Izmail Sreznjevski in slovenščina Irina Makarova Tominec Cobiss: 1.02 Cm V zgodovini rusko-slovenskih znanstvenih stikov je pomembno vlogo odigral ^ slovenski jezik, ki je s svojim enkratnim jezikovnim gradivom raziskovalno pritegnil pomembne ruske jezikoslovce 19. stoletja. Pričujoče delo naj bi po-drobjene pokazalo, na kateri način so se reševala zapletena vprašanja raziskovanja slovenskih narečij, njihovega znanstvenega opisa, sestavljanja znanstve- ^ ne klasifikacije in določanja zemljepisnih mej slovenskih narečij. Zanimivo q je, da sta pri reševanju navedenih vprašanj pomembno prispevala ravno ruski raziskovalec Izmail Sreznjevski in nekoliko pozneje njegov učenec Jan Bau-douin de Courtenay. Z Ključne besede: rusko-slovenski stiki, slovenski jezik, slavistika, klasifikacija slovenskih narečij Izmail Sreznevsky and Slovenian The Slovenian language played an important role in the history of Russian-Slovenian scholarly contact. The unique linguistic material of Slovenian attracted the research of important nineteenth-century Russian linguists. This article discusses in greater detail how complex issues were resolved with regard to studying Slovenian dialects, their scholarly description and classification, and the borders between them. It is interesting that an important contribution to solving these issues was made by the Russian scholar Izmail Sreznevsky and somewhat later by his student Jan Baudouin de Courtenay. Keywords: Russian-Slovenian contact, Slovenian, Slavic studies, classification of Slovenian dialects 1 V Rusiji se je začelo neposredno raziskovanje slovanskih narečij leta 1835 s sprejetjem nove univerzitetne uredbe o ustanovitvi oddelkov za zgodovino in literature slovanskih narečij na štirih ruskih univerzah. Po nekaj neuspelih poskusih, da bi na pravkar ustanovljene univerzitetne oddelke dobili slaviste iz zahodnih, predvsem čeških dežel, je ruska vlada napotila štiri mlade in obetavne ruske znanstvenike na študijsko popotovanje v tujino, da bi se znanstveno izpopolnili na področju slavistike. Med te bodoče ruske slaviste so spadali Osip Bodjanski (moskovska univerza), Viktor Prejs (peterburška univerza), Izmail Sreznjevski (harkovska univerza) in Viktor Grigorovič (kazanska univerza). Pri tem je od vseh ruskih univerzitetnih popotnikov »prve generacije«, ki so potovali po avstrijski monarhiji konec N M Z ^ tridesetih in v začetku štiridesetih let 19. stoletja, največ pozornosti slovenskim W deželam namenil ravno Izmail Sreznjevski (podrobneje Čurnika 1995). N Priprave za študijsko popotovanje po slovanskih deželah avstrijske monarhi- 1 je so bile precej temeljite. V skladu s posebnimi navodili - sestaviti jih je pomagal znani ruski slavist Aleksander Vostokov1 - naj bi popotnik pozimi študiral slovan-O ske knjige in rokopise v lokalnih knjižnicah, poleti pa naj bi s pomočjo priročnega S zemljevida peš raziskoval slovanske dežele. Kot je napisal v spričevalu A. N. Pipin, L je Izmail Sreznjevski »opravil toliko pešpoti po slovanskih deželah (z izjemo tistih 0 pod turškim vplivom) kot nobeden drug Slovan«.2 v Po podatkih iz popotnega dnevnika ruskega raziskovalca »Putevye pis'ma ...«3 in po arhivskem gradivu (Osrednji državni arhiv literature in umetnosti v Moskvi, CGALI) je Izmail Sreznjevski prehodil skoraj vse slovenske dežele - od Štajerske do Beneške Slovenije.4 N Takle je seznam obiskanih krajev v njegovih popotniških zapiskih (slika 1). A Obiskal je Gradec (danes Avstrija), Maribor, Ptuj in Veliko Nedeljo (od 28. p februarja do 11. marca 1814), potem Metliko, Novo mesto, Ljubljano, Kranj, Naklo, 1 Celovec (Klagen!