M
Roza.
Izdalo i založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
Spisal . Fr. Celestin.
V LJUBLJANI. N a tisnola Kozalija Eger. 1869.
1M Z kJl
O s o b t:
Roza.
Jurij, njen strijc in varuh. Baron Mirko, njen ljubček. Anže, njegov sluga. Marjetica, strežnica Rozina.
Godi se v nekem velikem mestu, v salonu Rozinega stanovanja.
dejanje«
mm nmsm.
Marjetica (pospravljaje po sobi poje).
Ne bom se možila Na strme gore, Ne bom je nosila Na glavci vode!
Ha, ha, smijati moram se na glas! — Kako j'e čudna gospodičina! Sovražen, gnjusen jej je moški rod, In to sovraštvo šteje si v ponos. Pa vendar se barona veseli Na tihem vže dva dni, poznam jo dobro. Baron ima pač priti vsaki čas, Sedaj pa ona v sobi tam ostane, Tu čakati pa mora je ubogi.
(Smehljaje se.)
Ne vedla bi se jaz nikdar tako, " Jaz nemam trdega srca.
(Sliši se trkanje na srednjih vratih.)
Le notri! _ 1 *
4
tsati pmior.
Baron Mirko. Anže. Prejšnja.
Marjeticam.
Gospod baron!
Baron.
Oglasi urno me Cestiti gospodičini!
Marjetica.
Oj koj,
Gospod baron, oj kojoglasim vas Cestiti gospodičini!
Baron.
Izreci
Ponižni moj poklon.
Marjetica.
Izrečem ji
Poklon ponižen.
AniC (stopivši stopinjo proti Marjetici).
Ej, Anžeta pa Ne vidiš več, Marjetica?
Marjetica.
Gospod
Strežaj, saj nisva na deželi več! Iz dolzega se časa znanje tam Stori za tam, potem se vse pozabi.
(Proti baronu:)
Oprostite besede te, gospod!
(Odide.)
fiifii Miti, Baron. Anže (pri vratih). Baron.
Tedaj sem tu! Pozdravljena mi bodi, Preljuba soba ti! Kako si srečna! Saj vidiš vsaki dan obraz prekrasni, Ves svet vabeči silno v svoj okrog, Saj čutiš hojo njeno ponosito, Besede čuješ njene, oj besede Sedaj sladke, sedaj ostre, igraje BBaneče in celeče uboge nas može.
Anže (na stran).
O joj, gospodu sanja se na glas! Nesrečna ti ljubezen, ti si kriva,
6
Da je gospodu mar še manj ko prej Bogastvo in da zapustila sva Graščine lepe, kjer bog ve kaj se Godi sedaj brez naju. Oj ljubezen!
Baron.
Zakaj ne smejem se besedam svojim? Saj sem smijal se govorici taki, In stavil v smeh tovarša vsaeega, Ce upal je slaviti moč jubezni? Zakaj zapustil sem svoj mirni grad?
Anie (naglo in proseče).
Gospod!
Baron.
Upirati se nisem mogel Vabilu njenemu. Sedaj sem tu! — Bojim se pred oči stopiti ji. Bojim se? Moška ni beseda taka, Tovaršem smeh neskončen bi zbudila. A menda vže nemaram zanje več! Le njenega posmeha me je strah! Zakaj je ona k teti pač prišla, K sosedi moji, in zakaj sem čul Lepote nj'ene glas, ponosa graja Zakaj me podkupila je? Zakaj
7
Po meni ravno se je ozirala,
Sovražnica zakleta vsem možem,
Izmed čestilcev trume zbrala si
Zaničevalca spola svojega,
V pogovor tak neljub čestilcem njenim? —
Da našel vredno sem nasprotnico
Vesel, pobijal sem jo z vsem razumom,
Srce nezvesto pa me je izdalo,
Izdalo nji, ki zaničuje nas,
Tirane spola svojega brezsrčne!
Le mene, zdi se mi, nasprotnika,
Cenila je poštenega moža,
Ki vestno svojo reč vsaj ve braniti.
Kako danes se vestno branil bom,
Kako srca spremembo ji utajil?
Zakaj srce nemirno sem ubogal!
Ne bil bi videl je nemara več,
Veljal bi za moža ji vsaj doma.
AtlŽe (proseče kakor prej).
Gospod baron, oj pojdiva domu! Baron.
Domu ?
Anže.
Da, da! Na pot se koj podajva! Vse boste v gradu kmalu pozabili,
8
In boste radi tam ko prej. — Gospod, recite le besedico, Ne gledajte le v tla, ne mislite Preveč, jaz vem, da žalost to množi. Če vas pogledam, skoro bi se jokal! Sedaj in pa takrat na Itajjanskem Hudo mi bilo je tako pri srcu, Ko ljubega gospoda sem vas nesel Iz boja v stran, in niste me poznali. In djali ste potem enkrat vže zdravi: Anže, odkupil sem te, pojdiva Domu! In rekli ste mi, naj vas prosim Za kaj, pa nisem prosil vas do danes! —
(Na stran)
Saj neče poslušati, in zastonj Se trudim tu. Ne morem dalje tega Trpeti, dobro voljo sam nazadnje Zgubim! — Anže, pomagaj ljubemu Gospodu, saj v ljubezenskih rečeh — Nektera ve! — neroden nisi bil. Imam jo vže! K Marjetici letim, Pomagati mi mora, in to stavim, Midva tej lepi gospodičini Glavico zmešava, da bo veselje!
(Odide.)
9
lili« MNSM.
Baron (sam).
In vendar se udam! Po hudem boju Premagala ljubezen je moštvo. Ponižam se pred saboj in pred njo: Ljubezen vročo razodenem ji, Naj milostno srce me njeno sodi, Naj ona mi pove, da vse sem zgubil. Pa priti ravno čujem nekoga, Srce veli mi glasno: ona je!
KITU MMMM. Roza. Prejšnji. Roza.
Ej bog vas sprimi, ljubi sosed moj! I, vendar ste prišli! A vidi se: Težko ste razljubili se s samoto, S predrago ljubico. Da, huda sem Na vas, zapomnite! Žalili ženske Nečimurnosti res mi niste malo! Jezila sem se. Upala preveč
10
Sem svojemu vabilu, pozabivši, Da smejete skrbem se takim vi. Kaj hočem ?- Maščevati se ne morem —-Ne primejo srca se vašega Puščice moje. Torej moram vam Celo velikodušno odpustiti. Še nekaj! Ste kedaj se spomnili Sosede svoje letošnjo pomlad? Povejte! — Veste-li, čestiti sosed, Da sem med tem prav rada mislila Na lepo stran dolenjsko in na — vas?
