V torek,
čatertek in saboto
izhaja in velja: celo leto .	7 for. 60 kr.
» pol leta	.	3	„	80	„
n četert leta 2 „ „
» ®esec . . — „ 70 „
Po pošti:
Za celo leto . 9 for. 60 kr. » pol leta	.	4	,	80	,
» četert leta	.	2	„	60	„
» Mesec	.	.	—	„	90	„

„Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“	n«, pesem.
V Celovcu v četertek 13. decembra 1866.
Oznanila.
Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo
Tečaj II*
Prošnje za nemške šole.
Ni ga bilo časa, kedar bi bilo toliko freba, naj bi vsi avstrijanski narodi v ljubezni, toiru in edinosti medv seboj živeli, kakor je ravno seTtanji čas. Že je Avstrija oškodo-vana in oropana od vseh strani, — vendar Qjeni nasprotniki se niso siti in še stegajo svoje roparske roke po drugih deželah naših. jWijan preži na Tiroljsko, Primorsko in Dalmacijo, — Prus na dežele in kraljestva ®ekdanje nemške zveze, — Rus slednjič na walicijo, Ogersko in Bog ve na kaj še!
Prašamo, ali so to časi, da bi se avstrijski narodi med seboj grizli in vjedali, Ravsali in ravsali. Koroški Slovenci se nikogar niso dražili, nikomur njegovih pravic Kratili, nikoli še niso po nemških krajih svojih perstov stegali. Slovenci le pravimo: jejte vi Nemci vse svoje, pa pustite ali jajte tudi nam Slovencem naše; pustite ali j te nam slovenske šole, slovenske uradnije, slovenske postave !
Da od slovenskih uradnij in postav danes tie ne govorimo, — še slovenskih šol po |>lovenskih farah nam nočejo pustiti pri po-r°ju. Začelo se je po deželi neko šuntanje *» rogoviljenje, ktero na to meri, naj bi slovenske občine ali srenje pri deželnem Sooru prosile za nemške šole. In res! že s® bere in sliši od takih prošenj, ki so jih slovenske občine poslale deželnemu zboru. ** naj reče kdo, kar hoče, mi terdimo in Stanemo pri tem, da je vse to nemško t'aslo! Le poglejmo malo v občine, ki so
bodo za nemške šole prosile ! Na Z i h-Paljak ima neko posestvo g. dr. Hus s a, 0(1 nekdaj že znan kot Slovencev najhujši
Besednik.
Slovani — trpini!
(Spisal < D. S.)
(Dalje pride.)
Slovani so se udali novi veri in ž njo juženemu davku do cesarja; le tirjali so, 'i ^ bi smeli svoje znotranje zadeve sami c Jskrbljevati, in da bi rešeni bili nemške
() ^delitve po okrajih. *) Pa če so ti pogoji
* j* ,..0........... ...........
^ slovanski kralj Gotšalk sam kristijanski j ^°stelj postal ter svojemu narodu vsaj nauk
j j tako kristijanski bili, nemški niso bili .t zavrgli so se. Tudi ni nič pomagalo, ko
'} ?.°tohnačiti hotel, v kterega imenu se je jdstvo morilo; ko si je prizadeval, strašno ^ni nemški jezik škofov in misijonarjev j. domači razumljivi slovanski jezik prestaviti — kakor kronist Helmold (c. 20.) tako t ‘eP<> pige : „M y s t i c e dicta slavicis verbis , eddebat p 1 a n i o r a44, u Vse to je bilo zastonj. Ta razumljivost 'emeu ni dopadla; zakaj evangelje mu je „ uo diplomatično pismo, Biilow-a nota, čem j erazumljivša, tem pripravnisa ; cerkev se j 11 je le takrat močno zidana zdela, ako jo r Wogel nad pokopališčem postaviti ; križ >• ^ je bil je takrat zmagaven, also ga je ad grobovi zasadil.
) , Gaueintheilung".
nasprotnik V št. M a r t i nu pri Timencah je šolo napravil g. Stok e rt, ki ne zna slovenske besedice. Na Vratih nemški zvonec nosi g. Apriesnik, ki je že premil, knezoškofa nadlegoval zavoljo nemške šole. V Grabštanju je župan g. žl. Stern-feld, kteremu pa je nek nemšk pisar glava in roka. V Trušnjah je srenjski župan nemški ptujec g. Nagel e, kterega je pred kratkim „Slovenec" tako lepo popisoval in ravno zavoljo njegove nemškutarije tako pošteno pohvalil! Na Bistrici pri Svečah fužinski oskerbnik g. Kazettl še le na-inerja šolo napraviti in že dela za to, da , mora šola biti le nemška. V Porečah pri jezeru hočejo le skoz in skez nemško šolo imeti; pa celi svet ve za to, da je duša tega abotnega rogoviljenja celovški Nemec Avg. žl. Rainer. Tako se motijo Slovenci, tako se kujejo prošnjo za nemške šole:	to je
nemška propaganda ! —
.Prašamo, ali je treba takega agitiranja za to, da se nemški jezik vpelje v slovenske šole ? Tega gotovo noben pameten — tudi najhujši Nemec ali nemškutar ne — tirjal ne bo, tirjati ne more, da bi se z otroci, ki nemške besedice ne znajo, morebiti je še celo slišali niso, da bi se s takimi otroci začel pervi nauk v — nemškem jeziku.
