DOBER DAN, NAŠ OBČAN
Politiki, pojdite spet med Ijudi
Angelca Zupančič, ki irna za seboj več kot štirideset let družbe-nopolitičnega dela, se bo še najraje razgovorila o mladih. Pa ne o svojih sinovih ali vnukih, marveč o naši mladini sploh, kajti svet stoji na mladih in mladim moramo zaupati, poreče.
»Oporekamo jim, da hlepijo za tna-terialnimi dobrinami, da ne poznajo tovarištva, kakršnega smo skovali v revoluciji, da radi posnemajo frazer-stvo, namesto da bi se posvetili kon-kretnemu delu in podobno. Samo, prosim vas, ali teh mladih nismo vzgojili mi sami? Iščimo torej krivca kar med nami. No, kljub temu pa je mladina dobra, veliko se uči in če bi prišlo do najhujšega, bi brez okleva-nja zgrabila za puške, kot smo to sto-rili mi,« se je razgovorila, kajti njena revolucionarna preteklost jo je dodo-bra utrdila in kljub neprijetnim do-godkom, ki so ji prinesla tudi razoča-ranja, je polna optimizma, volje, no-vih zamisli. Na primer:
»Naša mladina je precej obreme-njena, vsak je včlanjen v mladinsko organizacijo bodisi v šoli bodisi v de-lovni organizaciji, zato so mladinske organizacije po krajevnih skupnostih odveč, dovolj bi bili aktivi, ki bi jih sklicali občasno, za konkretne nalo-ge,« je dejala kot odlična poznavalka razmer v krajevnih skupnostih, v ka-terih, kot je rekla nekoliko zagrenje-no, delajo v glavnem upokojenci."
- Zakaj je temu tako?
»Mlajši ljudje so prezaposleni, ra-zen tega se, na žalost, otepajo zadolži-
tev. Volja do kolektivnega dela je preteklost, vsak se najrajši zapira med štiri stene, razen tega jih ni mo-goče politično vzdramiti s praznimi frazami. Današnje družbenopolitično delo ni več preprosto, marveč sila zapleteno, zahtevno, kajti zapleten je tudi naš sistem, ljudje pa večinoma šolani, razgledani.«
Z mnogimi zadolžitvami vpeta v naš sistem vidi marsikaj, česar drugi ne opazijo. V SZDL občine Center dela kot sekretarka kadrovske koor-dinacije, kot sekretarka volilne ko-misije, zatem v odboru za vprašanja naših delavcev v tujini, nadalje je se-kretarka žirije za priznanja OF, člani-ca predsedstva krajevne SZDL pa članica splošne delegacije v krajevni skupnosti Kolodvor in kot borka iz leta 1941 tudi članica komisije za vprašanja borcev NOB v naši občini. No in na vprašanje, kaj jo najbolj jezi, bo kar izstrelila:
»Forumsko delo! Ljudje so željni lepih besed, konkretnih pogovorov z odgovornimi ljudmi. Potem jim je la-že in odpade potreba po zabavljanju za vogalom. Zato bi morali politiki več med ljudi, v bazo, kot pravimo. 3om tudi konkretna: občinski komi-te ZK skliče sestanek sekretarjev in
med seboj potem meljejo, namesto da bi šli na sestanke osnovnih orga-nizacij ZK. Tudi z mladino ni nič dru-gače: vodstvo je precej oddaljeno od mladine same, ker se gredo visoke politike in nalagajo zadolžitve starej-šim, namesto da bi šli med mladino in se pogovarjali o vprašanjih, ki mla-dino tarejo. S frazami ni mogoče re-ševati, denimo, brezposelnosti mla-dih, pojave alkoholizma, mamil in drugih težav!«
S tem je spet opozorila, kako zaple-teno je danes delo z ljudmi, ker ga zapletamo tudi sami.
In ko se pogovor naprej vrti o na-pakah, ki jo težijo, se Angelca Zupan-čič z nasmehom na ustih povrne spet nazaj, ko je bila sama mlada in mla-dinska aktivistka. Za svoja najsreč-nejša leta takoj določi prva povojna leta:
»To so bili prečudoviti časi,« je re-kla z vzdihom nostalgije. »Vse okrog nas je vrelo od razpoloženja, veselja, volje, da zgradimo svojo domovino. Nihče ni vprašal za plačilo, takrat se je samo delalo, pri tem pa kovalo tovarištvo, bratstvo, prijateljstvo, kajti razlik med mladimi ni bilo, vsi smo bili enako revni, a tudi enako srečni. Ne morem zahtevati, da bi mladi delali tako, kot smo mi, vendar bi se morali bolj kot se sicer posvetiti kolektivnemu delu. Ni dobro, če vsak sam zase bije bitko proti napa-kam, proti birokraciji, proti forum-
skemu delu. V kolektivu je moč, je sloga, je tovarištvo,« je modrovala Angelca Zupančič brez kakršnekoli patetike, kajti to je sila miren, prija-zen in delaven človek.
Predvsem pa je polna življenja in volje, ki je niti »politične klofute«, kakor je dejala, niso mogle ubiti. »A klofute«, je rekla spravljivo, »so del življenja. Mene so vedno samo strez-nile, ne pa zlomile.«
A. Adamič