Glasilo jugoslov. soc. demokracije.
Naročnina znaša: Za avstro-ogrske kraje za celo leto 5'44 K, za pil lete 2 72 K, za fetrt leta 1 '3t> K. — Za Nemčijo za celo leto 5 96 K, za pol leta 2 98 K, za četrt leta 1 49 K. — Za Ameriko za celo No 7'28 K. — Posamezne števiHe staDejo 10 vin. — Reklamacije so poštnine proste. Ne-frankirana pisma se ne sprejemajo. Kokopisi se ne vračajo.
Štev. 2.
V Ljubljani, dne 12. januarja 1906.
Leto IX.
NASLOVI:
Za vse dopise, rokopise, pisma, tičoča se lista:	Uredništvo »Rdečega Prapora11,
Ljubljana.
Za denarne pošiljatve, naročila, reklamacije, mserate i. t. d.:
Upravništvo »Rdečega Prapora1*, Ljubljana.
Zidovske alice štev. 5/1.
Volilni načrti.
Nekaj dobrega je velikansko volilno gibanje delavstva in precejšnja odločnost Gaut-schevega nastopa v poslanski in gosposki zbornici že rodila. Število absolutnih sovražnikov splošne in enake volilne pravice se je že zelo skrčilo in malokje se drzne še kdo nastopiti, pa naravnost zametavati volilno reformo. Samo Veleneinci Steinovega kalibrn so še tako komični, da se postavljajo kakor kavke na gnojišču kurialne krivičnosti in sem-tertja zakokodajska «Slov. Narod», ki nikoli ne ve 24 ur zaporedoma, ali naj se odloči za reformo, ali proti njej.
Toda optimisti še ne smejo misliti, da je s tem splošna in enaka volilna pravica že priborjena, kajti %elika večina njenh dobrih prijateljev nosi krinko, za katero se skriva Vristna krivičnost. Saj je ni besede človeškega jezika, ki se je ne bi moglo obrniti in zlorabiti; ni ga načela, ki ga ne bi bilo mogoče popačiti. In če bi bila splošna in enaka volilna pravira prepuščena njenim najnovejšim zagovornikom iz meščanskih strank, bi dobila tako lice, da je ne bi nihče več izpoznal. Vsi so navdušeni za splošnost in za enakost, in
Listek.
Hans Kirchsteiger:
Pod spovednim pečatom.
Z avtorjevim dovoljenjem poslovenil E. Kristan.
II.
V novi krasoti je napočilo novo jutro. Solnce se skriva sicer še globoko za goratni, ali zlato ožarjeni oblaki rosč svetlo roso dol na Gospojno. Krave se že oglašajo za hrano, petelini so zamenjali nočnega čuvaja >n razglašajo jutranjo uro črez hiše in ulice. Hlapci z zaspanimi obrazi, ki se komaj vidi °či v njili, prihajajo na dvorišče k vodnjaku, iz katerega izliva lesen žleb svežo gorsko vodo, pa se umivajo. S težkimi koraki tava stari cerkovnik preko pokopališča. Zarjavela ključavnica na vratih zvonika se škripaje umakne velikemu ključu, gori na zvoniku £toka in praska glasneje in glasneje, končno
vsakdo hoče kaj nesplošnega in pa kaj neenakega ; povsod iščejo «kavtele»; na vseh straneh imajo varovati »opravičene interese* in na vse zadnje se izleže iz vseh teh kombinacij lahko spaka, ki ne bode imela niti dlake splošnosti in enakosti več na sebi.
Pred vsem so tukaj krščanski socialci. pod komando političnega sleparja drja. Lue-gerja, ki se boje resnično splošne in enake volilne pravice kakor satan križa. Dunajska Schneider-Gessmann- Bielohlavek-stranka ve prav dobro, da bi ji kmalu odklenkalo, ako bi vsi odrasli ljudje dobili enako volilno pravico ; v kratkih letih bi njih sedanja večina splavala po Donavi. Njihova demagogija pa jim seveda ne dovoljuje, nastopiti odkrito proti splošni in enaki volilni pravici, ker hočejo vedno veljati za ljudsko stranko in s tem sipljejo ljudem na Nižjem Avstrijskem že 12 let pesek v oči. Vrhutoga pa tudi slutijo, da se v sedanjem času f>e bode inoglo več zadržati refoime in zato se mora Lueger pravočasno piipraviti, da se postavi v pozo zmagovalca in si da prižgali kadilo, češ: Jaz sem tisti, ki sem vam prinesel splošno volilno pravico, kakor se je leta 1897 postavil na rampo dunajskega parlamenta, pa je razglasil, da je vrgel Badenija.
Zato morajo biti krščanski socialci prin-cipielni prijatelji splošne in enake volilne pravice. Ali v praksi morajo biti njeni sovražniki, ker se boje njene metle. Zato so iznašli sleparijo petletnega nepretrganega bivanja v volilnem okraju, s čemur bi oropali na tisoče delavcev za njih pravico.
In že se sliši, da hoče Gautsch res narediti poklon pred Luegtrjem, pa upeljati če
zvok zvona, potem dva, zopet udarca — ali se zvon še ni naspal, ali cerkovnik, ki vleče mehanično, nemarno za vrv? Končno se zvon vendar zave svoje dolžnosti. Sedaj kliče glasno in jasno čez vas in dolino: Hvalite Boga! Zdrava Marija! — in vse roke, ki so se ravnokar polotile dnevnega dela, se sklenejo v kratko molitev.
Ali naš kaplan ne sliši kikerikanja mladih kuharičinih ljubljencev, zaprtih po dvanajst in dvanajst v maloštevilnih kletkah in dobro hranjenih; on ne sliši vrabcev pred oknom, ki smelo zahtevajo svoj zajutrk; saj ne sliši niti zvonec z bližnjega zvonika, dasiravno je okno odprto!
Ali komaj je umolknil zadnji glas zvona, ‘pa se strese glas vsled poka iz možnarja. Jeka meče zvok od gore do gore in še ni dosegel tal v dolini, ko poči drugi strel in takoj m p sledi tretji, da pač nihče ne pozabi, da ima danes mlinarjeva Cenka svatbo s Pepetom kmeta bogatina.
že ne petletno, vendar dveletno nepretrgano bivanje v volilnem okraju. Koliko je na tem resnice, ne moremo vedeti, pač po lahko pravimo, -da bi to bil pač nekoliko manjši rop, ali vendar rop in nobena vlada ne sme računali na to, da sprejmejo delavci molče tak zakon.
Drugačen je poskus poljske žlahte. Ta slavna gospoda zahteva indirektne volitve za Galicijo, misleča, da volilne može ložje terorizira in podkupi, kakor sto in sto tisoč direktnih volilcev. Ta atentat gospode iz poljskega kola je že vzdignil vihar, kakršnega očabni stančiki menda niso pričakovali. Ru-sinski in poljski kmetje in delavci prirejajo shode, kakršnih še nikoli ni bilo v Galiciji in povsod protestirajo z največjo odločnostjo proti žlahčiškim namenom. Vlada pa ne sme pozabiti, da je Galicija sosedinja tiste Rusije, v kateri revolucija še nikakor ni premagana.
Zanimivi so tudi nemški liberalci, nemška ljudska stranka in podobne koterije. Tam se že vse mesece sem sanjari o «historičnem pomenu, o posebnih interesih i. t. d.» posameznih dežel, kar vse skupaj nima druzega namena, kakor izumiti zislem, ki bi nemški manjšini v državi zagotovil večino mandatov. Zanimivo je, da se tisti meščanski Nemci naenkrat navdušujejo za «historični» pomen dežel, ki so imeli vedno ogenj v strehi, kadar so prišli meščanski Cehi s svojim »historičnim pomenom dežel krone sv. Vaclava*. Ta družba pagod iz minulih časov nikakor ne razume, da ima splošna in enaka volilna pravica tudi nalogo, temeljito pomesti ves prah »historičnih pomenov*, pa izčediti prostor za nove, žive, sedanjemu času primerne zahteve. —
V vasi in v celi župniji je danes praznik, ki veseli stare in mlade. Seveda ne zaradi ponosne mlinarjeve Cenke, tudi ne zaradi bogatega kmetovega Pepeta, ki ga tukaj niti ne poznajo, ker prihaja iz štiri ure oddaljene župnije, pač pa ker počiva danes delo radi bogate svatbe po vseh hišah, ker se bode mladina lahko nagledala do sitega, a starina bode videla nekaj novega in bode imela zopet govoriti o čem.
Streli so zbudili tudi kaplana iz spanja pravičnega; hitro je vstal ter odšel z brevirjem v vrt, da prouči predmet, o katerem bode danes predaval v šoli; tam izmoli pripravljalne molitve za sveto mašo, tam se vda prvemu vsakdanjemu razmotrivanju — in dasiravno danes menda nihče ne bode mislil na izpoved, odide ob polu sedmih v cerkev ter sede v spovednico. Po maši in po gratiarium actio zajtrkuje, prižge si smotko pa odide na kratek izprehod, župnikov psiček pa ga spremlja. Za vasjo za-
Splošna in enaka volilna pravica je protihi-storična in njena naloga ni, varovati raznovrstne politične mumije.
Zavreči sc mora pa tudi energično tisto sredstvo, s katerim bi nemške meščanske stranke rade dosegle posebno varstvo zase. Namreč upoštevanje davčnega zneska, ki se ga plačuje v posameznih deželah. To ne bi bilo nič druzega, kakor generaliziranje davčnega cenzusa in oškodovani bi bili volilci v tistih deželah, v katerih se plačuje manj davka. Enaka volilna pravica ima svoj temelj v tem, da gre pravica volitve vsakega posameznega državljana, ne pa njegovega žepa. Ge velja to za osebo, mora veljati za svoto oseb, ki živi v tej ali oni deželi, ravno tako. Sicer pa tudi davčna statistika ne daje prave slike o davčni moči posameznih dežel, kajti če plačuje n. pr. južna železnica davke, se pač ne more pripisati njenih zneskov davčni moči Nižjega Avstrijskega, ker se plačuje davke južne železnice na Dunaju, temveč razdeliti bi se jih moralo na davčno moč vseh dežel, po katerih se vozi južna železnica, ker dobiva svoje dohodke od vseh. Seveda je za tako razdelitev težko najti pravi ključ. In tem manj veljave ima davčni znesek za volilno pravico, ker je mnogo takih zavodov, ki ne plačujejo svojih davkov ravno tam, odkoder dobivajo svoje dohodke.
To navajamo samo za primer, da se vidi, kako absurdne so take iznajdbe. Sicer pa bi vsako upoštevanje davčnih dohodkov falzificiralo enakost in zato delavstvo nikoli ne bode sankcionirnlo takih slepil.
Kar zahteva delavstvo slej kakor prej in v čemur ga ne premotijo vsi načrti sveta, je čista, nepopačena: Splošna in enaka vo-ilna pravica
Delavska politika.
Še vedno se pri nas lahko opaža med delavstvom dva pojava, ki sta največ kriva, da na Slovenskem delavci ne pridejo do tiste veljave, brez katere ne morejo misliti na resno zboljšanje svojega položaja. Poleg tistih, ki so izpoznali, da je socialna demokracija za delavce neizogibno potrebna, je še za naše razmere ogromno število popolnoma indiferentnih delavcev, ki se za politiko sploh ne zanimajo in če že imajo kakšne nazore, ni to nič druzega, kakor posnetek tistih «na-zorov», katere pridiga njih najbližnja okolica.
vije počasi po ozkih stezah v žitno polje; njegovo suknjo zadeva zdaj z desne, zdaj z leve klasje in siplje sivi cvetni prah po njej. Po daljših potih se nameri k šoli in pet minut, preden bije devet, stoji pred mrežo malega sprednjega vrta, za katerim se dviguje staro šolsko poslopje s svojim sivim zidovjem in s svojo iztrošeno streho.
Seveda je postava pred kratkim tudi tukaj vpeljala novodobno šolo; ali njen duh še ni našel poti skozi ta nizka okna.
