vinarja. Enakost narodov, enakost v narodu! Vaclav KlofaJ. Leto 1. V Ljubljani, dne 25. svečana 1911. Štev. 9. Izhaja vsako soboto zjutraj. 2 vinarja. Kako in kaj? Predno smo začeli izdajati »Narodnega Socija-lista11 in organizovati delavne sloje našega naroda, uvaže-vali smo prav dobro naše domače razmere, kakor tudi one za mejami. Vedeli smo o angličanskem delavstvuin njega ogromnih uspehih na gospodarskem polju v nepolitičnih delavskih organizacijah, uvaževali smo delovanje (večinoma revolncijonarno) francoskih socijalistov, a nismo pregledali niti nemškega socijalizma (socijalne demokracije), kateri se je zbudil na podlagi angleških in francoskih skušenj, samo s tem razločkom, da niso šli niti Angleži, a niti Francozi tako daleč kot Nemci, da bi svoje mišljenje proglasili kot univerzalni lek vsega sveta, katerega le-ti priporočajo pod bleščečo znamko internacijonale (mednarodnosti). Socijalna demokracija, četudi priznamo njene dobre strani nas ni pritegnila v svojo sredo. Krščanski socijalizem, kateri je starejši od soc. demokracije, a kateremu je bil oče Francoz Saint Simon, nas direktno odganja, radi svojih razmer do cerkve. Voditelji v soc. demokraciji so zvečine sami doktorji, (advokati, med katerimi je polno čifutov), a v kršč. socijalni stranki so to spet cerkveni dostojanstveniki. Soc. demokracija s svojim razrednim bojem je stranka izključno delavska, a njen pravilni naslov bi bil „m e d narodno delavstvo11. Ker se nismo priklopili niti k soc. demokraciji niti h kršč. socijalni stranki, sledi iz tega, da razumevamo socijalizem čisto drugače nego oni. Nam je socijalizem idealom enakovrednosti vseh ljudstev in vseh narodov. In zato hočemo biti respektirani kot ljudje v narodu, a kot narod med narodi. Ne verujemo pa, da se da ta enakost doseči z nasilji in prekucijami, kot to uče soc. demokratje, niti ne verujemo, da se enakovrednost da doseči s samimi pobožnimi željami. Vemo, da je k temu treba mnogo in mnogo dela. In kje smo imeli delovati? Ali smo hoteli pristopiti k obstoječim strankam, katere se morejo pokoravati ukazom drugih narodov? Ali je za nas prostora v strankah, kjer se pametni ljudje začno šele s pridevkom »doktor11 in končajo s titulom „k. u. k. Hofrath11? Ne! Kot narodni ljudje nismo mogli stopiti v mednarodno stranko, a kakor delajoči ljud nismo mogli vstopiti v stranko »gospodov11. Ostalo nam je samo eno izhodišče, poprijeti se dela, in začeti tam, kjer je drugim zmanjkalo poguma. Samo „N. D. 0.“ nam ni zadostovala, o tem nimamo skušenj samo v Ljubljani, ampak tudi v drugih slovanskih narodih — posebno v Češkem. Na Češkem so bile že pred 70 leti narodne delavske organizacije vodene po drju. Vašaty, v katerih so delovali tudi prvi češki politiki Barak, Sladkovsky in dr. Te organizacije so bile silno močne, imele so svoje hranilnice, fabrike, pekarne, konsume, podporna društva — a vendar o vseh teh organizacijah ni ostalo nič drugega kakor spomin. Socijalna demokracija prišla je med Čehe z Nemškega, dobila je svojih pristašev tudi v narodno-delavskih društvih, a prišlo je do prepirov, nekatera narodno-delavska društva so prestopila v socijalno demokracijo, a druga so razpadla. Ta skušnja je velika šola za nas. Danes je na Češkem spet drugače. V 1. 