Neformalno nadzorovanje v lokalni skupnosti in soseski
JANEZ PEČAR
Nulla socictas in actcrnum coitio est Nobena tovarišija ni skupnost za večno
V prizadevanjih za uspešnejšim zatiranje odklonskosli, ne samo v pomenu odkrivanja, marveč tudi preprečevanja in obravnavanja, ko se že ve, komu je pomoč potrebna, svetovanje, zdravljenje in morda še tretman ali postpcnalna skrb, se je v zadnjih dveh desetletjih pozornost močno obrnila h (lokalni) skupnosti in poleg nje deloma tudi h soseski. Od načrtovanja, urbanizma, revitalizacije naselij pa do nadzorovanja, so se zlasti pri zadnjem začeli ukvarjati z vprašanji, kako izboljšati sodelovanje ljudi v njej, kaj je mogoče napraviti pri lokalnem nadzorstvu, kako naj delujejo državne inštitucije v komuni itd. Še posebno je bilo pomembno usposabljanje vseh lokalnih virov za namene, ki so jih gojile posamezne predstave o tem, kaj sploh pričakovali od skupnosti. V tem smislu so se zbrali tako teoretiki kol praktiki in politiki zalo, da bi "soseščino" ali "lokalno skupnost" bolj oživeli in zlasli ljudem v njiju ustvarili manj odtujeno, bolj prikladno in seveda tudi bolj učinkovito življenje ter delovanje bodisi formalnih bodisi neformalnih inštitucij.Prenckateri so v tem videli celo "čarobno formulo" za reševanje vsakršnih težav, ki so se dotlej pokazale še posebej pereče. Dcvianinost med njimi gotovo ni med zadnjimi, posebno v velikih mestih. Prenckaterim je bila žc samo beseda skupnost "bogata v simbolični moči, tako da ni imela nobenega negativnega pomena"
Prenckatera sodobna preučevanja so se vrnila k izhodiščem Durkcima, Webra, Marxa, Tonniesa, Simmla in drugih in i/, tc rctrospckcije skušala priti do novih spoznanj, kakšno naj bi bilo življenje v lokalni skupnosti, koliko demokracije ji dopuslili, kakšne mehanizme ji dovoljevati, koliko naj vanjo vdira država, kako se v njej upirati osamljenosti, zapuščenosti, anomičnosti, kriminaliteti itd. Gotovo je, da so se v ta razmišljanja morali vključevati ne le socialni psihologi, sociologi, socialni psihiatri, ampak tudi načrtovalci mest, kriminologi, tja do policistov in ideologov družbene kontrole.
Janez Pečar, dipl. pravnik, doktor znanosli, redni profesor za kriminologijo, Inililul 7.a kriminologijo pri Pravni fakullclu UEK v Ljubljani, Trg osvoboditve 11,61 (X)0 Ljubljana. ' Krcissl.str. 269. j Cohen, S., sir. 117.
' Glej Pusič, sir. 11-26, Cohen, S., sir. 118, in drugi.
Kaj sploh jc skupnost (community) ni povsem jasno, saj jc o njej najmanj 94 definicij4, kar pomeni, da v opredelitvi ni soglasja. Večina opredelitev zadeva družbo, družbene organizacije ali družbeno ureditev, osebne interakcije znotraj lokalnega institucionalnega sistema, kot nekaj, kar jc samozadostno, enovito, kot geografsko lokacijo, v kateri ljudje žive in dele skupno kulturo, do tega, da živijo iz oči v oči v določenih skupinah, so navezani na določen prostor, povezani med seboj, blizki, zaradi česar gre za neko družbeno organizacijo, skupino ljudi, ki jo povezujejo interesi itd.
Ključni za lokalno skupnost so zlasti: ljudje v prostoru, njihove skupne potrebe, skupne dejavnosti za zadovoljevanje potreb in dinamičnost, ki se razumeva z vidika procesov .