Kaplan otrese cvetni prah z dolge črne obleke, potegne še nekolikokrat hitro slastni dim iz smotke in ga odpuhne v gostih oblakih, ko pa udari parkrat kladivo na cerkveni uri, vrže smotko proč in odhiti v šolsko hišo.
Župnikov psiček pa obsedi mirno, vedoč, da se gospod črez eno uro zopet povrne. V malo sobo sme samo z gospodom župnikom samim, kaplan ne mara takega ‘■-prcmstva. Njemu je šola svetišče, ki ne sp<nla noben pes tja, da bi povrh vsega še otroke motil v paznosti.
Danes pa ni kaplan prav nič zadovoljen z otroci; svatba jih je čisto zmešala, tako da pazijo veliko bolj na drdranje prihajajočih vozov in na vriskanje mladih svat-
Lastnega mnenja sploh nimajo, ne čitajo ničesar, na shode ne zahajajo in socialno demokracijo sodijo tako, kakor razni župniki na prižnicah, ki radi govore o peklu, o hudiču in o strupu, ki ga trosi vrag po svetu.
To so obenem tisti delavci, ki so najbolj izkoriščam in ki gospodarji ž njimi lahko delajo, kakor se jim poljubi. Večinoma se jih najde po deželi, po malih mestih in trgih, ali tudi po večjih mestih, v Ljubljani, v Gorici, v Trstu, v Celju i. t. d. so ša doma.
Druga kategorija pa je takih, ki pač govore o politiki, ki se tudi zanimajo za politične reči, toda na svoj način. Mislijo namreč, da je politika meščanskih strank nekaj splošnega, pa tekajo, kakor že je, eni za liberalci, drugi za klerikalci, tretji pa dane i za liberalno, jutri pa za klerikalno stranko. Tem zmotam ima slovensko delavstvo zahvaliti, da so njegove gmotne razmere skoraj najslabejše izmed vseh delavcev v Avslriji. Kajti če hočejo delavci kaj resnega doseči, morajo voditi svojo lastno, popolnoma samostalno, čisto delavsko politiko. Tudi če se nekateri delavci imenujejo krščanske socialce, pa mislijo, da so s tem zavarovani njih interesi, je to velika zmota, kajti pri nas sploh ni samostalne kr-ščansko-socialne strauke, temveč organizacija, ki se imenuje tako, je samo ocvirek na klerikalnih žgancih. Slovenski krščanski socialci ne morejo storiti ničesar po lastni volji, marveč samo po ukazih vodstva klerikalne stranke in če se zdi korifejam v takozvani •ljudski stranki* enkrat potrebno, nastopiti •demokratično*, ne sme to motiti nikogar. Klerikalci porabljajo vse, kar jim pride prav. Danes so anarhisti, jutri so republikanci; danes pravijo, da je štrajk grda lumparija, s katero se zapeljuje delavce na korist židovskim milionarjem in žepom socialno-demokratičnih voditeljev, jutri pridigajo sami stavko, kjer ni nobenega upa na zmago. Pred očmi pa imajo vedno samo korist rimskega klerikalizma, ki mu je edini namen, povečati moč papizma in organizacije rimske cerkve, katero Iažnjivo vedno zamenjujejo z vero.
Povsod, kjer je obstajala kakšna samo-stalna, vsaj deloma delavska krščansko-socialna ali krščansko-demokratična stranka, je bila v boju s klerikalci. Papež in škofje je niso trpeli nikjer. Preganjali so njih voditelje v Belgiji, na Francoskem, v Nemčiji, s kratka povsod. V Avstriji in zlasti na Slovenskem, pa vidimo, da živi duhovščina s škofi na čelu v najlepši slogi s krščanskimi socialci. Na ka-
benikov, kakor na učiteljeve besede. Ko pa začno še godci gosti pozdrav prišlemu ženinu, je mir popolnoma pri kraju in Hercog je zato danes zaključil pouk. Stari šomašter mora itak sedeti pri orgijah, mladi pod-učitelj, ki mu pa splošno pravijo kantor, pa mora v zakristijo obleči župniku mašno oblačilo.
Otroci so tako urno pohiteli ven na trg, da so peresne škatljice in knjige v šolskih torbah kar klapotale. Stiskali so se med ljudmi, ki so se že sestavili v špalir, gost in močan, kakor zid in so rinili naprej.
Samo psiček je sedel mirno, dokler ni prišel zadnji tudi gospod iz šole. Z glasnim lajanjem pohiti naprej pa se vsak hip obrne kakor da bi rad tekel še daleč, daleč in kar nič ni zadovoljen, da se vrača gospod že sedaj v župnišče.
Kaplan odide takoj v svojo sobo in gleda odtod, kako gre sprevod v cerkev. Celo pokopališče je polno ljudi, ki jih je radovednost od vseh strani zgnala na kup. Kdo naj bi zameril samotnim ljudem z dežele, ki celo leto ne vidijo ničesar ter ne-poznajo ničesar razven dela, da jim je taka svatba velika izprememba v vsakdanjem življenju! Že konji, ki pripeljejo svatbene
toliških shodih je vseeno, ali govori pristni klerikalec, ali pa krščanski socialec. Dr. Krek, dr. Lampe i. t. d. so kolovodje v «ljudski stranki*, pa tudi krščanski socialci. Da torej ta krščanski socializem nima nobene samo-stalnosti, je jasno kakor beli dan ln če ima kakšen «delavski program*, ne more biti ta drugačen, kakor ga hočejo imeti klerikalci.
Ravno tako jasno je pa tudi, da klerika- J ližem ne more voditi čiste delavske politike. | Klerikalna stranka ni delavska stranka; ona sploh ne zastopa nobenega razreda, temveč i samo cerkev izven cerkve, svoj^ pristaše pa išče povsod, v vseh slojih in vseh razredih, ne da bi zistopala interese vseh, kar je itak popolnoma nemogoče, temveč da bi spravila vse v službo cerkve, v službo duho/niške nadvlade, v službo papeževskega absolutizma.
Katoliška cerkev ni nikoli pozabila na svoj glavni namen: Utrditi svojo vlado tako, da bi si podložila ves svet. Najsi je Kristus še tako jasno povedal: «Moje kraljestvo ni od tega sveta,* vendar ta nauk ne velja za : tisto cerkev, ki trdi, da zastopi njegovo vero.
Ze s tem, da si je papež ustanovil lastno svetovno državo in da klerikalci, odkar jo je izgubil, neprenehoma dokazujejo, da je bil to rop in da se mora «ubogemu jetn:ku v Va- j tikanu* povrniti sveto svetovno državo, s tem da hoče imeti papež svoje poslanike na vseh dvorih, je dokazano, da hoče imeti katoliška cerkev svoje kraljestvo na tem svetu. In še več. Ona hoče, da bi bil ves svet njeno kraljestvo. In v tem kraljestvu bi bil papež naj-absolutnejši vladar; veljala bi samo volja rimske kurije, kateri bi se moralo vdati vse.
Ni si treba več beliti glave, kaj bi pomenilo za delavce, ako bi se uresničilo to stremljenje, na kar seveda dandanes ni več mislili. Delavci, ki so danes že več kakor pol-sužnji, bi postali tedaj popolni sužnji, duševni in telesni sužnji, in dokazovalo bi sp' jim, da poskusi za zboljšanje razmer niso samo predrzni, temveč da je vsak tak korak smrten greh.
* * *
Klerikalci so toliko prebrisani, da ne po-kazujejo javno svojih namer tam, kjer bi jim lahko škodovalo. Kadar pridejo med ljudstvo, se drže tega, s čemur se najložje pridobi do-tične ljudi. Med kmeti so kmetski prijatelji, v mestih so meščanski zastopniki, med delavci so prijatelji delavcev. Ali kdor količkaj pozna današnje razmere na svetu, že ve, da je nemogoče, zastopati vse interese, ki so si tako
goste v hitrem diru, obujajo zanimanje kmetov, pomenkujočih se s sosedi o vrednosti, barvi in o napakah vsake posamezne živali. S kritičnimi očmi pregleduje kmetica svilnate suknje in pozlačene avbe od neveste do zadnje botrice. Tudi gospod župnik ceni s pogledom izvedenca število gostov in obenem darove, ki odpadejo zanj danes pri oltarju. Celo ubogemu gospodu kantorju ne ostane žep na tak dan popolnoma prazen. Pred cerkvenimi vrati stojita že dva ministranta v rdečih suknjicah iti belih srajcah ter držita z resnimi uradnimi obrazi razpete rdečo vrv, star cingulum, kajti pri njima si mora vsakdo, kdor nosi svatbeni šopek, kupiti pravico, da sme vstopiti v cerkev, za par novčičev. Seveda morata mala dacarja oddati nabrana obola strogemu gospodu učitelju, kar jima je res žal< Ali ministranti niso zaman na glasu, d? so največji prevejanci; na potu od cerkvenih vrat do zakristije, kjer gospod učitelj že hrepeneč čaka ter računa, koliko kozarcev piva si bode lahko kupil za to, se pač izgubi pest polna krajcarjev v žepih fantov izpod rdečih sukenj.
V cerkvi ne mara kmet čakati niti minute dalje, nego je treba, ali pred cerkvijo
nasprotni, da jih niti največji umetnik ne spravi pod en klobuk. Ni treba, da bi se iskalo nasprotja med prebivalstvom v mestih in na deželi. Lahko se ostane v enem kraju, n. pr. na deželi. Tudi lam prebiva najraz-novrstnejfe ljudstvo. O veleposestnikih niti ne govorimo. Ali čisto na kmetih opazi vsakdo lahko, da je med kmetom in kmetom velikanska razlika. Kmetje v rodovitnih krajih imajo vse diugačne lazmere kakor v neplodnih. V eni vasi žive bogati kmetje poleg siromašnih. Kmtt z obsežnim posestvom in z razvito živinorejo je velik gospod, tudi če ima kaj dolga na posestvu; njegov tosed kajžar je vtik revež, tudi če ni živi duši dolžan niti krajcarja. Vsakdo lahko razume, da so interesi velikega kmeta vse drugačni, kakor oni malega.
Poglejmo pa samo še malo dalje. Kmet ima hlapce, dekle, po letu najema dninarje. Cim več jih je, ki iščejo dela po polju in pri hiši, tem bolje za kmeta, tem slabejše za dninarje. Cim več se jih ponuja, tem manj jim lahko plača. Že danes slišimo tudi pri nas stokanje, da je preveč industrije, da hodijo delavci rajši v tovarno, v rudnik, na železnico, kakor pa na polje. In menda vendar ne more nihče oporekati, da je za delavca bolj koristno, ako lahko več zasluži.
Koga hočejo klerikalci zastopati v takem slučaju — kmeta ali delavca? Ako so v nasprotju zahteve velikih in malih kmetov, na Čigavo stran se hočejo postaviti? O tem, kako ravna duhovščina sama z delavci, ni treba izgubiti besedice, saj ve ves svet, da je bivši nadškof Kohn v Olomucu plačeval po 5 novčičev dnine — po zimi!
* # *
Klerikalci dobro vedo, da obstoje taka nasprotja, ali povedati nočejo, temveč jih prikrivajo, ker bi morali drugače priznati, da je njih politika lažnjiva in da ni mogoče odkritosrčno zastopati vseh interesov. Včasi se pa to vendar pokaže — proti njihovi volji. Največ so pač socialni demokratje skrbeli, da so se razkrila velikanska nasprotja razredov v sedanji družbi, kajti jasnost je prvi pogoj vsakega dela. Ptič noj vtakne glavo v pesek, ako se mu približuje nevarnost, da je ne vidi. Seveda mu to ne pomaga, temveč lovec ga še ložje ubije. Človek pa ni noj in zato ne sme zapiiati oči pred nevarnostjo, temveč bistro ji mora gledati v obraz; le tedaj mu bo mogoče, da najde primerno sredstvo proti njej in da se je obvaruje. Klerikalcem seveda
ga nikoli ne mine potrpežljivost. Že pred pol ure je .skupaj zvonilo11, a še vedno gleda vse na vrata velike gostilne pri »zlatem volu". S polnimi rokami opravkov hite ljudje semtertja. Šivilja mora še nekaj urediti na nevestini obleki, venčarica mora zvezati za več kakor sto oseb svatbeni venec, poln koš rožmarina je treba razdeliti, gospod boter iz Brezovice je šele prišel in mora Še hitro pojesti svojo godlo. Oj, ako gospod župnik ne bi priganjal, ne bi prišli v cerkev pred poldnevem. Njega pa opominja lastni želodec; celo uro gledati, kako drugi jedo in pijo, v tem ko je sam še na teše, — pač da bi skoraj rajši prepustil kaplanu svatovsko mašo!