Baron.
Kako bi vas pozabil? Zmed čestilcev Vesele množice, bogatih, mladih, Slavečih vas nevtrudno in trdečih, Da dal življenje bi za en pogled Ljubeči vsak, ste kmeta pustega Izbrali me edinega, ki ni Vas hvalil, niti hvale ni zahteval. In vi ste bili mi prijazni, dobri —
Roza.
Da, dobra teta, kaj si prizadela
In koliko skrbi imela je,
Vabe iz vseh vetrov za mene goste,
11
Da v šumu mesta bi ne pogrešala! Ljudi, ki v mestih sem iskala jih Zastonj, odkritih, dobrih in značajnih, Menila sem, da najdem vendar jih V narave neoskrunjenem naročju. Prevarila sem se: posnemajo Nerodno in tim bolj žaleče le Napake mestne! Torej, ljubi sosed, Kako vesela bi ne bila, da Sem vas spoznala, našega sicer Sovražnika, ki pridobiti ga Pa nisem še obupala.
Baron.
Enak
Ni boj le-ta, V nevarnosti sem dvojni: Premagate srce in um ob enem!
Roza.
Kaj pravite? O vem, da menite, Da pitamo se ženske kot otroci S slaščicami samo. Naj bo! Misle Na tetino sijajno družbo, se Ne morem hudovati. Dobro je Kazalo se izprva. Da! Jaz ljubim Naravo. Teta urno mi privabi Gospoda Mevžarja. On ves gori
12
Za njo! In lej, enkrat večerno s.-ince Samo vrhe snežnikov kranjskih še Zlati, da ko pravljic gore demantne V daljavi se blišče. Tu vzdihne moj tovarš: Ah ako hi prenesel kdo on sneg Na Dunaj, kaj bi bila boljši kup Zmrzlina! O naravi nisem več Besedice mu rekla. — Kakor veste, Preberem rada lepo pesmico. Gospod Slepar je pesnik, pravi teta. In res, za god mi da predgovor pesmim, Ki jih namerjal je pisati še. Ne morem smehu ubraniti se, Ce spomnim se, kako je milo bral:
Ah zaspan Delam plan
Pesmi zlate,
Dekle, nate!
Zmaga san Me močan.
Pes zaraja, V mesec laja;
Jaz zbujen Navdušen
Vže zdihujem,
Pesem kujem..
13
Baron.
Zares, jaz sam bi rad bil slab poet, Če vsaka pesem bi vam toliko Veselja delala.
Roza.
Povejte, kdo Z veseljem bi graščaka ne poslušal Kopotneža, ki leta štirdeset In osmega je bil na Dunaju, Ko v zvezde kuje sveto svobodo, Slavi za novo evangelije Človekoljubje? Zvedela sem pa, Da hujšega tirana ni od njega , Vsem onim, ki v oblasti jih ima. — A htela biti sem vesela danes, In tudi vas bi rada videla Vesele, torej vam ne smem žaliti Ponosa moškega! A morate Mi obljubiti, da se pričkala Ne bova več!
Baron.
Obljubim.
Roza.
Vi ste mirni, Jaz vroča, torej zmaga vidi se
_14
Prevečkrat vaša. — Pozabiti pa Ne smem, da neprijatelja imate, In ta je strijc!
Baron.
Vaš strijc in oskrbnik? Roza.
Da, on; branila pa sem vas lahko.
Baron.
Krivica moj'a torej ni velika ?
Boža.
Ne, ni! Moj strijc je stare vere še, Iz časa, ko so pretiravali Galantnost smešno proti nam in ni Mogoče bilo govoriti s žensko, če nisi pital je vsaj z angeljem. In torej — razumete?
Baron.
Vi pa ste
Za me se potegnili?
15
Roza.
Da! Jaz vem, Uže od nekedaj je bila ženska Možu podložna, sužinja njegova. In le besede, puste, prazne le Besede vaše nas slepe, da bi Nosile jarem vašega gospodstva Tim dalje, in za to cenim moža, Ki nam pove očito: „Vas živi Nečimurnost samo in puhel lišp! Ve niste vredne vse, da en trenotek Srce bi moško vas kedaj ljubilo!" Za to, gospod baron, sem vas —
Baron.
Branili
Ste moje misli, jaz sem sam jih trosil, Spoznavam pa od dne do dne bolj jasno, Da je na svetu ženska —
Roza.
Ne, nikoli Se ne udajte mislim tem, nikar Ne ponižujte se nikdar pred ktero, Srca moško-ponosnega, ki sem Občudovala ga tako, nobeni
16
Ne uklonite, ah ne poderite Mi vere v vas! —
(Veselo.) A vi se šalite? Saj mož, ki nas dolži, da sreče ni, Dokler ne vgasne zadnja iskrica Mladostnih nad, ne more in ne sme Naenkrat spremeniti se!
Baron.
Ce sem
Imenoval kedaj ves svet nesrečen, * Dolžil gotovo nisem ženstva le.
Roza (živo).
Ojvem! Vi ste preumni, da hi moškim Napak nobene ne pripisovali Na svetu. Pa še vi, ki iščete Pravice vsem, sovražite krivico, Ne morete premagati predsodkov, Ki nas oklepajo v verige trde, Kar. svet stoji! Vi nam očitate, Da iščemo igrač le kot otroci, Recite rajši, kot ubogi sužnji! Svobodo dajte nam, saj ona je .Beseda čudotvorna. ki ima Vam preroditi svet! Svobodo dajte,
17
Potem sodite! A- Nečem pa prose Poniževati se, same jo čemo Si priboriti, Vže doni po svetu Emancipacije rešilno geslo, Odmeva se v najblažih ženskih srcih! S zasmehovanjem ste ga vi sprejeli, S zaničevanjem vi brezsrčnim vsako Obsujete, če se na novi poti Spotakne. Pa vam vkljub se sile naše Množe veselo. Oj da tovaršicam Bi mogla vliti navdušenje lastno, Kako stopile bi srčno pred vas, Terjaje svoje pravo, in kako Bi spoštovanje si prisilile!
