Dva vaina probiema V sedanjem času se v svetu in pri nas rešujejo mnogi problemi, ki ,so večji, bolj elementarni kot si mislimo. Zaključki rešitev teh vprašanj bodo skoraj gotovo preusmerili tok življenja. Razvoj bo drugačen, ne tak, kakor si ga mnogi zamišljajo. Zgodovina očigledno očituje način geneze ter njen potek. Iz nje se dajo ugotoviti mnogi zakoni o življenju. Pomena vsega, smer nadaljnjega razvoja bodoče in končne oblikc stanja pa ne moremo zanesljivo označiti kljub temu, da se je bavila, se bavi s tem vsa filozofija. Imamo veliko hipotez, ki pa 9 par izjemami slone vse na zelo naivnem stremljenju slednje forme; »čim dalj, večno hočem biti. Moje idealno stanje si ,zamišljam' takole; njega hočem, moram doseči. Ko se bo to zgodilo, kadar bom dosegla popolbost, se bo potek moral ustaviti, ker nadaljnjega smisla ne bo imel, takrat bo lepo.« Ta težnja se prav posebno močno javlja pri ljudeh in njih pokretu, žitju. Ona je bila, je ter bo gonilna sila vseh oblik življenja, ni pa vitaliteta življenja samega. Stališče trajnosti je zmotno, ono ne dovede do stvarnih zaključkov, potom njega nam ni moči priti do zadovoljivega, uspešnega načina analiziranja dogajanj; sklepanja o bodočnosti nc bodo držala, če nam bo gornje stališče kriterij. Zavzeti moramo gledišče resnične, totalne geneze, ki je utemeljeno v dejstvu; »radi danih pogojev se nekaj porodi, nastane, obstoja, živi, dokler se v subjektu samem vslcd dejstvovanja ostale snovnosti, katere del subjekt je, ne pojavijo vzroki njegovega razpada, ki je potreben, da se materija sprosti zaradi oblikovanja novih tvorb.« Ta proces je gibanje, ki je potrebno življenju, da ostane v gibanju živo. S tega stališča gledani problemi se nam pokažejo v dokaj drugi luči. Mi spoznamo, da se ne more nič vzdržati, da je prav vse minljivo, izpremenljivo. Razumljiva nam bodo vsa nasprotovanja; revolucije bomo smatrali za evolucijo itd. Slednji pojav v življenju lahko na podlagi tega utemeljimo in kar je nad vse važno, vsaj približno ga moremo vrednotiti. Gibanje samo po sebi, radi samega sebe ima svoj smoter v samcm sebi. »Usmerjati« pokret proti cil.ju izven njega je brezsmiselno. S spoznanjem tega deistva nam postanejo na videz brezsmotrni pojavi smotrni. Zaključki, ki jih bomo ngotovili s pomočjo tega kriterija, se nam bodo dostikrat upirali; češ, saj je bilo dobro, objektivno, sama resnica, ni mogoče, nikdar nc bo razpadlo. Prisiljeni borno rušiti mnoge avtoritete, velike tradicije. Nedvomno sta danes pri nas na.jvidnejša dva problema; vprašanje evropskega in našega notranjega soglasja. Prvi se javlja pri nas kot problem narodne obrambe, drugi pa v iskanju načina za vzpostavitev boljših odnosov, definiranja sožitja med Hrvati, Srbi in Slovenci; pravoslavnimi, katoličani in muslimani; »prečani« in »Srbijanci«; »svobodomiselci« in katoličani; »nacionalisti A« in »nacionalisti B«; itd. samo — vsaj uradno ne — med konstruktivnimi, stvarno nacionalnimi, produktivnimi in razdiralnimi, anacionalnimi, neproduktivnimi sestavinami državnega ljucistva. Vzpostavitev pravilnega odnosa med temi pa bi omogočila že v bližnji bodočnosii zdrav odnos med slovenskim, hrvatskim in srbskim narodom. Vse tri kulture bi se razvile; dTŽavotvorna miselnost pri vseh treh bi se dvignila na zavidljivo višino; ideal slovenskih, srbskih in hrvatskih borcev bi bil uresničen. Jugoslovanski narodi bi si lahko zastavili nove smotre, ki bi bili utemeljeni v njihovi