Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 23.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 35.000
PODUREDNIŠTVO	Letna inozemstvo, USA dol.	28
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7- Tel. 414646	Poštno čekovni račun: štev. 24/12410	
i
m
1
Leto XXXV. - Štev. 22 (1755)
Gorica - četrtek, 2. junija 1983 - Trst
Posamezna številka Lir 500
Evharistične procesije in naš čas Dneui slovenske zamejske kulture v Ljubijani
V	zadnjem času posvečajo škofje po svetu precej pozornosti Evharistiji, to je sv. Rešnjemu Telesu. Tržaški škof je za postni čas izdal pastirsko pismo, ki govori o družini in Evharistiji. V njem razlaga, kakšno pomembno in potrebno vlogo ima v krščanski družini Evharistija, tj. češčenje Evharistije, obisk maše, predvsem nedeljske, in prejem obhajila. Jugoslovanski škofje so izdali pastirsko pismo o Evharistiji, ki daje življenje Cerkvi in svetu. V Milanu so prejšnjo nedeljo zaključili kongres, ki je postavil v središče skupnosti prav Evharistijo. In sveto leto, mar ne vabi tudi k Evharistiji?
NASTANEK PRAZNIKA SV. R. TELESA
Ker se je zdel veliki četrtek, ki je dan ustanovitve zakramenta sv. R. Telesa in Krvi skoraj neprimeren za zunanje in slavnostno praznovanje, se je polagoma v Cerkvi uveljavil poseben praznik sv. R. Telesa. In to od 13. stoletja dalje. Neposredno pobudo za uvedbo posebnega praznika je dala redovnica Julijana iz Liegea v Belgiji na osnovi zasebnega razodetja, v katerem ji je Kristus naročil, naj vse stori, da bi bil praznik vpeljan. Po dolgotrajnem in hudem nasprotovanju je tamkajšnji škof Robert v pastirskem pismu iz leta 1246 odredil obhajanje slovesnega praznika v čast sv. Evharistije.
Leta 1261 je bil za papeža izvoljen arhi-diakon Pantaleon, tudi on iz istega kraja in si nadel ime Urban IV. In ta je že leta 1264 odredil, naj se tudi v Rimu samem obhaja »praznik presvetega Rešnjega Telesa našega Gospoda Jezusa Kristusa«. Pod tem imenom se je praznik polagoma širil tudi drugod, zlasti naglo od tistega časa dalje, ko sta ga potrdila papež Klemen V., ki je umrl leta 1314, in koncil v Vienni v Franciji v istem času.
Pri nas je bil in je še priljubljen ta praznik predvsem zaradi procesije z Najsvetejšim. Žal je ponekod ta procesija zaradi različnih vzrokov izgubila na svoji zunanji privlačnosti, slovesnosti in zbranosti. Ponekod so jo celo odpravili. Pri vernikih ni potrebne zavzetosti in udeležbe ter pripravljenosti za sodelovanje in pomoč. Ponekod pa še vedno vztraja, čeprav ni vedno izraz ljudske pobožnosti, a skoraj le izraz navezanosti na stare običaje, ki so sicer v čast skupnostim in župnijam.
UVEDBA EVHARISTIČNE PROCESIJE
Ko so začeli obhajati novi praznik, niso še uvedli slovesne evharistične procesije. Le ponekod je prišla v navado že v 13. stoletju (npr. v Kolnu v Nemčiji leta 1277). Obred praznične procesije z Najsvetejšim je bil s strani Rima določen v Rimskem obredniku leta 1614. A predvidena je tukaj preprosta oblika sprevoda, pri katerem nosi duhovnik sv. R. Telo in da samo na koncu blagoslov.
Zunaj Rima se je v srednji Evropi v zvezi s procesijo med polji in travniki razvil bogatejši obred, kakršnega poznamo tudi pri nas. Sprevod se ustavi pri štirih oltarjih, razvrščenih na prostem. Tam je vsakokrat oznanilo evangelija ter blagoslov z Najsvetejšim. Taka oblika se je udomačila v 15. in 16. stoletju.
Misel tega obreda je: Blagoslov z Najsvetejšim na vse štiri strani neba naj bi pod mogočno in dobrotljivo varstvo Kristusa v najsvetejšem zakramentu postavil vso pokrajino. Procesija naj bi bila hkrati s poveličevanjem sv. Rešnjega Telesa tudi živa občestvena prošnja, naj »nebeški blagoslov blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove«.
Dolgo časa je bil običaj, da so pri štirih oltarjih brali ali peli začetke štirih evangelijev (Matej, Luka, Marko in Janez). V novejšem času so začetek evangelijev skoraj povsod nadomestili s takimi odlomki štirih evangelijev, ki so v tesni zvezi s sv. Evharistijo.
Ni povsod lahko imeti evharistično procesijo, pri kateri krščansko ljudstvo javno Izpričuje svojo vero in pobožnost do najsvetejšega zakramenta, a obrednik za
češčenje Evharistije pravi: Primemo je, da to procesijo ohranimo, kjer sedanje okoliščine to dovoljujejo in kjer je res lahko znamenje skupne vere in češčenja. Procesija naj bo po maši. Petje in molitve pri procesiji naj se uredijo tako, da bodo vsi izpovedovali svojo vero v Kristusa in vso pozornost posvečali le Kristusu.
TELOVSKA PROCESIJA V TRSTU
V	drugem delu knjige »Praznično leto Slovencev« najdemo opis evharistične procesije v Trstu izpred prve svetovne vojne. Med drugim beremo:
»Te slovesne procesije, ki jo vodi škof, se udeleže vse mestne župnije, posamezne župnije nimajo namreč svojih telovskih procesij, vsaj ta dan ne. Po mestu se razvije silno dolga vrsta, v kateri gre vsaka župnija zase za svojo župnijsko zastavo: najprej deklice pod vodstvom redovnic, otroških vrtnaric in učiteljic, za njimi dekleta Marijinih družb, potem žene, godba, ministranti vseh cerkva, redovniki, svetna duhovščina, baldahin z Najsvetejšim, nato možje in mladeniči vseh stanov. Ko se procesija vrne k stolnici, odide škof z Najsvetejšim na lepo okrašen oder, s katerega je lep razgled na mesto in sinje morje. S tega odra podeli, obrnjen proti morski gladini, blagoslov domačemu morju. Te večerne procesije se udeležujejo tudi okoliške župnije, od Bazovice pa tja do Svetega Križa. Okoličani pridejo v slikovitih nošah z godbo in pevskim zborom in dolgo vrsto lepih bander in zastav. Vselej se s svojim petjem in svojim lepim nastopom odlično postavijo pred meščani.«
Niko Kuret temu poročilu dostavlja: Tako je naposled v samem Trstu slovensko podeželje mestni procesiji vsaj pred pol stoletja moglo vtisniti tudi malce svojega pečata. Fašistična doba je to docela spremenila in novi časi starega ne morejo več obnoviti.
Kaj je od tega še ostalo? V Trstu je še vedno na praznik sv. R. Telesa popoldne evharistična procesija, ki gre iz cerkve Novega sv. Antona do stolnice sv. Justa, kjer je pred stolnico slovesen zaključek s škofovo pridigo. Število tistih, ki se procesije udeležijo, je vedno manjše, gledalcev pa vedno veliko. Po zadnji vojni so pobožni ljudje večkrat poskušali, da bi v procesijo ponovno vključili kaj slovenskega, a vse je ostalo le pri dobri volji in poskusih!
JUGOSLOVANSKI ŠKOFJE O SV. EVHARISTIJI
Za zaključek nekaj misli iz pisma jugoslovanskih škofov o Evharistiji. Takole pravijo: »Evharistija je zakrament življenja danes. Zakrament življenja za jutrišnji dan. Pomaga nam graditi te dni, pripravljati bodoče dni, da srečno dospemo v večnost. Trpečim udom Cerkve prinaša Evharistija pomoč živega Kristusa, da morejo prenašati nadloge svojega življenja. Kot Kristusovi prijatelji sodelujejo z živim Kristusom, ko se daruje za brate in sestre. Evharistija jim meče luč na onstransko, nesmrtno in večno. Evharistija je vir večnega življenja. V nas zida Kristusa, ki ne pozna smrti. S Kristusom zagotavlja vsakemu obhajancu večno življenje v Očetovem objemu, v objemu božjega Duha. Evharistija je na onstranstvo u-smerjen zakrament, resnična popotnica, zakrament prehoda v polnost življenja s Kristusom.«
LOJZE ŠKERL
Od petka 27. do ponedeljka 30. maja so bili v Cankarjevem domu v Ljubljani Kulturni dnevi Slovencev v Italiji, ki smo jih v našem listu že v zadnji številki izčrpno predstavili. Zato danes ne bi tu ponovno podrobno naštevali vseh prireditev, razstav, imen posameznih nastopajočih in sodelavcev. Omejili bi se na glavne ugotovitve in potegnili zaključke.
Nedvomno je bil to niz visoko kulturnih prireditev in obenem kar se da izčrpen in dostopen pregled kulturnega delovanja primorskih Slovencev v zamejstvu. Dnevi so mogli sintetično prikazati delovanje na ožjem kulturnem pa tudi na širšem informacijskem področju. Slika je bila kar se da pristna in tudi dovolj objektivna.
V	petek zvečer so po odprtju umetniške razstave in ogledu razstave tiska (časopisja, knjig, publikacij itd.) nastopili literarni umetniki. Goriški in tržaški pesniki in pisatelji so s svojim nastopom ljubljanski publiki (lepo je bil zastopan kulturni del, univerza, publicisti) nudili posrečen izsek svojega snovanja in utripa primorske zemlje in njenega duhovnega sveta. Že sama predstavitev, ki jo je posrečeno pripravila Zora Tavčar, je to mojstrsko opravila. Iz tega in iz nekaterih
specifičnih nastopov je lahko tudi osrednja slovenska javnost začutila tudi razočaranost zamejskega Slovenca, ki ga matica premalo pozna ali pa le pristransko vrednoti.
Nujna je tu beseda o razstavi tiska. Gre za pomembno dejanje, saj lahko tu beležimo res vse slovenske publikacije iz zamejstva, ki so izšle v roku zadnjih desetih let. To velja še posebej za časopise, saj so tu razstavljeni prav vsi, tudi tisti, ki jim pot v matično domovino sicer ni omogočena. Zato je tudi to lepa in verna podoba zamejske publicistike, obenem pa tudi res objektivna slika. Poleg časopisov in revij ter občasnih glasil organizacij so na razstavi tudi literarna dela v glavnem vseh primorskih literarnih ustvarjalcev, tudi tistih, ki niso neposredno sodelovali na petkovem večeru. Ob njih knjigah je tudi fotografija. Poleg tega je še spominska razstava, posvečena trem že pokojnim klasikom zamejske oz. primorske literature ob njih obletnicah: Alojzu Gradniku, Ivanu Trinku ter Ivanu Preglju.