Baron (mirno).
Ne bo potrebno, kajti bliže ste Namenu svojemu, ko samim se Vam vidi! Novo geslo je: prostost Vsestranska, in po njem se vestno svet Ravna! Zvesto ljubiti? Smešno! Kdo 4 Bi vezal se? Otroci, nekedaj Poroštvo vse ljubezni, so sedaj Le breme sitno, materam prostost Ovirajoče! Spoštovanje staršev Pravljica bode kmalu, ki ne bo Verjelo je ni bistro otroče! V prostosti polni se postara mati,
Roza.	2
18_
In svet jo zapusti; otroci lastni,
Ji tuji, zapuščine čakajo;
Na groba rob prileze, vanj se zvrne,
Obžalovana od nikogar, a--
Svobodna!
Roza.
Oj ne, ne! Pretemna je Podoba vaša. Vedite, da bilo Vselej je žensk krepostnih, le da so Vas ravno te hudo tožile, in Za to naj bo med nami boj! — Oj ne, Me nismo brez srca! Kedar se mi Prikrade hrepenenje neznano, Predala bi se vsa! Srce je polno Miline sladke, ah prepolno je; Pogledam s strahom vanj, pa tu ga ni Več mesta, ni — za mojega boga!
Baron.
Dokler še taka srca bijejo,
Svet ni zgubljen. Pokopal bil sem vse
Želje, vse nade, davno mrtve sem
Jih menil. Oživeli ste jih vi,
Prisilili me vi, da niste več
Krepost in navdušenje mi besedi,
Na kteri stavi le preprosti kaj, —
19
Zgubljeno vero ste mi dali vi! Še več! Povem vam vse, povem, če tudi Zgubim, kar je najdraže bilo mi Dozdaj, zgubim še spoštovanje vaše! Gori mi v prsih ogenj, pogasiti Mogoče ni ga več, jaz ljubim — vas! — In vi molčite? — Ne, ne ljubim prvič, Ne ljubim ko mladenič, ki objame Bolj v sladkih sanjah prvo ljubico , Jaz ljubim vas s prepričanjem tako, Ko ljubi mož zgubljen pa zopet najden Svoj ideal!
Roza.
Vi pričakujete Odgovora? Ne govorila bi Besnice, ko tajila bi, da vam Odpuščam zmoto. Ne zahtevajte Pa več! Obljubi svoji zvesta čem Ostati med borilkami za pravo Zatiranega ženstva, čem zatreti Želje vse druge slabega srca.
Baron.
Govoril tudi jaz sem nekedaj Tako ponosno. Zmagan, kaznovan Stojim pred vami tu! — Oditi moram!
2*
20
Brez sladke nade je ljubezen britka. Gorje bom nosil, kakor se spodobi Možu, in upam da ste prvikrat In zadnjič videli danes me en Trenotek slabega. Sedaj pa — z bogom!
(Odide.)
In® mmm,
Roza. Marjetica.
Marjetica.
Kako ste neusmiljeni! Ne bi Verjela, ko —
Koza.
Si zopet poslušala? Sicer si dobra deklica, pa ta Navada spravi te od hiše še!
Marjetica.
Nedolžna sem danes, pritekla sem Naravnost od Anžeta!
Roza.
Od Anžeta'?
21
Marjetica.
Ubrala sva vse dobro, in sedaj Pa čujem na ušesa lastna tu: Zastonj je vse —
lioza.
Si vendar poslušala ,
Nesramnica ?
Marjetica.
Sami ste mi veleli, Da naj Anžeta pridobim, da bi Prinašal nam novic od svojega Gospoda. • S trudom ga nagovorim, In urno tečem sem. V pogovoru Najboljem pa ste bili in torej sem Postala tu pred vrati, in sedaj -Porečem koj Anžetu, naj nikar Ne trudi se.
Koza.
Le reci! Marjetica.
Vem, da boste
Kesali se.
•22
Roza.
Marjetica, ti vse Uganeš.
Marjetica.
Šalite se še z menoj ? Na mene tudi pride vrsta, ko Ne bo barona sem, ne bo Anžeta —
Roza.
Marjetica, premislila sem se! Ne odpovej nikar Anžetu. Bove Vsaj slišale kedaj, kaj ta ošabni Gospod baron počne.
Marjetica.
In poravna Se vse z baronom?
Roza.
Ne!
Marjetica.
Saj ste ga komaj
Pričakovali!
23
Roza.
Ne, nikakor!
Marjetica.
Vem,
Vi ga prisrčno ljubite.
Roza.
Le molči!
Marjetica.
Ce vam ne odpusti ostrote vaše, Obupave, kaj ne ?
Roza.
Poberi se!
(Marjetica odide.)
24
Si®« MM3GM.
Roza (sama).
Ne sanjam-li? Je-li resnica, da Ljubezen razodel je on mi, on, Ki ga premoči mogla ni nobena? Kako veselo bije mi srce! — A smem-li veseliti se tako ? Saj sem odrekla mu ? A kaj vže čutim? Ta misel v sreu žalost mi budi? Kaj tudi ti, srce, začenjaš se Kotiti proti meni? Stanovitna Ostanem, ne premaknem se za las, Čeravno vse skušnjave name vro. Pokažem vsaj, da tudi slaba ženska Imeti more voljo in značaj!

25
©rti® ijpaj®
m® mins«.
Marjetica.
Kako, da včeraj ni Anžeta bilo Sem? Rada bi smijala zopet se! Lepo jjo vodi gospodičino, Zares ko slepo kurico; se ve, Da mu pomagam tudi jaz zvesto. Kot obstreljena ptica plazi se Po tleh, ne leta več, ko prej, visoko; Prav taka je, ko druge vse, če smo Zaljubljene. Jaz dobro to poznam! In strijc, zadel j'e pravega, verjame Anžetu vse, da gospodičina Za starčeka je vnela se! Gotovo Ljubezen ji razkrije, bati pa Ni treba se sedaj nič več, da bi Primanjkovalo nam prekmalu smeha.
26
OMM
Roza. Prejšnja. Roza.
Marjetica, j'az menim, da na svojo Roko bo treba najti si veselja, Anže nas noče več razveseliti; Tako je pa predolg mi čas. Ni res
Nemara?