^), Ziljsko dolino, Rezijo, Gorico (danes Italija) in Trst (danes S Italija) (aprila 1841). Popotovanje po Beneški Sloveniji je potekalo preko Venzone, K Gemone, Tarcenta, Čedada (vsi ti kraji danes v Italiji) vse do Gorice; iz Gorice se 1 je Sreznjevski preko Vipave odpravil v Trst. V Istri je obiskal Koper, Korte in Sv. M Lovreč (danes je to Lovrečica, na Hrvaškem). • Na popotovanjih je Izmail Sreznjevski zapisoval ljudske pesmi in pripoved- ki ke, opisoval šege in običaje ter evidentiral l^aze in besede v različnih slovenskih narečjih. Pri raziskovanju slovenskega jezika so ruskemu raziskovalcu pomagali 2 znani slovenski kulturniki in raziskovalci: J. Kopitar, A. Murko, P. Dajnko, S. Vraz, F. Metelko, F. Prešeren, U. Jarnik, M. Majar, O. Caf in drugi.5 Seznanjali so ga tudi z izsledki lastnih flloloških in etnografskih raziskav. Aleksander Vostokov je leta 1826 s Keppnom pripravil prvo znanstveno (komentirano) objavo Brižinskih spomenikov. Gl. zemljevid z oznako popotovanj Izmaila Sreznjevskega v spominskem zborniku Pamjati Izmaila Ivanoviča Sreznevskega. Peterburg, 1916, s. 102. Putevye zametki iz slavjanskih zemel' je popotniški dnevnik Izmaila Sreznjevskega v obliki obsežne zbirke skrbno datiranih pisem ruskega popotnika k svoji materi; dnevnik je bil objavljen po smrti Sreznjevskega, najprej po delih, v dveh številkah revije Živaja starina leta 1893, leta 1895 pa so ti zapiski izšli v ločeni izdaji z naslovom Putevye pis'ma 1.1. Sreznevskago k materi iz slavjanskih zemelj 1830-1842 (Sreznjevski 1895). Beneška Slovenija je ime, ki se uporablja v slovenski periodiki po letu 1848, ustreza italijanskemu Schiavonia Veneta, označuje pa ozemlje na severozahodu Italije, kjer prebiva avtohtono slovensko prebivalstvo (Videm in Furlanija - Julijska krajina), vzdolž celotne slovensko-italijanske meje. V arhivu so ohranjeni zapiski slovenskih kulturnikov, ki jih je Izmail Sreznjevski spoznal med svojim študijskim popotovanjem; zapiske so prispevali F. Prešeren, O. Caf, A. Murko, F. Metelko, M. Majar, J. Zupan, A. Žakelj, M. Kastelic in K. Kvas (RSO 2010: 94-96). IS.lO.OK t- 15. BtipEOEt. :Xo'!Ci))-si> ('I, Clio[eb]]z, I!. K Ottbus), Boepeut =-roMepCBeiija. (cepö.-.iya;. Vojercy, ii. Hoherswerda). IS. iionu, iž.Hiipua ('I. PernO; ii. Pirna). HycTsi, .■Inäera.ii.. JoBeM,. OrrOBajibAcrityiiii. 3. Baciefi. roHinreSo-b. 4. Illanjay. 5. rinpaa ('i. reriici, ii. Pirna). 6. ,%e3.TeE-B. 7 HdJifi. 15 ans. Hpara. 1841. HUB. l.ö. l'pn jem, Kpaj. (ic. Ko-nigsgrütz). jeotojminjii. (h. Leute-mischl). Bpiio ('i. Berno), jii!B. 3:1—26$esp. B'^bh. itiesp. 2ö. Tpaseu-s (C.T, Nomski Gradec, e. Grätz). jiapt. 7. Mapujpri. (m. Maribor, B. Marburg). 10.niyH (Pttrja, H.Pettaii). 11.BwBKa (Gross Sontag). 12. Bapaajui'LCKp.Vara^din. B. Waxasäin). 14. 3arpe6i. (r.p. Sarpeö, u. Agram). 19. Osn.iibe=OiiJiimie. 20. Bucrptma (joinna), 32. ItpamiHa. 36. 3arpe6i. (cp6. 3arpcÖ; n. Ägram). Sl.KapüOBem. (cpC, Kapao-EattropH>i,E. Karlstadt), acp, l.tOpoBC (nuteie). 3. merjfflka (m. Metlika, h, Meti in g) MpOBO. a^MeMHKa (a. Metlii;a, h. MetllBg), XpacTi ( 1841. anp. S, Hoboo Mtcio (es. Nove Mesto, u. Neustadt). 5. .IwÖ^flHH (c.i. Ljubljana, H. Laitact). 10. Kpaab (u. Krajiij, u. Kraiüburg). 11. Haiwacj. 14. .iBÖjanH (m. Ljubljana, H. taibach). toplem (m. tcržij, h. NeamarkU), 17,i;ejic®eni. (M. Celovec, u, Klagenfurt). 16. M O J O HH N M Slika 1: Seznam krajev, ki jih je obiskal Izmail Sreznjevski na popotovanju po slovenskih deželah (Sreznjevski 1895: 358-359) E Z K O S L 0 V Z Z A P 1 S K M o 2 Slika 2: Skica poti Izmaila Sreznjevskega po slovenskih deželah in v soseščini leta 1841 (prirejeno po Pamjati 1916: 102) 2 Študijsko popotovanje Izmaila Sreznjevskega po slovanskih deželah je prineslo celo vrsto objav v znanstveni periodiki tega časa. Raziskave ruskega popotnika, pisane dobesedno na terenu, so bile objavljene sorazmerno hitro, že isto ali naslednje leto. Nekaj teh objav je posvečenih dialektološkim raziskavam slovenskih narečij. V primerjalno-zgodovinski raziskavi »O narečijah slavjanskih« (Sreznjevski 1841), ki je izšla v reviji ruskega ministrstva za prosveto še pred zaključkom študijskega popotovanja Sreznjevskega, je med prvimi v evropski slavistiki podal znanstveno oznako slovenskih narečij. 2.1 V tem članku, ki ga lahko upravičeno imenujemo »programski« za slovensko dialektologijo, avtor poudarja številnost in raznovrstnost slovenskih narečij: »Skoraj vsaka fara se razlikuje od druge bodisi v izgovoru posameznih črk bodisi v uporabi posamičnih besed.«6 Avtor poudarja velik pomen narečnega gradiva za raziskovanje slovenskega jezika: »Kdor želi jasno razumeti slovenščino kot poseben jezik, ki se razlikuje od drugih, je dolžan raziskovati lokalne govore in šele iz razlik 6 Sreznjevski 1841, 136: »noHTH Ka^gHH npuxog OT^HHaeTca ot gpyroro hhh BHroBopoM HeKOTopHx 6yKB, HHH ynoTpeöneHHeM cnoB.