Sobotni večer (z lepim vzdevkom »Skrinja orehova«) se je odvijal v osrednji dvorani Cankarjevega doma in ga je v direktni oddaji prenašala ljubljanska televizija. Tu so sodelovali že zadnjič omenjeni pev-
Tudi Italija ima svate izginule
V	dneh 14. in 15. maja je imelo »Gibanje za življenje« v kraju Formia svoje letno zborovanje, ki se ga je udeležilo 135 krajevnih sekcij tega gibanja. Med drugim je bilo tudi sklenjeno, naj predsednik gibanja odv. Migliori pošlje na predsednika republike Pertinija v zvezi z njegovim nastopom v korist izginulih v Argentini (»desaparecidos«) posebno pismo, ki naj Pertinija opozori, da so izginuli tudi v Italiji. Med drugim je v pismu rečeno: »Občudujemo vaše odločno zadržanje ob cinični izjavi argentinske vlade o tamkajšnjih izginulih, obenem pa vas želimo opozoriti, da je imela tudi naša država po sprostitvi splava v Italiji (zakon 194) v
teku petih let nad milijon "desapareci-dos", vsi brez dvoma nedolžni, ki so bili ugonobljeni v materinem telesu. To nas globoko užalošča, zlasti ker minister za zdravstvo Altissimo v svojem letnem poročilu ni pokazal nobene zaskrbljenosti glede tragične razsežnosti splava, ki je povzročil tako ogromno množico naših malih "desaparecidos”. Smemo pričakovati od vas, gospod predsednik, ki ste predstavnik vseh Italijanov, tudi tistih, ki so predvidevali in se bali te strahotne nesreče, da boste duhove in srca pozvali, da ob cinični zlorabi zakona o splavu znova začnemo spoštovati smisel človeškega življenja?«
Krivec vračanja ob koncu zadnje vojne
■	V nedeljo 29. maja je sv. oče pri opoldanskem nagovoru sporočil vernikom na trgu sv. Petra v Rimu, »da bo 15. avgusta letos poromal v Lurd in tam proslavil praznik Marijinega vnebovzetja. Kot vam je znano, bi moral to romanje opraviti že leta 1981 v juliju ob mednarodnem evharističnem kongresu. Vesel sem, da ga bom opravil v svetem letu odrešenja. Njo, ki je na poseben način sodelovala pri skrivnosti odrešenja človeštva bom prosil, da bi bila za vsakega človeka pot do njenega Sina.«
Grof Tolstoj, potomec ruskega romanopisca, ki se je šolal in odrasel v Veliki Britaniji je že pred časom obtožil bivšega britanskega ministrskega predsednika Ha-rolda Mac Millana, da je on dal dovoljenje za izročitev tisočev ruskih kozakov ob koncu zadnje vojne sovjetskim oblastem, nakar so bili pomorjeni. Mac Millan pripada konservativni stranki kot svoj čas Churchill in ima danes 89 let.
Londonski dnevnik »Daily Express«, ki navadno brani konservativno stranko in njeno politiko pa je 29. aprila letos objavil pod naslovom »Tolstoj obtožuje Mac Millana« trditev, da je slednji vojni zločinec, ker je odgovoren za to, da je bilo leta 1945 v maju in juniju poslanih v smrt
30.000	borcev z območja Jugoslavije; med njimi so bili slovenski domobranci, hrvaški domobranci, srbski dobrovoljci, črnogorski in hercegovski četniki ter ustaši. Grof Tolstoj trdi, da ima zdaj dokončne dokaze za trditev, da je Mac Millan odgovoren za nasilno izročitev tisočev Jugoslovanov, ki so se predali Britancem. Ti so jih natrpali v vlake, poslali nazaj v Jugoslavijo proti njihovi volji, nakar so jih komunistični vojaki s strojnicami pobili večidel v kočevskih gozdovih.
Mac Millan je bil minister v zavezniškem glavnem stanu v severozahodni Afriki v času od 1942-1945, leta 1945 pa minister za letalstvo. Po Tolstoju je Mac Millan ob koncu vojne ukazal repatriacijo jugoslovanskih protikomunističnih borcev, ko je bil kot minister nastanjen blizu Neaplja. Člani britanskega zunanjega ministrstva so, ko so zvedeli za omenjeno repatriacijo, izjavljali, da je bila storjena
»strašna napaka« in nato uničili zadevne listine.
Niti Mac Millan niti ožji člani njegove družine niso hoteli komentirati trditev grofa Tolstoja. Mac Millan se drži načelnega stališča — ki mu v tem primeru pride zelo prav — da se noče pogovarjati o zadevah državne politike, s katerimi je imel opravka.
M V mali republiki San Marino so bile v nedeljo 29. maja volitve, na katerih je bila daleč najmočnejša DC, ki je prejela 42 % glasov in 26 sedežev (kot pred petimi leti). Vendar bo morala ostati v opoziciji, ker so se v vladno koalicijo povezali komunisti in dve socialistični stranki. Komunisti so si osvojili 15 sedežev (—1), enotni socialisti 8 (+1) in socialistična stranka San Marina 9 (+1). Socialdemokrati imajo en sedež (—1), republikanci prav tako.
■ V Wartburgu v Vzh. Nemčiji so z uradno slovesnostjo začeli praznovati »Lutrovo leto« v zvezi s 500-letnico rojstva tega nemškega verskega reformatorja. Slovesnosti so se udeležili predstavniki krščanskih Cerkva z vsega sveta, navzoč pa je bil tudi predsednik vzhodnonemške vlade Honecker. »Lutrovo leto« se bo zaključilo 10. novembra letos v Eislebnu, kjer je Luter leta 1546 umrl.
■ Na Naserjevem jezeru, ki je nastalo po zgraditvi Asuanskega jeza na reki Nilu je na potniški ladji »Deseti ramadan« izbruhnil požar, zaradi česar se je ladja potopila. Na ladji je bilo 559 potnikov in 28 mož posadke. Življenje je izgubilo najmanj 270 oseb, veliko pa jih pogrešajo.
ski zbori, folklorne skupine in solisti. Dobro uro in pol programa so poslušalci spremljali z veliko toplino (čeprav bi pričakovali še večjega števila udeležencev). Primorska pesem, narodna in umetna, je tako prijetno zazvenela v zborovskih izvedbah od tržaških do goriških in beneških pevcev in pevk. Ritem, ritmika, ples, folklora — vse to pa je zelo igrivo in obenem ,kar se da pristno izstopalo v folklornih nastopih (naj le podčrtamo izrazitost rezijanske arhaične slovenske ljudskosti). Igra barv, narodnih noš in ljudskih melodij — še poudarjenih z izrazitimi ljudskimi glasbili — je mehko in tudi rezko zazvenela, ponazorila je tipičnost slovenske ljudske duše. Prijetna besedna povezava je tako vse smotrno povezala v lično in ljubko enoto, da je čas minil kar nevede...
V	nedeljo je bila na vrsti igra tržaškega pisatelja Rebule, o kateri najdemo v tej številki zapis na drugem mestu. Ponedeljek pa je bil posvečen okrogli mizi o kulturni problematiki Slovencev v zamejstvu. Oba dneva sta prav tako zmogla razodeli osrednji slovenski publiki tako dramsko dejavnost kot pekoče in resne probleme slovenske kulture na Primorskem v kar najširšem smislu. In prav današnji čas je v tem glasnik vseh teženj in obzorij slovenskega kulturnega udejstvovanja primorske zemlje, ki ima globoko življenjsko voljo za obstoj in hrani v sebi še veliko svežih sokov!
Kulturni dnevi Slovencev v Italiji so torej bili verna priča našega ne le kulturnega življenja v ožjem pomenu besede, ampak tudi širša in resnična podoba celotnega ustvarjanja in življenjske volje slovenske narodne skupnosti v Italiji. Morda ni vedno osrednja Slovenija znala ceniti in pravilno upoštevati slovenske prisotnosti in dejavnosti v zamejstvu; morda še danes vsaj širša slovenska matična javnost tega ni sposobna. Zato pa so bili ti kulturni dnevi prvi večji poskus, da smotrno in načrtno ter vsestransko ponesejo slovenski utrip na Tržaškem, Goriškem, v Beneški Sloveniji, Reziji ter Kanalski do lini (tudi če slednja ni tu neposredno sodelovala) v Ljubljano in s tem v celotno matično Slovenijo.
Koliko je to dejansko uspelo, ne moremo sedaj še soditi. Vsekakor pa pomeni ta zamejska štiridnevna kulturna prisotnost v slovenski prestolnici pomemben premik in upamo tudi val svežega vetra od morja do Soče ter Nadiže in Alp, ki naj vedno bolj korenito pritegne širšo slovensko javnost in jo tako objektivno seznanja z našim manjšinskim dogajanjem.
Naj za kroniko beležimo, da so se teh dnevov udeležili vidni predstavniki slovenskega javnega, političnega in kulturnega življenja iz matice in naše narodne skupnosti. Tako za Slovenijo predsednik republiške konference SZDL Franc Šetinc, sekretar za kulturo in šolstvo republike Slovenije prof. Matjaž Kmecl, predstavniki in člani Društva slovenskih pisateljev itd. Iz naše dežele pa med drugimi predsednika obeh organizacij-prirediteljic, za SSO dr. Damjan Paulin, za SKGZ Boris Race, politični ter izvoljeni predstavniki iz Trsta in Gorice — med njimi deželni svetovalec dr. Drago Štoka in goriška pokrajinska odbornica Marija Ferletič — in drugi.
ab
■
OPOMBA URED. ■ Zgornje poročilo je bilo napisano v ponedeljek 30. maja dopoldne in je odraz skoro idiličnega ozračja, ki je vladalo prve dni. V ponedeljek 30. maja pa se je ob okrogli mizi Idila podrla. Kot je v torek zjutraj poročal tržaški radio, je pred okroglo mizo in ob njej, tj. ob debati, prišlo do neprijetnih dejstev: z razstave tiska so umaknili Katoliški glas, knjige Vinka Beličiča in Franca Jeze. To in še drugo je bilo povod, da je ob okrogli mizi prišlo do nekaterih ostrih nastopov, kajti podoba je, da v Ljubljani (ali pri nas v zamejstvu?) še vedno komandirajo stalinisti.
Z GORIŠKEGA
Krizno obdobje duhovskih poklicev v Sloveniji
OKNO V DANAŠNJI SVET
V	študijskem letu 1970-71 je bilo za vse tri slovenske škofije 271 bogoslovcev, tako da je bilo treba zaradi pomanjkanja prostora v Ljubljani ponovno odpreti bogoslovje v Mariboru. Škofje so bili veseli, da so lahko spet »aktivirali« prazne župnije, starejši duhovniki so dobili mlade sodelavce, verniki so bili zadovoljni, da so imeli tudi na manjših župnijah mlade pastirje. Medtem pa je sušni zahodni veter zavel tudi v Slovenijo. Povzročil je najprej boleče odhode nekaterih duhovnikov, pa tudi izvir duhovnih poklicev je vedno bolj usihal. V dobrih desetih letih se je število bogoslovcev zmanjšalo za več kot štirikrat (od 271 v letu 1970 na 63 v letu 1981).