Kaj tacega tirjati more le prismoda, ki ne ve, kaj je šola, ali pa hudobnež, ki hoče, da bi se slovenski otroci ničesar ne naučili, nikoli se nič ne zdramili in na višo stopinjo povzdignili, tiinveč še zanaprej in vselej ostali: „Dumme Windische.44 — Da se pa poznej no zanemarja nemški jezik, timveč da se slovenski otroci učijo tudi nemški brati, pisati, reči tudi po nemški imenovati in
Tudi ob Vcltavi se je Nemec vgnjezdil, hinavsko trdč, da oznanuje sv. vero. Ptuj nemšk puščavnik na Češkem, Giinther po imenu, samotnik, ki je bil svet zapustil, da bi popolnoma za nebesa živel, bilje še vendar toliko posvetnega duha ohranil, da je cesarju Henriku služil kot Efialt zoper kralja Bratislava, in SpitignieV je bil primoran, slovanske duhovne iz dežele zagnati in nemške v njo pripeljati. Odslej je fevdalni germanizem nesrečno Češko opletal s svojo krščansko mrežo; cerkve so postajale nemške zvezne trdnjave v tej deželi, in celo kralj, kakor Otokar, tega ni mogel več zabraniti. Se več. Kmalo je prišla nemška vladarska rodovina na slovanski prestol. Janez Luksenburški bi že bil skorej skorej svoje slovansko kraljestvo za nemško grofijo zabarantal, in cel6 sveta rimska cesarska krona, ktero si je češki narod na glavo postavljal, postala mu je le prehitro trnjeva krona! Peklenska mešanica med krščanskim in nemškim jo Nemcu tukaj tako dobro in po sreči izšla, da se je krivoverstvo Hus-ovo začelo, ktero se je od nemških jezuitov sicer zatrlo, pa ž njim vred tudi slovanski duh, in akatolične bukve so se sežgale, pa ž njimi vred tudi spomini narodnega jezika, ki so bili neskončne vrednosti !
Ob Visli in Varti so Slovani sicer tako srečni bili, da so krščanstvo zgodej sprejeli in slovanskemu apostolu Adalbertu se imajo
kratke stavke v nemškem jeziku narejati, — da se to godi po slovenskih šolah, to je vsakemu znano, kdor je le količkaj v šole pogledal. In prašamo:	ali to ni zadosti ?
Ali se more v ljudskej soli več doseči? Ali je torej treba tacega šuntanja? Postave o tej zadevi dane in veljavne, te postave so tako pametne, primerne in pravične, da si za naše okoliščine boljših misliti in želeti ne moremo. Naj jih šolski odbor, ki ga je deželni zbor v tej zadevi izvolil, le poišče, dobro prebira in prevdarja! Ako imajo gg. ti odborniki le količkaj pedagogiške žile, ne bojo teh postav podirali ali prenarejali. Pa bojimo se, da bode tem odbornikom Nemčija in nemški ježile bolj pri sercu, kakor pa slovenska omika in sreča ! O. poslanec Steiner, ki je te prošnje v dež. zbor prinesel, je adjunkt pri sodniji celovške okolice. Torej bi imel slovenski znati, pa nič ne zna. Začel se je sicer že večkrat slovenski učiti; ker pa slovenščina sama od sebe brez truda v glavo ne gre, popustil je vselej slovenski nauk. Dalje o šolskih zadevah, kakor sam pravi, se le „študije dela“ in ni mož za to, da bi šolsko prašanje izverstno reševal. Ako se bo v dež. zboru potegoval za to, da je v slovenskih šolah nemški jezik podučni jezik, po tem mu povemo v medočje, da pri svojih „študijah41 zastran šolskih zadev še ni prišel črez — abc. — Med odborniki je tudi mestni župan g. Nagel. Kako temu gospodu Slovenci ležijo pri sercu ali prav za prav v želodcu, vemo odtod, kako je lepo priporočal čitavnico tedaj, ko smo Slovenci prosili za tretjo tiskarnico. — Tretji odbornik g. Stokert je tisti nemški Čeh, ki je za slovensko šolo v Št. Martinu pri Timencah na vsak način hotel za učitelja —
zahvaliti, da se jim tukaj vera ljubezni in potrpežljivosti od Nemcev ni z ognjem in mečem zatrdila. Vendar Nemec ni nehal, da ne bi tudi tukaj blagonosnih kalčekov svojega političnega bogoslovja trosil, in poljski knez Konrad Mazovijski je bil tako dobrosrčen, da je nemškemu krščanskemu redu, kteri se je takrat — iz obljubljene dežele gregnan — nestanoviten po svetu potikal, meje svojega kraljestva odprl. Ta nemški red, kterega prva obljuba je „uboštvo44 bilo, začel je krščansko svoje delovanje na Poljskem s tatvino in dedinolovstvom. Herman iz Salice še ni stopinje v novo zemljo storil, in že se je dal od cesarja za državnega kneza postaviti, in si od njega prihodnje osvojitve v fevd podeliti. Tako so je kar od začetka Poljcem ukradla Kulmska (helraska) dežela in Dobfin, dokončalo se je barantanje za Mihalov, in goljufali so Lokjeteka za Pomoranijo. Zastonj je opominjala rimska kurija, da naj se povrne ukradeno blago ; zastonj je sodnijo ustanovila, in je celo nemški krščanski red s krščanskim prekletstvom kaznovala. Vse to je ostalo brez vspeha ; zakaj nemški red takrat, kakor leta 1848 nemški parlament je vse svoje krivično delovanje izgovarjal s svojim: „Drang nach dem Osten44. ‘) In ta silna želja je imela pred seboj prostorno polje in obširne namene. Zakaj za predrzno-krščanskim Poljskim ležala je ponižna-poganska Litva: obširen pro-‘) i,Silna želja proti vzhodu44.