Marjetica.
Prav tako! Jaz sem veselo Dekle, in zoprni so mi naj bolj Pusti obrazi. Vendar ste enkrat Pri volji? To me srčno veseli!
Roza.
Poskusive narobe in na grad Obesive zastavice vesele Namestu žalostnih!
Marjetica.
Zdihujete ?
27
Roz-rt.
Marjetica, ljubezen šteje malo Veselih dni!
Marjetica.
Žalujete vže zopet? Premalo ste se prej menili za Ljubezen, in sedaj .ste se preveč Udali ji. — A priti strijc ima Vsak čas? Odidem torej?
Roza.
Da, le pojdi!
(Marjetica odide.)
titf® Piliti,
Roza (sama).
Anže me je zapustil, in barona Ni k meni. Jaz ne morem ga vabiti. Povem vse strijcu !< Dober mi je bil Vsekdar, pomore on mi iz zadrege. Kako sem spremenila se ta mali Cas, sama sebe skoro ne poznam!
28
iltltu MMItR.
Jurij. Prejšnja.
Jurij.
Za sto tisoč ne dam veselja tega, In to ni malo, draga moja Rožica!
Hoza.
Ko dober oče zame, ljubi strijc, Skrbite vi, in trud vaš mene radi Le redko čelo jasno vam pusti., Vprašati smem-li vas, da veselila Bom z vami se, česa veseli ste ?
Jurij.
Ej tebe, zlata moja ribica, Kot strijc in varuh tebe sem vesel! Skrbi, nemira delala mi nisi Dozdaj, in varovati ni lahko , Povem ti, tako zlato ptičico! Nastavlja marsikdo ji pridno mreže, Da ptico z gnjezdom zlatim bi odnesel, S ženo miljonček pa priženil si.
•29
Roza.
Nevarnosti pač take zame ni ?
Jurij.
Prijazna ti osoda dala je Obilico bogastva in razuma,, In to na svetu redko se nahaja.
Roza.
Razuma, strijc, nikar mi ne hvalite! Jurij.
Na mestu tvojem bi se svetu vsaka Udala, —
(Na stran:) bil miljonček bi zgubljen!
Roza.
Nemara bi ravnala vendar dobro?
Jurij.
Ravnala dobro? In besedo slišim
30
Iz tvojih ust, oj golobica moja ' Preljuba ti! Ti sama pripoznavaš . cia Ljubezni in zvestobe v rodu tem Ne najdeš, —
(Na stran )
bil miljonček bi zgubljen! —
(Rozi:)
Sebičen, brez srca je svet sedanji.
Rozat. Gotovo strije je to!
Jurij.
Ne vpraša se Po čednosti nič več ni po kreposti —
(Na stran:)
In ah, pa bil miljonček bi zgubljen! Roza.
Preveč skrbite zame, ljubi strije! Jurij.
Za tebe kdo bi ne poskrbel rad? Za tebe, ki vonjave razprostiraš
31
Vse lepše, ko naj zaljši nageljček, Goriš v mladostnem cvetu še živeje, Ko vrtnica cvetoča, ej za tebe Zasluge moje so dozdaj še majhne.
(Na stran:)
Povem ji vse!
Roza.
Vsaj jaz jih vem ceniti, Hvaležnost najsrčnejša vam je priča.
Jurij.
Ne morem zamolčati pa ti nekaj, Po glavi mi r-oji vže ene dni. Vstanovil bi ti stalno srečo rad! Lej oče tvoj je umiraje skrb Naročal za te in: „Ko bo dorasla", Je djal, „moža ji vrednega izberi!" Spolniti vedno ta ukaz želim. Ti ene misli bila si z menoj: Moža ga ni sedaj med mladim svetom, Ua njemu srečo bi zaupala. Pomisli, Boza, in povej odkrito, Izbrala bi nemara si moža, Ki med čestilci ga dozdaj ni bilo„ Moža razuma zrelega, da nanj Oprla bi življenja srečo ti?
Roza (na stran). Ne bom tajila, da barona ljubim.
(Strijcu:)
Obhajale so tudi mene misli Enake vašim, in priznati moram: Srce se ni protilo jim ko prej!
Jurij (na stran). Anže, zadel si dobro: mene ljubi!
(Rozi:)
Oj Božica, kako me veseliš ' Z odkritjem svojim. Menil sem, da moč Ljubezni ti nikdar srca ne gane!
Roza.
Za vašo blagovoljnost prosim vas. Jurij.
Oj drobna moja srnica, saj veš, Imeti moral bi srce jekleno, Ko toliki krasoti bi se vstavljal.
Roza (na stran). Začel je čudno govoriti strjjc.
33
(Stricu:)
Sramujem se sveta, oj ljubi strijc! Brez milosti bi moj značaj obsodil, Smijal bi moji se doslednosti f-V" naj večo čast mi šteti do sedaj.
Jurij.
Nevgodna stvar je svet: danes te hvali, In jutri graja te, potem pozabi! Po trmi bi njegovi se ravnala, Na ljubo njemu odpovedala Pravice se, ki daje jo lepota, Bogastvo ti, da vživaš svetski raj!
(Na stran:)
Naj bolje je: miljonček ni zgubljen! Roza.
Z veseljem vidim v vas mladosten duh.
Jurij (na stran). Kako me ljubi!
(Rozi:)
Cvet mladosti tvoje Komu duha mladostnega ne vdahne?
Koza.
34
Roza.
Danes galantni, strije, ste nenavadno! Jurij.
TU vidiš na kolenih me pred saboj, V ljubezni vroči slugo!
Roza.
Oj, moj bog!
(Zbeži.)
Piti MM®.
Jurij (sam).
Viktorija! Veselja kot otrok Tu skačem! Mene ljubi varovanka, Me ljubi zlata moja Rožica! Kako je zarudela sramožljivo, Ko čula je besedico ljubezen! In ljnbeznjivost tolika bo moja, Bogastva njenega bom jaz gospod! — Over cerkvenih strah me je najmenj: Zlato je čndodejen ključ, ves svet
35
Odpre, njegovi moči se uklanja Moštvo, poštenost in nedolžnost vsa!
list® rauM.
Anže. Prejšnji.
Jurij (mene, da je sam). Anže je tudi se prodal.
Anže.
Na videz! Jurij.
Novice pridno nosi o baronu.
