■ Tragedija. Spisal Miroslav Šifer. Prestavil iz nemškiga jezika «Jovan lioseshi — Tesel. Osobe. Dona Izabela Don HI a n v e 1 Don Cezar D e a t r i c a , kneginja Mesinska | njena sinova. Diego Posli K o r. Starašini Mesinski. Igrališe je so stebri okrožena široka dvorana, na vsaki strani je vhod, sredne dvokrilne vrata peljejo v hišno kapelo. Dona Izabela v celo žalnim oblačilu; krog nje stoje mesinski starašini. Izabela. Ne lastne želje, sila me primora, O sive glave mesta tega! zdaj Stopiti k vam iz tihotajnih izb Staniša svojiga, in gledu možkim Razkriti lice žalovavno svoje. Prav bilo bi, de vdova, ki je moža Zgubila, čast in svit življenja svoga, Osobo černo, v mrak zavito, vidu Posvetnim skrila bi v ozidju nemim; 2 Alj nesprosljivo, silovito tira Na zabljeno svitlobo sončno me Trenutja tega moč zapovedljiva. Premenula ni dvakrat luna lic, Kar nesla sim k pokoju zadnimu Kneževskiga zaročnika, ki krepko Vladaje tim ukazoval je mestu, Z junaško vas branivši desno svojo Sovražniga sosedstva krog in krog. On mertev je, pa duh njegov živi V junaški dvojci veličestnih sinov, Dežele vaše slava in ponos. Vi ste ju vidli rasti med seboj Kreposti čverste, tode iz korena Neznaniga pomembonosno rasel Je z njima tudi bratočert nesrečen, Edinost nju detinstva podkopaje, In je v resnobi let zoril prestrašno. Nikdar ju složnih nisim vidila, Na persih teh dojila sim oba, Enako serčno za oba skerbela, In vem de živo ljubita oba me. Le samo v tim nagibu sta enaka, Vse drugo je med njima boj kervavi. Scer, ko je oče strahovavno vladal, Je kri krotil togotnikov kipečo S pravico strašno djstrosti enake, In pod železnim jarmam iste teže Uklanjal je edinši terme glave. Z orožjem nista bližati se smela, Pod eno streho ne čez noč ostati; Zaviral tako je s povelji čverstim Sirovo djanje divjiga nagiba, V globokimu pa nedru nepoboljšan Je pustil čert — Močan ne meni se, De bi zamašil slab izvirk previdno, Ker toku krepko braniti zamore. Kar moralo, je prišlo. Ko je stisnul Očesi v smert, in ju njegova roka Ni več krotila, šine stara jeza, Očitniga se plamena zažgavši, Na svitlo kakor ognja žar zatert. Tu pravim vam, kar pričali ate sami, Delilo se je mesto, bratobor, Občinskimu prepiru geslo strašno Natore svete zvezi vse razdene, Meč tresi v meč, boriše grad je bil, In kri je tekla clo v pohištvu temu. De pokne vez deržave, ste se bali, In meni serce pokalo je v persih — Vi čutili ste stisk občinski samo, Ne menši se za materno britkost, In pridši tak nemilo ste mi rekli: „Ti vidiš de sovražtvo tvojih sinov Deli v gradjanski divji svadi mesto, Ki od soseda zliga krog in krog Omreženo le složno zgub se varje. Ti mati si! Tedaj preskerbi, de Umiriš sinov svojih boj kervavi. Kaj nam je mar, nam mirnim, pravde knežke Se bomo klali mi, ker se serdito Prepirata med sabo sina tvoja? Pomagali brez nju si bomo sami, Zaupali se drugim gospodarju , Ki zna in če utverditi nam blagor/' Tak rekli ste, sirovi, brez prevdarka, Skerbe le za-se in za mesto svoje, In tak nadlogo občjo zavalili Na serce to , ki z materno britkostjo Do verha že preteženo je bilo. Neupaniga sim se zdaj lotila, In mir klicaje vergla med serdita Z razterganim se sercam maternim — Neutrudena, neostrašena temu In unimu sim naročavala, In glejte! s prošnjo serčno sim dosegla, De sta dovoljna v mestu tim mesinskim Se viditi, v očetovim pohištvu Pogovoriti se med sabo mirno , Kar se po smerti kneza ni zgodilo. Dans je ta dan. Poslanca pričakujem, Ki nju dohod oznaniti mi dojde. Pripravite se, vladnike sprejeti Spoštljivo, kakor gre podložniku. 4 Dolžnosti svoje spolnite na tanjko In pustite za drugo nam skerbeti. Poguben tej deželi mojih sinov Prepir je bil, in samima poguba; Dovolj sta močna zdaj ko sta edina, Vas proti svetu celimu braniti, In — proti vam pravico si dobiti. (Molče, roke na persih, odidejo starišini. Izabela migne slu¬ žabniku, ki postoji.) Izabela. Diego. Izabela. Diego! Diego. Kaj ukaže kneginja? Izabela. Doskušen sluga! Serca cvet! Pristopi! Delil si mojo žalost in bridkost, Raduj se z mano moje sreče tudi. Zaupala sim tvojim zvestim persam Skrivnosti svete, britko sladke svoje. Glej, čas je prišel, de jih celim svetu Na znanje dati, razodeti smem. Predolgo že, ker je zapovedljivo Nad mano tuja volja vladala, Zatirala sim silni mik natore, Slobodno zdaj oglasiti se sme. Še dans ta dan bo serce zadovoljno, In hiša ta, predolgo prazna bivši, Vse splohno združi, kar je meni drago. Tedaj korake starosti težavne