Skupnosti sc ločujejo na mestne in vaške.
Soseska pomeni majhno naseljeno območje, prebivalstvo na njem in razmerja med ljudmi'. Pri njej gre še za lastnosti primarnih skupin, ki so očitne v medsebojnem sodelovanju l judi, za stike "face to face", prizadevanja za odpravljanje vsakdanjih težav, za vzajemno pomoč, medsebojno obiskovanje itd., ali preprosto, gre za razmeroma majhen družbeni in fizični prostor.
Pri obeh jc v definicijah bolj ali manj poudarjeno razmerje s teritorialnostjo, določena stopnja organiziranosti in ljudje s svojimi odnosi in potrebami. Raznovrstnost opredeljevanja gotovo ustvarja prcnckatcre konceptualne probleme, ki niso zadovoljivo rešeni iz premnogih razlogov, ki zahtevajo razvijanje ustreznejših teorij , v katere se tu ne spuščamo, ker to presega naš namen.
Sestavek sc ukvarja s skupnostjo in sosesko kot prostorskima enotama z ljudmi in njihovimi možnostmi za vedenjsko kontrolo vred. Kajti "kontrola vedenja "jc tako potreba skupnosti, kol katerakoli druga. Vedenjska problematika v skupnosti nastaja predvsem v socialnih interakcijah, tako med posamezniki, kot med njimi in skupinami, ali med skupinami samimi. Od tod gotovo razlog za "kontrolo soseske ali skupnosti". Lc-ta jc toliko bolj v ospredju, kolikor bolj ljudje živijo za stalno na določenem območju, kolikor bolj so interakcije intenzivne in kolikor bolj so njihove medsebojne vezi skupne. S tem seveda ni rečeno, da zamisel o "community control" ni za rabo na kakšnih drugih področjih, gotovo pa jc manj uspešna.
I. INTERESI IN POTREBE
Čeprav skupnost (ali morebiti še soseska) ni enakovredna "organizacija" (kolikor sploh lahko govorimo v tem smislu) skupini, zlasti ne primarni, daje vendarle veliko možnosti za pridobivanje izkušenj, izmenjavanje pogledov, ustvarjanje stikov (tudi iz oči v
Hillcry, v navedbi Pusic, sir. 11; A Dictionary of Social Scienccs.str. 114, in drugi. . Glej Pusic, str. 19-25. A Dictionary of Social Scienccs.str. 464. ' Glej: Riječnik sociologijei.socialnc psihologije, str. 293. X liates/liacon.str. 11.
oči) in priložnosti za izražanje misli in idej, tja do zadovoljevanja kakšnih skupnih potreb in interesov kulturne, vzgojne, zdravstvene, ekonomske in kakšne druge narave. Ljudje v ožji (lokalni) skupnosti lahko izražajo svoje ne le interese, ampak tudi vrednote, čeprav znatno manj na svoj način, kolikor bolj na splošno in družbeno, ki vanje prihajajo, hierarhično tudi od zgoraj in od strani, tako da nanje vplivajo dosti bolj številni, odprti in splošno družbeni procesi.
Težko je reči, ali je skupnost (community) v resnici postindustrijski družbi še lahko nadomestilo za družino (primerjaj stanje pri nas), ki "nudi zavetišče, varnost in vzgojo" , seveda pa ji ne bi mogli odreči socializacijskih vlog in vplivov nasploh, ki jih ima na življenje v skupnosti, ne glede na to, ali gre za posameznika ali skupino, ali za fizične ali pravne osebe. To toliko bolj, če vzamemo v poštev čisto v določenen namen organizirane dejavnosti, ki se v kontekstu kontrolizacije vedenja ukvarjajo z vprašanji, ki sodijo na področja kakršnegakoli obravnavanja odklonskosti, in neodvisno od tega, ali gre za državne, samoupravne ali zasebne dejavnike. In kolikor gre za kakršnokoli nadzorstveno delovanje, se danes še vedno razmišlja tudi o tem, ali skupnost (in soseska) omogoča obravnavanje deviantnosti in deviantov v njej (community treatment) zalo, da ne bi bilo toliko ljudi prizadetih / obravnavanjem države in njenih mehanizmov.