Anže.
Izmišljene!
Jurij.
In on mi je odkril, Da Roza ljubi me.
36^ Anže.
In te nanoril! Jurij.
Pokličem ga, da zvem od njega kaj. Anže.
Laži!
Jurij. Sedaj se vidi mi udan.
Anže.
Ko voda ognju!
Jurij.
Vendar je nevaren
Še zmeraj mi baron.
Anže.
Morda zares!
37 Jurij.
Ne morem meriti se z njim.
Anže.
Nikakor!
Jurij.
Premisli zopet se lahko — Anže.
Ni treba! Jurij.
In brž se naveliča nove ljube.
Anže.
Ne sanja se mu nič o nji!
Jurij.
Joj, joj, Nesreča bila bi velika zame.
yy_
Anže.
Kako mi vse verjame!
Jurij (opazivši Anžeta).
Ej Anže, Sedaj pa jaz imam zate novic!
Anže.
Pač dobrih, ne?
Jurij.
Anže, ejdobrih, dobrih! Anže.
Nemara od gospoda mojega?
Jurij.
Ne veš-li več, kaj zadnjič si mi djal? Anže.
V spominu ni mi dobro več, zares!
J9 Jurij.
Zadel si: Roza mene ljubi!
Anže (na stran).
Norec!
Jurij.
Kako?
Anže.
Na strehah vrabci vže vedo! Jurij.
Kaj pravi tvoj gospod?
Anže.
Se nič ne zmeni! Ves ljubi dan gubi pri svoji dragi.
(Na stran:)
Hudo, gospod, nikar mi ne sodite Laži!
Jurij.
Za mene dobro je tako. Najbrž je k meni jo obup priteral, Ko si odkril ji nezvestobo ti?
40 Anže.
Ha ha, ha ha, ha ha!
Jurij.
Hi hi, hi hi!
Anže.
Tako je, da! Pa ni se bati treba: Hladna sta vže oba, danes celo Bo sem prišla gospodova nevesta.
Jurij.
Kaj praviš? To je čisto nemogoče! Anže.
In povabila jo je Roza sama. Odgovor nesem ji nevestin tu.
Jurij,
Tedaj ne smem te več motiti: koj
Pozovem Rozo sem!
(Odhajaj e:)
Zlata si vreden,
41
Anže. Le dobro stori vse. Pogledat Nevesto to prišel bom tudi j'az.
(Odide.)
SIMM MMIM.
Auie (sam).
Le pridi, stari ti bedak, le pridi! Če vse po volji se mi izmota, Nevesto videl boš, da bodeš pomnil Anžeta. Zmešal sem ti staro pamet In znosil nad teboj se. Podkupiti Si hotel me, da bi gospoda ti izdal! Povem ti, pomnil boš še mene ti In se kesal, da mislil si kedaj, Da vse se da kupiti za zlato. — Sedaj, Anže, pa zberi vso nesramnost V neumno svojo pamet! Oj Anže, Odkar te mati je odstavila, Te prvič prosim, pametno ravnaj! Sedaj gospodovo velja ti srečo: Začel si dobro, le končaj srčno. Legati se ne boj! Notar naš stari Saj, s srebrom žvenketaje, tudi pravi: Na svetu je vse laž in laž in laž!
42
• •m mmm.
Roza. Prejšnji.
Prevzeti se mi vidite z nečim, čestita gospodičina!
Roza.
Moj strjjc —
(Na stran:)
Ne vem, kako M to povedala?
_4nae.
Vaš strijc? Bil ravnokar je tu; nemara Je zbolel vam naenkrat?
Roza.
Zbolel, zbolel! Ah, kam uboga sem zašla!
Pošljite
Mu urno po zdravnika; treba koj Bolezni je na rep stopiti, dj'ala Je moja mati. — Sam potečem ponj?
43 Roza.
Postoj, Anže, strijc ni bolan.
Anže.
Ees ni?
Zakaj prikrivate danes mi nekaj? Mar nisem vreden več zatipanja?
Roza.
Oj pač! Na tebe, zvesti moj Anže, Zanašam se. Izdal me ti ne boš? Zadela pa me je nesreča taka, Da komaj si jo morem misliti.
Anže.
Nesreča — vas?
Roza.
Navzel se strijc je misli Prav čudnih.
Anže.
Misli pač ne škodijo, Če misli le ostanejo ?
44
Roza.
Prav čudnih:
Ženiti hoče se!
Anže.
In to je vsa
Nesreča vaša?
Roza.
Snubi pa prav mlado.
Anže.
Navadno starci delajo tako.
Roza.
Imel bi rad — ah kam uboga sem Zašla! — Lej, skoro sem vže pozabila Poterjati novic. Imaš-li dobrih? Gotovo jih imaš, saj dolgo vže tolažiš Z obljubami. Naprej sem vže vesela!
Anže.
Prav žal mi je: ne morem vam ustreči!
45
Roza.
Tedaj j'e vse po starem, in gospod Srčnosti nema, da bi vdrugič zame Poprosil? Bila sem preostra, z njim! Popravila bi rada svojo krivdo: Srca zvestost njegova je preveč Genila me. — Omenja-li me še?
Anže.
Zelo ne več!
Roza.
Ima te rad, pa vendar Tako ti ne zaupa več ko prej?
Anže.
Oj pač, zaupa !
Roza.
Vedno-li žaluje
Po meni še ?
Anže.
Zelo ne več!
Ne več!
Ostal!
46
Roza. Ne več?
Anže'.
Roza.
Zaradi mene v mestu je
Anže.
Sedaj ne več!
Roza.
Tedaj komu
Na ljubo?
Anže.
Draga gospodičina, Povedati resnico se bojim.
Roza.
Povej, povej!
47
Anže (na stran)-Sedaj, Anže, velja
Legati se!
(Rozi:)
Iz srca se mi smili Ubogi moj gospod. Miru ga nema, Odkar ste vi ga brez usmiljenja Zavrgli.
Ro-za.
Oj, krivično sem ravnala! Anže.
Izprva se iz doma ni genil, Otožen je ostajal sam, govoril Z menoj ni skoro nič.
Roza.
Milujem ga!
Anže.
Saj veste vse to vže, kaj pravil bi? Obupal skoro je!
48
Rozo.
Kako ga ljubim!
Anže.