Številke so dale misliti. Iskali so vzroke in jih tudi našli: splošna odsotnost duhovnih vrednot v družbenem življenju, praktični materializem, kriza zakona in družine, protiverska propaganda itd. Tudi koncilski poudarki o splošnem duhovništvu, vlogi laikov in njihovem mestu v različnih službah v Cerkvi, ponovno o-vrednotenje krščanskega zakona, so vplivali na to, da se je podoba in vloga katoliškega duhovnika, redovnika in redovnice pri marsikom zameglila. »Kriza identitete« duhovnih poklicev je bila naravna posledica omenjenih dejstev. Kot pika na »i« so zraven nastopila še sredstva javnega obveščanja, ki so poskušala zbrati čimveč »ocvirkov« in z njimi zabeliti črno kašo ter prikazati vlogo duhovnikov in redovnikov v čimbolj negativni luči.
Krizno obdobje pa ni imelo samo negativnih posledic, temveč je spodbudilo k razmišljanju. Zaman je tarnanje nad temo, raje prižgimo luč! Vedno jasneje prihaja zavest, da je končano obdobje »ča-
Zasedanje razuitih
V	Williamsburgu (ZDA) se je v ponedeljek 30. maja zaključilo po treh dneh deveto zasedanje državnih poglavarjev in predsednikov vlad sedmih industrijsko najbolj razvitih držav s svobodnim gospodarstvom. Zastopane so bile ZDA, Kanada, Japonska, Vel. Britanija, Francija, ZR Nemčija in Italija. To je predstavljal vladni predsednik Fanfani. Prisoten je bil tudi zastopnik Evropske gospodarske skupnosti Thorn.
Ker je sovjetski voditelj Andropov opozoril udeležence zasedanja, zlasti evropske, da bo Sovjetska zveza prisiljena povečati število svojih jedrskih izstrelkov SS-20, če bodo v zahodni Evropi namestili konec leta predvidenih 572 ameriških raket, je sedmerica držav sprejela politični dokument, v katerem je rečeno, da bo do namestitve raket na vsak način prišlo, če Sovjetska zveza ne bo pomagala k hitremu in uspešnemu zaključku razorožitve-nih pogajanj v Ženevi. Zavezniki so tudi opozorili SZ, da se ne bodo pustili od nje razdvajati.
Gospodarski dokument, ki ga je prebral sam predsednik Reagan pa govori o trdni nameri sedmih držav, da se zmanjša brezposelnost (brez dela je že 22 milijonov oseb), znižajo naj se obresti in povečajo naložbe, postopno naj se odpravijo ovire v trgovinski menjavi zlasti z državami v razvoju, katerih ogromna zadolžitev jih posebno skrbi. Pobijati je treba inflacijo, varčevati z energijo, kljub pocenitvi nafte uporabljati drugačne vire in ščititi naravno okolje. Gospodarski odnosi z vzhodnimi državami morajo biti vsklajeni z varnostnimi interesi sedmih držav. Prihodnji vrh teh držav bo prihodnje leto v Veliki Britaniji.
Kamenčki
Zavržene milijarde
Rimska vlada je naenkrat postala nadvse velikodušna do naše deiele; milijarde kar delujejo. Prej milijarde po zakonu 828, sedaj nove milijarde v okviru Osimskih sporazumov. Politiki si manejo roke od veselja, češ mi smo to dosegli, volite za nas. Sindikalisti, ki niso nikoli zadovoljni, nekaj godrnjajo, češ da bi morali milijarde drugače razdeliti. Sicer pa so tiho, saj gre za kakih 900 milijard lir, ki bodo dobra injekcija za deželno gospodarstvo. Vsaj morala bi biti.
Mi ljudstvo pa nismo tega mnenja, zlasti ne glede milijard, ki so prišle za uresničitev Osimskih dogovorov. S temi milijardami bodo dokončno uničili štan-dreško polje, dokončno bodo oskrunili pobočje Sabotina in Gorico obdali z novo nepotrebno cesto, ki bo odjedla nove kmetijske površine. Neki goriški občinski odbornik je rekel: Mi mislimo na pri-
kanja« in je potrebno »iskanje« in »klicanje«. Ce je Gospod naročil: »Prosite...«, potem je najprej potrebno pripraviti njivo, da bo seme sploh lahko vzklilo. Že leta 1975 je salezijanski duhovnik začel zbirati krog molilcev, ki bodo stalno prosili za duhovne poklice. Počasi se je število povečalo. Najprej so bili predvsem starejši in bolniki, nato so se skupnosti pridružile cele družine, danes pa vstopajo tudi mladi. Trenutno je v Sloveniji nekaj nad 3.000 ljudi vseh starosti in poklicev, ki imajo za vsakodnevno dolžnost: molitev za duhovne poklice. K skupni molitvi se zbirajo tudi v molitvenih skupinah, predvsem na prve četrtke in prve sobote v mesecu.
Središčno mesto v molitvi in premišljevanju o duhovnih poklicih pa ima gotovo nedelja Dobrega Pastirja, na katero se že nekaj let v Sloveniji pripravljajo s tri-dnevnico. Ta nedelja naj bi v vseh poglobila zavest, da ima »celotno krščansko občestvo dolžnost skrbeti za poklice, kar naj dosega predvsem z zares krščanskim življenjem« (koncilski odlok o duhovniški vzgoji, št. 2).
■	Reki Ren in Mozela sta poplavili obrežje svojih strug, pri čemer so bila prizadeta zlasti tri mesta: Koblenz (ob sotočju Mozele z Renom), Bonn in Koln. V starem delu Kolna je voda poplavila ulice do poldrugega mesta višine. V dolini Mozele je napravila veliko škodo na vinogradih, ki se pnejo po pobočju njene struge. Zaradi zemeljskega usada je iztiril v bližini Kolna tudi brzec, ki povezuje Oo-stende (Belgija) z Dunajem. Nesreča je zahtevala 8 mrtvih in 18 ranjenih.
industrijskih držav
hodnje tisočletje, ki je pred nami.
Res, gospodarske klavzule v Osimskih sporazumih so narejene za tisoč let naprej in ne za sedanji čas. Ko čakamo, da mine teh tisoč let, bi nove ceste in avto-porte lahko uporabili za avtomobilske dirke, tako bi vsaj čemu služile.
(r+r)
V Sovjetski zvezi ne kaže biti pacifist
V Zahodni Evropi, v Severni Ameriki in tudi pri nas v Italiji ni težko biti pacifist. Pridružiš se kakemu pohodu za mir, ki je seveda skrbno zrežiran od tistih, ki stojijo v ozadju in prejemajo navodila iz Moskve, vpiješ, vzklikaš in razgrajaš zoper Reagana in severnoameriški imperializem ter se ustaviš pred kakim zahodnoevropskim poslaništvom z zahtevo, da se jedrskih konic ne sme namestiti v Zahodni Evropi. Pri tem skrbno paziš, da se ti ne bi zareklo in bi vključil tudi sovjetske rakete.
V Sovjetski zvezi manifestirati za mir ni tako enostavno, kajti to pomeni rušiti borbeno moralo prebivalstva. To je doživel med drugimi 25-letni Sergej Batrovine, ki živi kot slikar v Moskvi. Lani poleti se mu je porodila ideja, da ustanovi »mirovno skupino za upostavitev medsebojnega zaupanja med Sovjetsko zvezo in Severno Ameriko«. Program skupine: pospeševati dialog, zmanjšati napetost, na obeh straneh odpraviti jedrsko orožje in omejiti običajno.
Pet dni po ustanovitvi skupine je tovariš Sergej že dobil obisk tajne policije, ki mu je premetala vse stanovanje ne da bi našla kaj obtežilnega. Zato ga je obtožila »parazitiztna« (da živi na račun drugih). Prekinejo mu telefon in postavijo stražo pred stanovanje. Nato sledi proces. Obsojen je na en mesec hišnega pripora. Potem sledi nadzorovanje vsakega koraka, ki ga stori. Po nekaj tednih te čudovite »svobode« ga pošljejo v neko psihiatrično bolnišnico. Rajni zdravnik Basaglia očividno, čeprav socialist in zato napreden, še ni prodrl s svojimi stališči do Moskve. Sergej ostane v umobolnici en mesec. Psihiatri ugotovijo: njegova pacifistična prizadevanja so posledica neke duševne motnje, kajti brez dvoma je znak neuravnovešenosti, če se kdo v SZ bori za mir, ko je znano, da se za to prizadeva uspešno in zaslužno sovjetska komunistična partija. Sergej je potem zopet »na svobodi«, a mora živeti popolnoma osamljen. Kdor bi se mu hotel približati ali z njim govoriti, tvega, če je domačin, zapor, če je pa tujec, izgon.
Taka je torej zgodba ubogega Sergeja v deželi proletarcev. In nauk za vse naivne pacifiste? Pacifiste se preganja tam, kjer diktatorski režimi miru nočejo, temveč ga le od drugih zahtevajo! —ej
Knjižna razstava o svetovnih verstvih
Na papeški univerzi Gregoriani je bila odprta razstava knjig pod naslovom »Vere sveta«. Obiskovalcem so organizatorji nudili na ogled 3500 del iz 52 držav, ki so bila razstavljena na lanskem jesenskem knjižnem sejmu v Frankfurtu. Publikacije predstavljajo v glavnem pet velikih svetovnih ver: hinduizem, budizem, judovstvo, islam in krščanstvo. Krščanstvo je bilo zastopano z okoli 2.100 naslovi.
Vabilo m. Tereziji
Primas anglikanske Cerkv^ Robert Run-cie je povabil m. Terezijo, naj pride med svojim obiskom v Vel. Britaniji od 24. do 27. junija v stolnico v Canterburyju. V katedrali naj bi se udeležila ekumenske službe božje.
Najpogostnejša imena v Italiji
Italijan Emidio de Felice je izdal zanimivo knjigo »Imena Italijanov«. Ko je pregledoval telefonske imenike, je prišel do zanimivega odkritja: najbolj pogosto ime pri Italijanih je Marija in sicer kar 2.454.883; njim sledijo Jožeti, ki jih je 1.105.170. Drugo najpogostnejše ime pri nežnem spolu je Ana. To ime nosi 985.457 žena in deklet.
Porast katoličanov v Avstraliji
V	zadnjih petih letih je število avstralskih katoličanov poraslo za več kot dva odstotka. Zdaj je v Avstraliji okrog štiri milijone katoličanov ali 27 odstotkov celotnega prebivalstva (15 milijonov). Število anglikancev je rahlo upadlo — teh je zdaj 30 odstotkov. Vernih Avstralcev je 77,8 odstotka. Tudi obisk bogoslužja naj bi v zadnjih petih letih porasel.