Hkrati se skupnost in soseka pojavljala kot skoraj nenadomesliljivi priložnosti za preprečevanje deviantnosti, da sploh ne omenjamo vseh možnosti, ki jih nudita za zastraševanje, obvladovanje, tja do odkrivanja pojavov, in to toliko bolj, ker se v skupnosti že pojavljajo državni mehanizmi, ki so posebej za to ustanovljeni. Le-teh seveda ne gre ločevati od njiju, ker delujejo v njej, vplivajo na njiju s svojimi socialnoprofilaktičnimi in drugimi ukrepi in sploh z njima ustvarjajo (čeprav ne povsod enako intenzivno) družbeno reakcijo zoper odklonskost. Za naše razmere tudi ne bi mogli reči, brez verificiranega primerjanja, ali se v tem smislu oblikuje ustrezni "community spirit" za skupnostno identiteto ali enotnost v pomenu stabilizacije skupnosti, skupnostne organiziranosti za odpravljanje razlogov za deviantnost in patološkost (v soseski, na ulici, v bloku itd.) in sploh za skupno moralnovrcdnostno naravnanost, ki bi bila uporabna za primerne programe (npr. primerjaj varnostne načrte pri nas, političnovarnostno ocene itd.).
Od tod seveda tudi toliko zamisli o "v skupnosti zasnovanih inštitucijah" , ki naj bi nadomestile ali vzporedno delovale zlasti s splošnodržavnimi ustanovami in same ali skupaj z njimi prispevale h kakovosti življenja v skupnosti in soseski, tudi pri varovanju pred deviantnostjo ali pri njenem obravnavanju. Razmišl janja v tem kontekstu prinašajo tudi nove pogledcojustici (ali pravičnosti) brez prava poleg tistega, kar v vsaki družbi omogoča pravosodje glede na njegovo urejenost in pristojnost. V (lokalno) skupnost in sosesko se zato obrača pozornost tudi v smislu kontrol izacije in ne le v pomenu državnosti ampak tudi privatizacije. Pri nas bi še posebej morali gojiti "samoupravnost" na tem področju, ki pa se je zaradi kriznih razmer umaknila agresivnim dejavnostim predvsem od državnih mehanizmov izvajanih nadzorstvenihopravil.
Pojave in procese v skupnosti in soseski glede na naš namen obravnavajo teorije o socialni dezorganizaciji, o družbeni reakciji, teorije o kriminalu in drugem vedenju, pa organizacijske teorije, politološke teorije, teorije o družbenih gibanjih in druge zlasti
' Shoham, v navedbi Johnson, sir. 103. Krcissl.slr.275. BMkin.str.99.
12	13
socializacijskc , poleg seveda tistih, ki zadevajo samo "komuno" oziroma sosesko . Zadnje zlasti vsebujejo poglede na gospodarski razvoj, dckoncentracijo oblasti, sodelovanje ljudi v skupnosti in na tovrstna lotevanja naravnana različna vprašanja, ki danes tarejo ljudi in njihovo življenje v relativno manjših geografskih enotah, nenazadnje tudi v smislu Tonniesovcga razločevanja skupnosti na Gcmcinschaft in Gesellschaft . Skupnost mora seveda omogočati razne biološke, socialne, gospodarske, emocionalne in tudi varnostne potrebe ter sproščati interese posameznikov, naselja, mesta, regije, države, itd., nenazadnje tudivpomcnukontrolizacije.