V obupovanju bog mu dal j'e misel, Da mir našel bi v zvezi večni — z drugo!
Roza.
Izdajica nezvesti!
Anže.
Te besede, Verujte, je v obupu le govoril: Vi vse lahko pogladite.
Roza.
Ah kam
Uboga sem zašla! Odgnala srečo Od sebe sem naj slajšo! Ah v napuhu Zgubila njega sem, ki bil je noč In dan edina misel mi. Menila Vsa zaslepljena sem: prosečega Imela bom ga pred seboj. O bog, Ostro me pokoriš!
49
Anže (na stran)-
Mehča se vže!
Roza.
Na sve"tu mi naj ljubše sem zgubila Naenkrat. Strijc — ne gre beseda mi Iz ust — kako se zdel mi je čestitljiv! Ne more hči očeta lastnega Ljubiti bolj, ko jaz sem ga čislala. Kako minljivo je človeško vse: Beseda mala vniči mnogoletno Ljubezen! Oj zakaj je strijc jo rekel, Zakaj prisilil me, da sivih las Njegovih več ne morem spoštovati? — Oj vem, zakaj! Hotčla zatajiti Sem samo sebe, sestram dokazati, Da mož nam nema biti več gospod! Pa, oj, z domišljene višine pala V resničnost mrzlo sem, en dan zgubila, Nesrečnica, očeta drugega In njega, ki edinemu srce Sem dala!
Anže.
Koza.
Vse lahko —
4
50
Roza.
Lahko je tebi Vse zdelo se, in jaz verjela sem Prerada. — S smehom se celo ponujaš? Izdal si me! Poberi se, nesramnež!
Anže (na stran). O' joj, prodal sem se!
(Kozi r)
Godi se prav Anžetu, nisem milosti zaslužil, In vreden nisem, da ste se kedaj' Ozrli name. Prosil bi samo —
Roza.
Izpred oči mi pojdi!
Anže.
Pojdem koj — Saj veste, da sem vas vsekdar ubogal — Samo besedico mi dovolite!
Roza.
Ne upaš si tajiti, da si kriv, In še stojiš mi tu, predrznež ti?
51
Anže.
Ej, kdo je čist? Kako bi bil ubogi Anže? Za nepoznane grehe je Poslal nemara bog pokoro to, Da to krivičenje trpim nedolžen.
Roza.
Nedolžen? Ti hinavec!
Anže.
Oj kako
Sem jaz nesrečen! Noč in dan sem mislil, Kako bi vam ustregel, in sedaj, Ko je vse dobro napeljano vže, Me nočete ni slišati do konca! Vesel sem hitel k vam, pa vidim, joj, Najboljša misel prazna bo ostala.
Roza.
Kaj praviš?
Anže.
Pač ničesa tacega; Le menil sem, da bom vas oveselil.
4 *
52
Roza.
Povej mi s čim, oj ljubi moj Anže! Anže.
Sajveč mi ne zaupate? — Naj grem! Hoza.
Ostani še, Anže, saj veš, da nate
Zanašam se!
Anže. Oj vem, z nesramnežem
Me pitate!
Hoza.
Nikar mi ne zameri!
Prenaglila sem se.
Anže.
Od sebe me Podite. Grem tedaj!
53
Roza.
Nikar ne hodi! Svetuj mi, kaj imam sedaj početi? Ah kam uboga sem zašla!
Anže.
Naj bo! Roza. Oj ljubi moj Anže!
Anže.
Ne boste torej Bavnali več tako z menoj?
Roza.
Oj ne,
Anže, samo, da urno mi poveš! Anž-e.
To veste, da je mesto to veliko ? Roza..
Se ve da vem!
54
Anže.
Da tu prebivajo Rodbine mnoge, vam neznano ni?
Roza.
Se ve da ne!
Anže.
In veste, da imajo
Bogate hčere in lepe?
Roza.
Se ve! Anže.
Ki komaj čakajo na ženina?
Roza. Kaj to mi praviš?
Anže,
Veste, da seznani Gospod se moj lahko?
55
Roza.
A dalje, dalje! Anže.
Tajili pač ne boste, da izbere Lahko med njimi si nevesto, če Le hoče?
Roza.
Urno, dalje, prosim te!
Anže.
In veste, da vže hoče je iskati? Roza.
Oj da! Ah kam uboga sem zašla! Anže.
Tedaj — ne sme iskati je !
Ubranil?
Roza.
Kdo bo
56 Anže. Vi in jaz! Roza..
Kako?
Anže.
Vi veste, Krivi ste vi, zametovaje ga!
Roza.
Oj da!
Anže.
Za to se vas ugiblje vedno. Pa pregovoril sem ga, da prišel Bo enkrat le še k vam. Obljubil je, Da pojde po slovo še danes sem.
Roza.
Danes še dozori nesreča moja ? Anže.
Sedaj vam več ne morem svetovati.
57
Roza.
Danes še? Kam uboga sem zašla!
(Odide.)
mmm pnason.
Anže (sam).
Ha ha! Mehka jje vže. Sedaj hitim K gospodu. Kad bi vse mu koj povedal, A še ne smem. Celo gospodu moram Legati se, drugače bi ne šel. Porečem: ona vas želi, in — pojde! Odpustil bo mi rad, saj zanj se lažem. Anže, lahko naprej se veseliš! Napeljal si tako, da mora nekaj Se ukresati; smeš pa upati, Da tebi ne v nečast, Anže, juhej!
——
58
m nnsm.
Roza. Marjetica. Roza.
Marjetica!
Marjetica.
Izvolite ?
Roza.
Povem
Ti nekaj novega.
Marjetica.
Ej kaj ? Le urno! Da pride po slovo baron danes, To vem.
59
Roza.
Ne, tega ne, Marjetica!
Marjetica.
Nemara o obleki novi se Pomenive ?
Roza.
Potrebno ni! Marjetica.
Ah reva,
Spolnujem pač težko povelje vaše, Da govoriti vam ne smem reči, Ki prazne se vam zde, pa niso, niso! Ej prejšnja moja gospodičina Drugačna vsa je bila. Skupaj sve Ves dan se oblačile in kramljale Tako prijetno, ah ne morem vam Povedati, kako! Moj svet je rada Ubogala, in oblačila se Za tega je tako, za onega Drugače, komur ravno je želela Dopasti prav posebno, in noreli
60
Zares so vsi za njo 'in jaz trdim,
Da vsak se da ujeti, da se mu
Le prav nastavi! —f Z vami se pomenim
Pač redko kaj enacega, vi ste
Preresni in nevredno ženske se
Vam vidi, kar počno vse druge vendar.
