STABILIZACIJA KOT GIBANJE
Pravzaprav bi morali zapisati:- vse naj-boljše ob prazniku. In — prijetno prazno-vanje!
Toda takšne besede nam tokrat ne gre-do rade z jezika, saj od lanskega praznika dela nismo storili kdo ve koliko velikega in koristnega — če bi seveda sodili po po-datkih, ki jih dan za dnem bruhajo stroji neizprosnih statistikov. Če namreč pogle-damo rezultate naših prizadevanj glede zmanjševanja uvoza in povečevanja izvo-za, potem kakšnih bistvenih razlogov za praznično rajanje tokrat nimamo. Zadolže-nost v tujini pomeni ogrožanje neodvisno-sti, kajti ni politične suverenosti brez eko-nomske trdnosti in samostojnosti.
Pa produktivnost? Kdo bi se veselil ob podatkih, da naredijo v zahodnih podjet-jih podobne usmeritve oziroma stroke po dvakrat, trikrat več v določeni časovni enoti kot v ustrezni delovni organizaciji v Jugoslaviji? Res je, da smo bili močno neenakopravni že na samem startu, toda kaj, ko bore malo pripomoremo k zmanj-
ševanju prepada med nami in visoko pro-duktivnimi vzorniki...
Investicije? Da, mi smo se stabiliziraH, samo »drugi« se niso .. . To je najbolj pri-ljubljena parola, ki seveda na koncu nima stabilizacijskih posledic. Pa vendarle še gradimo — zato, da bomo uvozili delovno silo in da bomo uvažali še več reproduk-cijskega materiala, pa precej manj izva-žali. . . Dolgo pričakovani zakon je seve-da precej zamesaril med investitorji, toda vprašanje je, če ne že malce pozno.
Črnogledost? Ne. Realnost in streznitev. Največji uspeh stabilizacijske akcije bo, če se bomo zavedali, da tako ne gre več naprej. Ne zvezni izvršni svet in ne nobe-na druga administrativna institucija nam ne bo prinesla stabilizacije, če le-ta ne bo postala vsesplošno gibanje, sestavni del naše miselnosti.
Zatorej vam tokrat ne kličemo — »pri-jetne praznike«, temveč: čimprej spet na delo! Na resno in odgovomo delo.
Da bodo prihodnje leto prvomajske za-stave tolikanj bolj veselo plapolale ...