Ozkost južnoafriške vlade
Južnoafriška vlada je prepovedala domači konferenci katoliških škofov, da bi objavila dva dokumenta. Prvi je bil namenjen poljskim emigrantom v deželi, drugi je obravnaval stanje v Namibiji. Predsednik škofovske konference nadškof Denis Hurley je dejal, da je zares žalostno, da ni dovoljeno izraziti drugačnega mnenja kot ga zagovarja južnoafriška vlada. Svojo obsodbo je izrazil tudi predsednik luteranskih Cerkva anglikanski škof Desmond Hutu.
Nadomestek za verska praznovanja
Leta 1964 so v Sovjetski zvezi vpeljali slovesnosti za razne življenjske okolnosti. Tako za začetek in konec šole, za vstop na univerzo in za prejem diplome, za vstop v mladinske organizacije, za vstop v vojaško službo in za odsluženje vojaškega roka, za obletnice poroke in smrti, za vstop v pokoj in še mnoga druga praznovanja. Tako skušajo ljudi odvrniti od verskih praznovanj.
Značilni izstopi iz katoliške Cerkve
Med 2.535 katoličani iz Zah. Berlina, ki so lani izstopili iz katoliške Cerkve, je največ Poljakov (119) in Jugoslovanov (92). Posebno veliko je oseb, starih od 21 do 30 let — kar 1179. Glavni vzrok izstopanj pa ni verski, ampak materialni. Ker odtrga država verski davek od plače vsakomur, ki se izjavi za uda kake priznane Cerkve, se da temu davku izogniti le s tem, da se iz verske skupnosti uradno izstopi.
Andrej Prebil Verige lažne svobode
Nekateri slovenski ljudje so ob zadnji vojni doživeli odisejade, ki se mora Homerjev Odisej pred njimi skriti. Med temi je gotovo tudi lazarist Andrej Prebil. Nekaj skopih življenjskih podatkov:
Rojen v Horjulu leta 1911 je ne več prav mlad vstopil k lazaristom. Maturiral je leta 1932 in bil posvečen v duhovnika leta 1938. Odslužil je vojaški rok in odšel v Srbijo z namenom, da se pripravi za misijone na Kitajskem, kamor ga je ves čas vleklo srce. Toda prišla je druga svetovna vojna in ostal je v Srbiji. Doživel je vojno, revolucijo in povojne zmede. Konec 1946 se mu je posrečilo skrivaj pobegniti v Avstrijo. Naslednjega leta je odšel na Kitajsko v misijone. Ali tam je doživel novo revolucijo in bil izgnan leta 1951. Poslan je bil v Čile in ostal tam v dušnem pastirstvu osem let. Ker je bil potreben v Kanadi, so ga predstojniki poslali tja, da vodi slovensko župnijo v Torontu pri Mariji Pomagaj. Deset let je ostal v Torontu in bil tudi predstojnik. Toda pojavila se je potreba, da gre v
Montreal med tamkajšnje Slovence. Ko je prišlo dovolj slovenskih lazaristov v Kanado, je pustil Montreal in se vrnil na južno poloblo. Štiri leta je upravljal slo-vensko-argentinsko župnijo v Slovenski vasi pri Buenos Airesu, nakar je menil, da je prav, če prepusti župnijo mlajšim rokam. Sam se je umaknil v »pokoj« med čilske Indijance Mapuče. Tam živi sedaj in skrbi za župnijo v razsežnosti 40 km2. Ali ni to res naš slovenski Odisej?
Ta Odisej je napisal nekaj svojih spominov iz časov, ko je bival v Srbiji med vojno in po njej. Riše tedanje razmere, svoje dogodivščine in kako se je rešil iz te »lažne svobode«. Svojo pripoved nadaljuje o bivanju na Kitajskem, kjer se je srečal z drugo »lažno svobodo«. Svojo knjigo zaključuje z besedami: »Ce je možno kaj dodati, bi rad pribil le še eno: Ce brat hočeš še ostati, ne daj se vklepati v verige!«
Gre za spoznanje moža, ki je okusil raznovrstne svobode: v kraljevi in Titovi Jugoslaviji, v Maocetungovi Kitajski, v Čilu pred Pinochetom, v Kanadi in jo uživa sedaj med čilskimi Indijanci.
Knjiga je naprodaj v Katoliški knjigarni v Gorici.
Iz Slovenije
Pomoč katehistov in redovnikov v ljubljanski škofiji
V	ljubljanski škofiji nudijo veliko pomoč pri katehetskem delu katehistinje in katehisti. Katehistinj redovnic je 62, ka-tehistinj ne-redovnic je 34, laični katehisti so trije in še dva klerika.
Velika je tudi pomoč redovnikov v pastorali. Vseh redovnikov v ljubljanski nadškofiji je 160. Od teh jih ima 71 pastoralni dekret in oskrbujejo 31 župnij, pet pa jih soupravljajo. Mnogi redovniki sodelujejo v raznih škofijskih ustanovah in komisijah.
Plečnikovo delo v nevarnosti
Slovenska in mednarodna javnost dobro pozna razna umetniška dela arhitekta Plečnika. Med drugimi izstopajo harmonična znamenja, ki krasijo celotno zgradbo na Žalah v Ljubljani. Poseben ra zg ib dajeja strukturi kapelice. Te pa so sedaj v nevarnosti, da bodo postale zasebna zavetišča ali celo razpadla. To bi bila velika napaka. Kar ni uspelo uničiti sovražniku našega naroda, bomo sedaj sami naredili? Religiozni motiv zmanjša kvaliteto umetnosti? Kakršnakoli oskrunitev teh umetnin bi bil nedopusten zločin!
-nj-
■ Severnoameriški predsednik Reagan je izjavil, da »za zdaj« ni interesiran na sestanku s sovjetskim voditeljem Andro-povom, ker slednji ne kaže zanimanja za tak sestanek. Reagan je znova poudaril, da ne namerava umakniti sklepa o namestitvi najsodobnejših jedrskih raket v zahodni Evropi, če do konca tega leta ne bo prišlo na ženevskih pogajanjih s Sovjetsko zvezo do sporazuma o omejitvi tega orožja. Dejal je tudi, da zahodne države ne bodo več izvažale v SZ vrhunske tehnologije, ki bi jo bilo moč uporabiti v vojne namene. Prav tako ne bodo več kreditirale prodaje blaga z ugodnimi posojili.
■ Tragično se je končalo romanje k Materi božji na Monte Castello pri kraju Salo ob Gardskem jezeru. V vozilo za 9 oseb se je strpalo 14 romaric, kar je bilo verjetno usodno. Avtomobil je ob spustu v dolino začelo zanašati in je udaril v obcestni zid, nato pa strmoglavil 30 m v globino. Vse potnice s šoferjem vred so bile na mestu mrtve.
■ Tajna armenska armada za osvoboditev Armenije je spet opozorila nase z dvema atentatoma, uperjenima zoper Turčijo. Oba sta bila izvršena v belgijski prestolnici Bruslju. Prvi je bil namenjen turškemu turističnemu uradu, drugi pa turški potovalni agenciji. K sreči ni bilo smrtnih žrtev, materialna škoda pa je precejšnja.
■ Japonsko je spet obiskal potres, ki je imel jakost 7,7 stopinj po Richterjevi lestvici. Najbolj je bilo prizadeto severno območje največjega japonskega otoka Honšu in jug otoka Hokaido. Ugotovili so 48 žrtev, 54 oseb pa pogrešajo. Porušenih je bilo 658 hiš, prometne zveze pa prekinjene na 400 mestih. Ogromno škodo je napravilo tudi razdivjano morje. Potopilo je 76 plovil in opustošilo tudi nasproti ležečo obalo Južne Koreje.
Podaljšan urnik na mejnem prehodu Vipolže
Pred dnevi je bil podaljšan urnik na mejnem prehodu Vipolže v števerjanski občini in sicer do 23.30 zvečer. Tako bodo lahko ljudje s prepustnicami prečkali mejo do omenjene ure. To je lepa pridobitev za Brice tostran in onstran meje. Zaslugo za to olajšavo ima števerjanska občinska uprava, ki se je v ta namen dogovorila z novogoriško občino.
Števerjan
Prvo sv. obhajilo. V nedeljo 29. maja so naši števerjanski zvonovi veselo pritr-kovali in vabili farane k slovesnosti prvega sv. obhajila. 12 naših malčkov se je prvič srečalo z Jezusom. Požrtvovalna s. Andreja je poleg svojega dela v otroškem vrtcu dolge mesece pripravljala naše otroke na ta zakrament. Naš upravitelj dr. Humar je pripravljal srečanja s starši prvoobhajancev in dopolnil pripravo staršev in otrok. Organiziral je vse farno občestvo tako, da so prav vsi sodelovali. Pri-maši je pel mladinski zbor pod vodstvom gdč. Anke. S harmonijem je petje spremljal Herman Srebernič. Matere prvoobhajancev so po maši vso farno skupnost povabile v Župnijski dom na zakusko.
Popoldne ob šestih je bila v cerkvi še kratka pobožnost, nakar je v Domu sledila akademija, ki so jo pripravili šolski otroci pod vodstvom ge. Ade. Odigrali so igrico z naslovom »Rože za Marijo«, mladinski zbor pa je zapel še nekaj pesmi ob zvokih kitar.
Poroka. V soboto 28. maja sta se poročila v števerjanski cerkvi Rinaldo Dorni in Anamarija Uršič. Poročil ju je g. Marjan Markežič; med mašo je pel cerkveni zbor.
Cerkveni shod na Jazbinah. Prav je, da tu omenimo še Jazbine, ki so preteklo nedeljo 29. maja obhajale svoj cerkveni shod, ker je njih cerkev posvečena, Mari ji Pomagaj. Pri oltarju so somaševali kar trije duhovniki: dr. A. Rustja, ki je tudi pridigal, msgr. O. Simčič in g. Herman Srebernič, ki oba pogosto ob nedeljah mašujeta na Jazbinah. Na koru je pel pomnožen cerkveni zbor. Po maši je bila procesija z Naj svetejšim.
Na Jazbinah je tostran državne meje edina cerkev, ki je posvečena Mariji Pomagaj. Marsikak romar jo je že obiskal. Od sedaj naprej jo bodo gotovo še rajši obiskovali, ker bo kmalu dobila čisto novo lice. Obnovitvena dela gredo narmeč h kraju.
Mladinski zbor iz Števerjana v gosteh onstran meje
Na binkošti 22. maja smo starši in ljubitelji mladine spremljali naš mladinski zbor, ki ga vodi Anka Černič, v goste na Kras in sicer v vas Gorjansko, ki spada pod dekanijo Komen. Pred cerkvijo nas je sprejel kaplan Andrej Sedej, naš stari znanec, saj je pranečak števerjanskega dolgoletnega župnika pok. Cirila Sedeja, v cerkvi pa nas je pozdravil dekan Franc Kiapež, ki je maševal. Okrog oltarja so stali naši mladi pevčki, ki so takoj dobili stik z mašnikom in sproščeno prepevali in sodelovali pri maši. Na harmonij je petje spremljal Herman Srebernič.