»Prihajajo! Prihajajo 1“ se razleže od ust do ust med pričakujočo množico in vsi vratovi se podaljšajo. Godci in cerkveni zvonovi napravijo zmeso glasov, ki se zdi Človeškim ušesom z dežele, da je lepa in slavnostna, župnikovemu psičku zadaj na dvorišču pa nikakor ne ugaja, vsled česar tuli strašansko.
Dopadljivo gleda kaplan skozi okno na sprevod, ki se pomika v cerkev. Velika svatba na deželi je mlademu duhovniku, ki je preživel vso svojo mladost za seminarskim
bi bilo najljubše, ako bi bili ljudje sami noji, kajti tedaj bi bilo lahko. Klerikalci bi samo pridigali, ljudje bi pa verjeli vse, kar pripovedujejo. In klerikalci bi se smejali v pest.
Delo razkrivanja nasprotij je imelo vendar toliko uspeha, da danes mnogo miljonov ljudi razume, da eno sredstvo ne more veljati za \se, dokler obstoje sedanje razmere. Kajpada •je to klerikalcem zelo neprijetno, ker jih po-gostoma spravi v zagato.
Kako si pomagajo iz nje?
Najbolje nam to pokazuje bivši papež Leon XIII., ki je bil zagrizen sovražnik soci-jalnih demokratov in je v svojih mnogoštevilnih enciklikah najrajši zahteval od delavcev brezpogojno poslušnost. Ker pa tudi on ni mogel zamolčati, da so eni ljudje odvisni od drugih in da se gmotno odvisnim slabejše godi, je prišel s svojo medico: Gospodarji naj imajo dobi o srce za svoje delavce; krščanska ljubezen naj vlada med obema. Kdor ne zna ▼ današnjih ljutih socialnih bojih povedati nič druzega, naj bi pač rajši molčal. Vse te pridige o ljubezni do bližnjega niso pomagale prav nič. Še noben kapitalist se ni odrekel svojemu profitu vsled take pridige, še noben veliki kmet ni poboljšal svojemu hlapcu plače iz	ljubezni	do bližnjega.	Ta klerikalni
nauk je praktično ravno toliko vreden, kakor obljuba, da se bode človeku na drugem svetu tem bolje godilo, čim več tukaj strada in trpi Še	noben	klerikalec ni	zaradi	nebes
slušal Kristovega nauka: «Kdor ima dve suknji, naj eno da revežu.* Saj ne privoščijo bogati škofje od svojih velikanskih dohodkov niti svojim sobratom kaplanom malo priboljška; k večjemu zahtevajo, naj jim »brezbožna posvetna* država zviša plače.
Kako naj bi torej delavci pričakovali pomoči in rešitve od take stranke? Konečno je treba vzeti v poštev, da so delavci reveži, cerkev pa se mora najbolj držati tistih, ki kaj imajo, ker oni lahko dajo veliko Petrovega vinarja. Seveda ne bi bilo škoda za klerikalce, ako bi se tudi delavci privadili, hoditi na	Višarje,	dajati velike	«ofre»,	kupovati turško vodo,	naročevati procesije	i. t. d.
Ali vsega tega ni od delavcev pričakovati preveč.
Vrhutega spada cerkev samo med podjetnike. Tudi ona ima veliko premoženje, s katerim špekulira, ima posesti, ki jih je treba obdelovati, ima industrije, v katerih potrebuje mezdnih delavcev. V lastnem interesu torej mora stati na strani podjetnikov, to se pravi,
zidovjem v škofovskem mestu, nekaj posebno zanimivega. Saj je pač prijatelj ljudskega življenja ter šeg in običajev na deželi. Njegovo oko se razveseljuje ob stari gorski noši, ki se prikazuje pri taki priložnosti zopet v vsej slikoviti lepoti; on občuduje krepke moške postave, ljubke plavolase device in glasno se mora nasmejati, ko se vaška mladina stepe za male krofe, ki jih razmetuje nevestina mati vso pot iz velike košare na obe strani.
Naenkrat pa utihne in resnoba ga prevzame. Preko pehajoče in suvajoče se množice vidi človeško lice bledo kakor nad-grobni kamen, za katerim se skriva, da je lahko naopažena priča svatovskega sprevoda. Samo kaplan vidi iz svojega okna lahko to preplašeno, v bolečinah spačeno lice. Ruta na glavi, kakršno je v navadi na planjavi, pokazuje, da je oseba tuja v tem kraju. To priča tudi cela obleka, kolikor je ne skriva grobni kamen.
Kakor da bi izhajal iz tega lica mraz, pograbi kaplana za srce. Dobro čuti, da mora biti tam bolest, ki je človeška tolažba ne more izlepa ublažiti.
Tiste oči gledajo tako brezupno okrog, kakor da nimajo nobene solze več. Tiste
v praksi mora biti nasprotna delavcem in njihovemu stremljenju po zboljšanju razmer. Ce je kje kak neljubi podjetnik, pa zato klerikalci agitirajo proti njemu, to je samo izjema, ki ne ovrže pravila. V svojem bistvu mora biti klerikalna stranka nasprotna delavcem.	Dalje prih.
Politični odsevi.
Na Ogrikem je bilo na dan novega leta slišati po stari navadi različne stare govorance. Madjari paradirajo namreč radi pred svetom kot velekonstitucionalen narod, dasiravno vlada v deželi čista oligarhija, kar so številke v utemeljitvi Kristoffyjeve volilne reforme jasno dokazale. Ali budimpeš-tanskim strankarskim satrapom se itak ne gre za stvar, temveč samo za maškarado. Ker je Angleška znana kot stara konstituci-onalna država in ker je tam navada, da govore voditelji strank na novo leto o politiki, jim slede Madjari kakor papiga in vsak voditeljček sprejme prvega januarja svoj klub ali klubček, ki mu pride čestitat, pa deklamira o »položaju*, kakor da bi bil prvi dan v letu res kakšnega političnega pomena. Tako je bilo tudi letos. Samo ministrski predsednik baron Fejervary ni mogel sprejeti odposlanstva svoje stranke, ker na Ogrskem vladne stranke ni. Sprejel je zato uradnike in nekoliko političnih prijateljev. Vendar se lahko konstatira, da je bil njegov govor še najbolj zanimiv. Seveda tudi on ni mogel povedati nič novega; ali to, kar je dejal, je bilo izrečeno z neko slovesnostjo, a vendar brez umetniškega patosa, tako da se mora verjeti njegovim besedam. Stari general nima častilakomnih političnih smotrov, temveč pripravljen je, umakniti se tisti hip, ko mu razmere dovolijo. Nekaj vojaškega je tudi v njegovem političnem nastopu. Kralj ga je poklical in on je slušal. To bi bilo seveda malo, tako malo, je rohnenje in grmenje koalicije, ki meče vso svojo jezo nanj, naravnost smešno. Važnost daje Fe j er var y-jevi vladi samo njegova res državniška po-litiška misel, ki se izraža v volilni reformi. Nihče ne bode radi tega še prišteval F e j er-varyja socialni demokraciji in če njegova vlada ne bi bila tako od danes do jutri, kakor je, bi imeli ogrski delavci kmalu boj tudi z njo. Ali pravičnost zahteva, da se prizna zaslugo tudi nasprotniku, tem bolj
oči — sedaj se razširjajo, da je človeka strah. Nehote zasleduje kaplanov vid smer tistega pogleda. Ravnokar je prekoračil ženin na strani mladega lepega kupa za godci stopnice, ki vodijo z vaškega trga na pokopališče. Moška postava, za dobre polglave večja kakor drugi moški, gleda ravnodušno ljudem črez klobuke. Njegovo lice je podobno obrazu človeka, ki je ravnokar naredil dobro kupčijo in nič njegovega ne izdaja, da gre svetemu dejanju nasproti, od katerega je vendar odvisna sreča celega življenja. Kvečjemu črna mestna obleka, čudno se odrašajoča od gorske noše ostalih fantov in mož pokazuje, da je ženin in sam po njegovi koži se izpozna, da pripada kmetskemu stanu, ali ne tukajšnjemu, kajti lice mu je gladko obrito, v tem ko imajo vsi drugi poredne brke.
Sedaj je prišla tudi nevesta, bogata mlinarjeva Cenka za njim. Ob desni strani ji koraka ponosno važno gospod župnik. Samo pri prav posebnih svatbah, kjer se postavlja denar in bogastvo, spremlja župnik sam nevesto. Mlada pač ni več, lepa tudi ne in v črni svilnati, obleki, še bolj pa pod težko, bliščečo zlato avbo je videti še starejša in še manj lepa.
če se nahaja v takem položaju, kakor F e-jervary.
Nasprotno pa se pnkazuje nastopanje koalicije tem odurnejše. Nejasne »radikalne* glave imajo velik rešpekt pred to kliko, češ, da je pogumna. To je bilo ponekod opravičeno pod vlado grofa Tisze in deloma še prve dni po porazu liberalne stranke. Danes pa je treba brez ovinkov povedati, da je ravnanje koalicije strahopetno. Ustavnost gor,	ustavnost dol —	resnica je,	da je konflikt	med koalicijo	in med krono	in če
bi bila slavna opozicija tako pogumna, kakor se dela, ne bi tolkla Fejervarvja, temveč bi pokazala pravo barvo, pa bi bodisi gledala, da se poravna s krono, ali pa bi poslavila spor v jasno luč, pa bi izvajala konsekvence iz položaja.
A če bi imela koalicija še	kaj	resnih
simpatij v civiliziranem svetu, bi jih morala do	dobrega zgubiti	z ozirom	na	podlo
orožje, ki ga rabi v svojem operetnem boju. Tudi to je imponiralo nerazsodnim politi-čarjem čustva, da so koaliranci po deželi preprečili nameščenje in zaprisezanje raznih novih velikih županev. O takem radikalizmu se lahko sodi tako ali tako. Toda, kar so ko-alirani junaki izvršili te dni v Debrecinu, ni radikalizem, temveč narodno rokovnjaštvo.
Za Debrecin je bil imenovan Gustav Kovač za velikega župana. Kdaj se pripelje v Debrecin, ni bilo oiicielno naznanjeno. Ali koalicija je najela posebne špicle, ki so zasledovali vsaki korak Kovačev, in ko se je odpeljal v Debrecin, se je takoj naznanilo njegov odhod. V torek — dne 2. januarja — se je pripeljal z osebnim vlakom v Debrecin, kjer se je zbrala ogromna množica na kolodvoru. Ko je Kovač opazil ljudstvo, ni hotel takoj izstopiti iz vlaka. Ali nekoliko ljudi je takoj začelo preiskovali vozove in ko so izvohali njegovega sovodnika — po drugih poročilih njegovega tajnika — je množica takoj naskočila dotični voz ter je po sili izvlekla Kovača. Ljudje so ga tolkli s pesi mi in s palicami, in nič ni pomagala njegova obljuba, da hoče takoj demisionirati Ko so ga neusmiljeno izpremlatili, so ga vrgli na pripravljen mrtvaški voz, ki je že več dni prihajal k vsakemu vlaku in tako so ga tuleči odpeljali v mesto. Med vožnjo je večkrat skušal vstati, ali vseli j so planili ljudje po njem. Šele pred hranilničnim poslopjem je posredovalo nekoliko ljudi in ker niso opravili ničesar, so poslali vest orož-
Zakaj se pač ni že zdavnaj omožila? O tem vedo največ ženske tam ob zidu pokopališča, ki iztegajo vratove, da bi jim kmalu popokale žile, in ki dajo tudi ustom dosti opravka, v tem ko so ušesa in oči že dosti na delu. Akoravno ne puste dobre dlake na nevesti, so vendar silno hude, da je prišel tuj fant, pa vzame njih sinovom bogato mlinarjevo hčer.