Oberni v dobro znani samostan, Ki milo mojo blagotino hrani. Ti bil si, zvesta duša, ki si jo, 5 postrežbo tužno tužni pomagaje, Otel mi tje, za bolji čas jo skrivši. Vesel mi, srečni, dans nazaj pripelji Zastavo mojo draga! (V delji se trombe oglasijo) 5 Hiti, hiti! Stopinje nej veselje ti omladi. Bogov vojaških se razlega glas, Ki mi dohod oznani sinov mojih. (Diego odide. Godba zapoje tudi iz nasprotne strani, ter se tu in tam čedalej bolj bliža.) Izabela. Mesina vsa je kviško — Cuj ! Vihar Donečih glasov bliža se vervraje •— Sta ona! Serce materno bijoče Oblast in slast njihove bliže čuti. Gotovo sta! O, draga sina moja! (Urno odide.) Kor nastopi. Razdeljen je v dve polovini, ki ob enim iz nasprotnih strani, perva iz zadniga, druga iz predniga stana pridši, krog igra- lisa koračite in sc vsaka na svoji strani vred postavite. V pervi polovini so starši, v drugi mlajši vitezi, po barvah in nošnjah različni. Ko sta si kora nasprot, utihne popotnica in voditelja začneta govoriti. Opomba. Po navadi obseže vsaka polovina 13 vitezov — imenitniši besedovavci so v pervi: Kajetan, Berengar, Manfred in 1'ristan, v drugi: Bohemund, Roger in Hipolit, kakor se slede vidi. Pervi kor (Kajetan). Tebe spoštljivo pozdravim, Krasna dvorana, Mojih vladarjev Zibka kneževska, Stebram ponosno naložen obldk! Mirno počivaj V nožnici meč ! Leži zvezana zunaj Boja gnusoba gadolnsata! Hiše gostivne Nedotikljive vrata Varje prisega, Erinije hči, Naj grozovitniši boginja tmine! Drugi kor (Bohemund). V nedru mi vnema se serce serdito, Stisnjena pest je pripravljena v boj, 6 Glavo Meduzino vidim očito, Vražnika svuga priskuten roj. Alj dovolim besede mu slavo? Komaj tolažim kipečo kri. Jezi podati se bilo bi pravo — Tode varhinja tega grada, Ojstra Erinija me straši, Ino premirja Božjiga vlada. Pervi kor (Kajetan). Modro zavedenje Starosti vda se, Pervi pozdravim, ker pameten sim. (Drugimu koru:) Dobro mi došel, Ti ki z menoj Čute enake V sercu delivši Tega poslopja Varile bogove V strahu častiš! Ker se pomeukvata kneza pokojno, Mira besede menujva dostojno Tudi med sabo prijazno midva, Rahla beseda junaku se vda. Če pa se srečava zunaj na planini, Strašni poboj ti kervavi oznanim, Jeklo bo pričalo, čiga velja. Celi kor. De! Ko se srečava zunaj na planim, Strašno kervavi poboj ti oznanim, Jeklo nej priča, čigava velja. Pervi kor (Berengar). Tebe ne studim! Ti nisi mi vrag! Naju je ista zemlja rodila, Tujiga roda sta una dva. Tode ko knezi se mislijo biti, Morajo hlapci se za-nje moriti, To je po redu, pravica to da. Drugi kor (Bohemunc!). Samima skerb, Zakaj se kervaviga Serda borita! Meni ni mar. Mi pa ju varjemo sil in viharja; Nima poštenja, ni verli bojar, Ki zaničavati da gospodarja. Celi kor. Pravo! Varujmo ju sil in viharja! Nima poštenja, ni verli bojar, Ki zanieavati da gospodarja. Jeden iz kora (Berengar). Čujte, kako pri sebi sim sodil, Ko sim simo nečimerno brodil Med valovjem visoke pšenice, V blodnje zamišljen domače krivice. V serdu prepira nam bistril ni Umen pogovor omamljene glave, Trapila nas je razpaljena kri. Niso li naše te krasne dobrave? Kinčeni z grozdjem ti bresti zeleni Niso li v našimu soncu rojeni? Alj bi ne mogli neskerbnih zmir In zadovoljnih se dni veseliti, Blaga igraje obilno dobiti? Kaj se preganjamo v boju serditi, Tujiga roda sledivši poklic? On do te zemlje nima pravic. Prišel na barki je morski beživno Od zahoda žarečiga; Mi smo beguna sprejeli gostivno — Naši prededje, že stara je ta — Zdaj pa podjarmeni delamo tlako Rodu tim tujiinu, sužnim enako. Drugi (Manfred). V srečni deželi, zares je, smo mi, Sonce ob nebu plavaje jo gleda Milo iz vedno prijazne vedrine; 8 Mi bi zamogli veselo živeti, Pa se ne da zakleniti, zapreti. Objemajoče jo morja širine Divjimu nas izdajo korzaru, Ki derzovito primorju grozi, Varili neplačani smo blagodaru, Ki le zavidenje tujca budi. Sužni v zavetju lastniga sela, Braniti nas ne zamore dežela. Ne kjer Cerera zlata velja, Ne kjer terte veselo zorijo, Kjer železo rase v oserčju gora, Tam se vladarji te zemlje rodijo. Peni kor (Kajetan). Krivo razdani so sreče darovi V rodu minljivimu ljudske kervi, Tode natora pravico stori. Nam je obilno mozga darila, Ki si stvarivno ponavlja mladost; Unim oblast silovita je bila, % Volja železna, neskončna krepost. Strašne moči in poguma navdani Speljejo hipno kar serce le kani, Hruma napolnijo zemlje širjad; Zraven stermeče višave pa zije Tudi pogube globoki prepad. Blagor mi, blagor, de nizkiga