Naše pridne kuharice Mirka, Jolanda, Mirjam, Nada in še druge so v župnijski hiši poleg cerkve pripravile kosilo: »pašta-šuto«, paradižnike v solati, domač kruh in seveda tudi vino. Za otroke je g. dekan poskrbel s sladko pijačo in sladoledom. Kar je napravilo družbo še bolj prijetno, je bila družabnost obeh duhovnikov, dekana in kaplana, ki sta z nami obedovala s krožnikom na kolenih. Okrog ene ure popoldne je prišel za nami tudi naš župnik dr. Humar. Tudi njemu je teknila »paštašuta«.
Ob štirih popoldne smo že bili v cerkvici pri Mariji Bršljanski za kratko šmar-nično pobožnost. Ob Marijinem oltarju je g. dekan govoril našim otrokom od srca do srca. Pred cerkvijo smo se srečali s sodelavcem nekdanjega mladinskega mesečnika »Jaselce« (izhajal je v dobi črne diktature) g. Ivanom Delpinom, župnikom iz Pliskovice na Krasu. Ob petih smo prišli v Komen. G. dekan nas je povabil v novo župnišče in nas pogostil kakor na ohceti.
Proti večeru smo se poslovili od prijaznih gostiteljev in se veselo vračali domov prek Vipavske doline. Med potjo smo si ogledali še Rihemberški grad. Naš sovaščan Roman nam je orisal nekatere grozote vojnih dni, ki so se tam odigrali in jih je on kot petleten deček doživel.
Komenskema gospodoma dekanu in kaplanu izrekamo romarji-izletniki prisrčen »boglonaj« za tako lepo doživetje in za gostoljubje.
rani/l bo rm
n nun
Po uprizoritvah v Trstu in Gorici je SSG nastopilo s farso pisatelja Alojza Rebule »Hribi pokrijte nas!« v nedeljo 29. maja v Cankarjevem domu v Ljubljani, to Pot k okviru Kulturnih dnevov Slovencev v Italiji. S to domačo novostjo je SSG zaključilo zelo učinkovito svojo letošnjo gledališko sezono ter dalo gledalcem v premislek sedanjo dramo človeštva, ki se spopada z Neznancem (za vernega je lahko Bog, za ateista Narava, za agnostika Heglov Duh zgodovine), ki usmerja svoje topove proti nebu, a doživi nujen poraz. Predstavnik človeštva je kralj Matjaž, a ne tisti idealni vladar, ki bo po legendi Prišel izpod gore Pece, da osvobodi Slovence, ampak diktator, sebe iskajoči nasilnik, ki se hoče dokopati do nadoblasti nad Neznancem in nazadnje konča pod zemljo. To je edino, kar tega Matjaža povezuje z Matjažem izpod Pece.
Rebulova farsa nudi izredno bogastvo misli, opozoril, ugotovitev, obsodb, zavrnitev in napotkov vsakomur, ki zna razmišljati in je to tudi pripravljen storiti. Oboževanje voditelja, diktatura ene ideologije, klečeplastvo, slepo sprejemanje odredb od zgoraj, spakedrani jezik, spletke najožjih sodelavcev, vse to ima svojo govorico, ki jo bo vsakdo razumel tako kot jo od blizu doživlja. Mi ob meji se kar ne moremo znebiti vtisa, da Rebula misli na naš slovenski prostor in na našo slovensko bit, ki sta ogroženi od zmateriali-zirane in ideološko enostranske stvarnosti onstran meje. Da zadene farsa »Hribi, pokrijte nas!« v živo, se vidi že iz tega, da je bila svoj čas že vključena v rokopis Rebulove zbirke »Snegovi Edena« (izšla je v Ljubljani), pa je bila na višij poseg (beri partija) iz nje izločena, ko je že bila postavljena.
Vendar bi bila ta farsa prav tako sodobna, če bi jo igrali kje v latinskoameriški državi z vojaško diktaturo ali v državah z realnim socializmom na vzhodu Evrope ali v Homeinijevi islamski republiki ali na Kitajskem s svojo kulturno revolucijo. Vsakdo bo pač iz farse razbral razmere, v katerih se nahaja ali jih od blizu doživlja.
Ni bilo lahko za režiserja Babiča Rebulovega dela spraviti na oder, a smemo reči, da je več kot uspel. Tudi scena je posrečena, o maskah, ki jih nosijo igralci, pa so mnenja precej deljena. Vsekakor so dajale dogajanju svojstven izraz in čar.
Rebulov jezik je tudi na odru poetičen, močan, zanesen, iskriv. Gledalca potegne za seboj. Rebula ostane zvest svojim pogledom. Ni rešitve za človeštvo ne v tehniki ne v revoluciji ne v borbi proti Vsemogočnemu. Rebula osmeši v kralju Matjažu vse, ki si hočejo človeka prisvojiti in zasužnjiti, ki hočejo nad vsem imeti oblast, ki se zato spuščajo v boj tudi proti Neznancu in jim je malo mar usoda podanikov. Rebula s svojo farso protestira proti ideologiji, ki se istoveti z materialnostjo in je drugim vsiljena. Niti o dnevu niti o uri niti o hrani niti o sebi ne morejo odločati. Vse je dano z vrha, vse je ustrojeno po določeni politični liniji, ki ne dovoljuje nikakršnih odmikov. Celo jezik je treba preoblikovati v spakedrane nove izraze. Očitno je Rebulovo nezadovoljstvo nad sedanjim družbenim izrazoslovjem v Sloveniji. Toda Rebula tudi upa: upa, da lipa, prastari slovenski simbol, ne bo usahnila. Moč Rebulovega odrskega dela in njegova odlika je pač v tem, da gledalcu dovoljuje različno interpretacijo.
Igralci so povsem zadovoljili. Matjaž v Starešiničevi izvedbi odličen, Saša Pavček (got gostja iz Ljubljane) v vlogi hčerke Alenke presunljiva in prepričljiva, Lidija Kozlovičeva kot Matjaževa žena Bo-rana dostojanstvena, Livij Bogateč kot kraljev komornik zelo razgiban, Jožko Lu-keš kot šef kraljeve policije izrazno močan, enako Alojz Milič kot šef glavnega štaba. Vojake so privlačno podali Tone Gogala (ta se sprašuje o smislu brezupnega boja), Adrijan Rustja (ki se odlikuje po »ideološki pokorščini«) in Stojan Colja, (ki pač sprejema dani položaj). Ponovni nastop dekliškega zbora in zelo primerna glasbena spremljava Aleksandra Vodopivca sta celotno dogajanje močno poživila.
In za zaključek osebna izpoved: preden sem si igro ogledal, sem prebral štiri kritike o Rebulovi odrski priredbi, pa ostal hladen. Tudi na predstavo sem šel z neko zadržanostjo. Toda v hipu, ko je igra zaživela pred menoj, me je vsa prevzela: misel, besede, izvajanje. Storil bi nepopravljivo napako, če bi ostal doma. In sem na koncu navdušeno ploskal kot že dolgo ne. In z menoj žal ne preštevilni ostali. Gospod profesor: hvala vam za vašo apokaliptično poslanico našemu času in človeku!
-jk
V spomin Juliju Budinu
Z Budini sem se prvič srečal kot novo-mašnik. Treba je bilo tiskati novomašne podobice v slovenščini. Svetovali so mi, naj se obrnem na tiskarno Budin v Mirnu, ki da edina tiska v slovenskem jeziku. Res je bilo tako. Tiskali so mi jih, le ime vasi je moralo biti v italijanščini: Ver-toiba.
Takrat si nisem niti v sanjah predstavljal, da se bomo po vojni tako tesno in tako dolgo povezali z Budini in Špacapani ter z nosilcem tega imena Julijem Budinom. Ko smo po vojni začeli tiskati tednik »Slovenski primorec«, smo se zatekli najprej v tiskarno Lucchesi, potem v italijansko tiskarno Iucchi. Tu so pa imeli stavce, ki niso znali slovenščine, zato je bilo v časopisu veliko »tiskarskih Škratov«. Vsled tega smo iskali slovensko tiskarno. Odkrili smo jo v tiskarni bratov Budin-Špacapan, ki so se iz Mirna pieselili v Gorico v ul. Della Bona, ko so Nemci požgali Miren. Iz tistih že daljnih povojnih let se je spletlo sodelovanje tiskarne Budin in urednikov Katoliškega glasa. Z Julijem Budinom sva se zato poznala, odkar sem mašnik, tj. 43 let.
Občasno sedaj po delu obujamo spomine na tiste pionirske čase, ko je bilo treba tu pa tam staviti časopis še na roko in ga tiskati ponoči. Tiskarji takrat niso Šteli ur, samo da je časopis do časa izšel.
Pozneje se je položaj izboljšal. Tiskarna Budin se je preselila v prostore nekdanje Katoliške tiskarne na Placuti, kjer je še danes. Kupili so nove stroje za stavek, nove stroje za tisk in za vezavo; delo se je zelo olajšalo. Spomini na pionirske čase so pa ostali.
Tudi Julij Budin je ostal pristen Mirenc: delaven, marljiv, saj je vedno kaj brskal, ■udi sedaj, ko je bil v penziji; včasih je kaj pogodrnjal, posebno čez Katoliški glas: "Zakaj rabite toliko tujk? Ali bi ne lahko bolj po domače povedali?« Zato smo se morali potruditi, da smo bolj »po domače« povedali.
Od doma je prinesel trdno versko za-Vest. Mama in pok. župnik Oskar Pahor sta ga vzgojila tudi v dobrega kristjana. Sv. Ivan v Gorici ga je zato štel med svoje
zveste vernike. Še zadnji večer pred smrtjo je bil pri šmarnicah. Koliko naših moških hodi k šmarnicam?
Naslednje jutro v torek 24. maja se je napravil, da gre na kratke počitnice skupaj z bratom Marjanom. Pa mu je na poti blizu Gradiške v avtu postalo slabo. Vrnili so se v Gorico, a za Julija ni bilo več pomoči.
V četrtek 26. maja se je Julij še enkrat vrnil k Sv. Ivanu, za zadnje slovo od cerkve in od nas vseh, ki smo ga imeli radi in on nas.
Dragi Julij, marsikatera želja se ti v življenju ni izpolnila, ena pa se ti je, da počivaš ob tvoji pokojni mami. Hvala ti za vse dobro in Bog naj bo tvoje bogato plačilo.	K. Humar
■
Stojim ob grobu. Pogreb. Misli mi uhajajo. Vidim pred seboj še živega, danes pokojniga prijatelja, človeka. Zakaj se je to zgodilo? Pošten človek je to bil, nobenemu ni žalega storil, delaven in skromen! Boga je častil! Odpravljal se je na mali zasluzeni oddih, vesel... in ni ga več! Samo dobri ljudje odhajajo od nas! Ne, tudi drugi, vsi bomo zapustili to zemljo, ki nas tako veže. Jaz sem veren človek. Kam težim? K Bogu, v katerega verujem. Pred menoj jama, zdi se mi, da mati zemlja drži odprte roke, da te objame in v njenem naročju spiš svoj večni sen. Večni? Ne! Verujem v vstajenje mesa in večno življenje. Verujemo!	A.	B.