« med njimi sklepati o značaju slovenščine na splošno«.7 Vzrok take razdrobljenosti avtor vidi v pomanjkljivi naselitvi in industriji v slovenskih deželah, pa tudi v ne- ^t zadostni povezanosti posameznih delov prebivalstva med seboj. Zato se je jezik v J!^ različnih krajih razvil različno: »Sčasoma so se lokalne razlike samo povečale in ^^ se še niso utegnile odpraviti, le v posameznih krajih so se zaradi razvoja industrije in trgovine nekoliko pomešale med seboj.«8 Navedeni zaključki Izmaila Sreznje- " vskega so v slovenski dialektologiji v glavnem obveljali in so bili pozneje samo še ^ dopolnjeni.9 ^ HH 2.2 Poleg tega je Sreznjevski v svojem opisu poudaril velik vpliv sosednjih tujih ^ jezikov (nemščina, italijanščina) na slovenska narečja, kar se odraža v večjem številu sposojenk. Sledi natančna sociolingvistična opazka ruskega raziskovalca, da Slovenci uporabljajo tujke in sposojenke, kadar se želijo »lepše izraziti«.10 S stališča sodobne znanosti bi taka trditev potrebovala nadaljnja pojasnila: uporaba sposojenk za doseganje estetskega učinka je v jezikoslovju znan pojav, vendar pa je ravno zaradi ukoreninjenosti tujk in sposojenk v slovenskem besedju o doseganju posebnega učinka možno govoriti šele v primeru ozaveščene izbire jezikovnih sredstev v idiolektu posameznika (gl. Makarova 2009). Med pomembnejše ugotovitve Sreznjevskega spada njegova teza ob odsotno- ^ sti enotnega slovenskega knjižnega jezika, ki ga v Sloveniji »ni in ga tudi ni bilo«: O »Vsak pisatelj je pisal in še vedno piše v svojem lokalnem narečju. [...] Tako so i4 počeli ne samo pisatelji, ampak celo slovaropisci in slovničarji: Gutsman in Jarnik ^ (Korošci), Kopitar in Metelko (Krajnci), Murko in Dajnko (Štajerci), in to je zelo N opazno, ne glede na vse želje po odstranitvi lokalne obarvanosti lastnega pisnega jezika in v samem pojmovanju slovenskega jezika. Najbolj enotni so v posameznih ^ pravopisnih rešitvah, nikomur od njih pa niti na misel ne pride, da bi izgovarjal tako, kot je pisal.«11 7 8 Sreznjevski 1841, 138: »Kto xoneT OTHeT^HBO noHSTt cnoBeHCKHH a3HK KaK a3HK, OTHHHHHH OT flpyrHX a3HK0B, TOMy OCTaeTCS H3yHaTb HapeHHa MeCTHHe H H3 HX OTnHHHs y»e bhboahtb 3aKnroHeHHa o xapaKTepe cnoBeHCKoro a3HKa Booö^e.« Sreznjevski 1841, 137: »BpeMs yKpennano MecTHHe othkhh» h e^e He ycneno, BcnegcTBHe pacnpocTpaHeHHs npoMHmneHHOCTH h ToproB^H CTepeTt othkhh», a nHmt Koe-rge CMemano.« Slovenski dialektolog Fran Ramovš je visoko ovrednotil ugotovitve Izmaila Sreznjevskega o vzrokih dialektizacije: »Sreznevskij je pravilno pojmoval nalogo: kolikor je pač mogel, toliko je skušal popisati slovenska narečja, določiti njihovo obsežnost in podati tudi gibalne razvoje sile. [...] je lepo in točno označil sile, ki so to raznoličnost ustvarile [...].« (Ramovš 1931: 15) Sreznjevski 1841: 136: »CTpeMneHHe 3aHMCTBoBaTb TaK ch^bho, hto c^OBeHe^ oxotho ynoTpeönaeT BMecTo CBoero coöcTBeHHoro He to^bko HeMe^Koe hhh HTantsHCKoe HasBaHHe KaKoro-HHÖygt npegMeTa, ho ga^e h raaron, npanaraTentHoe, Hape^He, coro3, H HeM KpacHBee »enaeT BHpa3HTbca, TeM 6onee qy^Hx cnoB MemaeT b cboh pa3roBop.« Sreznjevski 1841: 137-138: »Ka^gHH nucaTent nucan h numeT cbohm MecTHHM HapeHHeM. [...] TaK geficTBoBanu He TontKo nucaTenu, ho u caMHe neKCUKorpa^H u 9 10 Z ^ 2.3 V navedenem prispevku je Sreznjevski predlagal delitev vseh slovenskih go-W vorov na 18 narečij: (1) dolenjsko narečje, ki ga je po številnosti govorcev in po N jezikovnem vplivu obravnaval kot najpomembnejše slovensko narečje, (2) gorenj-1 sko narečje, (3) osrednjeslovensko narečje, ki ni imelo originalnih potez, ampak ^ je predstavljalo zmes posamičnih gorenjskih in dolenjskih jezikovnih značilnosti, 0 (4) poljansko narečje, ki se približuje dolenjskemu, s tem da se razlikuje v upora-s bi nekaterih hrvaških sposojenk (još, opet) in tudi po manj jasnem izgovoru t. i. L polvokalov,12 (5) cerkniško-ribniško, ki postopoma zgublja svoj originalni značaj in Q se približuje dolenjščini in osrednjeslovenskemu narečju; (6) lipavsko13 narečje; (7) v idrijsko, ki je