1897. pričelo je nekaj narodnih delavcev spet z organizovanjem, katero je imelo znak odpora proti socijalni demokraciji, ker je bila tedaj politika češke soc. demokracije prav tako proti-narodna, kot je sedaj protinarodna politika naše takozvane »Jugoslovanske socijalne demokracije11; ti delavci so zbudili svojo politično stranko, katera ima danes v parlamentu 8 poslancev, v dež. zboru v Pragi 4, ima na stotine strokovnih in političnih organizacij, a pristašev na stotisoče. Delovanje narodno-socijalne stranke stremi v prvi vrsti za vzgojeval-nimi cilji. Njeni pristaši so sistematično izobraževani v nad 50 časopisih, z brošurami, knjigami, a neštetim številom predavanj in shodov. Pristaši strokovnih skupin so organizovani tudi politiško, imajo svoje gotovo prepričanje in so navdušeni, ker vedo zakaj delajo in kaj hočejo. To ni več narodno delavstvo, to so že narodni socijalisti, kateri poznajo svoje dolžnosti do naroda, a tudi svoje pravice. Strokovna organizacija, kot je n. pr. »N. D. O.11 ne sme se po zakonu pečati s politiko. Vzlic temu pa, se tudi ti delavci udeležujejo političnega življenja, ker čitajo polit, časopise, se udeležujejo volitev, a tudi drugače se izticajo za politiko. Kakšne nazore pač morajo imeti, ker nimajo svoje lastne politične organizacije, a niti ne čitajo svoje pol. časopise. Primorani so posluževati se drugih političnih časopisov in drugih političnih organizacij. V resnici grozi takim nepolitičnim organizacijam nevarnost, da se nekoč v njej sami srečajo duhovi na škodo nje same, zlasti ako se en del članstva zanima za politiko ene, a drugi del za politiko druge politične stranke. Priznavamo veliki pomen strokovne organizacije, a zavedamo se tudi pomembnosti politične organizacije, a prav zato začenjamo delovati v obeh smereh. Tega nam dosedaj še nihče ni očital, in upamo da nam tudi očital ne bo, češ da mogoče nameravamo z Delavci! Volite narodne socijaliste. 'p novo politično stranko delavnega 1 judstva oškodovati narodne interese. Hočemo osredotočiti 'naše narodne interese s socijalnimi, naše gospodarske in politične želje združiti in vzbuditi močan organizem, ki bo odvračal vse zapreke. Pri tem pa ne pozabimo, da smo del Slovanstva. Prav ta okolnost, da imamo mnogo slovanskih bratov vzbuja v nas slavohlepnost in z največjo radostjo liočemo delati za ustanovitev slovanskega socijalizma. Ne samo, da hočemo delovati na to, mi že delamo in bomo delali, tudi če bi se nam stavile še večje zapreke. Verujemo, da pridobimo nebroj sodelavcev, ravnotako navdušenih in ravno tako požrtvovalnih. Čaka nas velikansko delo. Do gotove mere smo i sami krivi, da je naša obrt malo razvita, a tudi da smo v kulturnem oziru zapostavljeni. Ne pregledajmo svojih nedo-statkov, a ne pozabimo na svoje vrline. Imamo zmožnosti se povzdigniti v vsakem pogledu do take stopinje kot drugi narodi in vemo, da je v našem malem narodu to lažje mogoče kot v kakem velikem narodu, razširjenem na veliko zemeljsko okrožje. Hočemo povzdigniti vse delavsko ljudstvo na nivo človečnosti, hočemo, da bi bil delavec za svoje delo pošteno plačan, ter da bi bilo zanj preskrbljeno v vseh slučajih nezgode. Delavnim človekom smatran je pri nas enakovredno: delavec, poljedelec, mali obrtnik, uradnik in vsi oni, ki žive od dela svojih rok. Neprijatelj nam je velekapital. — Hočemo v kratkem izvajati načelno socijalno politiko, in ne kot socijalna demokracija, indirektno poslabševati delavske razmere. Verujemo, da vse to lahko dosežemo, ko bo ljudstvo izobraženo, ko bo imelo priliko, čas in sredstva, da se zamore izobraziti. Kako naj se torej organizujemo? Organizovati se moramo strokovno in politično, v obeh smereh moramo se uveljaviti, da dosežemo svoj cilj. Vse naše delavsko ljudstvo spada v narodno socijalno stranko. Kolikor prej se vsakdo te resnice zavč, toliko boljše bo za nas, in toliko