Sedaj so izginili vsi za cerkvenimi vrati, odprtimi na iztežaj. Godci jo odmahajo teptaje po stopnicah na kor, zadnji zvok govorov utihne in jeka zadnjega poka iz možnarja se izgubi. Šolski otroci s svojimi klopotajočimi torbami, ženske z molitvenimi knjigami in z rožnimi venci se pehajo v cerkev, da bi prišli prav blizu oltarja in slišali, sli izreče nevesta svoj „da“ glasno ali tiho, da vidijo ali bodo gorele sveče na oltarju mirno ali pa bodo plapolale; kajti to je gotovo znamenje, ali bode zakon srečen ali nesrečen. Moški pa. zapuščajo polagoma pokopališče, odhajajo v krčmo in zmerjajo krčmarja, ker je že dopoldan krstil svatovsko pivo.
Kaplanove oči hočejo zopet poiskati medlo, žalostno lice za nadgrobnim kamnom, ali tudi to je izginilo. Mar je šla tudi ta
nikom. Žandarski rilmojster je prišel z vsemi orožniki, vzel je tudi mestnega glavarja s policisti seboj — do tistega hipa ni bilo videti v mestu niti enega policista — a moral je poslati še po huzarje, prelen se mu je posrečilo razgnati množico. Kovač se je povrnil v Budimpešto. Na kolodvor so ga spremili huzarji in žandarji; 4 orožniki in zdravnik so se peljali ž njim v vlaku. Amputirati so mu morali več prstov; rane ima na glavi, na rokah in na nogah. Ministru za notranje zadeve je podal demisijo. Državno pravdništvo je takoj začelo preiskavo; Kovač sam pravi, da je najbolj kriv policajni načelnik, čigar krivica je dokazana s tem, da so bili vsi policisti skriti.
Na Francoskem je bil te dni senzacionalen proces proti «ant'miIitaristom». Obtoženi so bili bivši profesor Herve in tovariši, ker so izdali in podpisali oklic proti militarizmu. Herve je znan kot odločen nasprotnik militarizma in patriotizma. On je radikalno-mednaroden in vodi energično propagando proti nacionalizmu, patriotizmu in militarizmu. Oklic, radi katerega je bil s svojimi tovariši obtožen, je bil zelo rsdikalen. Razprava je bila zelo zanimiva. Obtoženci so nastopali brez strahu, ravno tako večinoma tudi priče, med njimi J a ure s. V svojem zagovoru je Herve najprvo razložil, kako se v današnji državi vceplja že v otrokovo dušo patriotizem kot vera sovraštva do tujcev. Potem je pojasnil razrelni značaj Francoske, na idejah leta 1789 osnovane republike in je polemiziral z državnim pravdnikom: »Dva razreda sta! (Državni pravdnik je namreč dan poprej trdil, da na Francoskem ni različnih razredov.) Eden je tukaj na založni klopi, drugi, meščanski razred, pa je poklican, da nas sodi. Vi. gospod državni pravdnik, mu tudi pripadate. Da ljubijo člani Vašega razreda domovino, je naravno. Domovina je dobra mati — za vas. Ali vi zahtevate tudi od nas, naj bodemo patriotje, da bi kakor psi čuvali vaše blagajne, kadar je vaša domovina v nevarnosti, kakor v Fouriniesu in Limogesu (mesta, kjer so vojaki streljali na stavkujoče delavce). No, dovoliti nam morate pač, da ne smatramo te domovine za mater. Pravi se, da bi se utegnilo napovedati vojsko Franciji. Toda kaj ima vedno tisti prav, komur je vojna napovedana? Pomislite na Bure, na Japonsko. Ali eno vemo gotovo. Ako izbruhne vojska, so vedno kapitalisti listi, ki se tepejo za kost. In zato ne marširamo! Bodi vojna kakršna-
oseba v cerkev? Naj bi našla tolažbe in pomoči v molitvi!
Samo nekoliko dečkov išče še po prahu ostanke pohojenih svatovskih pogač. Nekaterim kaplja kri iz rok, ki so jim prišle v boju za kolače pod žreblje podkovanih črevlj,ev drugih dečkov. S solznimi očmi grizejo kosce, ki so jih z rokavi obrisali od največjega prahu.
111.
Tudi kaplan odide od okna v svojo sobo. Še bolj tužno je sedaj tukaj, kajti noben .žarek solnca se ne pritihotapi sem, ker je edino okno obrnjeno proti severu. Zato vlada celo leto tukaj zatohel mrak, v tem ko se mu vlije polna struja svetloba v oči, ako vstopi v župnikovo sobo. In vendar je tudi kaplan prijatelj svetlobe; tudi on potrebuje solnca, še bolj za dušo, kakor za telo. Zunaj pa valuje morje blišča in luči. Zato mu ni več obstanka^v temni izbi. Polo papirja vzame, zloži ga na osem gub, pa ga vtakne s svinčnikom v žep. Študirati hoče pridigo za prihodnjo nedeljo in to se mu posreči veliko bolj v božji lepi, prosti naravi, kakor v mračni samoti. Še
koli, mi ne bomo slišali mobilizačne zapovedi. ■ Edinega, kar imamo, življenja, vam ne damo. Kaj naj bi imeli mi od mednarodne vojne? I Etina vojska, ki bi nam lahko koristila, bi bila meščanska vojna. Kajti ako tam zmagamo, morate vi plačati slroške. Tudi francoska buržoazija je imela svojo korist o i revolucije. — Mi hočemo organizirati družbo, ki bode bilja kakor sedanja; bolja tudi za vas in za vaše otroke. Naši nemški sodrugi imajo enake ideje, Nemški kapitalisti ne najdejo v njih očeh več milosti, kakor francoski v naših. In nemška vlada je brezmočna proti njih propagandi. Sembato vi m izjavam v francoski zbornici so ojgovorile kakor jeka Beblove.v reichstagu. .Javni obtožitelj naj se le umiri: Gibanje je mednarodno.« Herve je zaključil: »Prepričan sem, da nas rešile obtožbe. Treba je poguma, da nas oprostite. Boriti se morate’ s sugestijami, ki ste jim podvrženi že dolga Teta. Premigali morate strah pred prijatelji, ki vam bodo rekli: Kaj? Oprostili ste bandita Herveja, ki hoče zasaditi zastavo na gnojišče? Vi pa lahko odgovorite: Oprostili smo jih, ker nismo imeli pravice, da bi jih bili obsodili. In še lahko dodaste: Ravnali smo v inleresu našega razreda, da ne podelimo lem ljudem aureole ; mučeništva. Sicer pa — saj ste prijatelji miru. Mi pa smo našli sredstvo, s katerim izsilimo mir, ne di bi vprašali šele mirov- j n'ga sodnika v Ha igu.»
Porotniki niso imeli toliko poguma. Izrekli so sodbo prav razrednega žnačaja. Pat- | riotična besiiji se je hotela maščevati. Oproščena sta bila samo Amilcare Gipriani in ; gospodična Teutscher’-N u mi e s k a; obsojeni pa so bdi: Herve na štiri leta zapora, Y ve t o t, Vi g o in Gibot na tri, j G ra ndi d i er na d ve leti, Bosquiet, Ga- | m e r y in G o u 11 a i s na petnajst mesecev,.
G o hi er in ostali obtoženci na eno leto zapora. Ko je Numieska slišala, da je oproščena, jy rekla: Protestiram proti tej neumni sodbi! In poslušalci so glasno ploskali. Obtoženci *so odšli, pojoč »internacionalo*. "j
Na Franco&kem je dne 9. t. m. začelo novo parlamentarno zasedanje. Pretečeni S leden so še izvršile dopolnilne volitve za senat, pri katerih so bili izvoljeni večinoma ; dosedanji senatorji, med njimi tudi dva socialista. Reakcionarji so s svojimi poskusi, j pridobiti več mandatov, popolnoma pogoreli, i Novo zasedanje začrte z izvolitvijo p-edsel-sedništva ter je skoraj gotovo, da bode v
brevir vzame pod roko in tako jo odmaha' urnih korakov iz vasi, ven v njegov raj. Ljudje pa pravijo, da je tam puščava. Vse, česar še ni obdelala človeška roka, imenujejo puščavo; na tem koscu zemlje pa bi bilo zaman vsako delo. Velike in male pečine leže okrog, deloma obraščene z mahom, deloma popolnoma gole, in željno pije kamen solnčno toploto. Med skalami raste krasen praprot, visok skoraj kakor mož. Breze in mlade smreke, bori in trepetajoče trepetlike so se tukaj mirno združile. Celo cesarsko mesto bi bilo lahko veselo, ako bi imelo tako krašcii naravni park, ki mu pravijo tukaj puščava. To je kaplanov raj. Tukaj je ob lepih dnevih njegovo do-movje; tukaj moli, tukaj študira, ako lii v cerkvi, v šoli, ali pa pri svojih bolnikih. Odtod lahko vidi tudi cerkev in tri okna župnišča; često gleda na ta okna, ne da bi vesele, misli vabile njegove poglede tja, temveč da ga ne bi bilo tretja predolgo iskati. Ako ga hočejo poklicati na krst ali k bolniku, razobesijo tam belo ruto in to je znamenje, da ga potrebujejo.
Tudi danes sedi zppet tam zunaj, l' zelenim mahom obraščen kamen mu je klop, pečina poleg mu je miza, deščico pa
senatu zopet izvoljen Fallieres. V zbornici poslancev kandidira desnica Doumera, skupine na levici pa mu postavljajo protikandidata v osebi S ari e n a. Boj med obema kandidatoma utegne postati jako oster. Volilna borba tem bolj zanima duhove, ker se ima v kratkem izvršiti tudi volitev predsednika republike, kajti vladna doba dosedanjega prezidenta Loubeta je ta mesec pri kraju in za bodočo volitev prihajata najbolj v poštev ravno Fallieres io Dou mer. Prvega kandidirajo radikalni republikalci, druzega pa reakcionarci, katerim se pridružujejo tudi takozvani zmerni republikanci, ki so jako nezanesljiva stranka.
V zbornici poslancev je po mnenju poznavalcev francoskih parlamentaričnih razmer mogoče, da bi bil Doumer izvoljen za predsednika, ali pa pri volitvi prezidenta republike mu preveč škoduje, da nastopajo monarhisti in klerikalci javno zanj. Da to izbrišejo, so Doumerovi prijatelji zadnje dni razširili vest, da ni dal Doumer nobenega svojih osmih otrok krstiti. (Agitirajo tudi s tem, da ima toliko otrok.) Njegovi nekrščrni otroci naj bi dokazali, da je tudi on protiklerikalen, Tembolj čudno je, da se zavzemajo klerikalci zanj s tako gorečnostjo. Vidi se vsekakor, da pričakujejo od njega političnih uslug in da bi jih radi sprejeli, čeravno ni pobožen. Kakšne naj bi bile te usluge, se lahko ugane, ako se ve, da je Fallieres odločen zastopnik zakona, s katerim je izrečena ločitev cerkve in države, kar je povedal tudi v svojem volilnem oklicu, v katerem obenem zagovarja svetovni mir, Fallieres je dober katoličan, ali ker ni klerikalec, pobijajo reakcionarji njegovo kandidaturo.
V francoski zbornici je bil Doumer zopet izvoljen za predsednika. Zanj so glasovali udje desnice, nacionalisti, klerikalci in monarhisti, pa tudi nekateri nezanesljivi republikanci. Dobil je samo 7 glasov nad absolutno večino. Oddanih je bilo 559 veljavnih glasov, absolutna večina je bila torej 280. Doumer je dobil 287 glasov, njegov nasprotni kandidat Sarrien pa 269.