2. MEDOSEBNI ODNOSI
V lokalni skupnosti in soseski so v primerjavi s tesneje organiziranimi primarnimi (in nekaterimi sekundarnimi) skupinami dosti večji razločki zlasti v odnosih med ljudmi. Čeprav potekajo še vedno predvsem iz oči v oči (ali s "face to face contact), pa so bolj diferencirani, hierarhizirani, različni po kulturni stopnji, odvisni od raznovrsti udeležbe in zagnanosti. Družbene vezi članov so odvisne od občutkov skupnosti in stanja reguliranih razmerij, kamor sodi tudi vplivnost vodij, od gostote osebnih stikov in njihove polivalcnlnosti (prijateljski, sosedski, inlcrnoskupinski odnosi itd.). Pomembno vlogo imajo interesi in želje v skupnosti, ki ključno vplivajo na razmerja med ljudmi, zaradi katerih sc združujejo, so pa manj čustveni in bolj racionalni, še posebno kolikor gre za take potrebe, ki presegajo ravni ožjih skupin in odnosov in so odvisne od tega, kdo jih spodbuja v statusni hierarhiji, kako seje mogoče s temi željami cmotivno identificirati in koliko posameznik čuti svojo pripadnost skupnosti.
Na medosebna razmerja v skupnosti (lokalni in v soseski) vplivajo dejavnosti, o katerih zahteve, predlogi ali soglasja prihajajo od oblasti. Ne dosti manj pomembne so različne ekonomske, vzgojnoizobraževalnc dejavnosti in nenazadnje morebiti vrsta potreb, ki sc odpirajo tudi v zadnjem času pri nas na Slovenskem. Vodstva skupnosti jih gotovo selekcionirajo in rešujejo skupaj z ljudmi na bolj ali manj demokratičen način, odvisno seveda od prcnckatcrih okoliščin, ki jih omogoča bolj ali manj harmonična ali njej nasprotna ureditev. Verjetno pa nobena skupnost s soseskami ni nikoli tako homogena, da bi bili objektivni in subjektivni interesi tako skladni, da ne bi povzročali konfliktov, navsezadnje tudi ni dosti rešitev, ki bi bile odvisne samo od lokalnih elit ali mehanizmov na tej ravni. Od tod zopet potrebe po selekciji spremembe in rešitev, ki nujno pripeljejo skupnost do tega, da sc ukvarja z vzgojo in propagando, četudi s politično in njej podobno.
To pomeni, da potekajo v skupnosti intenzivne interakcije ali recipročna vplivanja na dejavnosti, med posameznimi osebami in skupinami navadno posredovane s komunikacijami , kar socialnopsihološko sodi v takoimenovani simbolični intcrakcionizcm, ki vsebuje "konkretnost, zasebnost, ustvarjalnost in transccndcnlnost" .
12 Glej Millcr/Ohlin.slr. 119-144. 13' Glej npr. Poplin, sir. 63, 103-105,116 117,143-146 itd. * Glej ottm Poplin, str. 116. A Dictionary of Social Scicnccs, str. 657. 16I.ichman,str.X0.
V preučevanju skupnosti in soseske zlasti ne zanemarjajo prijateljskih skupin, ki sc oblikujejo po prostorskih značilnoslih. Kajti prostor in nagnjenost k prostorskosti vplivata na učinkovitost in pogostnost stikov, na komunikacije in oblikovanje skupin, čeravno se ljudje zbližujejo še zaradi podobnosti interesov in vrednost, posameznih nagnjenosti in celo zradi otrok ali pripadnosti (tudi politične, etične, poklicne itd.).
Za lokalno skupnost sc kažejo kol zelo pomembna krajevna prostovoljna društva ali združenja, ki prispevajo k družbeni integraciji s povezovanjem ljudi, morda različnih vrst in statusov. Takšane organizacije prcnckatcrim članom omogočajo premagovati strah, osamljenost, i/.dvojcnost, izoliranost in hkrati dvigujejo raven t.i. demokracije v skupnosti ali soseski.