In kdo jih graja? Vse se jim uklanja. —
Čeravno tihi teden in pa post
Jezični sta pri vas navadna vže,
Vas ljubi vendar neizmerno vaša
Marjetica.
Roza.
Sladčica ,ti.!
Marjetica.
Pa kje
Imela sem oči, da nisem se Na vas ozrla? Ej, obleka modra! Naj bolj mi v nji dopadate. Kako Vesela sem, da ste ubogali Enkrat Marjetico in odpustim Celo, da ste brez mene se oblekli.
Roza.
Ej postov, tihih tednov — koliko
61
Imaš jih ti na vesti vže danes, Marjetica ?
Marjetica.
Tako lahko zabredem! — Povedati ste mi hoteli nekaj ?
Roz.a.
Da, da! — Poglej samo še prej, kako Stoji obleka?
Marjetica..
Prav prilega se. Ej gospodičina, izvrstno res!
(Na stran:)
Po moje vže se suče, ha ha ha!
(Rozi:)
Začnite, gospodičina! Gotovo, Prav radovedna sem, kaj zvedeti Imam ?
Roza.
Še nekaj. Hoče me pustiti V obupu? Trda biti več ne smem, Kaj ne?
62
Marjetica.
Pač ne!
Roza.
In smem mu odpustiti, Da čakala tako sem dolgo nanj?
Marjetica.
Da, brez pomisleka!
Roza.
Bi mogel biti Kedaj mi on nezvest, kako ti meniš?
Saj ljubi me goreče!
Marjetica.
Ej, ljubezen Prevroča rada kmalu se shladi. — Le upajve veselo.
Roza.
Ko bi smela Verjeti sanjam, bila bi pač srečna.
63
Marjetica.
Ej', sanjam?
Roza.
Mala me nesreča ni Danes zadela, ne, Marjetica! Premišljevala sem jo v sobi svoji Ne lahkega srca. Povej mi, ktera Bi veselila se, zgubivši strijca In ljubega? Vsa trudna sem zaspala, Ne vem, kedaj? In zdelo se mi je, Da vrata varno so odprla se, In stopil k meni je nekdo počasi, Prijel me za roko in k srcu jo Pritisnil. Kaj se zdi ti, da sem jaz Počela?
Marjetica.
Kaj? Po mene ste zvonili, Sovražnica vi spola moškega !
Roza.
Neznanega veselja sem se stresla, Udala se celo, ko se je k meni Nagnil, na lice me —
Marjetica.
Predrznež silni!
Hoza.
Ugeni, kdo je bil, Marjetica!
Marjetica. Najbrž vaš ženin,
Roza. Kteri ?
Marjetica.
Ej, vaš strijc!
Roza.
Ni bil, hudobnica!
Marjetica.
Gospod baron!
(Odide.)
65
H®H BiBtSBl. Roza. Baron.
Baron.
Sami ste tu?
Roza.
In čudno se vam zdi, Ce se odtegnem hrupni druščini?
Baron.
Dovolite, s krasoto toliko
In z vašo ljubeznjivostjo ne dela
Puščavnic svet sedaj! Posebno vi,
Ki za idejo svojo se borite
Tako navdušeno — razumem vas —,
Želite se v samoti le za boj
Pripravljati ?
Roza.
Ce nada se za nado Vam zgrudi, ni ga upa več za vas, Tiči vam v prsih le nesreče želo: Koza.	5
66
Kdo sme vas obsoditi, če vam ni Svet mar, in se v samoti zdravite?
Baron.
Vse to trpite vi?
Roza (na stran).
Sedaj se naj
Odloči!
(Baronu:)
Ni mogoče dalje mi Po okoliščih govoriti, torej, Oprostite, naravnost vprašam vas:
Konča danes se znanje najino?
Baron (na stran). Odganja me!
(Kozi:)
Naj bo: danes!
Roza.
Imam
Še poravnati dolg. Sedaj v trenotku Slovesa smem vam razodeti, česar Ne bili bi sicer od mene čuli
67
Nikdar. Z ljubeznijo ste me hoteli Osrečiti pred malim časom, in Ne dvomim, da ste me takrat ljubili. Izrečem najsrčnejšo hvalo! Sedaj ko ste srce oddali drugi, —
Baron.
Jaz drugi?
Roza.
Naj spolni srca se želja, Uteši naj se silno hrepenenje: Pred vašimi očmi zvrši se naj Ponižanje! Ne bom tajila več! Jaz, ki sem sovražila moški spol, Odvračala ljubezen, toliko Zaupala na se, povem glasno: Jaz ljubim z vso gorečnostjo srca Moža, ki je zame zgubljen na veke, Uboga deklica, jaz ljubim — vas!
Baron.
Te sreče je preveč, preveč naenkrat! — Ne, draga Roza, jaz ne ljubim druge, Ne bom je nikodar!
5 *
68
Koza.
Vi nemate Neveste druge, niste po slovo
Prišli ?
Baron. Na vaše pismo sem prišel! Roza.
Na ktero? Da, pokažite!
(Bere:)
„Gospod
Baron! ITljudno vas povablja — Roza." Kaj vidim tu? Marjetino pisavo? Anže, Marjrjica--jsni se mi!
filfli NMMM.
Jurij. Prejšnja.
Jurij.
Oj ti prekrasna moja Rožica,
Obličja tvojega pomlad cvetočo Smem zopet gledati? Ti lilija
69
Nedolžna si, in kakor tika luna, Čem reči, kakor zlato solnce vse Nebeške zvezdice, zmaguješ ti Krasote vse pozemeljske. In tvoja Nožiča, kamor se prestopi, vže Pričara pisanih cvetic iz tal; Zeleno drevje v mračnem gaju tebi Šumija pozdrav in tebi se laskaje Pihlja prijeten veter; kamor se Ozreš, pojo ti drobne ptičice! Krasote tvoje blesk vresničil je, Kar so stoletja si zastonj želela: V okrožju tvojem vse oživljajočem Postal sem tudi jaz mladenič čvrst!
(Na stran:)
O joj, ojputika ti zlodjeva!