Ta volitev pa je tudi pokazala, da Doumer nima upanja, da bi bil izvoljen za predsednika republike. Več glasov, kakor jih je <lobil v zbornici, ne more pričakovati odi od. Jz senata utegne dobiti še kakšnih 50 glasov °d monarhističnih senatorjev; to pa bode vse. Kongres v Verzelju bode štel okrog 870 udov; absolutna večina bode, ako se vzame najnižjo
rabi za podlago papirja. Ali s pridigo mu danes ne gre. Dan je prelep. Skozi listje, trepetajoče v lahnem vetru, meče solnce tople svetle pege na njegovo črno obleko, •raz brezo mu pridiga Štiglic o ljubem Bogu, ki hrani ptice in oblači cvetice. V globočini ■šumi gorski potok, ki si je predrl svojo pot skozi prepad s pridnim tisočletnim delom, dalje doli stoji mlin — danes tako miren kakor začaran grad — noben hlapec ne prihaja, z belo moko posut, iz mlina. Skoraj da moti ta tišina človeka, ki je navajen na večno klopotanje v dolini; samo srna pride na pašo na malo liso in gleda ■z začudenimi velikimi otroškimi očmi črno kaplanovo postavo.
Vkljub povrnitvi in letni krasoti začuti naenkrat bolečino sočutja ter vzame brevir, da se spomni v molitvi tudi na neznano tujko, ki jo je danes opazil na pokopališču. V molitvi hodi na robu brezna semtertja, te včasi pogleda hitro predse na pot ali v dolino.
Dolgo ne koraka tako gorindol. Naenkrat opazi nekoga na trati pred mlinom. Začuden izpozna tujko s pokopališča. Kdo bi to neki bil? Kaj jo vodi ravno sem, kjer ni ceste? Sedaj opazi celo njegovo postavo.
številko, 430. Tega Diumer ne doseže, pač pa računa Fallieres lahko na okroglih 200 glasov iz senata, na 260 iz zbornice in če ostanejo pravi republikanci složni, je njegova volitev zagotovljena.
Iz Galicije prihajajo vesti, da namerava vlada v nekaterih okrajih razglasiti izjemno stanje. Ako bi bilo to resnično, bi se dalo samo tako razumeti, da hoče vlada pomigati poljskim stančikom proti poljskemu in rusin-skemu ljudstvu v boju za volilno pravico. B iron Gautsch bi se postavil s tem na jako nevarno stališče.
Razmerje mad Francijo in Nemčijo vendai ni tako rožnato, kakor trdijo vlasto-držci zlasti na Nemškem vselej, kadar se jih potipa za žilico. Znano je, da je nastal izmed obeh držav konflikt zaradi Maroka, ki je bil nekaj časa že; zelo nevaren. Lnhko se je še spominjati na razmere, ki so vladale, preden je odstopil francoski minister za zunanje zadeva D el c as s e. Agitacija socialnih demokratov, posebno energični nastop sodruga Jauresa na Francoskem je takrat zelo uplival na to. da ni prišlo do krvavega spopada. V kratkem se snide v AlgesiraSu na Španskem internacionalna konferenca, ki ima rešiti takozvano maročansko vprašanje. Spričo te konference je francoska vlada izdala »rumeno knjigo», to se pravi zbirko spisov, ki se nanašajo na to vprašanje. S temi spisi hoče dokazati, da je francoška vlada — in njen zastopnik v Maroku — ravnala popolnoma pravilno in da ni hotela storiti m česar na škodo drugih držav. Sedaj pa je izdala tudi nemška vlada svojo knjigo, v kateri razlaga svoje stališče, pi se posebno sklicuje na glasove nekaterih francoskih časopisov, ki so pripovedovali, da je nastopal francoski zastopnik v Maroku tako, kakor da bi bil imel mandat od evropskih držav sploh, čemur pa oporeka francoska vlada. Po nemških ilustracijah bi bila imela Francija namen, uvesti v Maroku, torej v neodvisni državi, ravno take razmere, kakršne vladajo v Alžeriji in v Tunisu, v deželah, ki so od Francije odvisne. Vidi se torej, da predstoječa konferenca ne bode samo formalnost, ki bi zapečatila, kar sta francoska in nemška vlada v svojih pogovorih že sklenili, temveč se bode morala pečati konkretno z vsemi posameznostmi zadeve, in zdi se, da francoski in nemški zastopniki ne pridejo z mejsebojnim zaupanjem na konferenco, temveč pričakovati je dosti živih bojev. Ako Nemčija ne sprejme
Komaj osemnajst let more biti stara mladenka.
Kaplan pretrga molitev, ki jo je molil ravno za to tujko in ogleduje deklico. Dolgo gleda neznanka na mlin, potem se obrne k potoku; zamišljena hodi na bregu gorindol. Tam, kjer je voda vsled jezi najglobo-kejša, se ustavi pa bulji dolgo kakor izgubljeno v bistro valovje. Naenkrat zakriči s pretresujočim glasom, tako močno, da jo kaplan preko pečine lahko natančno sliši: „Jožef! Jožef?" Še vidi smrtni skok, še vidi, kako se voda zapeni ter pogoltne tujo deklico. V istem trenotku vrže knjigo na tla, tekoč sleče suknjo in telovnik, pa skače kakor zver, ki so ji lovci za petami, od skale na skalo. Ako bi hotel teči po stezi, ki vidi okrog, bi prišel gotovo prepozno. Tudi tako potrebuje nekoliko minut, preden pride upehan do vode. Potok pa je bil že zopet stari lisjak pa se je delal, kakor da ne ve ničesar, da je ravnokar objel živo človeško telo z mrzlimi rokami. Bilo je, kakor bi vprašal: „Česa iščeš pri meni? Ničesar ne vem, ničesar ne vem, ne zadržuj me, naprej moram s svojo nevesto."
Dalje prih.
zatrdila francoske vlade, da njen zastopnik ni nastopal kot maodator Evrope, temveč citira francoske časopise, ki so pisali v drugem smislu, je to že precej veliko nezaupanje in v oficielnih krogih drugače ni navada, da bi se pripisovalo glasovom časopisja več veljave, kakor uradnim izjavam vlade, s katero se živi v miru.
Zato ni čudno, d i so lijo angleški listi 'dosti pesimistično o položaju. Šc bolj črno pa gledajo v Italiji. Tam je neki Ust celo pisal, da se bode morala Italija odločiti, ali naj se bojuje proti Franciji in An'liji, ali pa proti Avstriji. Prvo — pravi — bi bila nesreča za Italijo, ki bi bila v takem boju premagana. Na vajno Avstrije z Italijo pa silijo militaristični in klerikalni krogi.
Ta pesimizem je menda,pač prevelik. Da bi se katerakoli evropska država predrzoila, začeti vojno zaradi Maroke, je tako gorostasna ideja, da sploh ni verjeti, v tak poskus. Ali ako čitamo, da sifjo militaristični in — klerikalni krogi na vojno z Italijo, se moramo 'nehote spomniti, kako glasno je še pred nedavnim časom rožljal ^Slovenec* s sabljo. Mar mislijo klerikalci, da je res že prišel čas, da se napade Italijo, da se jo uniči in da se povrne papežu cerkveno državo? Ako klerikalci tako računajo, so men la pozabili, da ima v sedanjem času tudi proletariat nekaj pomena, kadar se gre za vojno in mir. Delavci niso prav nič željni, nasiti svoje kosti napro daj za papeževo svetovno kraljestvo. Razume se pa vendar lahko, zakaj skuša rimski klerikalizem dobiti ravno avstrijsko državo v svojo pest. Avstrija je sosed «bo-gotajne* Italije; nekateri mislijo, da je Avstrija »dedni sovražnik* Italije in s klerikalno Avstrijo — mislijo visoko leteči klerikalni političarji — bi se najprej ukrotilo Italijo in posadilo papeža na tron celega sveta. Ali ta račun delajo brez krčmarja.
Rusija.
Burno se zaključuje na Ruskem leto 1905. In nihče ne more vedeti, kako bode začelo leto 1906, ki prihaja na Rusko za 13 dni pozneje kakor k nam. Oborožena ustaja v Moskvi je pobita, javljajo poročila in verjetno je, da je v stari metropoli danes mir. Ali kdo bi se upal trditi, da je revolucija res premagana?
Poročilom, ki prihajajo iz Rusije, je prav malo verjeti, naj so že oflcielna, ali pa od raznih časnikarskih poročevalcev. Težko je torej dobiti pravi pregled položaja že zaradi tega, ker so vesti, tudi ako so resnične, vendar nepopolne. O neštevilnih mestih, iz katerih ne pride noben brzojav v Evropo, ne vemo ničesar, a vendar obujajo vse razmere slutnje, da so še marsikje nemiri, da razsaja v mnogih krajih punt, da se često upirajo vojaki, ne da bi svet izvedel vsega. Ali če je prav slika nepopolna, pokazuje vendar značilne črte, ki omogočajo, da se marsikaj ugane.
Ustaja v Moskvi je premagana, ko so se udali zadnji ustaši v Prohorovi tovarni; v raznih drugih mestih je punt potlačen; vojaki so zasedli nekatere železniške postaje, ki so h le v rokah ustašev. Toda kaj pomeni to? Take revolucije se ne premaga v kratkih dneh. V Moskvi je lazsajala vojna skoro 14 dni in to priča, da so imeli revolucionarci veliko moč in izvrstno taktiko. Vladni organi priznavajo sami, da se je zadušila ustaja šele, ko je vojaštvo dobilo pomoč ne le iz sosed-ščine, temveč tudi iz Peterburga. To torej ni slavna zm<ga in lahko se pravi, da je le slučaj za enkrat rešil vlado v Moskvi. Samo slučaj, kajti ako bi bil izbruhnil oboroženi punt v istem času tudi v Peterburgu, bi se bilo pelo v Mbskvi tudi drugo pesem. Revolucionarji so se bojevali tako, da je občudovanja vredno. Iujeli so izvrstno takt ko. Sezidali so na nagloma barikado iz pohištva irt' desek s pomočjo brzojavne žice i. t. d., na njo so zasadili rdečo zastavo in potem je prišla artiljerija. Slišalo se je streljati iz re-
volverjev. Kroglje so frčale topničarjem okrog uSes in tedaj je začela artiljerija prav okrutno streljati na barikado, za katero ni bilo nikogar. Kajti revolucionarji so se poskrili po hišah, pa so tako streljali. Bili so povsod, pa nikjer. In s tem so grozno upehali vojaštvo.
Vlada se sedaj baba, da so vojaki povsod ostali zvesti. Mogoče je, da so se u-taši preveč zanašali na vojake, a tako, kakor vlada slika, menda vendar ni bilo. Visoki generali v Peterburgu so bili prepričani, da infanterija podpira revolucionarje in trdili so, da so pe-šaki večinoma streljali, toda v zrak. In gotovo je tudi, da so nekateri oddelki prešli k revolucionarjem.
No, v Moskvi je zmaga. Ali vlada poziva v Peterburgu prebivalstvo, naj se ne boji, ako izidejo oklici, ki bi v Peterbu gu napovedali oboroženo ustajo, češ, to so samo ubežne čete iz Moskve. Ako vlada sama računa, da pridejo lahko še ustaši iz Moskve v Peterburg, tedaj je zmaga pač zelo pomanjkljiva. Ali menda je stvar pač nekoliko drugačna. V Peterburgu so, kakor smo že poročali, zaprli mnogo revolucionarjev. Mogoče, da je to za nekaj časa provzročilo nered ali nesigurnost med revolucionarji. Ali že delajo novi odbori in razglašajo, da se ne ponovi več splošni štrajk, temveč, da se uprizori po ruskem novem letu oborožena ustaja. Kaj, ako ravna vlada po znanem reku: «Nič se ne boj, saj me je samega strah?*
Kako pa naj bi bila vlada tako samozavestna, kakor se dela, ko še do danes ni mogla premagati ustaje v Livoniji? Baltijske pokrajine so skoro popolnoma v rokah ustašev in vlada nima dosti vojakov, da bi tam naredila red. Pod pepelom pa tli še po celi državi. Kako je v Sibiriji in na daljnem vzhodu, tega ne pove živa duša in vendar je gotovo, da bi bil brzojav z največjo hitrostjo raznesel vest. ako bi se bile razmere tam popravile. Linjevičevo poročilo, da se polovica armade punta in da si on ne more pomagati, je šla po vsem svetu in od tistega časa ni nobenega glasu več.