krije Tiha namemba me moje slabosti! Ti hudourniki silne kreposti, Iz neskončniga leda po toči, Iz naliva skupej deroči, Tamno privihraje Ijuto tekoči, Tirajo mosta razbite v gošavi Divje moči po gromeči planavi, Nič silovitiga toka ne vstavi; Tode za kratko le dan jim je čin, Strašniga bitja njihoviga znaki V pesku zgubijo se kapljam enaki, Samo posip jim ostane spomin. — Tujci posilniki zginejo mimo, Mi, ki podložni smo, krepko stojimo. (Zadne vrata se odprejo; Izabela med svojini sinama nastopi.) Oba kora. Dika in slava Tebi ki prideš Soncu blešečim enaka! Glavo prekrasno kleče ti častim. Perm kor (Kajetan). Lepo je lune Milši obličje V rajdi veseli plamečih danic; Lepa visost je Matere blage V družbi junaštva slovečih sinov. Ni je na zemlji Njene podobe, prilike ji ni. Na visočini Blaženih let Sklenejo v njej se lepote darovi, Z materjo milo in njenim sinovi Krona se krasno doveršen svet. Cerkva mi Božja sama ne kaže Krasniši kipa na tronu višin 5 Lepšiga tudi Rajsko rojena izkust ne obrazi, Kakor je mati in njeni sin. Drugi kor (Berengar). Ona iz svoga naročja vesela Vidi se dvigati drevo cveteče, Ki se mu veje neskončno mlade. Rodovino je novo začela, Ktera bo soncu enako slovela, Dajala času begočitn ime. (Rog er.') Polki poginejo, Vlade grozivne, Tamno pozabljenje Prostre perute terdonočivne Na rodovine preslavnih imen. Tode vladarjev Glave samotne 10 Jasno bleše, In Avrora zlati jih Z večnim žarki svitlosti, Sveta v obnebje moleče gore. Izabela (pristopi so sinama:) Ozri se na-me, o nebeška mati! Na serce to položi roko svojo, De ga prevzetnost ne napihne elo. Spozabila bi radost materna Se lahko, vidši se v lepoti sinov. Zdaj pervikrat od nju poroda čutim Popolnoma obilnost svoje sreče. Zakaj do dans po sili mogla sim Deliti serca radostne občutke; Pozabiti sim sina enga mogla, Ko bliže sim se drujga veselila. Ah, materna ljubezen je edina In vedno dva sta moja sina bila! Recita zdaj, alj smem brez trepetanja Prepustiti se serčnim nagnenju? (Manvelu:) Ko roke stisnem bratove prijazno, Ne zasadim li žela v persi tvoje? (Cezaru:) Ko serce sitim njega ogledaje, Ne ranim tebe mar? Bojim se, de Bi elo ljubezen, ki jo vama skažem, Ne vpalila togote vajne hujši. (Po dvomljivim gledanju tega in uniga:) Kaj upati, povejta, smem od vaju? Recita, s kakim seream prišla sta ? Alj stari čert, neugasljivi, v persih Prinesla sta v očetovo pohištvo, In zunaj pred poslopjem čaka boj, Kervavi boj, za miglej le obujzdan, Glodaje berzdo škripajočih zob, De zdajci, ko zapustila me bosta, Razklene se goreče zlobe vnovič? Kor (Bohemund). Boj ali mir! Še kobre so skrite, V krilu prihodnosti tamno zavite. Prej pa ko idemo sklenita jo, Mi za oboje pripravljeni smo. Izabela (množico krog in krog ogledaje:) In kaka družba, strahovito bojna. Kaj čejo ti v tim kraju? Alj pripravlja Se v tih dvoranah boj, kervava bitva? Čemu ta trop neznan, ko mati serce Otrokam svojim razodeti hoče? Vaj strah je clo v naročju maternim Kovarnih zajnk, lažnivima izdajstva, De herbet si zavarjela skerbljivo? O, to derhali divje, ki so z vama, Ti nagli hlapci jeze vajne — niso Prijatli vajni! Ne! Ne mislita, De svetvali bi vama dobro k dobrim. Kje serce bi za vaj imeti mogli, Za vsiljen rod, za tujce, ki čez njih So gospodarstva se pooblastili, Pregnali jih iz lastniga nasledstva? Verujta mi! Slobodno vsak živeti Po svoje hoče, po zakonu lastnim, Zunajni sili se nerad uklanja. Le vajna moč, le strah primora jih, Udati se nevoljno službi vajni. Spoznajta ta lažnivi rod, neserčni! Zla radost je, s katero se mašuje Nad veličanstvam in nad srečo vajno. Vladarjev pad, visocih glav pogin Sta mu pogovor, pevanja predmet, Ki se glasi od sina do ~Unuka, In mu noči predolge zimske krati. — O sina moja! Vražen je ta svet; In zvit in kriv! Le sebe ljubi vsak, Premenlive, ohlatne, negotove So vse vezi golufne, lahke sreče — Kar zdetje druži, zdetje loči — Samo Natora je pravedna! Ona sama 12 Stoji na večnim šidrovišču krepko, Ko se v življenja divjimu valovju Nestalno vse premika ■*— Nagnenje Prijatla da, tovarša da korist, Pa blagor temu, ki dobil je brala! Pristvarjen, prirojen mu je prijatel, In proti svetu polnim golulije, Zvijač in svad je dvojno oborožen. K.Or (Kajetan). Vladnice misli so dične, so knežke, Moram jih čislati, moram zares! Ona namembe in djanja človeške Mirno presodi bistrili očes. Mi pa se tiramo blodniga mnenja Slepo in trapasto v boru življenja. Izabela (Cezaru:) Ti, ki nastavljaš bratu svomu