Barkovlje
V nedeljo 5. junija na praznik sv. Reš-njega telesa imajo v Barkovljah evharistično procesijo. Ob 8. uri bo sv. maša, nato procesija. Obred je ves v slovenskem jeziku.
Majniški izlet šole
»Bazoviški junaki«
V prepričanju, da je povezanost med šolo in družino velikega pomena za pravilno otrokovo doraščanje v zrelega in odgovornega človeka, ki se zaveda svoje vloge v sklopu slovenske manjšine v zamejstvu, je medrazredni svet osnovne šole »Bazoviški junaki« v Rojanu organiziral že tradicionalni majniški izlet za osnovnošolsko mladino, starše in prijatelje. Cilj izleta, ki se ga je udeležilo prek sto učencev in njihovih sorodnikov, je bil obisk krajev, v katerih je živel in deloval pesnik Simon Gregorčič.
V nedeljo 5. junija ob 17. uri na vrtu Finžgarjevega doma na Opčinah
PRAZNIK
mladih pevcev »VESELA POMLAD«
Sodelujejo: otroški zbor »Vesela pomlad« (vodi Lucija čač), plesna skupina KD »Rdeča zvezda« iz Saleža (vodi Ljuba Vrtovec), čarodej Mario Pogačnik iz Sežane, ansambel Taims, kantavtorja Ivo Tul in Sergij Štoka, mladinski zbor »Vesela pomlad« (vodi Franc Pohajač). - Poskrbljeno je za prigrizek in domačo kapljico. V primeru slabega vremena bo nastop v dvorani Finžgarjevega doma. - Vabljeni!
Udeleženci izleta smo v nedeljo 22. maja krenili v zgodnjih jutranjih urah na pot z dvema avtobusoma proti Furlaniji. Razpoloženje je bilo živahno in veselo, kljub temnim oblakom, ki so se dvigali na obzorju. Pred Čedadom smo zvedeli za bistvene kulturne značilnosti in zanimivosti tega mesteca, ki se je po svojem ustanovitelju Juliju Cezarju imenovalo »Forum Julii«, od koder izhaja tudi ime naše dežele.
Z velikim zanimanjem so otroci prisluhnili legendi o Hudičevem mostu čez reko Nadižo, nakar smo se napotili v središče mesta do arheološkega muzeja v palači Nordis iz 16. stoletja. Tu nas je sprejel vodič, ki je podal kratek opis bogate zgodovine Čedada in njegove okolice.
Po ogledu langobardskega templja iz 8. stoletja se je naša pot nadaljevala v Beneško Slovenijo proti Št. Petru Slovenov do Landarske jame, v kateri so našli ostanke medveda »Ursus Spaeleus« iz kamene dobe. V Landarski jami smo bili pri maši v kapelici, posvečeni sv. Janezu Krstniku. Pri sv. daritvi so šolarji in njihovi spremljevalci zbrano sodelovali in peli.
Blizu poldne smo prešli pri Stupici državno mejo ter se nato ustavili v Kobaridu, kjer je dobro kosilo potolažilo lakoto in žejo že nekoliko utrujenih mladih izletnikov.
Popoldan je bil posvečen ogledu Gregorčičeve rojstne vasi in hiše, kjer je da-
nes smotrno urejen muzej. Vrsno, Gregorčičev rojstni kraj, leži 610 m visoko in ima izrazit planinski značaj, s hišami, ki se stiskajo druga k drugi, v naročju mogočnega Krna.
Po obvezni skupinski sliki pred pesnikovo rojstno hišo smo se spustili v dolino in zavili v Libušnje, od tam pa se po ozki poti dvignili do cerkve na gričku Sv. Lovrenca, kjer je Gregorčičev grob. Otroci so položili nanj šopek rdečih nageljnov, okrašenih s trakovi slovenske zastave, katehet pa je podal kratek opis pesnikovega življenja ter omenil zlasti Gregorčičevo trpeče hrepenenje nazaj v čas vedre mladosti. Pred odhodom so šolarji zapeli pesem »Veseli pastir«.
Sonce se je nagibalo k zatonu, ko smo spet sedli v avtobusa, ki sta nas po Soški dolini srečno popeljala domov.
T. P. M.
Pet razgibanih let mladinskega zbora »Vesela pomlad«
V jeseni leta 1978 se je g. Franc Pohajač po številnih spodbudah odločil, da zbere skupino otrok in jih začne učiti zborovskega petja. V ta namen je povabil starše na sestanek, ki je bil 12. decembra 1978 v Finžgarjevem domu na Opčinah. Sad sestanka je bila ustanovitev otroškega pevskega zbora. Prijavilo se je 36 otrok z Opčin, Banov in Ferlugov, ki so že naslednji dan imeli svojo prvo pevsko vajo. Kasneje je število mladih pevcev naraslo v prvi delovni sezoni na 57 otrok. Svoj prvi nastop so imeli 1. aprila 1979 v Finžgarjevem domu, 30. maja istega leta pa so si izbrali ime »Vesela pomlad«.
Če so v prvem letu delovanja vadili lahke, enoglasne pesmice, se je pa zbor v drugem letu lotil že nekoliko zahtevnejših. Aktivno je začel delovati tudi odbor staršev, ki je imel prvi sestanek 3. novembra 1979 in se še vedno sestaja enkrat mesečno. Zbor je imel v drugem letu sedem nastopov in je prvič oblekel raznobarvne majice.
V tretjem delovnem letu je zbor že štel 60 članov ter imel 79 pevskih vaj in 6 nastopov. Nabavljen je bil klavir. Polovico denarja je prispevala Hranilnica in posojilnica na Opčinah, ki zbor tudi drugače vseskozi velikodušno podpira, ostalo breme pa so si prevzeli starši pevcev.
Četrto leto svojega delovanja je otroški zbor pričel s študijskimi dnevi v Finžgarjevem domu, v celem letu pa je imel 125 vaj in 11 nastopov. Ko je nastopil na Reviji otroških in mladinskih pevskih zborov Slovenije v Zagorju ob Savi, se je preimenoval v Mlajši mladinski zbor. Tedaj so se glasbeni pedagogi zelo pohvalno izrazili o zboru in ugotovili, da ima dobre osnove za kakovostni napredek. Z nastopom v Zagorju so člani zbora dobili nove obleke. Načrt zanje je naredila Marija Vidau, kostumerka pri SSG v Trstu.
Peto leto delovanja je zbor pričel s študijskimi dnevi v Bohinju, 52 članov zbora pa se je intenzivno začelo pripravljati na dostojno proslavitev petega leta, ki naj bi bilo jubilejno. V okviru te proslavitve je zbor letos v aprilu nastopil pred rimskimi Slovenci, pevovodja Franc Pohajač pa je izdal brošuro s programom vseh naštudiranih pesmi.
BORB
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
Ulica F. Filzi, 10 - Trst
VABILO DELNIČARJEM
na redni občni zbor, ki se bo vršil v Trstu, ul. sv. Frančiška 20 v prvem zasedanju dne 10. junija 1983 ob 9. uri, v drugem zasedanju
v soboto 11. junija 1983
v istih prostorih in ob isti uri s sledečim dnevnim redom:
1. prečitanje poročila Upravnega sveta;
2. prečitanje poročila Nadzornega odbora;
3. predložitev družbene bilance poslovnega leta 1982 in zadevni sklepi;
4. razno.
Opozarjamo gospode delničarje, da bodo na podlagi člena 4 zakona št. 1745 z dne 29. dec. 1962 imeli pravico glasovanja na občnem zboru samo v primeru pologa svojih delnic pri zavodu vsaj pet dni pred zasedanjem občnega zbora.
Upravni svet
Zborovodja, pevci' in odbor staršev so hvaležni vsem, ki so v tem petletnem obdobju spremljali rast in razvoj zbora. Pri tem je treba poudariti še zlasti prispevek, ki so ga dali k vsestranskemu oblikovanju pevskega izražanja glasbeni pedagogi Nadja Fabris, Matejka Maver, Krasulja Suhadolc, Lucija čač, Ivan Florjane, Olga Lupine in Lučka Susič. Kakor zborovodja F. Pohajač so tudi oni svoje delo opravili brezplačno, zato ima še večjo vrednost in ceno.	Majda	Danev
★
Zahvala
Starši in sorodniki prvoobhajancev se zahvaljujemo msgr. Marijanu Živicu, župniku v Bazovici, za trud in skrb, s katero je pripravil naše otroke na prvo sveto obhajilo.
Mladika št. 4
Uvodnik pod naslovom »Kolo slovenske zgodovine« obravnava zadnje nevšečne pojave, ki pričajo, da smo Slovenci še vedno pod stalnim pritiskom, a ne samo v zamejstvu, temveč tudi v matični domovini. »Spet kliče nas venčani maj« pa vsebuje priložnostno versko misel, ki jo je napisal Milan.
Novelo »Ko smreka cveti« je prispevala Zlatka Lokatos, Vladimir Kos pa tri pesmi. Objavljeni so novi podatki o drugem tržaškem procesu, zlasti kako je prišlo do pomilostitve nekaterih obsojencev na smrt. Prof. Diomira Fabjan-Bajc pripoveduje o svojem prevodu Cankarjevih »Podob iz sanj« v italijanščino. Pavle Merku razpravlja o imenu kraja Repen.
Martin Jevnikar poroča o pesniški zbirki Štefana Tonklija »Ob petdesetlenici smrti goriškega nadškofa msgr. F. B. Sedeja«. Isti seznani bralce s publikacijo prof. Rada Lenčka »Struktura in zgodovina slovenskega jezika«, ki je v angleščini izšla v ZDA. Ponatisnjena je ocena, ki jo je prof. Bogdan C. Novak objavil v ZDA (Slovene Studies 1982) o disertaciji Nadje Maganje-Jevnikar o nastanku slovenskega samostojnega političnega gibanja na Tržaškem.
Zanimiva je rubrika »Mogoče ne veste, da...« kot tudi »Pod črto«, saj zareže v živo. »čuk na obelisku« si privošči to pot Jugoslovane v Trstu. Tri strani so posve-šene kulturnemu dogajanju v slovenskem zamejstvu.