Ugibati je popolnoma brezuspešno. Samo počakati je treba, kaj se zgodi. Terorizem vladnih organov, ki obesijo strojevodjo, če noče voziti, pomaga morda za tronotek iz zagate, ali takih revolucionarjev, kakor so ruski, ne vžene v kozji rog. In Witte menda sam ne veruje svoji bahato-ti.
Iz stranke.
L skalna konferenca ▼ Ljubljani. V nedeljo, dne 14. t. m. ob 8. uri dopoldan se ▼rfti v salonu «pri Levu*, Marije Terezije cesta, lokalna konferenca s sledečim dnevnim redom: 1. Letno poročilo odbora. 2. Poročilo blagajnika in strankin davek. 3. Časopisje. 4. Volilna reforma. 5. Dopolnilna volitev odbora in imenovanje zaupnikov. 6. Raznoterosti.
Na konferenco so vabljeni vsi somišljeniki in Člani lokalne organizacije. Sodrugi, pridite v obilnem številu! Odbor lok. org.
Domače stvari.
Naznanilo naročnikom. Cenjene naročnike, ki so zaostali z naročnino, se vljudno opominja, da jo obnove, da ne nastane nered v dopošiljanju. Pri vsaki pošiljatvi denarja naj se navede, v kateri namen se plača, ker se s tem r.e le prihrani dosti poštnine, temveč tudi olajša delo. 'r..
Uprava .Rdečega Prapora*.
„Edinost“ prinaša že nekaj časa dolge članke k"t dopise iz Prage, kar bi bilo zelo hvale vredno, ako bi jim bil namen, seznaniti slovenske č;tatelje z resničnimi razmerami na Češkem, P katerih tudi najbolj navdušeni oboževalci Čehov in slovenske vzajemnosti ne vedo skoraj ničesar. Toda kdor čita pozorno te dolge dopise, opazi lahko, da jim je glavni
namen, delati reklamo za takozvane narodne socialiste, ki so pač narodno veliki šovinisti, socialisti pa pač nikakoršni ne. Kdor bi verjel temu čudnemu dopisniku, bi moral mislili, da je .narodnc-socialna* stranka najmočne jša na Češkem, vse drugo da je brezpomembno, češka socialna demokracija pa ravno tolika, da diha. Impozantno gibanje za splošno volilno pravico so uprizorili in vodili .narodni socialisti*, socialna demokracija pa je štatirala poleg. No, nekaj ljudi je pač tudi na Slovenskem, ki poznajo nekoliko bolje češke razmere, pa bi svetovali «Edinosti», naj se ne blamira tako hudo s svojimi praškimi poročili. Od uredništva slovenskega lista se lahko zahteva, da tudi samo vsaj v glavnih potezah pozna najvažnejše astruje med slovanskimi narodi. .Edinost* bi morala sama vedeti toliko iz novejše češke zgodovine, da ondotni .narodni* socialisti nimajo nobene, količkaj pomembne politične veljave. Njih voditelji so plitki kričači, kakor Fresl, ali pa komed -janti kakor Klofač; stranka nima svojega obstanka od delavcev, temveč od peščice kapi-talistav in .Pravo Lidu* ji je že pred leti dokazalo, da nabira svoje fonde pri kapitalistih, pri nadškofu Skrbenskemu i. t. d., katerim obljubuje, da uniči socialne demokrate, ki pa spričo njenega uničevanja izvrstno uspevajo. Postavljati ta narodne socialiste v osredje političnega življenja na Češkem, bi bilo ravno tako, kakor trditi, da je »Amico* najvažnejši italijanski list.
Kaj nameravajo krščanski socialisti? Pretečeni teden se je slišalo, da snujejo krščanski socialisti na Dunaju za sv. tri kralje nekako konferenco, katere naj bi se pa ne udeležili samo dunajski krščanski socialisti, temveč vse, kar se v Avstriji imenuje tako. Tudi .Slovenec* je objavil nekako notico, ki je bila zelo mistična. .Ker govore socialni demokratje vedno, da prirede splošno stavko, ako ne dobe take volilne pravice, kakršno zahtevajo, se bodo krščanski socialisti pogovorili ...» Ako bi bili klerikalci, za katere je pisan »Slovenc c*, količkaj željni jasnosti, bi bili vprašali, kakšen namen ima ta pogovor. O čem hočejo konferirati, kaj sklepati? ... To bi bilo gotovo zanimivo vprašanje, ali vprašal ni nihče in .Slovencu* zato ni bilo treba odgovarjati. O praznikih je bila res taka konferenca, ali naš dopisnik poroča, da je bila popolnoma tajna in da ni mogoče izvedeti, kdo je bil vse tam in kaj se je debatiralo, ali se je sploh kaj zaključilo ali nič? Krščansko-socialni molk o tej stvari je sumljiv. Naši slovenski krščanski socialci bi bili pa pravzaprav dolžni pojasnila. Ako bi same besede kaj veljale, bi bili naši z dunajskimi navžkriž. Spominjamo se: Naši so neprenehoma trdili, da so za splošno in enako volilno pravico; dunajski so za petletno bivanje. Ko so socialni demokratje rekli, da je v tem boju splošni štrajk zadnje orožje, so slovenski pritrjevali; dunajski so bili nasprotni ne le splošnemu štrajku, temveč celo počivanju dela dne 28. novembra. Sedaj pa so sedeli skupaj in skupaj so se posvetovali. O čem ? Kako bi zavratno napadli socialne demokrate, ako stopijo v stavko ali ako bi sodelovali? Kdo je zmagal: Dunajčani ali Slovenci? Ali je ostal vsak na svojem stališču? Ali so vendar ostali združeni — z nasprotnimi nazori? Ali pa so se zedinili v tem, da naj vsakdo natakne isto krinko, ki mu v njegovem kraju najbolje kaže? — Sicer za izvedbo splošne stavke ni največjega pomena, kaj pravijo krščanski socialci. Ali pri nas so za splošno volilno pravico tako angažipani, da morajo govoriti, kajti drugače se mora misliti, da je bilo vse, kar so za njo govorili, samo švindel.
Strokovni pregled.
Vsled pasivne rezistence na železnicah
je naredilo železničarsko ministrstvo uslužbencem in delavcem razne koncesije in temu zgledu so sledile — pač po hudem boju — ' tudi privatne železnice. Na vsak način je
bila ta zmaga velikega pomena že zaradi tega, ker se je prvikrat v Avstriji podala vlada v obravnave z uslužbenci in z njih organizacijo, kar je važen precedens za bodočnost in daje organizaciji železničarjev neizmerno povečano veljavo. Tembolj se mora ceniti ta uspeh, ker je bil pred Vrbo znani W111 e k železniški minister, ki nikoli ni hotel priznati organizacije in je smatral železničarja za sluge, ki ne smejo imeti lastne volje. Wittek je razvadil finančnega ministra, kajti kadar so železničarji prosili za kako zboljšanje, je enostavno odgovarjal, da ni denarja; nikoli pa ni pri vladi zastopal vseskozi opravičenih železničarskih zahtev. Da je Vrba kmalu po nastopu svoje službe zavrgel ta zistem, je hvale vredno. Lepo je bilo tudi od železniškega ministrstva, da je posredovalo-med privatn mi železnicami in njih uslužbenci. Svote, ki se jih porabijo za zboljšanje razmer,, so navidezno velike, kajti samo na državnih železnicah se ima porabiti okrog 5 miljonov kron za zboljšanje.
Vendar pa se pokazuje pri praktičnem izvajanju reform, da so priboljški popolnoma nezadostni; kajti veliko število uslužbencev — ravno v najnižjih kategorijah — in delavcev ni pridobilo čisto nič ali pa komaj 5r reci pet vinarjev na dan. Tudi glede izvedbe avtomatičnega avanziranja so še razni pomisleki.
Razume se, da se pri takih pogovorih' navadno ne doseže vsega, kar se želi. Alf ministrstvo je obljubilo, da bode preiskalo vse pritožbe, ki bi prišle, da se ne izpolnjujejo obljube; vrhutegaje obljubilo, da izpolni tekom treh let še razne druge želje, ki so jih železničarji že prej izrekli v mnogih memo-randih. To bi bilo vsekakor lepo, ali zanašati se samo na obljube, je nevarno in železničarji morajo že poskrbeti, da si zagotove-izpolnitev še na drug način.
Ne da se dvomiti, da je pripisati zadnji uspeh edino organizaciji. To se je jasno pokazalo. Ko je začelo gibanje s pasivno rezistenco na Češkem, ni hotelo ministrstvo slišati ničesar o koncesijah in o pogovorih, temveč kategorično je zahtevalo, naj začno železničarji brezpogojno delati kakor prej. Bil je tudi že pripravljen oklic, da se pozove vse rezerviste, ki so železničarji, na vojaško službo. Šele, ko je organizacija nastopila ter so šli njeni zastopniki v ministrstvo, se je-obrnila stvar in takoj so se začela pogajanja. Žele zničarji brez organizacije ne bi bili dosegli uspehov niti na državni železnici, niti na privatnih.
To pa morajo železničarji sedaj resno-vpoštevati. Mnoge nujne želje so še neizpolnjene, in če se hoče doseči še kaj, se je treba takoj polotiti dela. Ako se prespi par letr nastanejo iste razmere, kakor so bile pod Wittekom in deset let morda nimajo železničarji pričakovati nobenega zboljšanja več. Treba je železo kovati, dokler je vroče.
V tem hipu, ko se je ministrstvo začela ozirati na organizacijo, je nedvomno, da se doseže tem več, čim močnejša bode organizacija. Zadnja leta so železničarji precej epali. Posebno velja to za slovenske in najbolje se opaža to v Ljubljani. Ne sme so pozabiti, da je v Avstriji blizu 280.000 železničarjev. To je ogromno število in močT ki tiči v njem, je velikanska. Ali to moč dobe železničarji šele v organizaciji. Doslej jih je komaj do 12 odstotkov organiziranih. Priboljške naj se pa pridobi za vse. Kako je to mogoče?
Ravno sedaj je čas za železničarje, da se poprimejo dela z vso gorečnostjo. Sedaj na delo za organizacijo in tedaj se bode veliko lahko doseglo, ali pa spat, pa ne zahtevati ničesar.
Odbor za sedanjo akcijo na Dunaju je pozval vse skupine, naj zberejo materiala o pritožbah tistih, ki mislijo, da so bili oškodovani pri zadnji akciji. 'Odbor uredi potem ves material in pojde k ministrstvu. Treba je, da se to vestno sestavi. Ali če pojde odbor k vladi, pa ne bode mogel zatrditi, da
stoje za njim vsi železničarji, tedaj gre zaman in povrne se s praznimi rokami. Vse drugače bode, ako se lahko sklicuje, da so železničarji organizirani in da so zahteve odbora v resnici zahteve železničarjev.
Zato velja sedaj parola za železničarje: Vsi v organizacijo! Kdor ostane v takem ■Času doma, mesto da bi se pridružil svojim tovarišem v boju, zasluži res ime izdajalca. Upajmo, da se zbude tudi slovenski železničarji iz dolgega spanja. Ako se organizirajo, kakor je treba, pride kmalu tudi za nje boljši čas.
