253 Pomladanska meditacija, Zložil Ksaver Meško. peluja! Kako je zavzdihnila mati naša in red-niča v radosti in v sladkosti, ko je privzdignila shujšano lice izpod težke ledene odeje, ogrinjajoče jo vso dolgo zimo. Kako je vzkliknilo radostno in hrepeneče iz mladostno, slovesno vznemirjenih njenih globočin: Solnce! Solnce! Kako svečano, kipeče in hvaležno je zaplala proti jasnemu pomladanskemu nebu iz drhtečih njenih grudi, spet prosto dihajočih, visoka himna: Aleluja! Mojega vstajenja dan! Hozana! illeluja! Radost in sreča vsepovsodi . . . Skozi vse stvarstvo drhti tajna, čudežnomehka pesem prenovljenja, vstajenja, življenja. Iz zemlje klije življenjska radost v prvem pomladanskem cvetju, nežnem in mehkem kakor ličece trinajstletne deklice, krasnem, kakor nedolžne njene oči. Z neba lije pre-rojenja toplota v gorkih žarkih velike baklje v nevidni roki vsemogočnega solnca božjega. Aleluja! Resnično, ni pesmi veselejše, ne pesmi vzviše-nejše in globokejše, ne pesmi, ki bi vzgibala in vzvalovila srce tako mogočno kakor pesem božična, svete mladosti nedolžna pesem, in pesem velikonočna, po žalosti, trpljenju in smrti veličastnega vstajenja v nebo zveneči spev . . . Aleluja! Gospod je vstal iz groba: Aleluja! i\leluja! Iz težkega smrtnega sna vstaja priroda! Aleluja! Aleluja! Spominu našega prerojenja in vstajenja radosten vzklik: Aleluja! Hozana! Ker malo jih je, ki ne poznajo smrti. Malo izmed onih, ki imajo že dolgo pot za seboj. Ker mnogo prahu, dvigajočega se iz mračnih globin na širnem trgu življenja, pokrije srce na tej poti. In dušo zasenči mnoga senca lastnih in tujih zmot in grehov . . . Otrok božji, srečen in najsrečnejši, ki ne pozna bridkosti duševne smrti! Otrok božji, nesrečen in spet osrečen z največjo srečo, ki je bil mrtev in je oživel! A nesrečen in najnesrečnejši, kdor je legel v grob in ne mara vstati ob trombi glasu božjega, v vstajenje kličočega!... Sladkost zmote in greha je spoznal, ki je rodila bridkost smrti, a sladkosti vstajenja ne mara okušati njegova duša... O bratje, ali nismo praznovali vsi našega vstajenja velikega dne? Vstajenja iz zablod in zmot; prerojenja iz plehke radosti v globoke žalosti velike skrivnosti, in iz morečega trpljenja, iz mrzlega obupa v novega upanja topli dan? Hodili smo, o bratje, kdaj po cesti, ki se nam je zdela s solncem oblita; a smo šli v smrt. Šele ko se je zgrnil okoli nas žalosti in bolesti hladni mrak, je spregledalo oko, varano dotedaj od mamljive svetlobe, kam gre naš korak. Tako nam je bil mrak trpljenja — vstajenja radostni dan! In v noči dvomov in obupa čestokrat, ko ni vedelo srce ne kod ne kam — ali nam ni, o bratje, razsvetlila CESAR FRANC I. mnogokrat ena sama^ mehka beseda žalostne noči? Ali nam ni razjasnil en sam pogled, vdan in ljubezni poln, mraka in teme? In ali nam ni prižgal v hipu novega, jasnega dne? Glejte, vstajenja dan . .. O bratje, da bi ne zašli nikoli več v mrak in v noč duševne smrti! In da bi odvračali vedno druge od temin obupa, od senčnih poti zablod in zmot, od noči duševne smrti! Zato bodi blagodejen solnčen žarek vsaka naša beseda! Iz globočin čutečega in ljubečega srca porojena naj prodira v globočine src, naj ogreva, naj razsvetljuje, naj razveseljuje!