Mladinska priloga »Rast« nosi št. 8. Neke vrste uvodnik »Univerza — da ali ne« obravnava izbiro po končani višji šoli. Peter Močnik poroča o volitvah v novi tržaški škofijski pastoralni svet in o deležu mladih pri tem. Kratko poročilo tudi omenja tradicionalni križev pot slovenske skavtske organizacije na veliki petek zvečer v dolini Glinščice. Več pesmi je prispevala Katarina. Bruna Ciani objavlja dva pogovora. Enega je imela s Pierpaolom Dobrillo, tržaškim univerzitetnim študentom o njegovem gledanju na slovensko manjšino v Trstu, drugega pa z Eriko o delovanju oddelka za staro glasbo pri tržaški Glasbeni Matici.	—ej
Sv. oče o Cerkvi in znanosti
V vatikanski dvorani Sala Reggia je papež Janez Pavel II. sprejel 200 znanstvenikov, udeležencev mednarodnega kongresa o znanstveniku Galileu. Kongres se je odvijal delno v Sanremu, delno v Rimu.
Papež je znanstvenike nagovoril v francoščini. Odkrito je razmišljal o odgovornosti Cerkve v primeru Galilei. Poudaril je, da je to dragocena izkušnja, ob kateri lahko Cerkev razčisti razmerja med vero in znanostjo. V imenu Cerkve se je svetu znanosti zahvalil za vse, kar mu dolguje. Ugledne znanstvenike pa je povabil, naj s svojo veliko moralno veljavo skušajo doseči, da bi velike znanstvene in tehnološke možnosti namenili razvoju in ne oboroževanju. »Cerkev bo vedno vaša zaveznica, kadar se boste zavzemali za človekov resnični razvoj,« je poudaril med drugim.
Kar zadeva Galileia je povedal nekaj podobnega kot 10. oktobra 1919, ko je govoril na papeški akademiji znanosti na komemoraciji v čast Albertu Einsteinu:
»Močno želim, da teologi, znanstveniki in zgodovinarji, ki jih preveva duh sodelovanja, poglobijo raziskovanje primera Galilei. Pošteno je treba priznati napake, pa naj so bile narejene na kateri koli strani. Naj izginejo razločki, ki jih ta primer še vedno zbuja v mnogih, da bo lahko prišlo do rodovitnega razumevanja med znanostjo in vero, med Cerkvijo in svetom. Podpiram to nalogo, ki naj razsvetli pravo resnico in odpre vrata prihodnjemu sodelovanju. Kot veste, sem naročil ustanovitev posebne interdisciplinarne komisije, ki naj pozorno prouči ta vprašanja. Njeno delo napreduje in lahko upamo, da bo veliko pripomogla k rešitvi.«
Praznik sv. R. Telesa v Gorici
V	Gorici bo skupna sv. maša v nedeljo 5. junija ob 18. uri v stolnici in nato evharistična procesija po ulicah Crispi, Korzu, Oberdan v cerkev sv. Ignacija, kjer bo slovesni zaključek. Pri maši bo slovenska pesem med berili in med obhajilom. Evangelij in prošnje bodo tudi po naše. Pri procesiji je mesto naših vernikov takoj v začetku za križem. Ob sklepu bo lurška pesem izmenoma.
Slovenska skupnost vložila kandidatne liste
Za bližnje volitve so potekli že prvi roki. Stranke so morale v za to določenih rokih vložiti svoje kandidatne liste. Slovenska skupnost je poleg tega morala nabirati še podpise za vlaganje list, ker ni zastopana v parlamentu (edino za deželne volitve tega ni treba).
Nabrala je zelo lepo število podpisov in tako že vložila svoje liste. Najprej je potekel rok za parlamentarne volitve. SSk je za poslansko zbornico in senat vložila svojo listo in predlagala za prvo šest kandidatov, ki so — po abecednem redu — Černič Branko, Devetak Remo, Gergolet Maks, Klanjšček Niko, Komjanc Simon ter Prinčič Aleš. Za senat pa je kandidat Bratuž Andrej.
Deželna lista je za goriško okrožje tako sestavljena: Drago Štoka, Marija Ferletič, Lojzka Bratuž, Černič Branko, Gergolet Maks, Prinčič Aleš ter Ivan Terpin.
Pokrajinska lista pa obsega nad dvajset kandidatov, ki bodo predloženi v posameznih volilnih okrožjih. Glavni kandidat je dr. Mirko Špacapan.
Goriški občinski svet
Na svoji zadnji seji dne 26. maja je go-riški občinski svet obravnaval vrsto upravnih vprašanj. Med njimi je izglasoval dodatno pristojbino za stanovanjska in druga poslopja. Poleg tega je imenoval vrsto predstavnikov v razne komisije in odbore. Tako je bil v nadzorni odbor mestnih podjetij na predlog SSk izvoljen Niko Klanjšček. V komisijo za mestno knjižnico pa je bil izvoljen svetovalec SSk Andrej Bratuž, obenem še Marjan Cefarin (DC).
Na seji v ponedeljek 23. maja pa je občinski odbor med drugim izvolil novega občinskega odbornika za osebje in sicer svetovalca PSDI Luciana Gentileja. Ta je zamenjal nedavno odstopivšega svetovalca Tacchinardija od iste stranke. Novi odbornik je prejel glasove vseh svetovalcev večine (DC, PSDI, PSI, PRI ter SSk).
Podelitev nagrad natečaja za zborovske skladbe
Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice je leta 1982 razpisala natečaj za zoorovske skladbe, katerega se je udeležilo veliko slovenskih skladateljev. Ocenjevalna komisija je že pred časom opravila svoje delo in določila nagrade. ZSKP organizira za v petek 17. junija kulturni večer, na katerem bodo podelili te nagrade. Začetek ob 20.30 v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici.
Slovenci v gospodarski konzulti pri Trgovinski zbornici
Gospodarska konzulta je posvetovalni organ goriške Trgovinske zbornice. V raznih njenih odsekih je tudi nekaj Slovencev. Tako je v odseku za kmetijstvo član konzulte Saverij Humar od Sv. Roka v Gorici, v odseku za zunanjo trgovino, prevoze in turizem Ciril Terpin, v odseku za kredit in zavarovalništvo Štefan Viatori.
Podgora
Dve lepi župnijski slovesnosti. V mesecu maju je podgorska farna skupnost doživela dva pomembna dogodka: zlato poroko in prvo sv. obhajilo.
V	soboto 28. maja sta po 50 letih skupnega življenja, medsebojne ljubezni in zvestobe ponovno prišla pred oltar Corrado Hvala in Gizela Bizjak, oba iz starih podgorskih družin. G. župnik je izrazil v pozdravnem govoru svoje veselje, da ju sme faranom predstaviti kot svetal zgled krščansko urejenega zakona.
Naslednji dan, v nedeljo 29. maja pa je prvič pristopilo k sv. obhajilu deset otrok, pet dečkov in pet deklic. Cerkev je bila za to priložnost okusno okrašena, udeležba izredna. G. župnik je svoj govor namenil zlasti staršem prvoobhajancev in jim govoril o dolžnostih, ki jih imajo do svojih otrok predvsem v pripravi na prejem najbolj pomembnih zakramentov kot
so sv. krst, prvo sv. obhajilo in sv. birma. Bog jim je zaupal otroke, da jih po krstu vključujo v Cerkev in jih po prejemanju zakramentov vzgojijo v ljubezni do Jezusa in Marije ter za pogumno pričevanje vere. Skratka: postali naj bi dobri kristjani in pošteni državljani. Obojega svet danes tako zelo potrebuje. - A. J.
Rupa
Smrt dobrega človeka. V petek 27. maja smo se v rupenski cerkvi poslovili od Roberta Ušaja, tihega in skromnega moža, ki pa je s svojo živo vero nam vsem dajal zgled dejavnega krščanstva.
Pred 75 leti se je rodil v Gorici v številni družini. Njegov poklic je bil zidar in pleskar. Pred 26 leti se je poročil z domačinko iz Rupe Marjeto Černič in tako prišel v našo vas ob Vipavi, ki jo je že od vsega začetka vzljubil, čeprav v pokoju je vedno rad pomagal, zlasti ko je bilo treba pleskati hišo ali opraviti druga drobna dela, za katera danes ne najdeš več človeka. Tudi domačo cerkev je skoro sam v celoti prebarval.
Čeravno je bil dan pogreba zelo deževen, se je zbralo mnogo ljudi s tostran in onstran meje. Pri maši je pel domači zbor, pri orglah je bila domačinka Nadja Kovic. Tople in globoke misli je o pokojniku izrekel domači župnik D. Butkovič.
Užaloščeni ženi in sorodnikom izrekamo občuteno sožalje. Pridružuje se mu tudi naš list, ki ga je pok. Robert zvesto prebiral. - ik
Tisočletnica Vidma
Prestolnica Furlanije Videm se v zgodovini prvič omenja v nekem dokumentu iz leta 983. Zato obhajajo letos Furlani tisočletnico svoje prestolnice. V proslavo tega jubileja imajo na programu razne kulturne in druge manifestacije. Med temi bo tudi kolesarska dirka po Italiji, ki se bo v nedeljo 5. junija zaključila z zadnjo etapo na kronometer Gorica-Videm.
V	ŠTANDREŽU se nadaljuje
PRAZNIK ŠPARGLJEV
Sobota 4. junija
Plesna zabava z ansamblom »Souvenir« Nedelja 5 junija ob 19.30
Nagrajevanje slikarskega »ex tempore«, nastop štandreškega mladinskega zbora, moškega zbora »M. Filej« in štandreške dramske skupine z igro »Na stara leta«. Sledi plesna zabava.
Na voljo odlični šparglji, domača jedača in pijača.
Bralci pišejo
Pomanjkljivosti v neki brošuri
Ob poimenovanju osnovne šole v Rupi po Ivanu Preglju je pripravljalni odbor izdal tudi lično brošuro. Z veseljem sem prebral sestavek prof. L. Bratuževe »Goriška v delih Ivana Preglja«. Tudi prispevek prof. Slavka Bratine o šolstvu se mi je zdel v redu. Pač pa je prikaz prosvetnega in kulturnega dela v vasi silno pomanjkljiv. Opravičiti se tega skoro ne da, saj so piscu (ali piscem) tega poročila na voljo točni in jasni podatki s strani zlasti starejših vaščanov.
Tako ni niti z besedico omenjen župnik Karel Reja, ki je v kratkem času dosegel, da je bila duhovnija Rupa-Peč državno priznana. Omenjen je le v seznamu tistih, ki so poučevali verouk (1947-1959). Drugega nič o njem, ki je bil za nas tako zaslužen in ima tudi grob na rupenskem pokopališču. Zakaj tako?
In zakaj je bilo treba z molkom preiti domačina in sorojaka Nika Pavletiča, ki je v Rupi poučeval petje kar 20 let? Se je mar ponovilo, kar je zapisal Ivan Cankar »Mater je zatajil«? Ali so se nekateri tudi Pavletiča sramovali? Zakaj?
V	seznamu iger, ki so bile uprizorjene v Rupi od leta 1944 tudi ne najdem »Učiteljice« D. Niccodemija, čeprav je bila zelo uspešna in so takrat časopisi o njej kar trikrat pisali.