meč, Ozri se v tem kardelu krog in krog, Kdo zalši je od brata tvoga v njemu? (Manvelu:) Kdo tih, ki za prijatle jih imaš, Primerjati se more bratu tvojim ? Oba izgled po starosti sta svoji, Inaka scer, po ceni vsa enaka. Poskusita se v lice gledati! O, abota zavisti, ljubosuma! Izvolil bil bi si ga za prijatla, Iz tisuč druzih za ediniga, Na serce živo bil bi ga pritisnil; In zdaj, ko ti ga je natora sveta Ze zibelki dobrotno darovala, Teptaš nje dar z nogama, lastno kri Prevzetne samoglavnosti izdaješ, Nevredniši tovarštvo izvolivsi Se tujcu in sovražniku pridružiš. Don Manvel. Poslušaj me! Don Cezar. Poslušaj mene, mati! Izabela. Besede ne poravnajo te svade, Tu moje se in tvoje ne razloči, Osvete od krivice ne spozna. Kdo iskal bi tečaj žveplene reke, Ki gnal jo je iz Etne divji žar? Porod strašan podzemske sile vse je Ilujava skorja grozovitne lave Poljane plodne na debelo krije, Po grobljah in po sipu noga stopa. — Pokličem vama samo to v spomin: Krivica, kt^ro mož dorašen možu Nakloni, to razumim, težko se Pozabši prizanese. Mož povračbo Imeti hoče, ino sklepa, ki ga Premisli dobro, čas mu ne premeni. Alj vajniga prepiranja začetek Je puhli plod neumniga detinstva, Že starost bi zatreti ga imela! Pomislita! Kaj pervi uzrok bil je? Ne vesta več, kaj ne? In ko bi vedla, Smejala bi otročje sc togote. In vonder je otročji pervi kavs, Ki je, razvivši se v nesrečnim sledu, Rodil krivice clo do dneva tega; Ker grešne dela vse do zdaj storjene So suma in osvete tužni sini. In zdaj bi hotla, zdaj ko moža sta, Otročjo prazno svado dalej gnati? (Ju prime za roke:) O, sina moja! Daj, sklenita urno, Nasprotno vse račune pozabiti, Ker ista je obeh strani krivica. Velikoserčna eden drugimu Darujta dolg nepobotljivo strašni. Vsili zmag nar lepši prizanezba je! V pokopališč rajniga očeta Verzita serd nezreliga detinstva! 44 Ljubezni, spravi, slogi zanaprej Življenje vajno bodi posvečeno! (Eno stopinjo nazaj pomaknivši se jima prostor da, de bi se eden drugimu približala. Brata, ne pogledaje se, v tla oči pobesita:) Kor (Kajetan), Materne čujta besede svarivne! Ona resnično razum govori. Bodi zadosti te svade pretivne, Ce pa po volji je, nej dokipi. Kako namenita, se ne pečam, Vidva ukažita, jez jo speljani. Izabela (potem ko je nekoliko časa potihnula in zastojn odgovor sinov čakala — zaterte žalosti:) Ničesar več sedaj ne ve'm. Izpraznjen Je tul besed in prošenj moč je trudna. Ki vaj krotil je krepko, v grobu spava, In brez moči stoji med vama mati. — Končajta! Prost je vama plan! In besu , Ki vaj divjaje tira, sledita ! Bogov domačih ne poštujta hrama! Dvorana ta, ki vaju je rodila, Glediše strašno bratomora bodi. Pred maternim očmi pogubita Se z lastnima rokama, ne po tujih. Oči v očeh, kakor tebanski par, Se zgrabita, in ljutoma borivši Ovita se strupeniga objema! Življenje za življenje premenjaje Si sunita nasprotno meče v drob. In tudi smert ne ugasi vajne svade, Žareči plani zedinjene germade Nej se deli v razcepa strašna dva, De svetu s tim grozivno znanje dade, Živela kak in kak umerla sta. (Odide. Brata ostaneta v prejšni delji saksebej stoječa.) Oba brata. Oba kora. K.01’ (Kajetan). Res le besede so, kar je izrekla, Vonder je v živimu jedru vesti, Serce zlomivši mi, strašno me spekla. V žlahti jez nisim prelival kervi. Roko še dvignem kviško vso čedno. Vidva sta brala — preglejta posledno. Don Cezar (brez de bi brata pogledal:) Ti starši si, ti začni govoriti! Sramota ni, če staršimu prijenjam. Don Manvel (ravno tako:) Le reci kaj, kar dobro je, in rad Izgledu sledim brata mlajšiga. Don Cezar. Ne de bi se krivičnišiga cenil, Alj clo, de bi šibkejšiga se čutil — Don Manvel. Ki te pozna, te ne dolži plahote, Šibkejši bi ponosniši govoril. Don Cezar. Ne misliš hujši ti o bratu svojim? Don Manvel. Ponižbo ti, in jez zaveržem laž. Don Cezar. To serce ne prenese zaničanvja; Pa ti v naj hujšim serdu boja vredno O svojimu si bratu mislil zmir. Don Manvel. Previžan sim, ti moje smerti nečeš. Nekdo je litel me skrivnoma ubiti, Ti pokoril si ojstro izdajavca. 