- 406 —
terdega Nemca in je zavoljo te nemške šole nadlegoval vse šolske oblustnije. — (Joterti odbornik je g. J. Mayer ravno tisti, ki je rajnemu šolskemu svetovalcu Rudmašu še v grobu pravil v deželnem zboru 1. 1863 take debele in lažnjive, da se je vnela jeza in nejevolja po celej deželi. Celo pošteni Nemci so z zobmi škripali zoper tako nespodobno in sirovo obnašanje. Gr. Mayer je Rudmaša černil in osiral samo zavoljo tega, da je bil Slovenec in tudi Slovencem pravičen. In ravno te dni je g. M. vnovič pokazal, koliko pravice in serca ima do Slovencev. Gr. Rossbacher je vložil pri mestnem odboru od veliko meščanov podpisano prošnjo, naj se teržni prostori bolj primerno po celem mestu razdelijo, da ne bode po nekterih ulicah in prostorih veliki in ne varna goječa, drugod pa vse prazno in mertvo. Zoper to pravično in sploh pohvaljeno prošnjo je g. Mayer vložil nasprotno prošnjo, v kterej tirja, naj se una prošnja spodbije. In veste, kako je to dokazal ? Ni verjeti, da deželni poslanec kaj tako strastnega in krivičnega pisati more. Mayer pravi: „Der Aureger der Petition sei cin Mann, der fruher viel iin Siidslavischen gemacht habe.“
Peti odbornik jo g. dr. Erwein, kte-rega spoštujemo kot pravičnega in zmernega moža ; ako ta odbor kaj pametnega na den spravi, imamo se Slovenci njemu zahvaliti. Prej ko ne pa ostane njegov glas v manjščini in glas vpijočega v puščavi. — „ Taki so odborniki, ki bojo razsojevali o slovenskih šolah :	Nobeden ne zna trohice
slovenski in skorej vsi so zraven še prc-vejeni in prenapeti Nemci. Že vemo, kam pes taco moli in kaj imamo pričakovati. Svesti smo si sicer, da bojo premil, naš knezoškof, ki so zdaj duša in glava vsega šolstva in vseh šolskih postav, in so viši pastir nemških in slovenskih očic, glas svoj povzdignili za pravico in resnico pa krepko zagovarjali dane in veljavne postave; — pa po duhu, ki veje v rasem deželnem zboru, bojimo se zares, da se kaj sklene, kar pokonča vse slovenske šole in vse veselo in lepo sadje, ki so ga slovenske šole posebno v novejših časih donašale. Kar nas pa tolaži, je to, da ni še vse postava, kar deželni zbor sklene. Visoko ministerstvo ne bode priporočalo svitlemu cesarju, naj poterdi sklep, ki žali naj svetejše pravice zvestih koroških Slovencev in jim zapira pot do omike in sreče na večne čase.
štor za nemško krščansko propagando ; in že se je na Kurlanškern v zasedi skrival me-čarski red za to koristno križarsko vojsko. Sicer je hotel litovski knez Mindovo ta na-ad prehiteti ter je kristijan postal ; pa tu-aj in povsod, kjer je šlo za nemško sebičnost, pokazal se je idealistični Nemec čuden realist. On ni upal veri, doklor ni dežele v svoji roči imel, in s tem ne zadovoljen, da mu je Mindove svoje kraljestvo za dedino zapisal, hotel je to že še živemu vzeti, tako da nesrečnemu novospreobrnjen-cu nič drugega storiti ni bilo, nego od vere spet k poganstvu odpasti. J) Nastopnik Min-dovov, Gedimio, se je hotel temu nevarnemu posrednjetnu odpravniku krščanske vere umakniti ; obrnil se je neposrednje do papeža ter za se krst prosil; toda nemški red se nobenega sredstva, to zabraniti, ni bal, in umoril je celd kriščanske mnihe, kteri so v Litvi evangelje oznanovali, ktero od Nemca ni bilo patentirano. 2) V tej sili se je
‘) Ep. Papae Joh. XXII. ad Gediminum (apud Rai-naldum s. a, 1324) Predecessor tuus Mindove, cum toto suo regno fait ad fiđom Cjristi conver-eus, scđ propter atroces et innumerabi-les injurias fratrum ordinis Teutoni-corum a fide ejusmodi recesserunt, etc. — Ako papež sam zoper nemški red s takimi ostrimi besedami govori, je menda spričevalo jasno, da so ti ljubi vitezi med Slovani kolikor mogoče sebično in divje ravnali. Saj so potem tudi protestantje postali 1
*) Ep Papae Job. XXII. (1. c. s. a. 1323. 1324.)
Avslrijjinsko cesarstvo.
ATu Huiii^jii 8. dec. »-» (D ežcini zbor i. Razno novice.) Iz praškega zbora (glej dopis „iz P rageu) naj omenim nekaj o vo-htvenem redu. Zuauo je, da so lani in že poprej narodni poslanci deželnega maršala interpeb rali, naj on priskrbi, da se volitni red še v tem zboru prenaredi , da bi prihodnji poslanci že po novem redu izvoljeni bili. Ali kako so se začudili vsi poslauci, ko jim je v pred-zadnej seji deželni maršal rekel, da se pre-naredbe volitvenega reda ne morejo zdanje-mu zboru predložiti, ker še ni zadosti gradiva nabranega in ker bo tudi v kratkem konec deželnih zborov. Kakor nam' zadnji telegrami iz Prage povedo, je zopet Lev Thun s 102 poslanci prošnjo podal, naj se še v tem zboru volitni red pretresa. To je jako važno za nas Slovane, kterim so zdauji volitni redi toliko krivični.
Iz gališkega zbora se sliši, da je večina sprejela federalistično atlreso zato postavljenega odbora, pa da so Rusini proti tej adresi protestovali in da je celo Rusin Dobržanski predlagal drugo adreso, v kterej se prosi, naj se zopet februarna ustava z državnim zborom vpelje. Kaj Rusini s tem namerjajo, ni prav jasno : ali se mislijo oni celč z Nemci združiti, da bi le količkaj svojih pravic si pridobili, ali jim je to le samo šala, da s tem Poljake strašijo? Pa naj bode temu kakor hoče, jasno nam vendar to kaže, da je razpor med Poljaci in Rusini jako velik ia za vse avstrijansko Slovanstvo prežalosten ! — Tudi dal matin-ski, istrijanski in goriški zbor so posebne adrese kot odgovor na cesarjev manifest poslati sklenili, pa v teh adresah ni nič ali le celo malo o deržavopravnih prašanjih govora. — Hrvaški zbor pošlje posebno adreso na cesarja, v kterej prosi, naj se v kratkem pravila jugoslovanske akademije potrdijo , ker zbor no more od poprejšnjih pravil jenjati. Poslanec P e r-kovac, vrednik „Pozora“, je svoj mandat zarad „politiških razlogov11, kakor sam pravi kot deželni poslanec položil. V čem ti po-litiški razlogi obstoje, ni znano.