Ruralnc, ne pa toliko urbane skupnosti, navadno motijo "prišleki" s svojimi življenskimi navadami, osebnostnimi značilnostmi in drugimi posebnostmi, odvisnimi tudi od položaja, poklica, načinov vedenja in razmerij z drugimi. Često ustvarjajo probleme, ki jih dotlej ni bilo, ali vsaj motijo že uvedeno sožitje v "komunalni strukturi" odnosov.
Od tod tudi potrebe po preučevanju medosebnega vedenja, ki je v socialni psihologiji privedlo do spoznavanja različnih tipov mehanizmov in refleksij. Nekateri so razvrščeni tudi na samo dveh oseh skrajnosti, kot sta gospodovalnost - podrcdljivost in ljubezen -sovraštvo, glede na njuna pozitivna in negativna predznaka .
Medosebni odnosi v skupnosti (soseski) so gotovo marsikdaj konfliklni in zahtevajo posredovanje, reševanje in spreminjanje. Zato pa je potrebno dobro poznati razmere, ljudi in njihove cilje oziroma interese. Potrebni so tudi primerni posredovalci in pripravljenost strank za vzajemno izmenjavo informacij, kajti sicer je treba spore reševati s prisilo, s pomočjo države in brez prostovoljnosti in razumevanja ljudi v skupnosti, kar je neugodno. Zato pa so potrebni modeli inštitucij skupnosti za vpletanje, z vsklajevanjem, prepričevanjem in še z marsičem.
3. INSTRUMENTALIZACIJA VEDENJSKIH PRAVIL IN NADZORSTVA
V skupnosti vključno s sosesko so vedenjska pravila v marsičem (zlasti ko upoštevamo naše razmere) že bolj ali manj intrumentalizirana in tudi nadzorovanje v nekem smislu institucionalizirano, čeprav še vedno prevladujejo nesformaliziranc in nejuridične oblike. Kolikor gre za instrumentalizacijo vedenjskih pravil, Ic-te predvsem slede normam, ki so po svoji hierarhični stopnji višje od lokalne skupnosti in glede na to seveda pogosto tudi formalizirane. Toda na nižjih ravneh vendarle pomenijo vzorce vedenja, s katerimi pa sc tu ne ukvarjamo, ker za naše razmišljanje to ni ključno, čeprav so vedenjska pravila del nadzorstvene ureditve, in ker sc ne ukvarjamo z možnosuni kontrolizacije "od zgoraj", čeprav tudi to ni nepomembno vprašanje, saj gre navsezadnje za celovitost problematike vplivanja na ljudi. Zato v tem kontekstu ni malo pisanja o komunalnih normah, o normativnem konsenzusu v lokalnih skupnostih, o moči lokalnih skupnosti, o pluralističnih interesih v soseski in nenazadnje o decentralizaciji družbenih vlog, ki prehajajo čedalje bolj na ramena lokalnih dejavnikov. Gotovo so to pomembna vprašanja spričo razločkov med dejanskimi in normativnimi potrebami, ki lahko ustvarjajo, če ne kaj drugega, vsaj občutke
17
• Glej Athanasion/Yoshika, str. 43,44, in 48.
" Glej npr. Lcary v navedbi llarc, str. 71
dezorganizacijc skupnosti in soseske, še posebej, če se nekateri posamezniki (ali skupine) čutijo v vlogi določevalcev norm, drugi pa predvsem v pozicijah, ki jim morajo slediti z izvajanjem. In glede na to, da v soseski in skupnosti marsikaj lahko nastaja kot neformalna oblast, jo jc včasih mogoče obravnali kot pravičnost ali juslico za revne (npr. v slovenskih razmcrahdclovanjcporavnalnihsvctov).