16 Don Cezar (se bratu nekoliku bliža:) Ko znal bi bil, de tak pravičen si, Zgodilo bi se marsikaj ne bilo. Don Manvel. Ko bil bi vedel, de si tako spraven, Veliko truda bil bi majki hranil. Don Cezar. Prevzetniši si mi popisan bil. Don Manvel. Visocih kletva je, de njih ušes Odpertih se povlastijo podložni. Don Cezar (živo:) Služabniki, tak je, so vsiga krivi. Don Manvel. Ki naj navdali z britkim serdam so. Don Cezar. Ki marnje zle so semtertje nosili. Don Manvel. Ostrupili vse dela s krivo sodbo. Don Cezar. Vlivali kis, ne olje v rane hude. Don Manvel. Namest gasiti, v žar so pihali. Don Cezar. Pe! Zapeljana, golufana sva. Don Manvel. Orodje slepo v roči tuje strasti. Don Cezar. Ce res je de je drugo vse nezvesto — Don Manvel. In krivo! Mati rekli eo-veruj! Don Cezar. Tedaj podam bratinsko roko ti — (mu jo ponudi:) Don Manvel (jo naglo prime:) Na svetu tem naj bližniši je meni! (Se molče, roko v roči, nekoliko časa gledata.) Don Cezar. Gledaje te, osupnjen in zavzet, V obličju tvojim materno zagledam. Don Manvel. In jez podobo v tebi razodenem, Ki gane me še bolj, še čudniši.' Don Cezar. In res si ti, ki z mlajšim bratam tako Dobrotno in prijazno govori? Don Manvel. Je ta mladenč pokojni, mili, sladki, Čertiti moj, moj zlega željni brat? (Novo molčanje; brata se prijazno gledata.) Don Cezar. Ti iz očetove zapuščine Arabskiga plemena konje terjaš. Poslancam tvojim sim jih bil odrekel. Don Manvel. Rad jih imaš, jez več ne mislim na-nje. Don Cezar. Ne, uzmi konje, uzmi tudi voz Očetov, uzmi vse, te živo prosim. Don Manvel. Storim, če vzameš ti primorski grad, Za kteriga sva hudo se borila. 2 18 Don Cezar. Ga nečem, ne; pa zadovoljen sim, De v njemu skup po bratovsko živiva. Don Manvel. De! Bodi tak! Čemu posebno blago, Ker čutenja enakiga ste serci? Don Cezar. Zakaj bi nek živela vsak za sebe, Ker sklemba naj nosprotno obogati? Don Manvel. Zedinjena in složna sva za zmir. (Ga serono objame). Pervi drugima koru (Kajetan). Kaj se razdvojena gledava vražno, Zdaj ko sta kneza se serčno sklenila? Roko podam ti v pomirenje blazno; Bova li midva se vedno čertila? Brata če ona po zvezi kervi, Iste dežele sinovi smo mi. (Kora se objameta). Posel nastopi. Drugi kor (Bohemund) (Cezaru:) Poglej gospod! Pazun se verne tvoj. Raduj se_, o Don Cezar! Oznanilo Prinese ti veseliga obsežka, Obraz njegov se sveti pomenljivo. Posel. O, blagor meni! Blagor mestu temu ! Naj lepšiga ogleda sim vesel. Sinova vidim svojiga gospoda, Katera v serdu sim zapustil bitve, V pogovoru pokojnim roko v roči. Don Cezar. Iz plamena sovražtva se ljubezen, Kot samolet prerojen, krasno dvigne. Posel. In jez priložim k pervi sreči drugo! Izvedril se je cilj poslanstva jasno. Don Cezar (na stran peljaje ga:) Povej mi, kaj prineseš! Posel. Dan današni Je vse veselo združiti namenil. Zgubljena tud, katero smo iskali, Je najdena, gospod, in dalječ ni. Don Cezar. Je najdena! Kje je? Povej! Govori! Posel. V Mesini tu je skrita, moj gospod! Don Manvel (k pervi polovici kora obernjen:) Blešeti vidim višje rudečine Obličje brata, sveti mu pogled se. Ne vem kaj je, pa barva je veselja, In serce moje z njim se veseli. Don Cezar (poslu:) Daj, pelji me! — Ostani z Dogam brat! Pri materi se bova našla zopet; Potrebna reč me žene zdaj od tukaj. (Hoče iti.) Don Manvel. Nikar je ne odlagaj. Sreča s tabo. Don Cezar (premisli in se poverne:) Don Manvel! S tabo govoriti, mene Neizrečeno veseli — Jez čutim, De bodeva preserčno se ljubila; 20 Zaterti berst ljubezni bo krepkejši Poganjal ino lepši v novim soncu; Dohitil bom zamujeno življenje. Don Manvel. Veselo cvetje krasen sad pomeni. Don Cezar. Ni prav, jez vem, in sam svarim se hudo, De tvojim se objemu zdaj umaknem; Nikar ne misli, de bi manj te ljubil, Ker krasno dobo to sedaj pokrajšam. Don Manvel (očitne nepazljivosti:) Kar mika te, to stori! Vse življenje Bo zanaprej ljubezni posvečeno. Don Cezar. Ce ti povem, kaj dira zdaj me proč — Don Manvel. Daruj mi serce, tvoja bodi tajnost! Don Cezar. Pa tudi ta ne loči naju dalej; Posledna tamna guba kmalo zgine. (Proti koru obernjcn:) Oznanim vam, de boste vedli vsi! Končan je boj med mano in med bratam. Kdor iskro bo ugasnjene nesloge, De bi požar zasmodil, podpihaval, Je moj žalitel, smertni moj sovražnik, Certil ga bom kot pekla gnusne vrata. Ne upaj mi ne vstreči, ne dopasti, Ne upaj hvale zadobiti moje, Ki hudo mi od brata oznanuje, S postrežnostjo krivično britki ost Prenaglene besede dalej nosi. -— Beseda, ki se v nagli jezi reče, Na ustni ne požene korenin; Prestrežena pa v sluh sumljivosti Neskončno kakor beršlan obrodi, In serca se poprime tisučerno; Tak zamota se med naj verliši Osveta in sovraštvo neizmerno. (Še enkrat brata objemši odide z drugim koram.) Don Manvel in pervi kor. Kor (Kajetan). Zavzet, osupnjeni, o gospod, te gledam, Razumiti te kar ne morem dans. Ti komaj in le kratko odgovarjaš Na bratove besede ljubeznjive, Ki bliža se