Govori se tudi, da se mali zbori in zbor-čiči še pred Božičem končajo, češki in ga-liški pa še le 20. januarja 1867. — Vladina „Dunajčanka11 nam naznanja, da se morajo po najvišem povelji cesarja samega obravnave proti generalom Bcnedekom, Henik-steinom in Krismaničem ustaviti. „Dunajčanka11 nam med drugim tudi razlaga, da
Gedirain združil s Poljakom Lokietekom; polja pri Plovcih so bila priče nemške sramote, in kmalo Be je izpeljala verska in politična zveza Litovske in Poljske dežele. Kraljica Jadviga je podala knezu Jagielu s svojo roko tudi sveti križ in poljsko krono, in Litva je sprejela od Poljske dežele svojo vero, svojo ustavo in svoje svoboščine. Se do sedaj nam zgodovina nobenega primera pokazati ne more, da bi se dva naroda tako različnega rodu, tako različnega jezika, tako različnih verskih, narodnih in političnih izročil zedinila bila — in sicer zedinila tako hitro, tako stanovitno, brez prelivanja kapljice krvi; — in še so časi dalnji, kader bi se kaj takega zopet zgoditi moglo. V- s krščanski svet je občudoval takrat to resnično krščansko novo zavezo. Pa za nemško svest je bila ta zaveza če strašnejša kakor slovansko evangelje Metodijevo in slovanske pridige Gotšalkove. Kakor so bili tudi vitezi nemškega reda zaljubljeni, vendar niso mogli razumeti, kako da je nježr.a ženska roka in ne železna viteška pest poganski narod v katoliško cerkev pripeljala; kako mila in ljubeznjiva je tudi njih vera bila, vendar so se grozili krsta, ki ni hotel krvav biti. Poslnžili so se istih sredstev, kakor poznejša leta 1848 njih „nemški bratje11 v velikem vojvodstvu Poznanjskem: obrekovanja, opravljanja in hude sile. Ni še takrat bilo dopisovavnih pisarnic, da bi nesrečo Poljske zemlje s spletninami časopisne
je vse velike nesreče letošnjega polletja Benedek sam kriv, ker ni bil kos takemu poveljstvu. V kratkem tudi pride na svitlo natančen popis letošnje nesrečne vojske. Nesreča je pačvtudi nesreča ! — Kmetijska zbornica na Štajerskem je Kaiser-felda za svojega predsednika izvolila in cesar je tudi to volitev potrdil. Bode on li kaj na Slovence gledal, da dobijo vendar enkrat že dolgo obečani kmetijski list! Slovenski kmet na spodnjem Štujerju se nikoli ne more kmetijskega društva poprijeti, ker mu je ptuje — nerazumljivo. Poljedelstvo le na narodnej podlagi cvete !
Še nekaj imam omeniti in to je o deželnih poslancih. Kakor je vam že znano, bodo zdanji deželni zbori le prav kratko časa skupaj, potem bodo čisto nove volitve, pri teh pa bode treba, vse moči napeti, da doborno prave narodnjake , pa tudi bistroumne, energične zastopnike. Da se to doseže, mora se posebno kmet bolje o delovanji zdanjih deželnih zborov podučiti, da potem ve, kaj in kako je voliti. včul sem od neke strani, da rodoljubi na Štajerskem namerjajo delovanje svojih poslancev — dvojice Hermana in Razlaga — v posebni knjižici popisati ; treba bi samo še bilo, da se to od vseli deželnih zborov slovenskih zgodi in to v posebnej knjigi na svitlo da. To pa bi se moralo v kratkem zgoditi, sila važno bi bilo za prihodnje volitve; tudi čas bode že, da se slovenski volilni odbor konstituira, kakor na Češkem, in ta naj bi kandidate priporočal! Slovenci na noge, časi so važni in če zdaj pravic ne dosežemo, so znabiti zgubljene za dolgo časa 1 Srčnost velja!
Iz Prage. —r—. Znano je, da je tudi naš deželni zbor sklenil poslati adreso pre-svitlemu vladarju. Ima pač letos za to vzrokov dovolj, gotovo več kakor prešnja leta. Naročeno je bilo torej koj v prvi seji devetim poslancem, naj izdelajo načrt, ki bo za podlago pri izdelovanji. Toda že v načrtu se odbor ni mogel zediniti. Prišle ste torej dve osnovi pred zbor. Večina, t. j, odborniki velikih posestnikov:	grofa Lev
Thun, Clam-Martinic, knez Lobkovic in pa povcrjenci občin :	dr. Rieger, dr. Brauner
in Zeithammer so podali svojo , poverjenci mest pa — sami Nemci, kterim je vodja znani centralist prof. Herbst — pa svojo posebno osnovo.
Sila važna tudi za nas je kratka pa je-dernuta adresa nasvetovana od slovanske večine.
zavrženosti zamrežili; nemškega reda vitez je že moral s tem zadovoljen biti, da je svoj divjaški križ pod pisma stavil, ktera so to zavezo grdila in Poljsko neslišanih hudobij dolžila. Poslali so so jadrniki do papeža in do evropejskih vladarjev, da bi Ja-giela črnili, njegove namene sumnjali, in vse njegovo djanje kot sramoto za krščanstvo popisovali. Vendar to nikogar ni motilo, in ker besedo niso pomagale, segli so k meču. Bila pa je prava sodba božja ta ista bitva pri Grunwald-u, ki je mčči nemškega reda smrtno rano vsekala, akoravno je bil Jagielo tako slab politikar in tako dober Poljak, da je velikodušno sovražnika izpustil, ki je pod njegovimi nogami zdihoval. Od te dobe je »noč nemškega reda zmiraj bolj iu bolj hirala do tega istega poniže-vavnega vazalstva Torunskega pomirja; in ko je red spoznaval, da kupčija z dušaroj v imenu svetega križa nobenih obresti več ne donaša — je velika krščansko - nemška agentura likvidirala, in redovna posestva * oblastjo katolicizma pridobljena so se pod firmo Luteranskega novoverstva v posvetna •preobrnila.