hitreje dosežemo uspehov, ki bodo razvili moč in naš ugled. — il— Pregled. Deželnozborsko zasedanje je za naše katoličane izredno plodonosno. Sam Bog je naklonjen našim pobožnim ateistom a la Šuklje, Jarc, Lampe itd. 10,000.000 kronic pride v deželo namesto vseučilišča; propadle farške posojilnice, falitni konsumi, mlekarne in druga taka špekulantska podjetja dobe 2,000.000 kronic iz žepov davkoplačevalcev; fond za slovensko vseučilišče se pa porabi za kramo s skvarjenim sirom po katoliških mlekarnah, tako da se naše dobre slovenske kravice čudijo. Res „Buh se nas vsmil!“ V parlamentu delajo odseki. Posl. Klofač se je jako spretno potegnil za zboljšanje stanja uradništva. Sam minister je priznal, da je njegov predlog dobro naštudiran in sprejemljiv. Vojaški kontigent dela spet gotovim gospodom, ki vodijo državo, velike skrbi. Mažarji se puntajo in nečejo dovoliti vseh državnih potrebščin, dokler se jim ne da, kar zahtevajo, to je predpogoje za popolen odcep od Avstrije. Tako zahtevajo n. pr. svojo državno banko, mažarski jezik v vojski in vse polno drugih narodnih koncesij. Mi Mažarom privoščimo, a oni naj dado prej tlačenim Slovakom, Srbom, Hrvatom, Slovencem, Rusinom in Rumunom njihove pravice, potem naj zahtevajo še zase vsega, kar jim srce poželi. Samo ne prositi in zahtevati, ampak tudi dati treba, dokler ni prepozno, ko si bodo tamošnji narodi sami delali pravico, bo za Mažare slabo. Vendar je dobro, da se vsaj Mažari ne dajo kar tako teptati. Mi Slovani Avstrije bi morali ravno tako radikalno zahtevati vse svoje pravice, kot jih zahtevajo Mažari, ne pa da še zabavljamo čez nje. Ako namreč Mažari ne dajo vojaškega kontigenta, bodo morali pa naši fantje toliko več služiti in to nam ni prav. — Pa kaj, saj zveste pse gospodar najraje pretepa. Srbski kralj Peter I. Karagjorgjevič je bil v Rimu najsijajnejše sprejet. To pa naše ljube kristjane pri „Slovencu“ silno peče. Skotalili so nekaj hudobnih notic v svoji požegnani cunji, in s temi cunjami so si delali mrzle obkladke na zavrete možgane, in krizo so srečno prestali. — Vse časopisje namreč poroča, da je bil sprejem najsijajnejši, kar si jih je misliti, le Slovenčevce je klalo, da si upa Peter letos, ko je nezmotljivi papež prepovedal take stvari v Rim, manifestirat ujedinjenje Italije. — Mi radi verujemo, da je hudo, pa kaj se hoče, ko se pa na piškav prestol sv. Petra niti Peter, srbski kralj več ne ozira. Rdeči Prapor je dobil tudi spopade, samo da so do-stojnejši. On namreč kralja Petra smeši. Inteligentni ignorant pač ne ve, da je srbski narod sam postavil „potentata“ Petra I. za svojega kralja, da so dosedaj Karagjorgjeviči sploh v Srbiji najpopularnejši, in da je navsezadnje vseeno, ali je popularen kralj, ali pa nepopularen predsednik kake republike na čelu vlade. Pa kaj se more, Peter je Slovan!! Polom Glavne posojilnice dal bi se gotovo preprečiti, če bi bila Narodno-napredna stranka res kaka stranka, če bi imela le malo življenske sile, le jednega človeka, ki bi bil prepričan o čistih namenih stranke, se zavedel resnosti položaja ter pomislil na grozno nesrečo, ki je zadela toliko krivce, kot nedolžne. Saj Goričani tudi niso Bog ve kaki politiki, pa so se le izrili, da ne govorimo o veliki predrznosti Šušteršičeve politike, ki se zna izmotati še iz večjih lumparij. Liberalna stranka naj si da naslov ..Bralci ali Bravci“ (o tem se zopet otvori debata) Slovenskega Naroda. Na programu, načelih, delu, posebno delu liberalne stranke pa rasejo' ciprese in vrbe žalujke. Vestnik nar. soc. mladine. Naloge mladine. Vaclav