z odpertim sercam tebi. Zamišljen, brez deležnosti stojiš, Ko de bi sanjal, ali de bi truplo Le pričo bilo, ti pa dalječ proč. Ki tak te vidi, bi dolžil te lahko Prevzetnosti, in nečutljive duše; Jez pa dolžiti tega te ne mislim, Kčr bistro gledaš kakor srečni človek, In smeh se ziblje na obličju tvojim. Don Manvel. Kaj imam reči, kaj odgovoriti? Moj brat nej govori! Življenje novo, Do zdaj neznano njemu, ga obide; On stari čert iz nedra zginuti, In serce tak olajšano si čuti. Jez ■—• nisim jeze več prinesel sem, In komaj vem, zakaj sva se borila. Visoko nad posvetnim duša moja Se ziblje na perutah radosti. Razvedreni življenja so oblaki, In tamne gube vse so poravnane V neskončnim blesku, ki me zdaj obdaje. — Te izbe, te dvorane ogledujem, In mislim si stermenje radostno Zavzete in osupnjene neveste, Ker kakor kneginjo gospodarico Jo peljal bom čez prag poslopja tega. — Zdaj ljubi le ljubečima. Udala Se je junaku tujim brez imena. Ne sanja se ji, de mesinski knez, Don Manvel, bil bi, ki so šaplain zlatim Ovenčati ji hoče krasno čelo. Kar milo nam, osrečiti, je sladno, Obdati z bleskam ljubljeni obraz Nenehama se vpira serce gladno; Lepota scer je sama kir.č in plamen, Pa vonder ji visost pomnoži kras, Kot zlat obstret ozalša žlahtni kamen. Kor (Kajetan). Po molku dolgim čujem te, gospod, Zdaj pervikrat besedo razvozlati. Že dolgo ti očes pazljivih sledim, Skrivnosti si posebno čudne s vest; Pa prašati se nikdar nisim tvegal Po tem kar mi v oblak molčanja skrivaš. Ni mar ti več veselja lovske gonje, Ne dirka konj, ne zmag sokolovih. Ko sonce zajde v milost Božjo, zdajci Iz družbe se tovaršev svojih zmuzneš, In izmed nas, ki scer te v sleherno Nevarnost bojno spremimo in lovsko, Ne sme s teboj na skrivnim potu nihče. Zakaj zavidno nam do dneva tega Ljubezni svoje skrivaš krasni cvet? Kaj sili te, mogočniga, v to djanje, Ker sercu tvom nevredni strah neznan je Don Manvel. Begljiva je, in krili ima sreča, Ohrani le v zaperti skrinji se, Molčanje pak ji je v čuvarja dano. Če se prederzne prazna govorljivost Pokrov odkriti, hipoma pobegne. Alj zdej, tak blizo cilja, smem in hočem Pretergati molčanje svoje dolgo. Ker moja bo o perviin svitu dneva Prihodniga, in vražnika zavist Ne bo moči nad mano več imela. In več do nje ne bom se kradel tako. Ljubezni sle tovaršu ne tajil, Veselja ne v bezanju več lovil, In jutro bo prijaznim dana enako. Ne kakor blisk, ki v hipu bitje sklene, In nagloma se v mraku zatopi, Ko tihi vir, kot ure tok pešene Bo tekla rali mi sreča krasnih dni. Kor (Kajetan). Ime ji daj, ki te na tihim sreči, De slavimo naklombe tvoje slast, In vredno ti nevesto počastimo. Kje našel si, povej nam, kje si skril jo, V zavetju kakim kraja tajniga? Na lovu mi preblodimo široko Na vse strani otoka križne poti; Pa sreče tvoje nič nam ni izdalo, Tak de bi nam verjeti skor veljalo, Začaran mrak, alj coper krije jo. Don Manvel. Ta coper zgine dans; ker dans ta dan Na svit bo prišlo, kar je skrito bilo; Zatorej čujte, kako z mano šlo je. Pet mescov je, še vladali so oče, In so mladosti tilnike okorne Deržali krepko v jarmu šiloma — Ničesar nisim razun divje slasti V orožju in gonitvi še poznal. — Lovivši smo hodili kraj planine Ze celi dan, ko se je prigodilo, De sim, slede košuto belo, samši Naprej iz družbe vaše se podal. Zverinče plašno po ovinkih dola Čez germ in sterni, čez rov in kol beži Zmir za lučaj pred sabo vidim jo, Ne mogši je prijeti ne zadeti, Poslednič naglo v neki vert mi zgine. Skočivši jez raz konja urno urno Za njo hitim, že dardo namerjaje; In glej! zavzet ostrašeno zverino 24 Pred nuno v travi vidim trepetati, Ki gladi jo z rokama nježnima. Osupnjen, sterm oči v to čudo vpretn, Derže v desnici dardo 'dvignjeno —. S prosečim gleda me očesam nuna In tak molče stojiva si nasprot — Kak dolgo, tega nisva presodila, Pozabljena je časa mera bila. Globoko v dušo gled mi zasadi, In zdajci vem, de serce prejšno ni. — Kaj rekel jez, kaj rekla blagotinka, Ne prašati, o tem ini ni spominka; Ker kakor sanj detinske dobe mile Zavito v mrak se vse mi zdi sedaj. Na mojih tili so njene persi bile; Ko prišla je zavednost mi nazaj. In čuj! En zvon zaklenka samostana, Molitve ura je na znanje dana, In naglo kot prikazen mimo šine, Iz vida mi prekrasna diva zgine. Kor (Kajetan). Oznanbe tvoje groba me je, knez! Dotaknil si se grešno Božje dive, Oskrunjenja so tvoje roke krive! Ker rot strašan je samostana vez. Don Manvel. Zdaj misel me je ena le vodila, Življenju je