(Dalje pride )
— 407 —
V vvodu izrekuje ponižno zahvalo Nj. Veličanstvu za milostno uznanje vernosti in zvestobe dokazane v nesrečnih ravno minulih časih, in pa za obilne darove in tolažbe, ki jih je vladar delil o svojem potovanji po čeških deželah. Posebno pa je hvaležen za cesarjevo obljubo, da bo škoda, ki so jo trpeli za vso državo, tudi od vse države, kakor se spodobi, povrnjena, in izrekuje se trdno upanje, da bo vlada tudi v resnici skrbela za to, da se bo velikodušna ob ljuba tudi v tem duhu, v kterem je da-»a, brez odlašanja uresničila. Dalje pa pravi;
„Toda ne le zdraviti rane, ki jih je Utrpelo blagostanje naroda, je sklep cesarjev, ampak obljubil je tudi, da se bodo ustavne zadeve za trdno uravnale.
Žalostni začetek vojske je prerusil prizadevanje cesarjevo in žalostni konec je težave razmnožil.
Cilj ali namen pa ostane in ne trpi ni-kakoršne spremembe. Kakor prej ima zbor tudi zdaj prepričanje, da ustavno uredbo države je po pravu doseči mogoče le po poti zaznamovani od Vašega Veličanstva, po prostovoljnem in odkritosrčnem poraz-umljenji, opirajočem se na neovrgljivo podlago oktoberske diplome 1860 in da nator-nerau ustroju in potrebam Avstrije zamore zadostiti le taka ustava, ktera je porok moči in obstanka ter samoupravnega vladanja njenih kraljestev in dežel.
To prepričanje so v nas nezgode poslednje dobe le še bolj utrdile, da se ima zavreči vse, kar bi utegnilo rušiti edinost cele države, pa tudi da začeta samouprava j in politiška zavednost kraljestva češkega niste krivi slabosti Avstrije, ampak ste raje izvir moči, ki se vedno pomladuje. S trdnim tem prepričanjem preudarjaje po zaslugi nevarnosti netajne, s kterimi pri-godbe letošnjega leta grozd prihodnjosti če-! ske zemlje in cele države, ali zato vendar 1 še nikdar ne izgubivši poguma ponavljamo zatrditev slavno izrečeno v adresi lanskega j leta, da čemo vladi Vašega Veličanstva na ' poti državnopravnega porazumljenja, nazna-1 deni v manifestu 20. septembra m. 1., stati na strani k zvesti pomoči, ponavljamo jo v ' zaupanji na besedo cesarjevo, ki zagotavlja postavnim zastopnikom vseh kraljestev in ' dežel gledd na ustavno uravnanje glas enako Važen.“
(Konec pride.)
I 'I 1
II i’
i»
r
j
1
t!
e(
n
,1
e
t
ii
o)
e1'
U>
i
Slovenske dežele.
Iz Celovcn. (Nemški federalisti; dež. zbor; vojaška razsodba.) Srčno nas je veselilo, da se je stranka nemških federalistov na Danaju spet oglasila. „Zu-kunft“ št. 283 donaša dopis, v kterem imenovana stranka svojo žalost in nezadovoljnost naznanja zastran adres, ki so jih skovali nemško-liberalni dež. zbori, pa tudi zastran govorov, ki so se pri teh debatah razlegali po nemških zbornicah. Dalje obžaluje , da nobeden nemških govornikov ni govoril tako zmerno in trezno, zraven pa tudi tako krepko in rezno, kakor dr. Lad. Rieger v Pragi. Le federalizem, kakor ga je ta, govornik priporočal, zamore rešiti Avstrijo in njene narode; dualizem pa bode skorej tako žalosten konec storil, kakor centralizem; Slovani so federalisti, in Avstrija kode le tako dolgo stala, kakor dolgo jo deržijo Slovani. Tako pišejo ti pošteni nemški federalisti na Dunaju in še pristavljajo, da so to sicer grenke pa tako jasne in resnične razmere in reči, da je neumno tajiti ali zakrivati jih. — Tudi naš dež. zbor se je menda nekaj zbrihtal in streznil. Slišimo, da bode adresin načert kaj mirno in pohlevno pisan in tako osnovan, da ne bode prilike dajal gorkim debatam. To je kaj pametno in hvalevredno. Govori se tudi,
da bode dež. zborom skorej konec in sicer še pred božičnimi prazniki. Pri nas bode dež. zbor sam od sebe skorej pri kraju, ker vse svoje predloge in dela, kar jih ima pripravljenih, v 3—4 sejah lehko dožene. — Po vseh kavarnah in gostilnicah se ravno-zdaj le govori o generalih Benedeku, He-niksteinu in Krismaniču. Vojaška sodnija namreč v „Dunaj. Novinah“ razglaša, da je preiskava zastran nesrečne letošnje vojske do jasnega dokazala, da cele naše nesreče in sramote ni kriva nobena hudobija, nezvestoba ali izdaja, temuč samo Be-nedekova — neumnost in nesposobnost. Ravno to je tudi „Slovenec“ sprva trdil in že tedaj, ko so vsi časniki in vsi ljudje vpili o izdaji in prodaji, rekel je „Slovenec Neumne glave naših vojskovodjev so naše izdajice. In res je temu taka. Zatorej so se ti gospodje samo s tem kaznovali, da so vsi stavljeni v penzijon. Ali in koliko imajo na leto mirovine, ne vemo, — mi le to terdimo, da je beliča niso vredni.
Iz Velikovca. 7. dec. $ (Gledišče, Ogenj. Sej m ) Tu imamo zopet gledišču, to da ne tacega, kakor jih imajo po velicih mestih, pa vendar je prav prijazno napravljeno. Družba igralcev je prav ljuba in kaj pridna. Pa kaj to pomaga, če ljudstvo tukaj ne mara za gledišče, ki se za to večkrat tudi le slabo obiskuje. — Bilo je 27. novembra okoli 10. ure zvečer, in glediščna igra gre ravno h koncu, kar nastane velik hrup in se razlega klic:	„Ogenj! Gori!**
Igralci in gledalci zapustč mahoma gledišče in se tlačijo proti durim. Ljudje derejo proti novi cesti, pri kteri sta ena usnjarnica in zraven stoječi skedenj gorela. Rešiti ni bilo nič več mogoče. Velika sreča je pa bila, da je po strehah sneg ležal, da se niso od isker, ktere je veter dalječ okoli nosil, vnele. Pogorelca sta bila zavarovana. — V pondeljek 3. dec. je bil tukaj sejm. Ljudi je bilo od jutra do večera toliko, da ni bilo skorej nikjer nič prostora. Prodalo se je tudi dosti. Živine in žita se je pripeljalo od vseh krajev, kar se je večidel tudi prodalo. Živina so je celo v daljne kraje odpeljala.