Roza (na stran).
Nesrečna ljubeznjivost strijčeva, Odgovora ne vem nikakega.
Jurij.
Kako ti rudečica v lica vre!
Ej, vsak trenotek si bolj ljubeznjiva.
Pobešeni očesci skrivate
Morje ljubezni vnete, in na ustnih,
Tu
Ljubo krožečih se, igrajo si Amorčeki poredni. Ej zares, Neveste take ni še videl svet!
(Na stran:)
O joj, ti vražja putika!
(Baronu:)
Gospod
Baron, oprostite! Pozabil bil Bi skoro gratulirati. Tajiti Ne morete, vi skriti grešnik, vi! Vse vem! Premogla vas je vendar moč Ljubezni? Bili ste boje zaklet Sovražnik njen ? Povedati vam smem Sedaj: po vašem glasu nisem se Prijateljem prišteval vašim! Mi Bi bili tacega nasprotnika, Zasmehovalca tacega ljubezni Presvete, vam povem, kar izmed sebe Pahnili! Mi smo bili vsi drugačni, Ko vi sedaj. Na rokah smo nosili Vse ženstvo, in za ča-st izvoljene Bi rad bil vsak umrl, če tudi en
Trenotek trikrati, sedaj--. Še enkrat
Vam gratuliram!
71
Baron.
Vaša blagovoljnost Me osrčuje, da najvažnejši Korak življenja stopim koj sedaj! Da, ljubim, in zavest me osrečuje' Presladka, da sem ljubljen.
Jurij.
Pravo, pravo, Gospod baron! Ljubimo se vsi vprek In konec bo vse hudobije kmalu. Zaljubljeni kakor smo mi, na njo Ne mislimo, ni časa! Edino to Ozdravilo bi naš bolehen svet; Kaj zdi se vam, gospod baron?
Baron.
Gospod, Pri vas je sreča najina!
Jurij.
Pri meni? Jaz vse storim za vas z veseljem, vse!
72_
Baron.
Pogledite, soglasnost najsrčnejša Iskra se iz očes ljubečih ji.
(Prijemši Kozo za roko;)
Oba vas prosiva, naj dopolni Se sreča najina, naj zveževa Na večno se!
Jurij.
Ti, Roza, ljubiš tega Gospoda, ti?
(Na stran:)
Miljonček je zgubljen! Roza.
Ustrezali ste, ljubi strijc, vselej Najmanjšim željam mojim in skrbno
Ste nadomestovali drazega Očeta! In jaz vem, vi ljubite
Zelo me —
Jurij (na stran)-
Zvita kačica!
73
Hoza.
Tako,
Da mi sedaj ne morete odreči Želje največe, ki sem jo kedaj Imela. Oj jaz vem, da boste radi Možu me izročili, ki me ljubi Zvesto ?
Jurij (na stran). Ej, vse še ni zgubljeno, ne!
(Rozi:)
Zvesto te ljubi? Hahaha! Jaz vem, Da je nezvest.
Baron.
Jaz sem nezvest?
Jurij.
Da, vi!
In torej, ljuba Kožica, zatreš Nesrečno to ljubezen? Oj gotovo! Značajna si preveč, da bi —
74
Raron.
Postojte,
Vi motite hudo se, ljubi strijc!
Anže. Marjetica. Prejšnji.
Jurij (baronu).
Prepričati se blagovolite!
Anže!
Anže.
Tu sem!
Jurij.
Govori mi resnico!
Anže,
Se ve!
Jurij. Gospoda svojega nikar
75
Ne boj se, in ne taji mi ničesa, Ce ne te dam —
0 joj
Nevesto drugo,
Da, sem!
Anže.
Jurij.
Gospod ima to si pravil sam?
Anže.
Jurij.
Povej, in sam ti dj^l je, da Ne ljubi naše gospodične?
Anže.
Trdil sem to!
Jurij'.
Sedaj", Anže, si misli, Da pred sodnikom tu stojiš, da sveči Gorite vže! Rotim te, da poveš: Ostaneš-li pri tem, kar si govoril?
76
Anže.
Nikakor ne!
Jurij.
Tedaj si se legal?
Zaklelo se je proti meni vse. Ojvem, kam meri to. — Bodita srečna!
(Na stran:)
Miljonček je zgubljen!
(Proti Rozi in baronu:)
Odveč sem tli! Prodam vse premoženje še danes, In daleč kam zbežim v kak samostan.
Baron.
Besedico samo še poslušajte! Kdo bo oskrboval skrbno imenje Ko vi? Jaz menil sem, da bom od vas Učil se, s premoženjem se pečati!
Roza.
Osrečili danes .ste svojo Kozo Nepopisljivo, hočete sedaj
77
Pa zapustiti me? Dovollte, Vi šalite se, ljubi strjc?
Jurij (na stran). Kaj čem?
Udati moram se.
(Kozi:)
Zadela si: Skušati sem te hotel le, če je Ostalo še ljubezni kaj za strijca —
Roza.
Oj ljubi strijc!
(Marjetici, kazaje list:) Marjetica, si ti
Pisala list ?
Marjetica.
Da, gospodičina; Anže me je napeljal!
Baron.
Ej Anže, Kaj tacega si ti predrzni! se?
78
Anže.
Gospod, oprostite, iz samega Usmiljenja ravnati moral sem Tako! Čestita gospodičina In vi, gospod, sta se ljubila, pa Pri belem dnevu sta trdila vedno: Sedaj te temna noč! Zares sva torejj Z Marjetico stemnila reč in, lej, Vsi vidimo, in, gospodičina, Vi niste več sovražnica možem, In vi, gospod, veseli ste, ko prej! če sem pa kaj pregrešil se, pošljite Na božjja pota me, in hodil bom, Dokler si ne primolim odpuščanja.
Roza.
Marjetica ne vidi se preveč Vesela božjih potov!
Anže.
Dajte jo
Z menoj!
Roza.
Drugače ne kot za ženo.
79
Marjetica.
A rajša tu ostaneva doma, In prosiva gospoda odpuščanja?
Baron.
Jaz vem, Anže, ti si služabnik zvest! Jurij.
Sedaj na delo, da bo prej poroka! Roza.
Anže, želiš še česa si?
Anže.
Samo,
Da boste — prvemu za botro šli!
—¿¿¿dO/te—