestre, svakinje, nečakinje, gospe
MAJDE MASIČ rojene LANGUS,
se vsem, ki ste stali ob strani, tako v njeni težki bolezni, združeni z hudimi bolečinami, kot ob njeni smrti, lepo in iz vsega srca zahvalim. Besede zahvale naj veljajo materi pokojnice, gospej Antoniji Langus, sestram: LSleži, Marti, Cveti in Tonki, bratom: Janezu, Primožu, Cicu in Juretu; prvima dvema še posebej za mašo zadušnico na dan pogreba in ob sedmini ter za pogrebne molitve; za prvo pomoč v bolezni, smrti in po njej ge. Lini Matičič, ge. Juaniti in ge. Benjamini; za vso pozornost družinam svakov: Potočnik, Hrovat, Bras in Truden, enako tudi družinam: Štefke in Viktorja Berlota, Anice in Slavka Skoberneta, Kromarjevi, prof. S. Baragi za nagovor na grobu in še vsem mnogim mojim rojakom, prijateljem in znancem, ki ste moja pokojno soprogo obiskovali v bolezni in jo spremljali na zadnji zemeljski poti. Za sočutje ob smrti iskrena hvala tudi moji sestri Milici, poročeni Krautberger in stricu Stanku Masiču.
Prisrčna zahvala vsem za molitve ob krsti in drugim, ki ste v teh dneh hiteli s prošnjo k Vsemogočnemu, naj da njeni duši večnega pokoja.
Hvaležni
Masič Ciril
Dobili smo žalostno sporočilo, da je umrla dne 30. septembra 1965 v Mačkovcu pri Žužemberku v 84-letu starosti naša dobra mati in stara mati, gospa
Marija Drenšek roj. Gole
Pokopali so jo 1. oktobra t. 1. v Žužemberku.
Priporočamo jo v molitev.
Zanjo žalujejo
V Argentini: sin Štefan z družino v domovini: hčere Marija, Antonija, Julijana in Zofija z družinama ter Anica
Buenos Aires — Mačkovec -— Ljubljana.
Leto II	štev. 20
MLADINI Urejuje: MARTIN MIZERIT
GLAVNO JE...
Seveda: materinski dan v Argentini je že za nami. Minulo nedeljo smo ga praznovali. Tudi pri Ločkarjevih. Lepo, po domače in preprosto. Lepa voščila in skromna darila. Nič več. Ločkarjevi niso „bogati“. Vsaj kar zadeva denarja ne. Drugo pa, no... Bogastvo je pač različno. ..
Markcu, najmlajšemu, je bilo hudo. V argentinski šoli s.o otroci mnogo govorili, kako bo kdo obdaroval svojo mamo. Seveda — na očkov račun. Markec pa ve: očka nima denarja. Zasluži malo. Ni, da bi ga spravljal še v večjo stisko s tem, da bi prosil za kakšen denar. S težavo si je Marko prihranil nekoliko denarja in kupil zanj nekaj „piškotov“ in „bonbonov“. In predno so se v nedeljo zjutraj odpravili k sv. maši je to skromno darilce izročil mdmi s še bolj skromnim voščilom. „Nimam nič več!“ je tiho dostavil ob koncu.
„Kaj? Res nimaš nič več, Marko?“ se je mama delala začudeno.
„Ne, mama! Res. nimam nič več!“ je Marko povedal odkrito in prav neprijetno mu je bilo.
Potem pa mama: „Marko, saj moliš zame vsak dan, kajne? Ubogaš me tudi vedno. Pomagaš mi, kadar je treba. No, narediš, kar pač moreš. In to je za mene veliko!“
Marko povesi glavo. „Res je, mama! Vse ti naredim. Pa sem mislil, da je premalo.“
„Kaj bo premalo? Nič ni premalo! Glavrto je, da imaš mamo rad! Da moliš zanjo, ji pomagaš in jo ubogaš. To je ljubezen do mame! Darila pa čeprav so draga ■— Bog ve: morda je v njih zelo malo ljubezni!“
NASi
Mirko Kunčič:
DOMOTOŽJE
Domotožje je ko v tesno gajbico zaprta ptička: o šumečih gajih poje in o soncu vrhu grička —
daleč, daleč tam za goro, kjer so zvezde vse bolj zlate, kjer noči so kakor zibke, toplih, mehkih sanj bogate.
Domotožje je ko ladja,
ki valove morske reže:
plove. .. plove. .. cilj je daleč —
Bog ve, če ga kdaj doseže.
Po Grimmu — M. Kunčič:
Milanček, Milenka In čarovnica
Živel je gozdar, ki je imel v bližini mogočnega gozda prijazno hišico in v njej zalo hčerko Milenko.
Nekega dne se je napotil gozdar na lov. Sredi samotne goščave je zaslišal droben, tožeč človeški glas, podoben klicu otroka, ki je zablodil. Gozdar je šel za klicem in zagledal med rogovilami visokega drevesa nebogljenega fantka.
„Čudo božje,“ se je zavzel gozdar, „kako pa je splezal ta črviček na drevo?“ Ugibal je to in ono, in naposled iztuhtal, da se je bilo najbrž zgodilo takole: Neznana mati je šla z otrokom v naročju skozi gozd, sedla utrujena pod drevo in zaspala. Tedaj je priletel od nekod jastreb, vzel speči materi otroka iz naročja in ga položil na drevo. „Tako je moralo biti, pa nič drugače!“ je zamišljeno zamrmral gozdar.
Splezal je na drevo, rešil otroka iz neprijetne zanke in dejal: „Odnesel ga bom domov in skrbel zanj kakor za rodnega sina. Hojej, ali bo Milenka vesela novega bratca!“
Najdenčku je dal ime Milanček in ga vzgajal skupaj s hčerko Milenko. Otroka sta se imela tako rada, da, tako rada, da sta vedno tičala skupaj in bi eden brez drugega ne mogla živeti.
Gozdar je imel v svoji hiši tudi staro, neznansko grdo kuharico. Ta kuharica je nekega večera vzela dva velika vrča in šla z 'njima k vodnjaku po vedo. — No, prava reč — boste otroci, ki to pravljico citate, dejali — prava reč, če je šla po vodo! Ali je to .kaj čudnega in nenavadnega ?
Res: nič čudnega in nenavadnega ni to, dragi moji — a čudno in nenavadno
J je, da je stara kuharica šla oni večer j najmanj desetkrat k vodnjaku vode iskat!
Milenka je to videla. Začudila se je in vprašala:
„Marijana, čemu pa boste potrebovali toliko vode?“
(Dalje prihodnjič)
PISAN DROBIŽ Kdo je to?
Možiček črni — menda nor je — po njivi hodi in jo orje,
pa nima pluga, nima brane.
Zato je moder, kdor ugane.
Obratnica
če bereš naprej, je sobi kras; če bereš nazaj, je pevski glas. Rešitve ugank v prihodnji številki.
Naši pregovori. — Pastir
Dober pastir hqdi pred ovcami. Ko pastirji sipe, se ovce gube. Slab pastir sebe pase.
Dober pastir pozna svoje ovce.
Pisan drobiž
Rešene uganke iz 19' številke: Besedna uganka: Rose — kosa — kos. — Za-menjalnica: Velikan — pelikan.