po Sreznjevskemu spadalo v gorenjsko narečno skupino; (8) tolminsko, ki se je od idrijskega razlikovalo po naravi naglasa in po refleksih sekundarne palatalizacije; (9) boginjsko14; (10) pleško; (11) slovinsko; (12) rezijansko, ki je ohranilo arhaične oblike preteklega časa; (13) ziljsko; (14) rožansko; (15) zabelsko N (zadnja tri narečja so na koroškem ozemlju, vsem trem je pripisoval upočasnjen A izgovor, specifičen naglas in nekatere druge izvirne jezikovne poteze); (16) štajer-p sko-koroško; (17) dravsko-mursko (pravo štajersko); (18) ogrsko-štajersko (prim. 1 Rigler 2001: 289). s Po obsegu navedenega seznama sodeč, je slovensko narečno gradivo predsta- K vljalo za raziskovalca pravi izziv. V zvezi s tem so posebej zanimive metodološke 1 rešitve, ki jih je Sreznjevski uporabil za izločanje in klasifikacijo številnih in razno- 0 vrstnih slovenskih narečij. Kot učinkovita se je pri njem izkazala primerjalno-zgo-• dovinska metoda (rus. sravnitel'no-istoriceskij metod): »Kar je komaj opazno, kadar 1 primerjamo lokalne govore, bo takoj razvidno, kadar primerjamo glavna narečja.«15 S to metodo uspe raziskovalcu oblikovati seznam prepoznavnih jezikovnih potez, 2 kar se v sodobni dialektologiji imenuje identifikacijska matrica, in razlikovalnih jezikovnih potez, ki pomaga izločiti glavne narečne skupine. »Barvne kombinacije so neskončne, medtem ko je število glavnih barv sorazmerno omejeno: tako je tudi tukaj. Sam si nisem niti upal izločiti in opisati vseh možnih kombinacij in odtenkov, ki se jih da najti po različnih krajih pri Slovencih; toliko več pozornosti sem namenil ključnim razlikam in sem skušal doumeti razlikovalne značilnosti glavnih rpaMMaTHKH - ryTCMaH h ^phhk - Kopym^H, - KonuTap h MeTenKO, - KpaHH^H, MypKO h ^aHHKO - mTMpMH^H, - ^TO 3aMeTH0, CKontKO He »enanu ohu CTepeTt co CBOerO JI3HKa, co CBOHX nOHSTUH o JI3HKe CnOBeHCKOM MeCTHHH KOnOpUT. OhH CXOflSTCa Me^gy coöoro 6onee Bcero b HeKoTopHx ycnoBuax npaBonucaHua, ho hhkto h3 hhx h He gyMan BHroBapuBaTt TaK, KaK nucan«. Polgasnikov - »nonyrnacHHx« (Sreznjevski 1841: 139). Ohranjamo zapis Izmaila Sreznjevskega, mišljeno pa je vipavsko narečje (Sreznjevski 1841: 138). Ohranjamo zapis Izmaila Sreznjevskega; mišljeno je bohinjsko narečje (Sreznjevski 1841: 139). Sreznjevski 1841: 164: »^to cna6o CBeTUT, Korga paccMaTpuBaeM MecTHHe nogHapenua, to 6ygeT CBeTUTt apKo, Korga 6ygeM paccMaTpuBaTt cpaBHUTentHo pa3HHe rnaBHHe HapeHua.« narečij.«16 Primerjalna metoda, ki jo je uporabljal Izmail Sreznjevski, se je dopolnjevala z navedbo zgodovinskega - v večini primerov - staroslovanskega izvora ^t posameznega glasu oz. glasovnega sklopa. Seznam primerov je kdaj dopolnjeval z J!^ navedbo sorodnih besed tudi iz drugih slovanskih jezikov. JL Slika 3: Fran Ramovš, Dialektološka karta slovenskega jezika, Ljubljana, 1931 (Ramovš 1931: 17) Analiza slovenskega narečnega gradiva, predstavljenega v članku Izmaila Sre-znjevskega »O narečijah slavjanskih«, ob upoštevanju dognanj sodobne slovenske dialektologije kaže, da je ruskemu raziskovalcu ne glede na kratek rok bivanja v slovenskih deželah uspelo navesti reprezentativno število ključnih narečnih značilnosti, ki oblikujejo slovensko narečno raznovrstnost. 16 Sreznjevski 1841: 137: »CoegHHeHH» KpacoK MoryT öhtb go öecKOHe^HOCTH pa3H006pa3HH, HO KonHHecTBO caMHx KpacoK Bce »e ocTaeTca HeöontmHM: TaK H 3gecb. Ä He Mor H »enaTt 3aMeTHTb Bce c6nH»eHHa npH3HaKOB OTHHHHH a3HKa, KaKue moäho HaHTH B pa3HHx MecTax y c^0BeH^eB; TeM öontmee BHHMaHHe oöpaTHn Ha caMHe npH3HaKH othhhhh H CTapanca noHSTt xapaKTepHCTHKy raaBHHx Hape^HH.