PASTIRČEK VENCESLAV.
Zgodovinska povest, spisal Jak. S—č..
Pz  Pariza  se  je   pomikala  otroška vojska proti  jugu.   Ljudje   so povsod  sprejemali  mlade  junake  z največjim veseljem,   povsod so jih obdarjali, in mnogo otrok se jim je še pridružilo. Poscbno lepo jih je sprejelo mesto Lyon, ki jih je par dni imelo v gosteh. Iz Lyona so se pomikale čete skozi Avignon v Marseille, da se prepeljejo   od tam v Sveto deželo.   Koncem maja leta 1212. so prišli v Marseille.
Zunaj mesta so si postavili mali križarji taborišče in počivali. Voj-voda Venceslav pa je iskal brodarjev, ki bi jih pripeljali čez morje. Dolgo se ni hotel nihče oglasiti; nekega dne sla pa le prišla v Vence-slavov tabor dva imenitna trgovca, Laha. Ponudila sta se, da zastonj prepeljeta otroke v Sveto deželo. Venceslav je ponudbo rad sprejel, in trgovca sta obljubila, da bosta v enem tednu pripravila tridcset ladij, da bodo vsi križarji naenkrat mogli v Palestino.
Kako je bilo vse veselo čez teden dni v Marseillu! Otroci so se poslavljali od lepega mcsta in od dobrih ljudi in hiteli na ladje, ki so jih čakale v pristanišču. Kmalu je bila vsa mala armada na ladjah. Šc cnkrat so mladi križarji zaklicali pozdrav dobrim meščanom, mornarji so razpeli jadra in ladje so odplule na visoko morje. Še en pogled na prelepo francosko domovino, šc en pozdrav in potem — z Bogom, z Bogora — za vedno! Za vedno? Koliko otrok se bo šc vrnilo? Koliko mladih križarjev bo še objelo svoje starše? — Žalostne misli so vstajale v srcih mladih križarjev, prvo veselje je ponehalo, vsi so bili žalostni in pobiti.
I
Par dni so imeli mladi vojaki lepo vožnjo. Brez posebnih nezgod so prišli na Sardinijo, kjer so počakali par dni, da so dobili sveže vode in nakupili potrcbne hrane. Dobra volja se je počasi vračala, in zopet so otroci prepevali in se veselili.
Žalibog se je pa njihova dobra volja kmalu izprevrgla. Komaj so namreč odrinili od Sardinije, so vstali na morju strašni viharji. Od juga je pripihal močan veter, ki ga mornarji poznajo pod imenom »široko«. Tega vetra se mornarji najbolj boje, ker preobrača tudi velike ladje kot orehove lupine. Otroci so se plašno stiskali v kote, ko so se začele ladje nagibati zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Po vseh ladjah se je glasila zaupna molitev k Materi božji, Morski zvezdi. A vetrovi le niso hoteli pojenjati; še z vedno večjo silo so premetavali ladje.
In tedaj je prišla ona strašna noč, usodepolna za male križarje. Vso noČ so viharji divjali s posebno silo; morje se je kar penilo. Pri treh ladjah so se polomila jadra, voda je stopila čez krov in ladjc so se potopile. Ubogi romarčki-križarji so kričali, klicali na pomoč. Druge ladje so prihitele na pomoč — takrat pa je vstal vrtinec, zgrabil ladje in vse so se nagnile. Potopile so se vse. Le tri so se rešile iz srditih valov. Kdo bi popisal jok in stok ubogih otrok, ki so se borili z divjimi valovi in drug za drugim tonili v razburkanem morju. — — —
Žalost je navdala Venceslava, ko je videl drugo jutro, da so od tridesetih ladij ostale le še tri in je gledal vse svoje tovariše malodušne, obupane. Izkušal jih je tolažiti, a ni mogel, ker je bil sam prepotreben tolažbe.
