GS 132 SS> Gospod Urban Spisal Julij Slapšak. lospod Urban je bil silno dober človek. Pomagal je rad v vsakt sili in potrebi. Otrokom je rad dajal kruha in sadja, pa tudi denar in celo igrače, n. pr. frnikole, take majhne krogllce, ki so jih to-kolali malčeti za kratek čas. Tudi drobnih ptičic ni pozabil; skrbel jim je za živež in streho. O gospodu Urbanu se je res lahko reklo, da je imel ,,odprte roke in srce za trpečega brata", kakor je takč lepo zapel naš milosrčni obsoški slavček, pesnik Simon Oregorčič. Samo eno napako je imel gospod Urbatr. prevroče in prehude krvi je bil. Silno rad se je zjezil, hudo zjezil. Oj, kar pokalo je v njem od jeze, in renčal in pihal in puhal je okoli sebe, kakor da je obseden. Takrat ga je bilo res treba pustiti na miru; najboljše, kar bežati od njega. Zakaj ob takih prilikah je bii cel sršen in je opikal vsakega, kdor se mu je ustavljal in se mu ni maral ogniti s pota. A kakor ga je silna jeza naglo zgrabila, tako ga je tudi naglo popu-stila: okrog se je obrnil gospod Urban, pa je bil dober. In če še ni bil daleč tisti, nad katerim je stresal jezo, ga je poklical navadno gospod Ur-ban nazaj. In če se je vrnil in stopil zopet predenj, mu je naglo segel pri-jateljsko v roko in rekel: ,,Nikar ne zameri, saj veš: moja vroča, huda kri — da bi jo!" Velel mu je sesti, sam si je pa veliko prizadeval, da bi mu postregel kakor brat bratu. ,,Da bi jo, to vročo, hudo mojo kri!" se je jeztt gospod Urban sam nad seboj še vedno. BStar sem že, pa se mi še ni shla-dila in umirila, da bi jo!" . . . No vidite, tak je bil gospod Urban: dober in usmiljen kot ptica pe-likan; pa ludi hud kot sam sršen. Pa se je prigodilo, da ga je sosed pokrivem obdolžil. O, to je bil ogenj v strehi! Oospod Urban je bil tako razdražen, da je kar skakal. Konec nesporazumljenja je bil ta, da je zavihtel gospod Ur-ban svojo palico visoko po zraku ter zažugal sosedu: »Tožit te grem, pa je amen! Zapro te naj kakor lopova hudodelca, da boš pomnil, kdaj si mene, gospoda Urbana, pokrivem obdolžil, nepridiprav ti hudobnil" ln pri tisti priči se je okrenil gospod Urban in je šel res tožit soseda. Pa ne v domače mesto, ampak naravnost v Ljubljano. ,,K jezičnim dohtar-jem grem; dohtarjem pravice ga izročim tega lopova, pa naj delajo z njim, kar hočejo. Magari če ga denejo iz kože ali pa pribijejo na križ — meni nič ni mar!" Tako je rohnel in sikal skozi zobe gospod Urban pa hitel na vlak. Tako hudo raztogočen in užaljen pa še ni bil izlepa gospod Urban, Še po potu je od jeze pihal in puhal ter zamahnil zdajpazdaj srdito s pa-lico po zraku, kakor bi kčga pretepaval. Znanci, ki so ga srečavali, niso prav vedeli, ali je to gospod Urban ali ne — tako ga je spremenila silna jeza in togota ter mu kar preveč spačila obraz. MB6. pa je še dosti časa do vlaka?" si je dčl gospod Urban sredi pota. Pogledal je na uro. Kazalca sta pa pokazala, da je treba hiteti, hiteti, če hoče še priti na vlak. BHu, hu!" je zapihal gospod Urban še silneje kot prej in hitel, hitel. Silen pot mu je tekel po rejenem licu, od jeze razpa-Ijenem. A on se je le podvizaval na vso moč; o pravem času še je hotel, je moral priti na kolodvor. Ali ko je prisopihal do domačega rnesta, do predtrga, pa mu je počilo na uho znano, zrak vznemirjajoče hropenjc in lomastenje. ,Da bi te!" je viknil nevoljno gospod Urban tedaj. Vedel je predobro, da se tako sliši od prihajajočega vlaka. In res, komaj je storll še nekaj korakov, že je zabrlizgal vlak in skoro nato se je že ustavljal na postaji. ,,Ha, še ga dobim!" je vzkliknil zadovoljno gospod Urban. ,,Vlak stoji pet minut, jaz pa smuknem skozi talc ,tune]' in bom že v treh minutah na kolodvoru." Takrat je bil dospel gospod Urban ravno do mestnega predora. Naglo se je bil okrenil in stopil vanj. Mestni predor, navadno ,,tunel" imenovan, to je bila zelo ozka ulica, ki je držala pod zemljo in vezala vztočni del mesta z večernim. Pa po-udarjati je treba: zelo ozka ulica je bila to; dva taka debeluharja, kakor je bil na priliko gospod Urban, bi se bila že kako prerila naprej, ne rečem, da ne, ako bi bila — vsak od druge strani prišedši — butnila skupaj sredi podzemeljske ulice, toda vštric bi bila mogla pa težko, iežko ko-rakati po predoru. O to jo je urno brisal gospod Urban pb ozki ulici skozi predor! Skoro do srede jo je že primahal, do tja, kjer je mal ovinek in je počez nad glavo zataknjen močan drog, ki veže zid z zidom, postavljen za po-nočno luč. Tam na sredi predora pa, o neprilike! — pride težko sope-čemu gospodu Urbanu nasproti mesar, ki je peljal na dvokolesnem roč-nem vozu čeber vode v mesnico. Voz ni bil kdovekako širok; dosti pa, da je zavzel vso ozko pot, da je zagozdil vso siromašno širino predora. nDober dan, gospod Urban!" je vljudno pozdravil mesar in se odkril. aKam pa tako naglo, katn pa se vam tako mudi, če stnem vprašati?" BHuhu-hu-hu! Meni se zelo mudi, jaz moram še na vlak. Ognite se naglo, da morem dalje!" je vpil in prosil obenem gospod Urban v eni sapi in gledai debelo, čmerno predse. ,,DetL, dete, to je pa nerodno, to je pa smola, to!" je vzklikal mesar, mencal pred vozičkom. nTo je pa nerodno, to je pa smola, to, dLtč, detž!" je vzkliknil in zmajeval z glavo. BNaglo, naglo! Tukaj ne bova stala, storite, kakor veste, da bo prav, jaz moram dalje!" je priganjal gospod Urban, tleskal nevoljno z jezikom ter silil v mesarjev voz. A naprej se le ni mogel splaziti, je bil le prehud trebušnik. nKajpak, tukaj ne bova stala, to se ve; naprej pa tudi ne moreva, oj smola, pravim. Ampak vam se mudi, vem, na kolodvor; meni pa, vam rečem, da res, v mesnico. Toda vi ne greste nazaj, jaz pa, kajpak, tudi CS« 134 ž=L> ne, pa ne zamerite! Zato pa: glejte, kar tu-le gor se obesite za roke na drog, jaz pa spodaj zmuznem hitro z vozom naprej. Ha, prvi niste, zadnji pa menda tudi ne, ki je že in ki se bo še ravnal po mojem nasvetu." Tako je govoril mesar. Oospodu Urbanu se je zelo, zelo mudilo. Brez besede je prislonil tedaj palico ob zid, nehote in nevcde pljunil prav po kmečko v roke, pa se zagnal in oprijel z rokama srečno za drog, potem pa se zavihtel z nogama nakvišku. Saj je čisto modra ta: Gospod Urban povisi za hipec na drogu, mesar pa naglo odpelje vodo naprej; potem pa stopi urno gospod Urban in še bo ujel vlak. Saj za tiste vinarje mu ni, kt jih bo moral plačati za kazen, ker bo kar skočil brez voznega listka na vlak. Da ga le še ujame, kaj za tiste vinarje! BZdaj pa le naglo potegnite voz naprej!" je zavpil gospod Urban, na drogu viseč, s težko sapo. Mesar je sklonil glavo in hrbet in potisnil naglo voz pod gospodom Urbanom naprej. A glej nesreče! Kakor je hotel hitro smukniti mesar z vozom naprej, je bil le še prepočasen — ali pa gospod Urban preveč težak ali pa je bilo oboje. Zakaj ravno tedaj, ko je bil voz z vodo pod gospodom Urbanom, se je natrohneli drog pod silno težo podal, zahreščal in prelomil. In nič drugega ni reklo kakor: štrbosk! štrbumfl — in voda je plivknila in zapljusknila na vse plati, gospod Urban se je pa kopal v studeni vodi v mesarjevem čebru .. . In preden se je dodobra zavedel svo-jega, ne ravno prijaznega položaja in preden se je mogel izkobacati iz na-silne kopeli, je že zažvižgal vlak, zahreščal in zapiskal, pa oddrdral dalje. (Konec prih.)