pomemba dana bila, Vse želje so imele isti cilj; In kakor romar v istok se oberne , Kjer sonce mu obljube zableši, Tak se moj up in moje hrepenenje Oberneta po isti svitli zvezdi. Ni dvignul dan iz morja se, ni zginul, Ki združil bi ne bil ljubeča dva. Spletena tiho zveza sere je bila, Le jasni zrak nad nama vse videč Je bil sveddk zaupni naju sreče, Človeških služb potreba bilo ni. O, zlati čas! O sladke krasne ure! — Scer naju slast ob nebu rop ni bila, Prisega še ni serca vezala , Ki se mi je na vekomaj udalo. Kor (Kajetan). Tedaj ji je le nježnih let zavetje, In ne pokop življenja samostan? Don Manvel. Zatipana v zastavo Božji hiši Bo terjala se nekidan nazaj. Kor (Kajetan). Pa kake se ponosi rodovine? Ker žlahtno le po žlahtnimu rodi se. Don Manvel. Skrivnost si sama ne pozna ne žlahte, Ne staršev, ne očestva svojiga. Kor (Kajetan). Ne pelje mar kak tanini sled nazaj K izvirku pervim njeniga življenja? Don Manvel. Edini mož, ki njeni rod pozna, Terdi de je iz rodovine žlahtne. Kor (Kajetan). Kdo je ta mož? Ničesar ne zamolči, Le vse vedoč sovetvati zamorem. Don Manvel. Služabnik star obiše včasi jo, Med materjo in hčerko glas edini. Kor (Kajetan). In nisi kaj po starcu temu sprašal, Zgovorna je in plaho-serčna starost. Don Manvel. Podal se nisim radovednosti , Ki znala bi skaliti srečo mojo. 26 Kor (Kajetan). In kake so besede starca bile, Ki prišel je obiskati divico ? Don Manvel. De pride čas, ki vse razjasnil bode, Tolažil je od leta jo do leta. Kor (Kajetan). In čas leta, ki vse razkriti ima, Alj ti ga bolj na tanko ni popisal? Don Manvel. S premembo neko stanja njeniga Grozil je nama sivic dni poslednih. Kor (Kajetan). Grozil, ti praviš? Tak tedaj se nadjaš Novic, ki te ne bodo veselile? Don Manvel. Premembe vsake srečniga je strah; Kjer ni dobička, se je zgube bati. Kor (Kajetan). Pa zvedba, ko se je bojiš, bi znala Ljubezni tud ugodna biti tvoji. Don Manvel. Pa tud nevarna; torej sim gotovo Izvolil in sim urno jo prehitel. Kor (Kajetan). Ti strašiš me; kaj reči misliš, knez? Bojim se, de prenaglil si se s čim. Don Manvel. Poslednih mescov bolj pogosto sivic Govoril je besede pomenljive, De dan se bliža, ki popelje jo V naročje blago njene rodovine. Razločno pak je včerej jo povedal, De v pervim zoru jutrajniga dneva -— To je ta dan, ki ravno danas teče — Popolnoma se bo nje stan premenul. Zgubavati zdaj več ni časa bilo; Storjen, speljan je urno bil moj sklep. Preteklo noč ukradel sim divico , Ter jo v Mesino skrivnoma pripeljal. Kor (Kajetan). Prederzno , grešno, tolovajsko djanje ! — Svarivno, knez, besedo prizanesi! To je modrejši starosti pravica, Ker derzno se pozabi nagla mladost. Don Manvel. Od samostana milostnih nedaljno, V samoti tihi verta nekiga, Kateriga zijavnost ne nadležva, Sim ravno ločil se od nje, ko sim Priliitil sem, de z bratam se umirim. V bojazni britki sim jo tam zapustil, Kjer pač ne nadja se ničesar manj , Ko v blesku knežkim odpeljana. In na prestol visoke slave pred Mesino celo posajena biti. Zakaj le v gisdi, v svitu le visosti, V slovezni družbi vaši vitežki, Ne več drugač me vidila ne bo. Jez ne terpim, de moja bi nevesta Se materi, katero dal ji bom, Približala begunka brez domovja, Ko kneginjo po knežko mislim jo Peljati v grad prededov mojih slavnih. Kor (Kajetan). Ukaži nam; gotovi smo, gospod! Don Manvel. Iz njeniga objema sim se zmaknul. Opravke pak le z njo imeti hočem. Vi spremite sedaj me na bazar, 28 Kjer imajo zamorci vse na prodaj, Kar jutrovo pridelka žiahtniga, In ličniga izdelka prirodi. Izvolite sandale pervič krasne, Zavet in kine preblaženih nožič. Potem kupite indijansko tkanje, Blešeče jasno kakor Etne sneg, Nar bližniši ki je sijanju sončnim, De rahlo krije, kakor zgodna megla, Diviške ude nježniga telesa. Škerlatni pas pod nedrijem nedolžnim, Pretkan in šit z bogato zlatnim nitmi, Nej skup derži slovezno tuniko; Ivolor kneževski k temu dodenite Blešeče svile in škerlatne barve, Na rami nej ga sklene zapon zlat. — Ne zabite zapestnic leskajočih V okinčenje okroglo mičnih rok; Ne biserja, koralnih ne verig, Daril prečudnih morske boginje. Ob čelu vi se svitli diadem, Iz kamenja prežlahtniga sostavljcn, V katerimu z rubinam plamenečim Zelen smaragd menuje ojstre žarke. Na kitnim zvitku dolgo zagrinjalo Pripeto bodi, in podobo krasno Kot svitla megla previdljivo skrivaj, In z vencam nej diviško mirtnim celo Se krona in doverši slavno delo. /tor (Kajetan). Opravljeno bo kmalo kar ukažeš, Ke'r najde se storjeno