Burkert. (Konec). Prihajamo k ustanavljanju mladinske organizacije na-rodno-socijalne. Zakaj ? Vemo, da je delavska mladina dosedaj na vseh straneh odklanjana, smatrana za manj vredno bitje. Pozablja se, da je mladina bodočnost naroda. Hočemo torej sami — ker ti, kateri bi morali skrbeti za nas, nas ne poznajo — doseči po možnosti svoje pravice. K temu pa je predvsem potreba krepkih organizacij in v prvi vrsti zavedno mladino. Glavna naloga naše mladine mora biti, izobraževati se. Ker večjega sovražnika nad nezavednostjo ni. Tisti časi, v katerih je zmagoval brahijalno močnejši, so že davno minuli in na njih mesta so nastopili novi, v katerih prihaja iz boja z zmago razum in tisti, kdor je gibčnejši. S čitanjem, poučnimi predavanji, izleti, obiski muzejev, z gledališči in primerno zabavo se moramo izobraževati. Na drugi strani pa se prizadevajmo spopolnovati se v rokodelstvu in v svojem poklicu, da bodemo lahko samostojni. Samo izdaten delavec, kateri si je svest svojega dela, je povsod spoštovan. Zastonj nam nihče nič ne da, ako si to sami ne pridobimo! Knjige pa, ktere čitamo, naj bodo edinole poučne. Za-strupljevalno čitanje raznih krvavih romanov, kateri samo posurovljajo, mora odklanjati naša mladina. Vprašanje narodnosti in socijalizma je nam skupno'. Naše narodnostno vprašanje je poleg tega tudi socijalno, ker največji odstotek slovanskih narodov se rekrutira iz malega delajočega ljudstva, („Kar narod slavnih ’ma sinov, vsi s kmečkih so izšli domov“) kateri trpe pod jarmom nemškega kapitala. Najprej skrbimo urediti svoje razmere, (ker iste vsak narod sam najbolje razume) in potem, ko smo močni, pomagajmo slabejšim. To smer naj zasleduje vgoja naše mladine. Zbujati v nji ljubezen do rodne grude — do svojega, ker edino docela krepak narod je sposoben velikih činov. V tem delu morajo pomagati naši mladini tudi starejši bratje. So skušeni in zato morajo biti tudi dobri svetovalci. Tem gotoveje bodo mogli pozneje pričakovati od mladine, da bo ona dobro vsposobljena mogla dokončati to, kar niso starejši mogli dopolniti. „Bratstvo“ oživljeno. Naše mlado, sveže, a zato tem intenzivnejše gibanje se silovito jači. Vzlic temu, da imamo še vse polno križev, težav in zaprek premostiti, se vsestransko razvijamo. Z ustanovitvijo „Bratstva“ smo izpolnili široko zevajočo vrzel v našem skupnem organizmu. Kot nepolitično, edino kulturno misijo narodno socijalnega organizma vršeče društvo, bo „Bratsvo“ predvsem vzgajalo in širilo kulturne cilje med našimi pristaši. Danes, v soboto ob 8. uri zvečer se vrši v društvenih prostorih ustanovni občni zbor tega društva, na katero polagamo največjo važnost, saj bo v njem, tako vsaj [upamo, odločevala naša mladina, ki je že sedaj, odkrito povedano naša dika, naš ponos. Vsi na ta ustanovni občni zbor, vsakdo naj pristopi k „Bratstvu!“ Slavna c. kr. deželna vlada je blagovolila, potem ko je sitnarila kolikor se je dalo, vzeti na znanje pravila Narodno socijalno izobraževalnega društva „Bratstvo“. Mi se jim s strani uredništva tega lista za ta velikodušni čin (zlasti s sitnostimi je bilo velikodušja preveč) najudanejše zahvaljujemo kot svobodni avstrijski državljani seveda, ki se zavedamo svoje na Kranjskem prakticirane svobode pod patronanco Schtvarz-Lauter. Kotau. Gospodu S . . . . trg. na Zaloški cesti ni prav, da smo priobčili članek o njegovem postopanju z br. Fr. G. ter hoče delati temu sitnosti. Mi izjavljamo, da ni br. Goreč pisal člaaka ter je pisca iskati čisto drugje. Sicer pa če hoče g. S.... naj se gre z bikom bost. Pisma iz