Na zahodu jc lokalna skupnost v marsičem postala sinonim za urejanje prenckatcrih procesov, od dcccnirali/acijc, diversion, dckarccrizacijc in tretmana v lokalni skupnosti, tja do "community control" in Se marsičesa, zaradi česar sc jc ideologija skupnosti razširila zunaj ožjega pomena . V njej so videli različne možnosti zadcinstitucionalizacijo, vključno z"antiinstitucionalnoscntimcntalnostjo" , s katero so želeli veliko reči prepustiti ljudem, od zdravljenja, svetovanja, prehranjevanja, do tega, da bi radi vključevali v skupnost probleme potepuhov, beračev, zasvojencev, pa zapuščenih, odvisnih, zlorabljenih, izkoriščenih itd. ter uvajali dejavnosti, ki sodijo v problematiko azilov, bolnišnic, zaporov, poboljševalnih domov itd. Mariskje so morali spoznati, da so sc ušteli, ker so morali za vse to, tako ali drugače, bolj ali manj znova institucionalizirano poskrbeli v lokalni skupnosti. Pripravili jc bilo treba veliko manjših programov, v katere so sc vključevala sodišča in sploh nadzorstvene institucije tja do podjetij, ki so želela na nižjih ravneh s svojo avtoriteto uravnavali družbeno življenje in sc hkrati ukvarjati z brezposelnimi, zdomci, devianti, odpuščenimi iz zaporov in sploh s "kontrole potrebnimi". To seveda pomeni, da morajo lokalne inštituti jc postajati "reaktivne organizacije" in s svojimi posredovanji vplivati na posameznike s "problematičnimi dispozijami".
Najbrž te vloge res postavljajo probleme pred skupnosti, ki naj bi se bolj ukvarjale z obravnavanjem ljudi in pojavov, katerih ne morejo obvladovati, saj je današnje življenje v urbaniziranih naseljih dosti bolj zapleteno in dinamično, kot bi želeli. Kajti družbeni procesi vedno rojevajo najrazličnejše družbene probleme in bolj ko sc inštitucijc vpletajo v življenje posameznikov na nižjih ravneh, bolj lc-li čutijo njihova prizadevanja kot izražanje moči . Čeprav razmerja med ljudmi v lokalni skupnosti in soseski pogosto potekajo kol navade, običaji, tradicijie itd., ki so verjetno tudi najbolj združujoča sila, jc vendarle res, da to za "kontrolo ni dovolj. Današnja družba prav .zato vgrajuje v skupnost šc druge funkcije, zaradi česar posebno zavzeto obravnavajo "funkcionalno lotevanje" ,zlasti lokalne skupnosti.
Lokalna skupnost ali soseska, v kateri sc prebivalci lahko počutijo različno osamljeni, odtujeni, dezorganizirani, anomični itd., jc zato na nižjih ravneh družbene organizacije pomembna stopnja za ustanavljanje in združevanje družbenih interakcij in integracij, kljub možnim nasprotnim proccsom, ki v njej lahko nastajajo zlasti tam, kjer so šc pred neugodnimi vplivi od zunaj (kar zlasti velja za jugoslovanske razmere). Zalo skupnost prevzema prcnckatcrc naloge z.a ncvtralizacijo ali zmanjševanje vplivov, ali za boljše nadzorovanje in vedenjsko posredovanje. Pripisujejo ji tudi vlogo vmesnega člena med
24
družino in družbo ,ki neformalno kontrolizacijo (polagoma) spreminja v formalizirano. To pa od nje zahteva določeno instrumcntalizacijo, institucionalizacijo in formalizacijo
19' Glej Cohen, S., str. 116.
20
' Beck, v navedbi prav lam, str. 120.
21' Baskin.str. 103.
22 Glej Baker, str. 242.
21 Poplin, str. 164.
24 Glej Johnson,!'.. II., str. 105.
vedenja ljudi in njihovega nadzorovanja. Koliko je v tem uspešna, je gotovo odivsno od solidarnosti članov skupnosti in njihovih potreb po kohezivnosti, učenju, posnemanju javnega mnenja in predvsem od njihovih potreb ter interesov.