Tudi trgovca sta izkušala tolažiti mlade junake in sta jim prigo-varjala, naj le pogumno gredo v Sveto deželo, bo že Bog poskrbel zanje.
Po štiritedenski vožnji so končno zagledali dečki - križarji od daleč veliko in lepo mesto. Vitki zvoniki in lepe palače so se jim svetlikale od daleč. Veselo so klicali otroci vsi srečni, da vidijo zopet suho zemljo. Misliii so, da je to mesto pristanišče Jafa. A bridko so se varali. To mesto je bila Aleksandrija, kamor sta jih zapeljala hinavska in goljufiva Laha, da jih prodasta — v sužnost.
Ubogi mali križarčki!
IV.
Žalosten je bil pogled po širnem suženjskem trgu v Aleksandriji. V dolgi vrsti stoje sužcnj ob sužnju, Na kraju trga, ob veliki turški mošeji, glej, pa stoji kakih štirideset dečkov, poleg njih pa stojita dva grdogleda trgovca. To so naši — križarčki. Hinavska Laha sta pripeljala dečke, ki so ostali še pri življenju, semkaj na suženjski trg, da jih pro-dasta.
Vedno bolj se izpraznuje trg, skoro vsi sužnji so že pokupljcni, le naših dcčkov nočc nihče kupiti. Slednjič pride na trg velik vojaški do-stojanstvenik — pred njim so nosili tri konjskc repc, znamenje, da je ta častnik odličen paša.
174
f
Paša se ustavi na trgu in preglcdujc dečke. Vpraša trgovca, odkod so. Trgovca povesla, da so to francoski krščanski dečki, Paša odbere dva( ki sta mu bila najbolj všeč, Venceslava in Venceslavovega najboljšega prijatelja Mirka. Paša plača visoko ceno za dečka in odide z njima. — Tudi druge dečke sta laška izdajalca prodala in z Judeževimi srebrniki vescla zapustila lepo mesto.
Dolgo sta hodila Venceslav in Mirko s pašo. Slednjič so se ustavili pred veliko, lepo palačo, obdano z velikim vrtom. — Paša se obrne k Venceslavu: »Ti, dečko, boš moj sluga. Pojdi za menoj, glej, da boš zvest in priden, sicer« — pri tch besedah zamahne z roko, kot bi hotel neusmiljeno udariti. — Mirku so pa odkazali službo v kuhiaji; določen je bil, da nosi paši jedi na mizo.
»
Ni se slabo godilo Venceslavu v suženjstvu. S svojim umnim vede-njem si je pridobil srce mogočnega gospodarja. Smcl je svojega gospoda spremljati, kamor je šel. Tako jc prehodil naš mali junak veliko mest in videl mnogo dežele. Ta razlika in pa prijatelj Mirko sta mu bila tolažba daleč od doma, v mohamedanski sužnosti. Paša se ni zmenil za njegovo vero — dovolj mu je bilo, da je Venceslav zvesto opravljal svojo službo. Tako so brez posebnih dogodkov pretekla leta in leta, in iz Venceslava je zrastel močan in krepak mladenič. —
Kristjanom se je tedaj v Palestini godilo jako slabo. Zopet so za-vzeli Jeruzalem Turki in z vso močjo so zatirali kristjane. Ječe so bilc polne ujetnikov, ki so vzdihovali v sponah, ki jih je nadel na njih žu-ljave in utrujene roke kruti nevernik. Kljub vscmu preganjanju pa je še ostalo posebno v okolici Jeruzalema mnogo kristjanov. Kristjani so z žalostjo gledali, kako trpc njihovi bratje po ječah, in ko turške grozo-vitosti še niso hotele pojenjati, so se uprli in napadli Turke.                       ^^_
Turki so hitro zbrali svoje vojake in tudi Venceslavov gospod je ^^^| dobil ukaz, naj takoj odide s svojimi vojaki proti upornim kristjanom. ^^H Vzdignil se je paša z vso svojo posadko in odšel v Jeruzalem. Venceslav ^^H je ginjen poljubil sveta jeruzalemska tla.  Mirko je pa veselja jokal,  ko           ^B
je zagledal  jeruzalemsko  mesto,   cilj svojih  želja.   Oba sta s hvaležnim srcem hvalila Boga, da ju je vendar pripcljal v sveto mesto.