Zdaj bo pa gotovo tudi mesu cena poskočila, da bomo vsi hudo čutili. Mesarji in peki pač še zmiraj dobro shajajo !
Od Savine. (Nekaj krivih mnenj.) Čudne reči se v naši Avstriji godijo. Omikani ljudje take misli in umišljije imajo, ki so navadnemu in pametnemu muenju ravno nasprotne.
Takošnim mislim se pravi, da so para-dokson, kar je grška beseda, ktera v našem jeziku pomenja krivo ali nepravo mnenje.
Paradoksonov je „Slovenec1* že mnogo posebno pod napisom „Stari zbori — novi zbori** navel, nekaj pa jih še jaz tukaj omeniti hočem:
1.	Za močno Avstrijo je eno edino mi-nisterstvo potrebno, bodi si v Beču, Pešti, Pragi i. t. d. Dvojnih ministerstcv ne nahajamo v nobeni dobro organizirani državi, in že 1848ga leta je Avstrija z ministerst-voma v Buču in Pešti na kraj pogube prišla, tako da je mnogo krvi teklo, preden se je država na pravo pot uravnala. Pa vendar avtonomisti štajerskega deželnega zbora na vladin odpis v svoji adn.si nasvetujejo, da naj bi se madjarska ustava od 1. 1848 popolnoma ponovila, to je, da naj bi se razun ministerstva v Beču tudi v Pešti takošno ministerstvo napravilo, kakoršno je 1. 1848 bilo.
Ali to ni paradokson?
2.	Poslanec Hermann je Nemec, on tudi ne taji svoje narodnosti, pa je nam Slovencem pravičen in nas zagovarja. Poslanec Blagotinšek je Slovenec, pa se dela, ko da bi bil Nemec, in v deželnem zboru nasprotuje Hermanu kakor tudi Razlagu, kedar za Slovence kaj govorita. V seji 3. decembra je Razlaga napadal, ako ravno ta ni besedice izustil.
Ako bi po tern takem kdo mislil, da Blagotinšek ni renegat, to bi vendar bil paradoksom
3.	Ako Slovenca prašaš, kaj da je, djal bo, da je Slovenec ; Lohninger pa v deželnem zboru pravi, da so vsak Slovenec le za Štajerca imd.
To je velik paradokson !
4.	Herman in Razlag sta od Slovencev za poslanca izvoljena, Lohninger pa pravi, da nimata pravice, kot zastopnika slovenskega naroda obnašati se.
To je Še veči paradokson!
5 Ako bi kdo mislil, da se g. Lohninger in še več druzih poslancev, ki so tudi od Slovencev izvoljeni, kot zastopniki slovenskega naroda obnašajo, to bi pa bil največi paradokson!
las Kratica: 6. t. m. jc obhajalo društvo „Slovenija** drugi tihi večer na čast našima poslancema. V nagovoru pozdravlja predsednik gosp. Ko celi g. Hermana in dr. Razlaga, ter omenja njune zasluge za slovenski narod; izreka tudi upanje, da za prihodnjo sejo bodeta že imela kaj več enakomislečih tovariev v štajerskem dež. zboru. G. d. Razlag se zahvalivši za pozdrav opominja mladino, da naj se zvesto derži narodnega gesla, da se trudi in prizadeva, da bode zamogla z vedostmi in krepkim postopanjem narodu koristiti. Ravno tako tudi Herman, ki pripisuje naše žalostno stanje krotkosti naših očakov , za to opominja, da morajo potomci biti bolj ponosni, zanašaje se na svojo moč in vrednost. Zatem so se verstile zaporedoma mile slovanske pesmice, govori in napitnice ne samo v slovenskem, ampak tudi v hervaškem, serb-skem in češkem jeziku. Med njimi naj omenim napitnico g. dr. Muršeca, ki nas je s svojo nazočnostjo počestil. Slednjič nas je še g. dr. Razlag razveselil z novico, da je za jugoslovansko vseučilišče že 300.000 g. zbranih, da so slovenski rodoljubi že tudi denar nabrali , ki bode začasno v korist matice, po osnovi vseučilišča pa za štipendije.
Troj edina kraljevina.
Od hrvaške Drave. (Nemškutarji in Madjaroni). Vsaka ptica leta k svojemu jatu ali gnjezdu, le mi Slovani ne poznamo tega zakona božje narave. Vidimo in priznavamo, da nam je treba vzajemnosti, kot ribi vode, da se ubranimo nevarnim neprijateljem, ki nam žugajo od vseh krajev ; ali kaj malo pokazujemo z djanjem, ki edino velja, da smo pripravljeni eden drugemu pomagati in kot en mož složno delati v naših najsvetejših zadevah. Ali kaj spominjam vzajemnosti! Mi še ne vemo veliko eden za druzega, ker si tako redko dopisujemo. Temu so priča naši časniki. —
Posebno zdaj bi bilo potrebno, da se vsaka dogodba, bila vesela ali žalostna, ožnanuje bratu, ker se je začelo delati o našej političnej zvezi.
Povem vam tedaj nekaj, ljubi Slovenci, kar se misli, dela in kuje po mojem kraju lepe Trojednice.