« HH Cm N Z > O J O HH N M Z ^ Tako je na primer na področju glasoslovja Sreznjevski navedel primere za tele bi-W stvene značilnosti slovenskih narečij (Sreznjevski 1841: 139sl.): N • pojav polne/delne vokalne redukcije17: b'la (bila), kol'kor (kolikor), nyč18 1 (nič), bos'ga (bosega), bos'mu (bosemu); ^ • različne reflekse razvoja jata (e): bejl/bjeu (belo), lejto (leto), tjeden/tejden 0 (teden), wesjalje (veselje), žjalja (želja); S • dvoglasne reflekse nekdanjih nosnikov: puot (pot), kUot (kot), bUodi (bodi); L • lokalno spremembo artikulacije fonema u - ü: küpiti (kupiti); Q • narečno akanje: gawariti (govoriti), sym widü lejpa žena z bouna noga v (sem videl lepo ženo z bolno nogo); • narečno ukanje (prehod cirkumflektiranega vokala o ^ u): madrust (modrost), nuč (noč) v dolenjskem narečju; • značilno razzvenečenje končnega /v/ na koncu besede v štajerskih narečjih: Z praf ( prav), krif (kriv); A • značilni prehod izglasnega soglasnika m ^ n: tan (tam), san (sam), k nan (k p nam), prechajan (prehajam), in prehod d ^ g: gnes (dnes, danes), ge (gde) 1 v vzhodnoštajerskih narečjih; S • nosne vokale v koroških narečjih: srečati (srečati), wl^ci se (vleči se), jmj^ K (ime); 1 • diferencialni razvoj soglasniškega sklopa *sti v gorenjskih in dolenjskih naM rečjih (-šč-//-š-): ščiplem/šiplem, iščem/išem; • • diferencialni razvoj soglasniškega sklopa *dl: pala/padla (padla), motowilo/ 1 motowidlo (motowidlo); M •t. i. švapanje oz. prehod l v položaju pred nesprednjim vokalom v bilabialni 2 w/u, npr.: je šwa (je šla), kobiwa (kobila); padua (padla), jedua (jedla), puatno (platno), masuo (maslo); • depalatalizacijo mehkih solgasnikov (v gorenjščini): kraljow (kraljev), me-čom (mečem); • pojave sekundarne palatalizacije: roče (roke), nože (noge), čisü (kisel), muše (muhe), suši (suhi).19 Pojav vokalne redukcije je bil za Sreznjevskega ena najpomembnejših značilnosti slovenskega (v terminologiji Sreznjevskega horutanskega) jezika: »xopyTaHCKue HapeHHa, xot» h He Bce b ogHHaKOBOH CTeneHH, OT^HHaroTca ot gpyrHx ocoöeHHHM CTpeMneHHeM norao^aTt raacHHe öyKBH« (Sreznjevski 1843a). Zaradi neupoštevanja tega specifično slovenskega pojava je Sreznjevski kritiziral Šafarikovo klasifikacijo slovanskih narečij, in sicer združitev slovenščine s hrvaščino in srbščino v okviru t. i. ilirskega jezika: »Tpu HapeHHa: cepöcKoe, xopBaTCKoe h xopyTaHCKoe coegHHHn ffla^apHK B ogHy peub, gaBmH efi Ha3BaHHe HnnupcKOH. ^T0 HaM Ka^eTca HecKontKO npoH3BonbHHM. HapeHHa ceöpoB h xopBaToB geficTBHTentHo oneHt 6nH3KH gpyr K gpyry h no cpogcTBy KopeHHoMy, h no B^HaHHro gpyr Ha gpyra, ho xopyTaHCKoe HapeHHe - HHoe geno, oho gna öontmofi qacTH cepöoB h xopBaToB to »e caMoe, hto gna pyccKHx nontcKoe.« (Sreznjevski 1843a: 18) Pri navajanju vseh primerov ohranjamo pravopis Izmaila Sreznjevskega; mišljeno je [nsč]. Zadnja dva primera za narečja severno od Radovljice in Kranja. 18 19 20 Velik vpliv osrednjeslovenskih narečij je videl v notranjskem, poljanskem, cerkniško-ribniškem in idrijskem narečju. Narečno gradivo Sreznjevskega izkazuje tudi značilne pojave narečnega oblikoslovja: • maskulinizacijo v imenski sklanjatvi: bejl win (belo vino); ® • primorske narečne končnice v glagolski spregatvi: delaste (delate), učiste ^ (učite), moliste (molite); • uporabo določnega člena, ki je tudi zdaj značilnost govorjene slovenščine: " ta prvi (prvi); ^ • ohranitev e-jevske končnice v pridevniški sklanjatvi -ega, -emu, -em v ko- ^ roških narečjih, v primerjavi z osrednjeslovenskimi, kjer je opazil pogosto uporabo reduciranih pridevniških končnic -iga, -imu, -im; • paradigme arhaičnih oblik pogojnika (v koroških narečjih): besem, besi, bi, beswa, besta, besmy, beste, bejo; • paradigme arhaičnih oblik preteklika (v rezijanskih govorih): jas spachom, ty spašeš, on spaše, mydwa spachawa, wydwa spachata, ona spachata; my spachamo, wy spachatae, onji spachajo/spachacho; • narečne značilnosti v uporabi nedoločnih glagolskih oblik (v rezijanskih govorih): tae tet domu (iti domov). Cm Z > O J 2.3.1 Od vseh slovenskih narečij je Sreznjevski največ pozornosti namenil rezijan- ^ skim govorom, pri čemer so ga poleg jezika zanimali način življenja, šege, navade O in običaji (Sreznjevski 1841; 1841a; 1843; 1844; 1881). Rezijanska tema se je pozne- i4 je razvila v delih njegovega učenca Jana Baudouina de Courtenayja, ki je ravno po ^ navodilu svojega učitelja prvič obiskal Rezijo in je pustil temeljit opis rezijanskih N in terskih govorov v svojih znanstvenih delih (Baudouin de Courtenay 1875; 1875a; W 1876; 1895; 1913). ^ 2.4 Izmail Sreznjevski je med drugim podal zanimive ugotovitve glede različnih inovacijskih potencialov slovenskih narečij, med katerimi je kot žarišče jezikovnih sprememb štel osrednjeslovenska narečja (gorenjščino in predvsem dolenjščino, najpomembnejše slovensko narečje), je opozoril na integracijski potencial osrednjeslovenskih narečij.20 Navedeni članek vsebuje sociolingvistične opazke glede razlikovanja govornih navad na podeželju in po mestih in o razširjeni rabi tujih jezikov v mestnem okolju. 