Kristjani so dobili nove pomoči, Turki so omagovali. Paša jc jezno ukazoval svojim vojakom, a vedno so zmagovali kristjani. Jezen ukaže paša tudi Mirku in Venceslavu, naj zgrabita za orožje in se borita proti kristjanom. Ne, tega pa nista hotela! Krščanska mladeniča sta se odloč-no postavila: »Ne, proti svojim bratom se pa ne bova vojskovala. Rajši pretrpiva tudi smrt, kakor da bi morala z orožjem nad kristjane.« Ta odločna beseda je strašno razjarila pašo. Ves jezen ukaže oba junaka vreči v ječo.
Silno sta vzdihovala Venceslav in Mirko v temni ječi. Prišla sta v Sveto deželo, da bi rešila Sveto deželo, pa sta bila prodana v sužnost,
175
in zdaj, ko sta dorastla v junaška mladeniča, zdaj pa morata vzdihovati v ječi, ker sta odpovedala pokorščino Turkom — — —
V Jeruzalemu pa se je bil boj dalje. Turki so dobili novo pomoč in slednjič premagali kristjane. Jeruzalemske jcče so se napolnile z ujetniki.
V.
Prišlo je lcto 1228. Na Nemškem in v Italiji so zbirali novo križarsko vojsko. Cesar Friderik II. je nabiral vojakov po vseh deželah, in papež Gregor IX. je podelil vsem križarjem popolni odpustck. — Velika armada križarjcv sc je pripeljala v Jafo in korakala proti Jeruzalemu. Na čelu vojske je pa jezdil v bleščcči opravi cesar Friderik II. sam na krasnem belcu. Križarji so postavili okoli Jeruzalema taborišče in začeli oblegati mesto.
Dolgo časa so oblegali mesto brez uspehov, pa tudi Turki se niso mogli ponašati z zmagami. Cesar Fridcrik se je končno naveličal dolgočas-nega obleganja in se mirnim potom začel pogajati s Turki. Po dolgih razgo-vorih so Turki odstopili Jeruzalem kristjanom. Ti so jim zato plačali velike vsote denarja, in kristjani so zopet vkorakali v sveto mesto in v cerkev božjega groba. Velikansko veselje je vladalo po mestu, kristjani so se objemali radosti in sreče. Sreča in radost sta posijala tudi v ječo, kjer sta vzdihovala Venceslav in Mirko: kristjani so osvobodili ujetnike,
S hvaležnim srccm sta sc zahvaljevala mladeniča Venceslav xn Mirko svojim rešiteljem in poveličevala Gospodovo dobrotljivost. Podala sfa se v šotor cesarja Friderika in mu povedala svoje žalostne dogodljaje. Friderik ju je poslušal, jima podal roko in ju povabil nazaj v Eropo. S solzami v očeh sta sprejela mladeniča njegovo ponudbo.
Zopet so razpeli mornarji bela jadra, vetrovi so zapihali in ladje so zdrčale po bisernem morju. Imele so ugoden vcter, ki jih je varno in hitro vodil proti domovini. Venceslav se je zazrl čez širno morje in njegovo srce je postalo žalostno in otožno . . . Trideset tisoč dečkov je odšlo pred leti na pot v Palestino, dva se pa vračata. Velikansko večino je požrlo globoko morje, drugi so odšli v sužnost.
Bog vc, ali še žive mali romarji? Bog ve, kako se jim godi? Ali bodo še kdaj videli svojo prelepo domovino ? — Takc misli so prihajale Venceslavu; bridkost mu je vedno bolj stiskala srce, čim bolj se je bližal Evropi ...
