Pesmi Nataša Kastelic Pesmi MALA POT POPOLDNE glog ali travnik ali žitno polje z zemljo z nebom o dobri dve dlani nebo in zemlja kako je le mogoče toliko imeti STVARI ZA VČASIH Omejiti se je treba na včasih na kdaj pa kdaj če gre za upanje zaupanje Nežno počasi prenežno prepočasi se trgajo včasih okrogli dnevi od misli da so postali sonce zagledano v vrhove smrek razkosanih s čakanjem kapelj ki pridejo z vetrom in oblakom z jesenjo ki pridejo z vetrom z oblakom z jesenjo kot pridejo vame pozno popoldne da jih zvečer žrtveniku poklonim tvoja preganjanja in zaobljube Kdaj pa kdaj Kdaj pa kdaj prijateljsko v mislih postanem tako dobra kot je sramovanje v meni 55 56 Nataša Kastelic postanem tako dobra kot je beg v meni postanem tako dobra kot je naklonjenost gabrom bršljanom in jelkam čeprav ne cvetejo postanem tako dobra kakor žalovanje v meni saj ni kazni za misel ni posmeha Nežno počasi prenežno prepočasi čutim da nekaj zahaja kajti nekdo ni mogel jokati in se je sklonil pa mu je kamenje padlo iz oči na skrajnem robu na koncu sveta v podstavek popoldneva in bil je ponosen ko da bi v boju padel Spremljajte me kot vsakogar zapuščajte me kot vsakogar ki misli da je bolje prebiti dan s hoteti malo verjeti malo upati malo ali prebiti dan kakor spomladi ko se rože pripravljajo da jih potrgamo ali prebiti dan kakor na polju poleti opoldne ko se topli razori usipljejo vase ali pa kdaj pa kdaj vse dati vse tako se začne med MENOJ in TEBOJ smeješ se v meni jokaš v meni hočeš nočeš v meni z mojimi rokami z mojim srcem a kaj zasovražiš a kaj ko tako zasovražiš Nobenega ritma ni več in nobenega petja ni več in nobenega med MENOJ in TEBOJ ni več tudi ne kdaj pa kdaj tudi ne včasih Nežno počasi prenežno prepočasi poklekne predme človek ki si ga upam obdržati kljub temu da je prepleten s koreninami nezvestobe kljub temu da bo prihajal samo kdaj pa kdaj podoba pobegle želeče dlani pred obedom lačen in truden SPOMINJAM SE Ne vem BELINE s koliko vekami se zapirajo moje prsi s koliko vekami se zapirajo moje roke Nekaj utrnem vsako jutro ko raztresene veke v meni vsepovsod kot prebrane rože odcvetejo ko zora sama kakor zelo dober človek dogori v belino naslikano za gričem prozorno kar na včerajšnji dan Zbojim se ko se ziblje belina v iskanju s koliko vekami se zapirajo moje prsi s koliko vekami se zapirajo moje roke ziblje kakor polje mehko pisano srečno polje s čebelami mehkimi težkimi srečnimi ki rodijo znova in znova vse belo in rdeče in modro in mnogo vsega kar je mehko pisano srečno Toliko vek z belino raztrganih se zbuja v meni 57 Pesmi 58 Nataša Kastelic in kot prebrane rože mi v prsih odcvetejo Sama kakor zelo dober človek spregledani Sama kakor zelo dober človek dogorim Sama kakor zelo dober človek mislim na mehka pisana srečna polja PANTA RHEI podobno si je včeraj zmeraj nikogar nisem še videla pribitega na toliko mest na toliko poti kot srečnega človeka nikogar nisem še videla ki bi se s kamnom ne družil ki bi ne mislil kako škoda je da nima sonce korenin da bi na grob posadil svetle lise nikogar nisem še videla ki bi nikoli ne bil moder kajti kot gube starcev tanko večno je upanje v nekoga ki bi pričakoval in še manj čakal nikogar nisem še videla ki bi izpustil katero teh kamnu podobnih soncu podobnih pričakovanju podobnih bedastih majhnih stvari 59 Pesmi o tako bedastih majhnih stvari čeprav se brez njih še pokopati ne dam TEEN kdaj je nastala neka vrzel ko da gnezdim mi je bilo ko da imam mi je bilo ko da sem na svetu zoper vse kar ni smeh z vratom polnim prstov se znajdem ko da pod mehkim bolj od pepela krhkim čelom blede nihajoče kakor prvi listi poskušajo spregledati nenajdene zavržene oči ko da so na svetu zoper vse kar je kdaj videlo smeh z vratom polnim prstov se znajdem polnim vrzeli zastaranih ko da sem na svetu zoper vse kar je dobilo bitko otrok nastaja v meni da bi zamenjal otroka v pravi podobi se spominjam kako zoper vse kar ni smeh vstaja izgubljena bitka