in gotovo Na prodaj po bazaru vsa ta reč. Don Manvel. V konjarnici naj lepšiga stopača Izvolite, tak svitlo jasne barve, Kot konji so v napregi Febovi. Škerlato ga pokrivaj, žlahtno kntnnje Izkustno berzdo in opravo kinči, Ker kneginjo ponese duše moje. Vi pak se tud oblecite slovezno In spremite v poslopje gospodinjo, Spodobne šege, in z veselo godbo. Odidem zdaj, de vse to preskerbim; Za družbo si izvolim dva med vami, In drugi čakajte me — Kar ste culi, Nej ustne se nikakor ne dotika, Dokler vezi ne razvozlam jezika. (Odide z dvema iz kora.) Kot’ (Kajetan). Reci, kaj bova sedaj začela, Ko ne prepirata kneza se več, Kak pušdbo vremen preterpela, Krajšala s čim delapust si bodeč? Bati se, dvomiti, upati vedno Mora čelovek za jutro nasledno, Serčno de butaro bitja porabi, Časa enakost utrudlivo žabi; Da mu 'hladivniga vetra šumenje Rahlo premaja zastano življenje. Eden iz kora (Manfred). Krasen je mjr! Prijazno mladeneč Poleg pokojniga vira sedi; V sončnimu blesku ob njemu skakljivi Jančiči grizejo kermo po grivi. Glasov in pesmi sladkih snovar je , Jeka veselo okrog mu doni, Ali pa v svitu večerne zarje Rahlo na bregu potoka zaspi — Vonder boj visokejši je slave, Pretresovatel človeških osod; Meni dopade viharno življenje, Vedno zibanje, vedno vertenje, Na kolobaru premembe in ; zmot. Človek se v miru nečimerno skerči, Sercu nedelavni pokoj je smert. Slabim postava je boginja zala, Vsakinm rada enako bi dala, Vse bi polikala, vse poravnala, Boj pa nasprot velikane rodi, 30 Iz pozabljivosti dvigne moči, In clo plašunu pogum oživi. Drugi (Berengar). Nam ne odpira poslopja ljubezen? Ni za lepoto prepiranja v tem? Tam je upanje, tam je bojezen, Tam je vladar, ki dopade očem! Tudi ljubezen življenje pretrese, Sivkaste barve nahip zaverte se. Mično nas mami za leta prijazne, Pene pomorske prikupliva hči, V djanje priprosto in žalosti razne Cvetlice krasniga sanja sadi. Tretji (Kajetan). Cvetlica travnu cvetečim izviraj, Sveti mu zor, in vence si zbiraj, Ki ga še kinčijo kodri mladinski; Starosti zreli in pametni že Bogu modrejšimu služiti gre. Pervi (Manfred). Bistri Diani, prijatlici lova, Dajte nam slediti v lesje planin, Trešiti v tainnimu gojzdu ostrova Kozla skakuna iz divjih pečin. Lov je bitve podoba gotova, Žalostne boginje radostni sin — Zgodaj ob zarji že dvignemo se, Ko rogovi povabijo gladko Cez bregovje, čez globine, Višji, višji, radostne sle, Ude utrudene kopati sladko V zraku hladivnimu vedre višine. Drugi (Berengar), Ali se zaupati vedno gibljivi Boginji hočemo, višnjevo sivi, Ki nam prijazniga lica izroči Svoga kraljestva neskončno širjad ? Pravo! Stesajmo si v tok plesajoči S krepkim perutami jaderni grad! Ki z grebenam barke leteče Morja kristalne poljane orje, Svet osvoji si, zaročnik je sreče, Brez de sejal bi, on žeti začne. Morje upanja prostor je zlati, Čudno domovje sreč in napak, Hitro na njemu oboža bogati, Hitro ubožni je knezu enak. Kakor vihar s hitrostjo spomina Rože vetrovne obod preveril, Tukaj premeni pomemba se čina, Boginja sreče kolo zaverti. Na valovju je vse valovje , Lastniga tukaj ničesar ni. Tretji (Kajetan). Tode ne samo v kraljestvu slapovja Na premetavnimu toku valov, Tudi na zemlji, ki krepkih osnov Na vekovite se stebre opira, Suče se sreča in snubce prebira. •— Strah me je te nagle nove sprav Najti v njej tolažbe kar nevem; Jez na skorjo komaj hladne lave Hiše svoje staviti ne grem. Pregloboko serd enaki vžge se, Kar naskriž med njima teklo je, Se ne žabi, se ne prizanese, Konca temu vidil nisim še. Pomenljive' me strašijo sanje, Njih povest ne žali vam ušes; Tode prašam, kaj je to skrivanje? Te ženitbe nepobožna vez? Te ljubezni krive, tanine poti? Ta obrop svetiša, kaj je ta? Kar je dobro, to na ravnost hodi, Slabo seme slabo sadje da. Drugi (Berengar). Tud po ropu, kakor nam je znano, Si je ženo rajni osvojil, 32 Zensko v'prejšne vezi zamotano, Zbral si jo je oče bil. In preiied nevslišane prekiinbe, Grozovinsko seme zlobnosti Na krivično postijo zadervi. Brez imena strasne činbe, Černe pregrehe zakriva ta dom. Tretji (Kajetan), Res je! Začeto je bilo sirovo, Slab za prihodno je tak spomin, Ker pod soncam mašuje gotovo Zlobnosti divje se sleherni čin. Ni le naklučenje slepo zadeto, De sta se brata preganjala v smert, Materno bilo telo je prekleto, Morala bor je roditi in čert. —- Tode molčimo! Ne blesti sodivno! Ker Evmenide snujejo skrivno; Obžalovati je čas nesrečo, Kadar jo gledamo v djanju grozečo. (Kor odide.) ' • .