3 Štiri leta pozneje, leta 1845, je Izmail Sreznjevski v članku »Obozrenie glav-nyh čert srodstva zvukov v narečijah slavjanskih« (Sreznjevski 1845) nekoliko posplošil svoje raziskave slovenskega narečnega gradiva tako, da je združil prej predlaganih osemnajst slovenskih narečij v osem: (1) gorenjsko narečje, (2) dolenjsko, (3) slovinsko, (4) rezijansko, (5) ziljsko, (6) zabeljsko, (7) štajersko in (8) ogrskoslovensko (prim. Rigler 2001: 289). ^ Klasifikacija slovenskih narečij, ki jo je ruski raziskovalec predlagal v šti- W ridesetih letih 19. stoletja, je obveljala v Rusiji21 in tudi v Sloveniji, čeprav je bila N tu manj znana. Ramovševa klasifikacija slovenskih narečij (Ramovš 1957) loči 46 1 narečij in 7 ključnih narečnih skupin: koroško, primorsko, rovtarsko, gorenjsko, ^ dolenjsko, štajersko, panonsko, kar v svojih glavnih potezah ustreza klasifikacijski O delitvi narečij Sreznjevskega. V svoji težnji popisati ključne značilnosti slovenske-s ga narečnega gradiva je Izmail Sreznjevski povsem sledil duhu svojega časa in je L zastavljeno nalogo v glavnem uspešno rešil. Pri tem je ruskemu raziskovalcu uspelo 0 nekoliko popraviti podatke o Slovanih Avstro-Ogrske, ki jih je podal Šafarik v Slov vanskem zemljevidu,22 še posebej v delu, ki se nanaša na Beneško Slovenijo, kamor je Sreznjevski dodal Slovine.23 Posebej velja omeniti različne poglede Šafarika in Sreznjevskega. Za Šafari-ka je bilo značilno širše pojmovanje predmeta slovanske filologije, ki naj bi zahte-Z vala predvsem raziskovanje jezika kot nosilca slovanskega duha, paleoslavistične A raziskave, zgodovine in jezikovne etimologije. Naslednje področje slovanske filo-p logije je predvidevalo študij zgodovine, literature, ljudskega slovstva in slovanske 1 etnografije. Tretje področje naj bi vsebovalo raziskovanje slovanske etnogeneze, s politične in cerkvene zgodovine in slovanske mitologije. K Interdisciplinarno, humanistično široko pojmovanje predmeta slovanske filo- 1 logije je bilo značilno za Sreznjevskega in tudi za celotno slavistiko, ki se je v prvi 0 tretjini 19. stoletja24 odlikovala po dokaj sintetični, neizdelani znanstveni metodologiji. Kot slavist v širšem smislu se je Sreznjevski tudi na popotovanju po slovenskih deželah izkazal kot dialektolog, etnograf, publicist in folklorist. Z M o ^ 2 4 Leta 1843, ob objavi ruskega prevoda Šafarikovega Slowanskega närodo-pisa, se je urednik ŽMNP obrnil na Izmaila Sreznjevskega s prošnjo za recenzijo. Recenzijo Sreznjevskega je odobril tudi A. Vostokov. V recenziji je Sreznjevski podal svojo klasifikacijo slovanskih narečij, in sicer je namesto dveh skupin slovanskih narečij, ki ju loči Šafarik, z upoštevanjem zgodovinsko-geografskega pristopa predlagal tri skupine: severozahodne (polabšči-na, lužiščina, češčina, slovaščina), vzhodne (ruščina z beloruskim podnarečjem in ukrajinščina) in jugozahodne (stara slovanščina, bolgarščina, srbščina, hrvaščina in slovenščina, ki ima osem narečij). V tej klasifikaciji je Sreznjevski v primerjavi s Šafarikom, ki je slovenščino združil z srbščino in hrvaščino v okviru t. i. ilirskega jezika, slovenščino v okviru jugozahodnih slovanskih jezikov obravnaval povsem samostojno. Pri tem je svojo odločitev posebej utemeljil s slovenskim narečnim gradivom, in sicer s pojavom moderne vokalne redukcije, ki je zelo značilna za skoraj vsa slovenska narečja. 21 Klasifikacija Izmaila Sreznjevskega je prikazana v Florinski 1895: 505-524. 22 Etnografska karta slovanskih narodov je bila prvič objavljena leta 1836, pozneje pa leta 1842 (Slowansky Zemevid od P. J. Šafarika, W Praze, 1842). 23 Gl. Šafarik 1842; magistrsko delo J. Vinklerja Pavel Josef Šafar^k, Slovansky närodopis a slovinskä kultura: rigorozn^ präce, Praha, 2001. 