naših krajev. Trst. 38.000 Slovencev so našteli v Trstu. V resnici se*pa da na podlagi volilnih glasov in otrok, ki obiskujejo slovenske šole, statistično dokazati, da je nad 70.000 Slovencev v Trstu. Ni li ob takem številu politika „Edinosti“ nekoliko pasivna? Res, človeka jeza grabi, če se ta list baha, da je Slovenec oziroma Hrvat tajnik političnega društva „Edinost“, urednik slovenskega lista itd. zahteval v laškem jeziku slovenske tiskovine za ljudsko štetje. In s tako korajžo se baha akademik. To bi bil k večjem Mikuletičev „vic.“ Davno bi si morali Slovenci v Trstu biti svesti vsaj svojih primitivnih pravic. Trst, 22. februarja 1911. Dr. Rybareva pretirana objektivnost se je spet enkrat ponesrečila pri razpravi o trž. pasivni resistenci. V isti sapi, kot je g. drž. poslanec priznal, da imajo prav, v prav isti sapi jim stavi docela neumesten predikatski ferman, češ: tak boj mi ne ugaja, ker trpi trgovina itd. itd. — Da, še celo dalje so blagovolili g. doktor. Rekli so, naj se uvede nov opravilnik, ki bi enkrat za vselej preprečil kaj takega. Mi absolutno ne najdemo tu logičnosti. Imeti prav, a se ne poslužiti edinega mogočega uspešnega sredstva, ki je v tem slučaju na razpolago in ki tako izdatno zaleže, to bi bilo res prav po edinjaško, ko se vsako kolino tako uredi, da je ovca cela in volk sit. Sicer pa eno samo vprašanje na g. drž. poslanca: Jeli on zastopnik nižjih slojev, okoličanskega delavstva in maloposestništva ali onih velekapitalistov in trgovskih krvosesov, ki so s to pasivno resistenco res v živo zadeti? Mi si usojamo misliti, ga g. dr. Rybar v prvi vrsti zastopa široke sloje, ne pa one, za katerimi stoji čifutska cunja „11 Piccolo“, ki se je to pot, kot sodi javno mnenje, pustil pustolovski podkupiti, da za judovske groše izigra bedo in zaničevanje trpeče sloje, ki so v boju za svoj poklic, kruh, in deloma tudi za našo narodno stvar. Ker ravno ti, ki so v pasivni, so povečini Slovani, in kolikor si zboljšajo gmotni položaj, toliko boljše za — Slovanstvo Trsta. Dvoumno interesno in politiško zastopstvo je gotovo največja nesreča za vsak narod, za vse sloje. Zato bo treba g. drž. poslancu dr. Rybaru enkrat dopovedati, da se na dveh stolih ne sme sedeti. Ali z nami, ki smo teptani in ki smo si v potu svojega obraza priborili enega Rybara v parlamentu zato, da nas bo brezpogojno branil, ali pa tja na ono stran k meščanstvu-židovstvu. Pripominjam, da naše slovensko trgovstvo ne trpi skoro nobene škode, ter nam je žal, ako jo trpi. Mi tu ne moremo nič pomagati, tu odloča vlada in pa Židje. R y b a r e v volilec — v pasivni resistenci. Volosko, 20. febr. 1911. Slavno uredništvo »Narodnega Socijalista", Ljubljana. Prosim, blagovolite priobčiti v Vašem cenj. listu. Zadnji čas je bilo priobčenih nekaj dopisov iz Volosko - Opatije, v katerih se direktno napada nekatere ugledne osebe. Ker se me od nekaterih strani sumniči, da sem jaz pisec teh člankov, izjavljam, da do sedaj še nisem dopisoval v „N. S.“ Janko Jazbec, urarski pomočnik. Potrjujemo, da gosp. Janko Jazbec ni pisal omenjenih dopisov iz Volosko-Opatije. Uredništvo. : Prva :: domača tvrdka. Nlilko Krapeš Ustanovljena : 1.1852. :: Ljubljana, Jurčiče« trg St. 3 bltzo čevljarskega mosta pod Trančo urar in trgovec z juveli, zlatnino in srebrnino priporoča bratom narod, socijalistom svojo bogato zalogo najnovejše naročenih predmetov svoje stroke. — Genius i O 37 1 52 9 I srebrna K 10-— 0dPrta j zlata » 70--Trojni ( srebrna „ 16* — pokrov \ zlata „ 95*— m -o* O *; « s © - — kS O 2 C3) N C w 2 « e 03 e b > ^ vo