Vseh nas se oči^ obračajo na naš zbor, ter od njega pričakujemo, da nam ohrani in pridobi, kar se da obraniti in pridobiti. Dobro poznamo težko delo, ki ga ima naša liberalno-narodna stranka; zakaj protivniki so zviti in ne hodijo po ravnem potu, tudi so silni, ker jim je zdaj v Avstriji skoro vsemogočna sila za hrbtom. Naše vladara-nje za Mažuraniča bilo je v rokah Schmer-lingovih, zdaj za Kuševiča je pa menda še bolj v rokah MajlAthovih. Sreča nas je obvarovala Schmerlingove zanjke, zatorej se trdo nadjamo, da nas obvaruje tudi Majld-thove. Po kotih se sicer pogovar jajo o nevihti, ki jo pripravljajo prijatelji. „Madjarorszaga“ našemu zboru. Namerjajo namreč na enkrat vsi naši mnogobrojni madjaronski velikaši, ki še dozdaj niso na zboru, pridreti v od-
408 —
ločenem času v zbor in predložiti zvezo z Madjarsko in hiranje poslancev za madjars-ki zbor v Pesto. To bi bila velikanska pa tudi presramotna demonstracija ! Ali narodni poslanci bodo znali to privilegirano vojsko zdanje vlade tako slavno pobiti, kakor so pobili komandirane viteze poprejšnje vlade. Naši madjaroni sicer molčijo kot ribe v morju, in bi človek v javnem življenju mislil, da so jih vse muri popili ; pa tem bolj tuhtajo in snujejo po kotih med seboj- Ako imate vi nemškutarjev cele trope, brojimo tudi mi veliko kardelo madjaronskih zvitih glav. Pomnimo pa, da je ni slavne zmage brez borbe, da se nič velikega ne doseže brez truda in požrtvovanja ! Primeri v zgodovini nam kažejo, da le srčnost in stanovitnost obvelja! Za.toivj možato in krepko naprej 1
Naši deželni zbori.
Koroški. 10. dec. je bila 7. seja. Naj-pred je bila vložena prošnja, v kterej fuži-narji prosijo, naj se dež. zbor za to poganja, da se stranske železnice pri Rudolfove j železnici s poglavitno čerto ob enem staviti začnč. Prošnja se je sporočila odboru za Rudolfovo železnico. — Po tem se je posvetovanje zastran deželne zakladnice nadaljevalo. Iz tega zvemo, da se bode 1. 1867 za dež. ceste 47.196 gld., za vodne stavbe pa 5000 gld. potrebovalo. Čudila se bo cela dežela , da se svilorejnemu društvu ni dovolilo tistih 100 gld. reci Isto gold., za ktere je to društvo prosilo. G. Breyha in dr. Rulic sta kaj pametno in moško podpirala to pohlevno prošnjo, pa padla je. Na unej strani so je pa na „vojaške naučne naprave11 dovolilo 4600 gld., za oskerblje-vanje bolnih11 49.178 gld., za „stavljenje 08ipencu 3178 gld.— Pri razgovoru o „deželnih posestvih11 dopričal je dr. Rulic, da nektero posestvo deželi več stroškov napravlja, kot dobička donaša, in nasvetuje, naj se taka posestva ali prodajo ali celo komu darujejo, to bode boljši za deželo ; pa le 6 odbornikov je vstalo za njegov predlog. — 12. dec. je spet seja, in na dnevnem redn stoji nadaljevanje posvetovanja zastran deželne zakladnice in Rudolfove železnice.
Ptuje dežele.
Pruska. Bisraark misli neki za gotovo avstrijsko vlado zavolj hanoverauskega kralja in nekterih družili zadev, ki se jej ne gode po všeči, prijeti. To iu še več družili reči kaže, da se nam bo javeljne mir ohranil, zlasti ker Beust res nekako v nemške in poljske zadeve dregati hoče. Na 'Saksonskem se pa Bismarku vse po volji dela.
Razne novice.
* (Rudolfova železnica) zanimiva zdaj celo deželo. 12. dec. se je v
Italija. Vlada je poslala namesti Ve-gezzi-a, ki je obolel, druzega posrednika, z imenom Okelo, v Rim, da so dogovarja s papeževo vlado o cerkvenih pa tudi, če to prav šlo in bodo okoliščine nanesle, o der« žavopravnih zadevah. Po časniku „Italia11 bi ital. vlada celo rada škofe od prisege oprostila, če bi bilo upati, da bi se potem kaj dobrega napravilo.
Turčij a. Iz Carigrada naznanjajo vladina poročila, da ni bilo nobenega boja na otoku Kandiji že več ko 14 dni; takrat namreč so mnihi samostan „Arkadi11 razrušili in tedaj je poginilo več sto vstajnikov, ki so bili tamkaj vtaborjeni. Kandi-jotje so po tem sporočilu popolnoma (?) obnemogli.
Rusija. Razdor med rusko in papeževo vlado je popolnoma. Pogodbe od 1. 1847 ne veljajo več. Vse, kar spada v verske zadeve, obravnovale bodo dotične oblasti na Ruskem in Poljskem. — Najnovejša pisma od ruske meje pravijo, da ni na ruski meji ne ruskih ne avstrijskih vojaških kardel videti.
[ Francoska. Napoleon se menda še nič dobro ne počuti. Prav lahko nam danes ali jutri umerje, kakor zasebna naznanila poročajo. — Cesar Maks je najberže na poti v Evropo. — Zakonodajni zbor se
prične 14. jan. 1867. Vladini možje se ga neki hudo bojč.
Brezah pričakovala komisija, kterej je bilo zaukazano, naj še enkrat obhodi Rudolfovo železnico. Tudi iz Celovca se poda tjenek deželni odbornik, da bode priča pri tem komisijnem preiskovanju. 15. dec. se začne v resnici stavba te železnice. Najpred se neka gora poseka in se jame na več krajeh kainnje lomiti.
*	(Slovenske bukve) za jetnike in jetnice po Primorskem se iščejo. Kakor je više deržavno pravdništvo v Gradcu tako je tudi više derž. pravdništvo v Terstu družbo sv. Mohora v posebnem dopisu prosilo, naj mu kolikor le premore, slovenskih knjig v Terst pošlje, da se pri primorskih jetn šnieah slovenske knjižnice napravijo. Te dni še pošljemo naprošene družbine knjige, kar jih imamo. Tudi v Gradec smo jih posijali in c. k. deržavni pravdnik v Celovcu, g. žl. Frauendorf se je pri družbi sv. Mohora za nje prijazno zahvalil v — slovenskem pismu.