Friderikovo brodovje je dospelo v Brindisi. Meščani so navdušeno sprejeli cesarja, in ko so izvedeli, da je Jeruzalem zopet krščanski, ni bilo veselja ne konca ne kraja. A naša mladeniča nista mogla biti vesela z veselim mestotn. To namreč ni bila njuna domovina; njuna domovina je bila še daleč, daleč tam za hribi.
Cesar Friderik je videl žalost in bridkost mladeničev, preskrbel jima je potrebnih sredstev za potovanje in ju odposlal na Francosko. Mlade-niča sta  zasedla  iskra  konjiča in zapustila  solnčno   Italijo.   Jahala sta
176
Pregoreče zasledovanje.
I
dolgo, težavno pot čez Genovo v Lyon, v Pariz in iz Pariza v Amiens v svojo domovino, po kateri sta hrepenela toliko let. — — —
Grof Konrad je sedel v svoji sobi. Pred njim je bilo na mizi odprto sv. pismo. A stari, osiveli grof ni čital. Utrujeno oko mu je zrlo skozi okno po lepi amienski ravnini, njegove misli pa so odhitele daleč tja v Svcto deželo. Toliko let, in še nobenega glasu o Venceslavu! Pred par leti je izvedel, da sta izdala male križarčke dva Laha Turkom, izvedel pa tudi, da so v Marseillu ta dva trgovca obesili, o otrokih pa nobenega glasu. A on še vedno upa, da bo šc videl dobrega Venceslava.
Ko tako premišljuje, zasliši na dvorišču peket konjskih kopit. Na dvorišče prijahata dva mladeniča, hitro razjahata in odhitita v grad. — Vrnila sta se Venceslav in Mirko.
Oj veselja, četudi ob bridkem svidenju! Toliko lepih upov, toliko jeklenih naklepov — pa je šlo vse v nič. A kljub temu: volja je bila dobra in zasluženje gotovo. A sanje so pač le ^anje. — Stari grof je zapustil svoj grad Venceslavu, ki ga je delil s svojim prijateljem Mirkom, tovarišem v nesrečnih, žalostnih dneh.
Dolgo, dolgo let je še živel Venceslav na svojem gradu. In ko jc svcti francoski kralj Ludovik IX. zbiral novo križarsko vojsko, je bil on med prvimi vitezi, ki so se kot prostovoljci ponudili kralju. Zopet je šel Venceslav s svojim tovarišem Mirkom na križarsko vojsko, a zdaj drugačc kot prvič. Prvič je šel kot slaboten dečko, zdaj pa kot zrel, čvrst mož, oborožen od glave do peta. Po mnogih težavah so prišli križarji pred trdnjavo Akon, ki so jo s silo zavzeli. Trdnjava je bila res zavzeta, a tudi mnogo junakov je padlo. Med njimi Venceslav in Mirko . . .
To je povest, ki se je godila v žalostnih časih vojska. Tudi naš čas je čas vojska, saj se bojuje domala ves svet. Morda je šel v boj tudi tvoj oče, tvoj brat, dragi čitatelj, morda tvoj stric, boter, in morda se vzbujajo tudi tebi želje, da bi se mogel vojškovati zoper verolomne sovražnike. Mlad in majhen si še, ne moreš še na vojsko. Pač pa lahko mnogo pomagaš vojakom z molitvijo. Naj se vzdigaejo povsod vsi slovenski otroci in naj odidejo v križarsko vojsko —- molitve. Ta vojska molitve bo osrečila vas otroke, pa tudi našo hrabro armado in celo našo domovino. Ko bo presveto Srce Jezusovo videlo vašo molitev, bo podelilo naši domovini zopet zaželjeni mir.
Zato, vsi otroci na križarsko vojsko molitve! Molitc radi za cesarja, za naše poveljnike, za naše vojake, pa tudi za tisoče sirot, ki že zasionj čakajo na dan svidenja. —
178