Ne sprejmem izgovora, da »nismo o tem ničesar vedeli«. Saj so tisti, ki so brošuro pripravljali, večkrat šli po vasi v iskanju podatkov in jih tudi dobili. Le objaviti se jim jih potem ni dalo. S tem so pokazali, da jim nekatere stvari niso ljube, pa tudi svojo enostranskost.
Domačin
OBVESTILA
Cerkvene pevce in pevke obveščamo, da bomo sodelovali v nedeljo 5. junija ob 18. uri pri škofovi maši v stolnici, pri procesiji sv. R. Telesa po mestnih ulicah in v cerkvi sv. Ignacija na Travniku ob sklepu procesije. Zbirališče je pri stranskem oltarju v stolnici, pred oltarjem Najsvetejšega. Priporočamo, da pridete na kraj vsaj 15 minut pred začetkom. - Župnija sv. Ivana v Gorici
Smrekk in ZSKP priredita gostovanje skupine »Studio za izrazni ples« iz Nove Gorice v Katoliškem domu v torek 7. junija ob 21. uri.
Na Mirenskem Gradu bo v nedeljo 5. junija ob 20. uri orgelski koncert organista Johannesa Tuscha iz Nemčije. Na programu so dela Buxtehudeja, Dandrieu-ja, Bacha, Kuchara, Rincka, Langeja, Vier-neja in Delvincourta.
Tržaški škofijski pastoralni svet bo imel svojo 2. redno sejo v ponedeljek 13. junija ob 19.30 v semenišču. Dnevni red: 1. duhovna misel predsednika; 2. odobritev zapisnika prejšnje seje; 3. tržaška Cerkev in krajevno stanje: katero metodo uporabiti za obravnavo te tematike; 4. obravnava raznih predlogov, ki jih je prejelo tajništvo; 5. razno.
Mesečna maša za edinost bo v Trstu v ponedeljek 6. junija ob 18.30 v Marijinem domu v ul. Risorta 3. Sledi razgovor o napovedanem ekumenskem potovanju na Poljsko in v Rusijo. Javili naj bi se vsi, ki jih potovanje privlačuje. Sledi prikaz diapozitivov.
Molitveni dan za duhovne poklice za koprsko škofijo bo v soboto 11. junija na Sveti gori. Na ta dan bodo posebej priporočili Mariji družine, da bi bile primerno okolje za rast duhovnih poklicev. Razpored je naslednji: 10.00 molitvena ura za duhovne poklice pred izpostavljenim Najsvetejšim, 11.00 škofova maša s somaševanjem duhovnikov, 14.00 litanije Matere božje in blagoslov z Najsvetejšim.
DAROVI
Za Katoliški glas: družina Bratuž v spomin Julija Budina 50.000; Ida Ušaj-Koshu-ta vspomin brata Roberta 25.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Ida Ušaj-Koshuta v spomin brata Roberta 25.000; družina Krpan namesto cvetja na grob Julija Budina 50.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: družina Pavletič namesto cvetja na grob Roberta Ušaja 30.000; Angela Vetrih v spomin na pok. Marico Batič 10.000 lir.
Družina Vuga-Gregari: namesto cvetja na grob dragega Roberta Ušaja za Katoliški glas 20.000, za misijone 30.000 in za cerkev v Rupi 50.000 lir.
N. N., Podgora: v spomin pokojnih dobrotnikov daruje za gobavce 70.000, za lačne otroke 50.000, za Alojzijevišče 25.000 in za Katoliški glas 5.000 lir.
Za cerkev na Jazbinah: Jožef Prinčič 50.000; N. N. 100.000 lir.
Za sekcijo krvodajalcev v Sovodnjah: Aleksander Moro, Vrh 50.000 lir.
Namesto cvetja na grob Roberta Ušaja: Julita Černič za cerkev sv. Ivana v Gorici 20.000, za cerkev v Štandrežu 50.000, za Katoliški glas 20.000 in za Katoliški dom 20.000; Agata in Marko Brajnik zr cerkev v Rupi 50.000; Milica Brajnik za cerkev v Rupi 20.000; Katja Brajnik za Zavod sv. Družine 50.000 lir.
Za župnijsko dvorano v Nabrežini: Pcr-tot 5.000; G. J. 5.000; O. Šavli 15.000; Petelin 5.000; Kakeš 5.000; družina Marc ob prvem sv. obhajilu svojih otrok 40.000; družina Ščurek 50.000; nabirka IV. nedelje v cerkvi 300.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Lilijana Daneu Tesserini ob krstu vnukinje Barbare 50.000; Emilija Puntar 20.000; Pepi Sosič 100.000; N. N. 50.000; Franc in Tončka Sosič 100.000; N. N. 50.000; Justa Planinšek z družino 100.000; N. N. 30.000; Angela Sosič z družino 100.000; Marija Vidau ob krstu 50.000; Pepi z družino (v Nemčiji) v spomin ljube sestre Mimi Holstein ob 35. obletnici smrti 100.000; N. N. 20.000; Viktorija Kavčič Berce 50.000; Netka Bri-šček Škerlavaj 20.000; N. N. 50.000; sestri N. N. 200.000; družina Gorkič 50.000; družina Danev 50.000; Lidija Toroš 20.000; Ivo Laurenčič ob krstu hčere Ivane 15.000; Milka Palik 10.000; Tina Husu namesto cvetja na grob Kristine Husu 10.000; Romana Štok Kralj 5.000; razni 15.000 lir.
Za cerkev na Repentabru: N. N. ob 60-letnici življenja 50.000; N. N. 50.000; N. N. 50.000; N. N. 50.000; P. Z. ob 25-letnici poroke 50.000; P. S. iz Marijinega doma 100.000; nabirka vernikov cerkve sv. Antona v Trstu 1.250.000; ob obletnici poroke in ob krstu sina Boštjana darujeta Valter in Bonja Romano 100.000; Maver Viktorija, Opčine 15.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
f mm n
Spored od 5. do 11. junija 1983
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Miro Dinamit et comp.«. 11.00 Sestanek z... 11.15 Nabožna glasba. 11.45 Vera in naš čas.
12.00	Narodnostni trenutek. 14.10 Nediški zvon. 14.00 Beneški kabaret.
Ponedeljek: 8.10 Trst in zaledje. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Zvezde o nas. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 E. Jurič: »Leva dlaka je jaka«. 14.55 Naš jezik. 15.00 Veselo športno popoldne. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Primorska poje: Lesa, 1. del. 18.00 N. Kuret: Ljudsko verovanje.
Torek: 8.10 Bratje in sestre, na zdar! 10.10 Koncertni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Niko Kuret: Ljudsko verovanje. 14.10 E. Jurič: »Leva dlaka je jaka«. 14.30 Pesem mladih 1983. 16.00 Trst in zaledje. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Primorska poje: Lesa, 2. del. 18.00 Jožko Lukeš: »Zgodilo se je v operi«.
Sreda: 8.10 Sprehodi po tržaških predmestjih. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Pod Matajurjan. 12.30 Deželni zbori na reviji Primorska poje. 14.10 E. Jurič: »Leva dlaka je jaka«. 14.55 Naš jezik. 15.00 Dijaška tribuna. 16.00 Bratje in sestre, na zdar! 17.00 Kulturna kronika.
Četrtek: 8.10 Ivan Trinko ob 120-letnici rojstva. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Na goriškem valu. 14.10 E. Jurič: »Leva dlaka je jaka«. 14.30 Otroški kotiček: »Sem in tja skozi čas«. 15.00 Diskoteka. 16.00 Sprehodi po tržaških predmestjih. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Simfonični orkester Rtv Ljubljana.
Petek: 8.10 Četrtkova srečanja. 10.10 Kon-
GIMNAZIJA LICEJ »PRIMOŽ TRUBAR«
vabi na
SVEČANO AKADEMIJO
ob stoletnici rojstva ALOJZA GRADNIKA
Kulturni dom - Gorica petek 3. junija ob 11.30 in 21. uri
certni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Ena bolha me grize. 13.20 Naša gruda. 14.10 E. Jurič: »Leva dlaka je jaka«. 14.55 Naš jezik. 16.00 Ivan Trinko ob 120-letnici rojstva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.50 Imena naših vasi. 9.00 Alpinizem. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Glas od Rezije. 14.10 E. Jurič: »Leva dlaka je jaka«. 14.30 Otroški kotiček: »Leteči zmaj«.
15.00	Iz studia neposredno. 16.00 Radijski variete Atili j a Kralja. 16.30 Jugosl. popevkarji. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Alojz Rebula: »čez Galaad-ske gore«. Radijska igra.
Za cerkev na Banah: Avgusta Mikuž Malalan ob srebrni poroki 20.000 lir.
Za cerkev na Ferlugih: Pavla Gec 10.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: N. N., Opčine
30.000	lir.
Za misijone: Martina Volpi 20.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Prane Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Ali ste kdaj pomislili, kaj vam lahko nudi vaša banka ?
Obrtniki, za utrditev in razvoj vaše dejavnosti:
1. za nakup strojev in za plačilo raznih poslovnih stroškov, kredite E.S.A. z ugodno obrestno mero;
2. za gradnjo ali nakup delovnih prostorov ter za nabavo večjih strojev, kredite ARTIGIANCASSA;
3. za kratkoročne finančne potrebe, kredite z jamstvom konzorcija CON.GA.FI.;
4. za uporabo strojev in druge opreme po izredno ugodnih pogojih, leasing Italease.
Banca Agricola Gorizia j Kmečka banka Gorica
Gorica, Korzo Verdi st. 51 - Tel. 84206/07
vam ne nudi samo denarja
t
Za vedno nas je zapustil naš dragi
Anton Makuc
Žalostno vest sporočajo hčerka Elvira z možem Romanom Cargnelom, sestri Rozalija in Mila, brata Franc in Andrej ter ostalo sorodstvo.
Pogreb je bil v četrtek 2. junija ob 11. uri iz splošne mestne bolnišnice na farno pokopališče v štandrežu.
Gorica - Štandrež, 1. junija 1983
ZAHVALA
Stanko Lovrečič
počiva v Gospodu. Iskrena zahvala g. župniku Angelu Kosmaču, g. Dušanu Jakominu, zboru »Fran Venturini« in vsem, ki so našega dragega očeta pospremili na zadnji zemeljski poti.
Sinovi in sorodniki
Trst ■ Domjo, 31. maja 1983
Globoko ganjeni nad tolikimi izrazi sočutja ob smrti našega dragega
Julija Budina
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so na kakršen koli način počastili njegov spomin. Še zlasti bi se radi zahvalili msgr. F. Močniku za pogrebne obrede, ostalim duhovnikom, ki so pri njih sodelovali, dr. K. Humarju za občutene besede, pevcem iz Mirna in Gorice, ki so $e s pesmijo poslovili od njega, darovalcem cvetja in v dobre namene.
Bratje in sestre z družinami
Gorica, 31. maja 1983