Kadar je država delodajalec ... Razni idealisti trdijo, da je sedanja država najkras-nejša in najpravičnejča organizacija v sedanji družbi. Ako bi bilo to resnično, bi se moralo pričakovati od države povsod dober zgled, posebno pa tam, kjer jo privatni ljudje lahko posnemajo. Tako bi morala biti vzorna tudi Oa socialnem polju — in tukaj še prav posebno. Ali če se le količkaj zasleduje njeno favnanje, se kmalu opazi, da je izkoriščanje m profit ravno tako njeno, kakor vseh privatnih kapitalistov načelo. Zadnji meseci so razsvetili to v Avstriji z bengalično lučjo.
vseh avstrijskih železnicah je bila pasivna rezistenca za zboljšanje gmotnih razmer do-tičnih uslužbencev in delavcev. Začelo pa je to gibanje na — državnih železnicah. Kmalu Pa so imeli časopisi vse polno poročil o gibanju poštnih uradnikov, državnih uradnikov itd. Od vseh strani prihajajo tožbe in ker so se tudi državni uslužbenci končno privadili, pritoževati se v javnosti, se lahko kontrolira njih zahteve. Da se vsem tem uslužbencem slabo godi, je jasno. Kar zahtevajo, je malo. Jn če bi bila država tako idealna, kakor nam pripovedujejo, ne bi bila čakala na pritožbe, temveč bi bila že davno sama storila kaj resnega za zboljšanje položaja. Zgodilo pa se ■ni nič in zato se javljajo uradniki glasneje. Tudi uradniki in pomožni uradniki c. kr. poštne hranilnice na Dunaju so se oglasili. Sklicali *o nekoliko shodov, da bi se pogovorili o ovojih razmerah in da bi sklenili memorandum, v katerem bi naznanili svoje zahteve ravnateljstvu. Ali dolgoletna pohlevnost se je maščevala nad njimi. Ravnateljstvo s® je privadilo misliti, da so uradniki nekaj kakega kakor sužnji, ki sploh ne smejo zahtevati ničesar, temveč morajo izročiti vso svojo usodo predpostavljenim. Ko je direktor Schuster izvedel, da so uradniki priredili nekaj shodov, je takoj poklical nekatere pa j'h/ je precej radikalno ozmerjal. Uradniki, pa ^aj so še tako državni, so seveda ravno tako državljani, kakor vsi drugi prebivalci in nihče j'm ne more braniti, da bi se posluževali slojih diiavljanskih pravic. To pa ni šlo v tflavo njihovemu ravnatelju, kakor take stvari "Sploh ne gredo v glavo mnogim c. kr. predpostavljenim. Gospod Schuster je prepovedal »svojim* uradnikom vsako agitacijo, dejal jim je, da bodo morali delati tako kakor hode zahteval, tudi čez čas tako kakor se bode njemu zdelo potrebno in na \se zadnje so prišli še trije uradniki v disciplinarno preiskavo.
Kmalu na to se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Uradniki postne hranilnice so mo-*'< li delati tudi na dan sv. treh kraljev. Zadnji ^as so imeli toliko dela, da so bili vsi že izmučeni do skrajnosti. Treba si je samo Predočiti, da imajo ti ljudje opiaviti s samimi številkami; uro za uro pihati številke, seštevati, računati in paziti, da se jim ne vrine kakšna pomota. Tega ne izdrže živci, če bi bili tudi iz železne žice brez izdatnega počitka. In tako so morali delati tudi na omenjeni dan. Pri tem je prišlo nekemu uradniku slabo, kar pač ni čudo. Njegovi tovariši so zahtevali, naj se telefonira po rešilno družbo, ftavnot' ljstvo pa ni hotelo in šele privatnim Potom so kolegi poklicali rešilno družbo. 2e to je iazburilo vse. Ko je pa prišel rešilni Voz, se je nervozna razburjenost polastila še mnogih drugih, itak že oslabljenih uradnikov vsak hip je komu prišlo slabo, voz za
vozom je poslala rešilna družba in 11 uradnikov je morala odpeljati.
To ilustrira suženjstvo državnih uslužbencev. A do najnovejšega časa ni prišlo temu sloju na misel, da bi se tudi uradniki morali organizirati, ako nočejo čakati, da pride njih beda do skrajnosti.
To pa je tudi nauk za delavstvo, ki zopet lahko vidi, kam vodi indiferentizem in pomanjkanje organizacije. Ne le delavci v državnih podjetjih: Na državnih železnicah, v tobačni tovarni, v erariškem rudniku, temveč tudi delavci v privatnih podjetjih se iz takih dogodkov lahko nauče, da se njih razmere nikoli ne bodo zboljšale, pač pa da se lahko poslabšajo še bolj, ako si ne oskrbe močne organizacije, ki jih lahko krepko brani. To naj bi vpoštevali zlasti naši slovenski državni in privatni uslužbenci in delavci, ki še vedno ne znajo dosti ceniti organizacije.
Občili zbor podmžntce „Unije“ v Trbovljah se je vršil dne 7. t. m. ob jako dobri udeležbi. Predsedoval je bivši predsednik so-drug Ratajc. Dohodki zadnjih 3 mesecev so: za oktober K 810'83, za novem ber K1114*20. in za december K 986*93, torej skupno 2911 K 96 h. Tajniško poročilo je podal sodr. Linhart. Volitev je imela sledeči uspeh: K o-govšek (163 glasov), Sol n (136), Weber (248), Ocvirk (252), Sodja (122), Petan (235), Novak (190), Rinaldo (110), Mozetič (237), Škorjanc (139), Košak (145). To je tedaj novi odbor. Upati, da s tem občnim zborom prične novo delo!
Shodi.
Jndendorf pri Ljnbnem. Veliko število slovenskih rudarjev je vedno na Gornjem Štajerskem, čeravno se zelo izmenjujejo. Danes pridejo, črez nekoliko tednov pa zopet odidejo — večinoma naprej v Nemčijo ali pa v Ameriko. Alpinska družba, rada sprejema slovenske rudarje, ker so še vedno bolj skromni kakor nemški. Mnogo je takih, o katerih se lahko pravi, da se jim sme sekati drva na hrbtu. Seveda s časom že občutijo, da je to pasje življenje, pa odidejo v svet. Ali družbi je to ljubše, kakor da bi zahtevali boljšo plašo. Novi rudarji, ki pridejo s Slovenskega, so zopet zadovoljni z malim. In tako se razmere nikoli ne poboljšajo.
Da se tudi slovenskim rudarjem pojasni njih položaj v sedanji družbi in se jih seznani s koristjo, ki jo ima delavec od organizacije, je bil v nedeljo, 7. t. m. dopoldan tukaj javen rudarski shod. Udeležba je bila zelo velika. Tudi nemških sodrugov je prišlo mnogo, dasiravno so vedeli, da je shod namerjen slovenskim delavcem. Poročal je so-drug Etbin Kristan. V svojem poučnem govoru je pokazal, kaj pomeni premog, rudarstvo in vsled tega tudi premogar v sedanji kapitalistični družbi, kakšen je njegov položaj in kakšen bi moral biti. Potem je razložil naloge organizacije in jako poljudno je dokazal, da delavci ne morejo pričakovati brez organizacije nobenega zboljšanja. Govoril je dve uri in pol slovensko in njegovo poročilo je naredilo velik vtisk. Da niso prišli nemški sodrugi zastonj, je govoril potem še pol ure nemško.
Na shodu se je pokazalo vsestransko veliko zanimanje. Treba je pa sedaj, da sodrugi, ki so bili tam, tudi dalje agitirajo, kajti za tiste, ki ne pridejo na shode, bi bilo najbolj potrebno, da bi slišali, kaj se tam govori.
Dopisi.
Danaj, 9. januarja. Tukajšni socialni de-mokratje so priredili sinoči devet shodov z dnevnim redom: Kako stoji z volilno pravico. To je bilo že potrebno. Kajti ker se je delavsko gibanje meseca decembra nekoliko poleglo, so razni krogi začeli misliti — kakor
v Ljubljani »Slov. Narod» — da so delavci izgubili zanimanje za volilno pravico. To bi bilo seveda nacionalcem, klerikalcem in njih rezervi: krščanskim socialcem, zelo ugajalo. Ako gredo delavci spat za peč, bi se lahko naredilo z volilno reformo čisto po srcu zakletih sovražnikov splošne in enake, volilne pravice in končno bi se še Lueger po svoji stari navadi pobahal: Samo meni je zahvaliti reformo.
Na take ideje prihajajo samo ljudje, ki jim je popolnoma neznano mišljenje delavstva. Dunajski krščanski socialisti ne znajo narediti ničesar brez povelja od zgoraj. »Krščansko socialna delavska stranka* — to je sploh samo njen »vodja* Kunschak. V glavah takih ljudi se kaj lahko narodi misel, da se na vsem svetu ne more zgoditi nič brez komande od kakšnega «zgoraj». Saj mislijo celo, da je ruska revolucija »narejena*.
Kdor je bil dne 31. oktobra na Dunaju, se mora smejati takim nazorom. Nepozabljen je tisti dan, kakor še nekateri drugi dnevi lanskega leta. Dopoldan je prišla brzojavka, ki je naznanila začetek carjevega manifesta. Nadaljevanje fn konec je prišel opoldan. V mestu se je zvedelo zanj popoldan. Delavstvo je bilo v tovarnah, Večina bi bila čitala manifest šele drugo jutro v < Arbeiter-Zeitung*. Toda zaupnikom ni dalo miru. Na kolesih so se odpeljali v vse okraje in po tovarniških zaupnikih so naznanili delavcem glavno vsebino manifesta. Nihče ne more opisati, kakšen vtisk je to naredilo na delavstvo. Ljudje so pač ostali v tovarnah, delali so, ali — kako! Vse je bilo kakor v mrzlici. In povsod je vladala enaka misel, ki jo je ponavljalo tisoč in tisoč ust: Na Ruskem splošna volilna pravica, v Avstriji pa ne? Po šesti uri zvečer je oživelo na Ringu, kmalu je vse mrgolelo ljudstva, Id se je kar trgalo za posebno izdajo »Arbeiter-Zeitung*, Bilo je treba videti tiste obraze! — In potem navdušenje, ki je vladalo na shodu v So-fiensalle tri dni pozneje. In krvava demonstracija po shodu. Pa vse to mislijo izvestni krogi, da se lahko narodi 1 Zato tudi ne razumejo, da so delavci lahko nekoliko tednov tihi, ne da bi pozabili na svojo zahtevo.
Sinoči se je pokazalo, da se motijo vsi, ki mislijo, da se bode delavce opeharilo z volilno reformo. Šest shodov je bilo, ali kakšnih! Največje dunajske dvorane so bile polne, nekatere celo tako, da se je zdelo človeku kar nevarno. Govorili so večinoma samo referenti, med njimi tudi poslanca dr. Ellenbogen in Scbuhmeier. Pa tudi ni bilo treba, da bi se bilo mnogo govorilo. Bilo je dosti, pogledati s tribine na obraze delavcev, ki so stali zbrani na tisoče, pa slišati neštevilne medklice. Bil sem nekaj časa na shodu, kj?r je govoril Schuhmeier. Dejal je med drugim: »Ako mislijo, da smo zaspali pa bodo poskusili, ogoljufati nas, poj-demo zopet na ulico*. Takrat se je razlegel orkan pritrjevanja po dvorani in ako bi bil govornik dejal: »Pojdimo takoj 1», sem prepričan, d« bi se bila množica brez pomisleka vsula ven; in če bi bil rekel: »Ne ulice so zapite!*, pa tudi to ne bi bilo zadržalo nikogar. Nekaj časa sem bil pri Slambergerja. in tudi tam je bila enaka odločnost in enako navdušenje. Med poslušalci je bilo povsod tudi mnogo žensk.