*	Znani vrednik laškega lista „Tempo11 ; v Trstu g. Antonaz, ki je iz Avstrije iztiran
bil v začetku letošnje vojske in zdaj svoj list v Benetkah izdaja, ta se kaj zelo prizadeva, v južnih krajih avstrijskih prebivalce, se ve da Lahe, našej državi izneveriti in njih dežele tako o svojem času z italijansko združiti. Njegovi poslanci neki zelo hodijo po teh krajili okoli in šuntajo ljudstvo zoper vlado. V ta namen se je osnoval tudi v Vidmu nek odbor z naslovom :	„Comitato per la liberazione deli’
Istria11, in v Veroni :	„Comitato centrale
Trentino11. Vlada naj pač dobro pazi, da se temu rogoviljenju enkrat konec stori in naj pred vsem pravi položaj teh tako imenovanih laških dežel pregleda in spozna, da je nje dolžnost, vendar enkrat toli zatirane Slovane podpirati in jim dati , kar jim po vsej pravici!
*** Kakor zvemo, prepustilo se je vse pridelavanje in razprodavanje idrijskega živega srebra gg. Weikersheim in Comp. na Dunaji. Vendar ne velja to za cinober in druge rudnine.
*** V kratkem izide eden ali celo dva zvezka „Klasja s domačega polja11. Naj bi vendar našlo to lepo delo pot vse slovenske kraje, in obilo podpornikov: Vojskine komati j e ip druge nezgode bile so vzrok dolge zamude.
*** „Valenštajn11 dobiva se , kakor smo že zadujič naznanili, v čitalnici ljubljanski in pri bukvurju Lercherji po nizki ceni 1 gld. 50 kr. Naj ga pridno kupujejo naši domoljubi.
*	Tekoče leto je bilo 5479 ljudi iz Koroškega po poguanstvu (šubu) odpravljenih. Za enega pognanca se plačuje 1 gld. S?1/# kr, torej znašajo vsi stroški za po-gnance za letošnje leto 8600. To je strah ! —
*	Kakor slišimo pripovedovati, napravili so dunajski slovenski dijaki na vseučilišču posebno pevsko in tudi književno društvo, in kakor se kaže, napredovale bote obe društvi dobro, kajti Slovenci imajo izvrstne pevce. Mislijo tudi konec januarja svečano obhajati spomin pesnika Prešerna. Slava jim!
*	„Slovanska Beseda11 na Dunaju napravi 18. t. m. v dvorani vrtnarskega društva veliko besedo v spomin slavnega
hrvaškega Leonida — bana Nikola S u- ! biča Zrinjskega. Pozivi so spet tako velikanski kakor lani, tiskani v 7 jezicih. Gotovo bode sijajna ta beseda.	Z
* Predstojnik celovškega kmetijskega * okraja g. Prettner je zavoljo bolehnosti * odstopil. 6. t. m. je bila nova volitev in izvolil se je g. dr. Vil. M i 11 e r d o r fe r, Z advokat in posestnik grajščine Golek. Za
odbornike pa so izvoljeni gg. baron Knob-(o c h, Gironcoli,
Liebig in
S c h a ut a.
* V celovŠkej bolnišnici je bilo konec oktobra 200 bolnikov. K tem jih je na-rastlo meseca novembra 247, tako da je bilo vseh vkup 447 bolnikov. Od teh se jih je ozdravelo 176, umerlo pa 16, tako da je konec meseca novembra ostalo še 255 bolnikov in bolnic.
* Znano je, da so premilost. knezoškof Valentin osnovali za duhovnike kerške škofije družbo sv. Modesta. Namen te družbe ’ je , duhovnike v sili in potrebi podpirati. Tudi letos je ta družba razdelila okoli 600 gld. med duhovnike, ki so po bolezni ali nesreči prišli v zadrego. Lepa pomoč 1
* Društvo v podporo ubogim pa pridnim realčanom je imelo 9. t. m. veliki zbor, pri kterem je bil pervi stanovitni odbor tega društva izvoljen. Za pervosednika je bil izvoljen tukajšnji trgovec in dež. poslanec g. Gub. Jezernik, za njegovega namestnika stolni korar g. dr. Val. Milar; za dnarničarja g. Drag. Radler; za tajnika vodja g. Jož. Payer; za odbornike pa še g. trgovec Pet. Merlin, g. profesor dr. Bran dl in g. profesor And. Einšpie-ler. To društvo je kaj vredno, da ga podpirajo vsi blagoserčni prijatli šolske mladine. Za eno leto se plača samo 2 gld.
Odperta listnica.
ij
l
Gosp. L. T. v. K.: Ravno smo začeli v j „Besedniku11 dalji rokopis, kterega ne moremo pretergati; zatorej prosimo za poterp-1 jen je. — Gosp. A. P. v Gr.: Le pogovar j a j ta se in delajta vzajemno, kakor se vama dozdeva. — Gosp. —š— v Ljublj, Prav-lepo prosimo za redno dopisovanje. — Sl- ' cent ra ln. odboru Zrinsk. sveča- | nostj v Zagrebu:	Pod št. 124 je tu- j 1
kajšna čitalnica 25. novembra poslala slo- 1 vensk telegram, kteri se pa nikjer ne omenja. Morebiti da ni došel v Zagreb? Prosimo, naj se nam kratko naznani, da, če bode treba, storimo potrebnih korakov in popra-šamo, kaj in kako? — Gosp. Tr. J. v R-Zastran „Slov. Prij.11 je le pomota, imate vi prav.
Loterija.
Gradca, 5. decembra:
93	9«	95	84	«.
Prihodnje srečkanje je 12. decembra 1866.
Danajska borsa 12.	decembra 1866.
5"^ metalike	.	.	.	59 15
6% nacijonal	„	.	. 66.70
1860 derž. posoj .	. 81.10
Bankine akcije .	.	,	. 712,—
Kreditne „	. 151.60
London	....	. 12970
Novi zlati ....	.	.	.	6.14
Srebro	.	.	. ’ . 128.60
Izdatelj in odgovorni vrednik J. Božič. Tiskar J. pl. Kleinmayer. Odgovorni opravnik B. B »rts oh ing er.