24 Gl. podrobna navodila za štipendiste ruske vlade, ki so citirana v Sreznjevski 1895: VI-VII. VI. OBOSP-fiRIE 11 o E tl 11 II II 0 C T p ji IUI T>( fl K II VI r II. SiawATfSK^ Kaponoi'rs. SufilaflH^ l*. J^ Safoflt. W Pra«;, 1S42, XII n 187 ltji. in-lB. U[ni Kiini-ti JJB4- SiuwisiEi ZtiiBirin in) J. SafafilLa. W Traie, IS-tS. ^Ecrij i[ i) 2 ®>Ta n o-fc mitpufi. ILTO nn. 'inTaTraeü niTacr^ nMeim lUj-Hpniar aroru itcjukaita ojHpcjffeiiiitjifi C^iiiuniicKnii j'irmücni ; vto n3T> rhX'Jbt Koithphie rjVitOKO 'VlUKlTh ^ TpT^UJKJÜi«. L^ ll^KFtMt Oll'b TRIfb rn'OBCtOnlJ nvn^iifaifr rnJu^ IIJJI, SS D-taivprMf^yto ori^rrJUHwr^.. ci, kaKOKh crapaj«;* niYpc^iannTb inTaxcjAMi^^ KTonai. Tbi'L^ KOToptie nirkf^l VirBH XSXYlIt, Omd. VI. 1 Slika 4: Izmail Sreznjevski: začetek predstavitve Šafarikovih del Slovanski narodo-pis in Slovanski zemljevid (Sreznjevski 1843a) ^ o HH Cm N Z > O J O HH N M Taka delitev se je v glavnem (z nekaterimi dopolnitvami) ohranila tudi v sodobni genealoški klasifikaciji slovanskih narečij. Poleg tega je svoji recenziji Sreznjevski preciziral zemljepisne meje posameznih slovanskih narečij in govorov (posebej poljskih in slovaških). 5 Prispevek Izmaila Sreznjevskega k razvoju slovenskega narečjeslovja in lingvogeografije je bil za tisti čas izredno pomemben. Sreznjevski je prvi izmed ruskih slavistov namensko zbiral, zapisoval slovensko narečno gradivo za potrebe znanstvenega opisa in klasifikacije, izluščil ključne jezikovne značilnosti slovenskih narečij, predstavil znanstveno razlago vzrokov enkratne narečne raznovrstnosti (pomanjkanje prebivalstva, nezadosten razvoj industrije, naravne ovire, vpliv tujih jezikov in kultur). Med prvimi je predlagal znanstveno klasifikacijo slovenskih narečij, ki je bila upoštevana pri izdelavi Ramovševe dialektološke karte slovenskih narečij v 20. stoletju (Ramovš 1931; 1935; 1957). ^ Viri in literatura w N Baudouin de Courtenay 1878 = Jan Baudouin de Courtenay, Obrazcy govorov 1 Friul'skih slavjan, v: Friul'skie slavjane (priloženie k XXXVIII tomu »Zapi- K sok Imp. Akademii Nauk«), M 4, Sankt-Peterburg, 1878, 57-60. 0 Baudouin de Courtenay 1875 = Jan Baudouin de Courtenay, Opytfonetiki rezijan-s skih govorov, Varšava - Peterburg, 1875. L Baudouin de Courtenay 1875a = Jan Baudouin de Courtenay, Rez'janskij katihizis Q kak priloženie »Opytu fonetiki rez'janskih govorov«, Varšava - Peterburg, v 1875. N Baudouin de Courtenay 1876 = Jan Baudouin de Courtenay, Rez'ja i Rez'jane, 1 Sankt-Peterburg, 1876. Baudouin de Courtenay 1895 = Jan Baudouin de Courtenay, Materialen zur süd-N slawischen Dialektologie und Ethnographie I: resianische Texte, gesammelt A in den JJ. 1872, 1873 und 1877, geordnet und übersetzt, St. Petersburg, 1895. p Baudouin de Courtenay 1913 = Jan Baudouin de Courtenay, Materialen zur süd-1 slawischen Dialektologie und Ethnographie III: resianisches Sprachdenkmal s »Christjanske uzhilo«, St. Petersburg, 1913. K CGALI = Central'nyj gosudarstvennyj arhiv literatury i iskusstva (Moskva), fond 1 436, op. 1. ■ Čurkina 1995 = Iskra Čurkina, Rusko-slovenski kulturni stiki: od konca 18. stoletja • do leta 1914, prev. Jože Sever, Ljubljana: Slovenska matica, 1995. 1 Dostal' 2003 = Marina Dostal', I. I. Sreznevskij i ego svjazi s čehami i slovakami, ■■ Moskva, 2003. 2 Florinski 1895 = Timofej Florinskij, Lekciipo slavjanskomu jazykoznaniju 1, Kiev, 1895. Grujeva - Smirnov 1988 = E. I. Grueva - L. V. Smirnov, »I. I. Sreznevskij i P. J. Šafarik«, Slavjanskaja filologija: kXmeždunarodnomu s"ezdu slavistov VI, Leningrad: Izdatel'stvo Leningradskogo universiteta, 1988. Makarova 2009 = Irina Makarova, KollokviaVnye zaimstvovanija v reči slovenskih studentov, Moskva: Moskovskij gosudarstvennyj universitet im. M. V. Lo-monosova, Filologičeskij fakul'tet, 2009. Matičetov 1984 = Milko Matičetov, Prezrta objava 9 ziljskih pesmi z vtisi I. I. Srez-nevskega ob reju pod lipo, zbijanju soda ipd., Slavistična revija 32 (1984), št. 4, 337-355. Merhar 1899 = Ivan Merhar, I. I. Sreznevskij na Slovenskem, Dom in svet 12 (1899), 129-132, 161-166, 193-197. Nahtigal 1940 = Rajko Nahtigal, Prezrta izdaja I. I. Sreznevskega slovenskih narodnih pesmi »Mlade Brede« in ziljskega »reja«, Slovenski jezik 3 (1940), 28-44. Pamjati 1916 = Pamjati Izmaila Ivanoviča Sreznevskago 1, Peterburg, 1916. Ramovš 1931 = Fran Ramovš, Dialektološka karta slovenskega jezika, Ljubljana, 1931. Ramovš 1935 = Fran Ramovš, Karta slovenskih narečij v priročni izdaji, Ljubljana: Akademska založba, 1935. Cm Ramovš 1957 = Fran Ramovš, Karta slovenskih narečij v priročni izdaji: ponatis izdaje iz leta 1935, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1957. ^ Rigler 2001 = Jakob Rigler, Zbrani spisi 1: jezikovnozgodovinske in dialektološke ^ razprave, ur. Vera Smole, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. ^ RSO 2010 = Russko-slovenskie otnošenija v dokumentah (XII v. - 1914 g.) = Ru- sko-slovenski odnosi v dokumentih (12. stol. - 1914), ur. A. N. Artizov, Mo- " skva: Drevlehranilišče, 2010. Smirnov 1988 = L. V. Smirnov, »I. A. Boduen de Kurtene i I. I. Sreznevskij«, v: ^ Slavjanskaja filologija: k X meždunarodnomu s"ezdu slavistov VI, Leningrad: Izdatel'stvo Leningradskogo universiteta, 1988. Sreznjevski 1841 = Izmail Sreznevskij, O narečijah slavjanskih, Žurnal Minister-stva narodnago prosveščenija 31, sept. 1841, č. 2, 133-164 (tudi posebni odtis, 32 str.). ^ Sreznjevski 1841a = Izmail Sreznevskij, Zprawa o Rezianech, Časopis Českeho Museum (Praha) 15 (1841), nr. 3, 341-344. Sreznjevski 1843 = Izmail Sreznevskij, Sloviny vo Friule, Dennica: slavjanskoe obozrenie 2, Varšava, 1843, 191-205. Sreznjevski 1843a = Izmail Sreznevskij, [rec.:] Slowansky Närodopis. Sestavil P. J. Šafaf^k. W Praze, 1842; Slovansky Zemewid od P. J. Šafarika, W Praze, ^ 1842, oboje v: Žurnal Ministerstva narodnago prosveščenija: obozrenija O knig i žurnalov XXXVIII, otd. VI, 1843. i4 Sreznjevski 1844 = Izmail Sreznevskij, Slavjanskija izvestija: f^iul'skie slavjane ^ (Rezijane i Sloviny), Moskvitjanin, M 9, č. V, 1844, 207-224. N Sreznjevski 1845 = Izmail Sreznevskij, Obozrenie glavnyh čert srodstva zvukov v W narečijah slavjanskih, v: Žurnal Ministerstva narodnago prosveščenija, M ^ 12, č. XLVIII, Sankt-Peterburg, 1845, 149-186. Sreznjevski 1865 = Izmail Sreznevskij (ur.), Filologičeskie nabljudenija A. H. Vo- stokova, Sankt-Peterburg, 1865. Sreznjevski 1878 = Izmail Sreznevskij, Friul'skie slavjane: statji 1.1. Sreznevskago ipriloženija, Sankt-Peterburg, 1878. Sreznjevski 1881 = Izmail Sreznevskij, Friul'skie slavjane (priloženie k XXXVIII tomu Zapisok Imp. Akademii nauk), M 4, Sanktpeterburg, 1881, 1-32. Sreznjevski 1895 = Izmail Sreznevskij, Putevyepis'ma Izmaila Ivanoviča Sreznevskago k materi iz slavjanskih zemel' 1830-1842, Sankt-Peterburg, 1895. Šafärik 1842 = Pavol Josef Šafafik, O Rezijanah i f^lanskih Slovinah, Dennica: slavjanskoe obozrenie, Varšava, M 9, 1842. Tolstoj 1960 = Nikita Tolstoj, O rabotah I. A. Boduena de Kurtene po slovensko-mu jazyku, v: I. A. Boduen de Kurtene: k 30-letiju so dnja smerti, Moskva: Izdatel'stvo Akademii nauk SSSR, 1960, 67-81. Tolstoj 1981 = Nikita Tolstoj, »I. I. Sreznevskij - dialektolog«, v: Učenye zapiski Tartuskogo gosudarstvennogo universiteta 573: iz istorii slavjanovedenija v Rossii: trudypo russkoj islavjanskoj filologii (Tartu), 1981, 27-45. Z J H3MaH^ Cpe3HeBCKHH H C^OBeHCKHH n3MK w N PesTOMc B cTaTte paccMoTpcHH OCHOBHHC gocTH^cHua poccHHCKoro uccnegoBaTcna O cnoBCHCKHx gua^cKToB HsMauna HBaHoBuna CpesHCBCKoro, cgenaHHHC KaK BO s BpeMS ero nyTemecTBua no cnaBSHCKUM seMnaM ABcxpo-BeHrpuH, TaK u b 6o-L nee nosgHHH nepuog. Ochobhoc BHUMaHue ygeneHo MapmpyTy nyTemecTBua no 0 chobchckhm seMnaM, BoccTaHoBneHHoMy Ha ocHoBaHHH nyTeBHx saMeToK nccne-v goBaTena, - TaKaa KapTa npuBoguTca BnepBHe. Ocoöhh HHTepec npegcTaBnaroT KnroHeBHe ocoöchhocth cnoBeHCKHx guaneKToB b oönacTH ^ohcthkh, neKCHKH h Mop^onornn, oToöpaHHHe CpesHeBCKUM gna cocTaBneHua nepBon HayHHon Knac-CH$HKan;HH gnaneKToB. CnncoK ocoGchhoctch cnoBeHCKux Hapenun n conyTCTBy-N ro^ne saMenaHua CpesHeBCKoro, npegcTaBneHH b cncTeMaTusupoBaHHoM Buge hc A TontKo Ha ocHoBaHHH gByx nporpaMMHHx CTaTen o cnoBeHCKux gnaneKTax, ho h p Ha ocHoBaHHH aHannsa mnpoKoro Kpyra HayHHHx paöoT poccnncKoro uccnegoBa- 1 Tena, b kotophx oh genaeT ^eHHHe saMenaHua o cocTaBe, o KnroneBHx asHKoBHx s ocoöeHHocTax n rpaHHn;ax pacnpocTpaHeHua cnoBeHCKux Hapenun, a TaK»e o Me-K ctc cnoBeHCKoro asHKa cpegn ocTantHHx cnaBaHCKux sshkob. M o 2