življenjski sili, katera bi se s tem še povečala. Ti cilji bi bili nekaj realnega; porodilo bi se tvorno delo. Naše delo ne bi bilo več v tako veliki meri pripravljalnega, urejevalnega značaja. Ako se bo reševal problem stabilizacije naših odnosov na tej podlagi, potem bomo v bližnji prihodnosti doživeli velik procvit. Potrebna pa je za to radikalna operacija v naši miselnosti; nujno je spoznanje: na videz organska gradnja na »temelju dosedanjega« je brezpredmetna. Veliko reči, kar je še včeraj pomenilo najnovejše, je danes spričo novih dognanj treba popraviti, zavreči. Ogromno je še v nas kompleksov, ki so utemeljeni v naši preteklosti, kateri so del našega karakterja, vendar zanj nebistveni in se on ne bi prav nič spremenil, če bi ga teh primesi očistili. Nasprotno, postal bi izrazit, čist. V njem bi se potencirala in do potrebne višine razvila zavest — Slovenec sem; to mi je prvo, edino, nesporno, brezkompromisno načelo. Kot tak sem Jugoslovan — Slovan, in bo vsak moj pokrct, ki ne bi bilv skladu z interesi bratov Hrvatov ter Srbov, kvaren tako za moj narod kakor za bratska naroda. Trditev, da je ta misel že živa med nami, je neresnična, saj še povsod naletimo na močno rezerviranost prav do Hrvatov, ki nikakor ni utemeljena; kot ni upravičena do Srbov, čeprav je radi gotovega »krogca«, ki nikdar ni bil in ne bo najbolj brezpomemben stvarni sestavni del delavnih srbskih stanov, razumIjiva. Taka »krogca« se nahajata seveda prav tako med nami in Hrvati. Ako obdelujemo ta problem na tak način, se nam pokaže njego va usodna majhnost. sai jc 20 letno »objemanje«, prikrivanje individualitet spričo pluga na nezorani ledini res nekaj takega, kar je moglo .roditi nesporazum. Brez negativnih ali pozitivnih čustev s kritičnim razumom in umskim razumevanjem se moramo lotiti dela za zbližanje, organizirano skupno delo. Precej bi bilo še povedati. Jasneje, bolj določno bi morali marsikaj izraziti, opisati, definirati, pokazati; toda za to ni mcsta v našem »Učiteljskem tovarišu«. Marsikdo bo uvidel, da je prvi pjoblem, t. j. narodno-obrambni, v tesni zvezi z obdelavanim. Narodno-obrambno delo najbrž — vsaj v taki obliki, kot ga moramo danes opravljati — ne bi bilo potrebno. Vsako simpatiziranje z nekim »drugim sistemčkom« izvira iz nezavednosti, nepoznanja, nesmotrnosti, nezadovoljstva. Če bi bili takoj zagrabili tam, kjer je pravo mesto, bi naš živelj kot nosilec življenjske ideje oplodil ono, kar grozi z železom uničiti ono, kar je od starega za nadaljnji razvoj še potrebno, kar je materija, ki jo je treba še transformirati, da bo bodoča forma čim popolnejša, ker v čim hitrejšem, racionalnem, nasičenem tvorjenju je zdravo življenje. Delo, ki ga na omcnjenem poiju opravljamo, naj se vrši zato v tem znamenju, s to zavestjo. Ono pa nai bo za nas izkušnja, kažipot. Pijanec, ki hoče ozdraviti, mora dragoceno, kristalno čašo, polno najboljšega vina, vreči ob tla. In mi bi morali marsikaj, kar nam je sveto, vreči med staro šaro, da bomo videli našo zemljo v soocu, da bo na njej oral zdrav kmet. Ugotoviti moramo, da se morda prav med učitelji danes najdoločneje oblikuje pravi sistem dela za boljšo bodočnost naroda, ki je živa stvarnost, katera nekako nehote tvori zgodovino. To bi pa morali oni, ki hočejo biti njegovi, najboljši sinovi, poznati, brez čustev proučevati le s stališča narodne zajednice, materije, in bi jim morale biti vse druge skupnosti sekundarnega pomena. M. K.