Pravijo, da je vlada že izdelala svoj načrt in da se hoče.sedaj na podlagi svoje osnove pogovarjali z raznimi strankami. Tudi današnja »N. Fr. Piesse* trdi to. Mogoče. In končno tudi ni napačno, ako ima baron Gautsch le toliko odločnosti, da se upre vsem neopravičonim zahtevam. Priznamo, da se v medsebojnih konferencah prizadetih faktorjev lahko napravi tudi nekatere koncesije, ako ne preobrnejo načela splošnosti in enakosti. O proporcionalnem zistemu n. pr. vladajo različna mnenja. Nekateri se mu sploh upirajo, drugi ga zagovarjajo, tretji so zanj v velikih mestih, ki volijo pi več poslancev. Dopisnikovo mnenje je, da je proporcionalni sistem na vsak način najpravičnejši in da je
povsod primeren. Ako se pravi, da je kompliciran, je to pravzaprav pomota. Posamezni volilec glasuje ravno tako, kakor pri navadnih volitvah; računati merijo samo volilne komisije. In od teh bi se pač lahko pričakovalo, da znajo tudi proporcionalni račun. Po mojem mnenju torej ne bi bilo nikjer težav in najbolj piimerno bi se mi zdelo, da se vpelje povsod enak zistem, toiej povsod proporcijo. To bi bilo gotovo manj komplicirano, kakor za vsak kot drug način. Toda če n. pr. na Gornjem Avstrijskem nihče ne mara propor-cije, dobro; naj se jih ne sili. V takih vprašanjih so torej koncesije mogoče. Semtertja utegnejo pogovori koristiti tudi za razdelitev volilnih okiajev. ako so tisti, ki se pogovarjajo, pametni in pravični in če so pri pogovorih vsi, ki so interesirani. Ako se hoče sestaviti narodno nam* šane okraje, bodo marsikje težave. A če je mogoče, na Štajerskem razdeliti okraje v nemške in slovenske, tako da volijo res Nemci zase, Slovenci pa zase, ali če bi bilo to samo tako mogoče, da volilni okraji ne bi bili popolnoma enaki po številu prebivalcev in Nemci bi se s Slovenci dogovorili glede tega vprašanja, bilo bi to dobro. Seveda ne verujemo preveč v dobro voljo niti na eni niti na drugi strani. In čisto narodnih okiajev sploh ne bode, dokler bodo okraji razdeljeni po zemljišču. Kam naj n. pr. vtaknejo Slovence na Gornjem Štajerskem, kam kočevske Nemce na Kranjskem ?
Ah to so sploh vprašanja narodne avtonomije. ki ne bode rešena, preden je izvedena volilna reforma.
Take koncesije, ki ne oskrunijo načela, so torej mogoče. Na noben način pa se ne sme računati na to, da bi delavci molčali, ako bi se poskusilo slepariti. Volilna pravica mora biti splošna in enaka, to je glavno. V tem oziru ni nobenega popusta, absolutno ne, in kdor misli v kalnem ribariti, se bode zmotil.
To je dunajsko delavstvo sinoči jasno povedalo in zlasti odločno je proti stiralo proti zahtevi podaljšanega, bodisi petletnega bivanja, kakor hoče Lueger, bodisi dveletnega, kakor namerava baje vlada. Volilna pravica, ki je zaprta za stotisoč delavcev, ni splošna in zato ne bodo dilavci pripustili nobenega barantanja. Bila je že izrečena v Avstriji beseda: Polil k na stavka. Kdor še prej ni vedel tega, pa je bil sinoči na socialno demokratičnih shodih, je lahko prišel do prepričanja, da to ni prazna beseda. Preden se pusti delavstvo opehariti za svojo pravico, porabi rajši tudi to orožje.
Tako ni samo na Dunaju, temveč tudi na Češkem, na Moravskem, v Galiciji, po celi državi — in gotovo tudi na Slovenskem.
Paznoterosti.
Nenavaden minister je vsekakor John Burns, član nove angleške vlade. Njegovo ime je tudi v delavskih krogih znano, kajti John Burns je bil sam delavec, vodja brezposelnih delavcev in socialist. Zlasti kot neustrašen agitator med brezposelnimi je prišel na glas. Socialni demokiat že dolgo ni več in angleško socialistično časopisje mu je tudi zamerilo, da je prt vzel ministrski portfelj. Sedaj pa dežujejo nanj napadi z druge strani, namreč s konservativne in sicer zaradi volilnega ok icn, ki ga je ravnokar izdal spričo predstoječih volitev za angleški parlament. Za aktivnega ministra je oklic pač originalen. John Burns pravi v rjem: »Obljubujem, da bode veljala v mojem uradu samo zasluga in značaj in da naj eta pogum in zmožnost zasluženo pospeševanje. Javna uprava nuj ne bode p ijetno počivališč za ne-edn- višje razrede in služba v uradih ne bodi dolgočasen presledek, v kakrem prebiva pozlačena nezmožnost od 11. ure dopoldan do 4. popoldan. Naraščajočih potreb velikega naroda ne morejo zadovoljiti politični besi doslovci. Ako bodem izvoljen, bodem deloval proti
krivičnim vojnam in proti roparskim napadom denarja lačnih slojev na naše davkoplačevalce. Sem za supremacijo (večjo moč) meščanskih, sodnijskih in parlamentaričnih instanc nad uradno, vojaško in birokratično karto, bodisi na Angleškem, bodisi v kolonijah.® Potem se izjavlja Burns za dalekosežno zakonodajno neodvisnost Irske, za diete poslancev, za splošno volilno pravico za moške in ženske, za vpeljavo ožjih volitev, za triletno zakonodajno dobo parlamenta, za odstranitev «hiše lordov* (gosposke zbornice), za določbo zem-ljiščne rente potom razsodišč, za povišanje davkov bogatih veleposestnikov in sploh bogatih stanov ter za osemurni delavnik.
Edisonovo proročanstvo. Ob novem letu se je zopet oglasil znani ženialni izumitelj Tomaž Edison in njegove najnovejše vesti pričajo človeštvu najzanimljivejše slike bodočnosti o razvoju na polju elektrike pred oči. Angleški tednik »Englisch Mehanie« objavlja najznamenitejši del Edisonovih izvajanj v sledečem: »Nahajamo se na začetku nove dobe svetovne zgodovine. Prav nič se ne bi čudil, ako bi se zbudil enega jutra pa bi slišal, da je ederi izmed 300.000 učenjakov celega sveta odkril skrivnost, kako se pridobiva elektriciteto direktnim potoni in bi tako nastala popolna revolucija v človeških razmerah.* S temi besedami začenja Edison svoje proročanstvo o bodočnosti elektrike!
«Prva velika izpremena v pridobivanju elektrike napravi kopanje premoga v ta namen nepotrebnim. Namesto da bi se kopalo premog iz zemlje, nakladalo na vozove, pa na sto in sto kilometrov daleč vozilo, da se ga spravi pod kotel, sežge in pretvori v silo, napravimo priprave na izhodih premo-gokopov, proizvajamo tam moč, pa jo razširimo po bakrenih žicah na vse strani, kjer jo ravno potrebujemo. Nesmiselno je, tako-rekoč na kolesih transportirali premogokope. Deset tisoč konjskih sil prenesemo po žici hitreje in ceneje, kakor če naložimo primerno oglje na železnico. Vse pokazuje, da se bode v bližnji bodočnosti proizajalo elektriko v posebnih silo nabirajočih postajah na izhodih premogokopov za splošno porabo.
Elektrika odpravi kmalu konje in problem prometa v mestih bode rešen. Moja nova električna baterija akumulatorjev provzmči, da bode električna sila cenejša kakor konjska. Spomladi pridemo tako daleč, da spravimo lahko novo baterijo na trg. Tedaj se bode potrebovalo samo za polovico toliko prostora, kakor pri konjskem prometu, doseglo pa se bode dvojno hitrost. S pomočjo ele-vatorjev se spravi baterije lahko tudi v višja nadstropja, da se jih rabi tam. Samo tla v Ne vem Joiku, ki se jih bode prihranilo vsled ii'potrebnosti hlevov, bodo vredna najmanj 90 milijonov kron. Ravno tako gotovo je za bodočnost, da dosežemo s pomočjo brzojava brez žice lahko vsako ladjo na morju. Vsa vodena moč na zemlji bode porabljena za proizvajanje elektrike. Gibanje je začelo in napreduje jako hitro, V Kaliforniji prenašajo električno silo že na 274 angleških milj. Na ta način gonijo cestne železnice in razsvetljujejo mesta.
S praktičnega stališča je najhujše pri problemu elektrike, da se dobi samo 15 od-
stotkov moči iz sežganega premoea, 85 odstotkov pa jih gre skozi dimnik. Ako br mogli najti direktni način proizvajanja, da bi j izrabili vso silo premoga, bi se električna sila tako pomnožila, in postala bi tako cenena, da bi rfs začela nova doba. Posledice takega odkritja bi bile nedogledne, ako br se proizvajalo elektriko direktno iz premoga in bi se pri porabi parnih kotlov in strojev lahko izrabilo vso silo. Za poskus sem sežgal skupaj oglik s čilisalpetron v elektrolitu in tako sem dobil elektriko. Ali ni to znanstven u«peh. Bilo bi predrago, na ta način proizvajati silo v trgovinske namene. Kadar pa pride omenjeni izum, postane parni stroj nepotreben.
Takrat dobimo tudi zanesljive zračne ladje, v katerih bodo potniki varni. Upam, da uzrem še pred smrtjo, kako letajo take ladje po zraku. Seveda ne verujem da bodo-letale kdo ve kako visoko. Ali dvigale se-bodo nad hiše in nad drevje. Tedaj bi sela! ko tudi ladje z elektriko vodilo preko morja. V treh dneh bi se prišlo čez atlan-tični ocean. Elektrika bi bila tako poceni,, da bi vsakdo rabil električno razsvetljavo. Za železnice bi se labilo le majhen del sedanjih izdatkov. Mesto Novi Jork bi bilo n. pr. lahko razsvetljeno kakor podnevi, ne da bi se stroški kol čkaj povišali.
Sodrg, Oeiavei, ^
,.Rdeči prapor" naj ne manjka v nobeni delavski hiši.
„Rdeči prapor11 naj ne manjka v nobeni gostilni, kavarni in brivnici, kamor de' lavci zahajajo.
Naročnina znaša: Za avstro-ogr. kraje: za celo leto K 5 44, za pol leta K 272,. za četrt leta K 1‘36. — Za Nemčijo: za celo leto K 5 96, za pol leta K 2 98, za četrt leta K 1 '49. — Za Ameriko: za celo leto K 7-28.
Posamezne številke stanejo 10 vin.
V I illMiani v	tobakarnah	„Rdeč*
I “PUMI prapor" naprodaj:
Blaž, Dunajska cesta.
Bizjak, Bohoričeve ulice 10. Francot, državni kolodvor, Sp. Šiška. Hotel „ Union", Miklošičeva cesta. Kanc, Sv. Petra cesta.
K u š e r, Sv. Petra cesta.
Pichler, Kongresni trg 3.
S vat c ga, Glavni trg.
Šešark, Šelenburgove ulice.
Gostilna Traun, Glince pri Viču. Gostilna Podgorelec, Rožna dolina.
II Mii:
Lavrenčič, Piazza caserma.
Može, via Miramar.
V Gorici:
je podlaga vsakega boja. Brez organizacije je vsaka zmaga nemogoča.
Delavci!
m • '2V* • •
Spominjajte se na to v sedanjem bojevitem času! Delavec, ki ni organiziran, škoduje več, kakor odkriti nasprotnik.
Krebelj Peter, Kapucinske ulice 1-
* ii *
'h
 -
drugom najtopleje. Na raz-•&. polago so vsi važni in slo-venski, italijanski in nemški jM listi. Vse pijače poceni. Na-^ pitnina je izključena.
Kavarna
„(Jr?ior)e"
preje „Tedesco“
se priporoča cenjenim so-
Prva kooperativistično urejena
gostilna
v ulici S. Glovanni v Trstu.
Izvrstna vina. Dalmatinska vina, direktno od organizi*. ranih sodrugov v Dalmaciji. Vedno dobra kuhinja. Na razpolago »Rdeči Prapor«-, «Arbeiter-Zeitung» in «La-voratore*.
Izdajatelj in odgovorni urednik Ignacij Sitter.
Tiska Iv. fr. Lampret v Kranju.