4. PRITISKI NA (LOKALNO) SKUPNOST
Glede na to, da imajo kriminološke študije o skupnosti v marsičem ekološke tradicije, potem ko so začeli v Chicagu s preučevanjem dclinkvcntnosti in njene porazdeljenosti v prostoru, so sc kasneje močno obrnile k urbanizmu in problematiki, ki sc povezuje z njim, zlasti v velikih mestih. Seveda so sc nato nagnile k upoštevanju socioloških in drugih spoznanj, kajti ekologija v družboslovju ni nikoli zadovoljivo pojasnjevala etioloških vprašanj odklonskosti. To pa jc k ekološkim razsežnostim dodalo številne poglede iz preučevanja demografskih, kulturnih, etničnih, gospodarskih in celo verskih problemov. Saj sc jc nenazadnje pokazalo, da so posamezni predeli mest različno obremenjeni s kriminalnostjo tudi zaradi kulturnih, verskih, rasnih, nacionalnih in drugih posebnosti.
Usodno povezani z lokalno skupnostjo so sc pokazali zlasti procesi urbanizacije, industrializacijcinbirokratizacijc , ki so privedli do uveljavljanja bolj skupnih vrednost, tja do naslajanja neformalnih inštitucij in organizacij, novih kontrolnih mehanizmov, do intenzivnejšega poseganja države v skupnosti itd. Vse to pa jc dosti bolj negativno učinkovalo (in učinkuje) na življenje v skupnosti in soseski, vpliva na zasebnost razmerij med ljudmi, vdira v njihovo intimnejše življenje, posamezni pojavi ustvarjajo razloge za državne intervencije in nenazadnje, država sili (ali pa tudi ne) ljudi v skupnosti, da se združujejo zaradi vzdrževanja svoje varnosti, ali pa ji pomagajo pri tem z najraličnejšimi dejavnostmi.
Zelo zgodaj so spoznali, da razpadanje družinskih vezi ali dczorganizacija, mobilnost prebivalstva in zlasti nizki gospodarski položaj oziroma življenjski standard močno prizadevajo življenje v skupnosti in ustvarjajo razloge za upadanje uspešnosti neformalnega nadzorstvenega omrežja, ki ga predstavljajo družina, soseska, prijatelji, šola, različne skupnosti tja do religije. Revščina in migracije so sc pokazale ključne za normalizirano življenje v skupnosti, kajti oboje vodi do različnosti prebivalcev, pospešuje razpadanje dotedanjih vrednost, omogoča nazadovanje neformalnega nadzorstva. "Prišleki" največkrat ne delujejo inlcgrati vno, ne s svojim vedenjem, ne z življenjskim stilom, navadami in običaji in ne s svojimi etnopsihološkimi posebnostmi. In kol pravi Fischcr: "Vplivi urbanizma so posebni, dogaja sc odtujevanje v javnem življenju, manj jc pomoči, več konfliktov..." . Zasebnost sc iz skupnosti in soseske seli v male primarne skupine in če obstaja v sekundarnih, jc močno okrnjena in potisnjena v kakšno posebno področje, kjer posamezniki še namenjajo svojo pozornost drugim in to morda zelo selektivno in premišljeno, pogosto odvisno tudi od družbenopolitične ureditve, ki čestokrat vzpodbuja različne oblike kontrol izacije. Lc-ta neredko, kljub morebitnim dobrim namenom, ustvarja občutke neugodnosti in totalne kontrol izacije, ki morda s pretiranostjo spominja na Orwcllovo 1984. In četudi (o ni resničnost, povzročeno vzdušje ustvarja nasprotne učinke od pričakovanih. Kajti če jc varnost posameznika ob koncu drugega tisočletja nove dobe
25
" Sampson, v PositiveCriminolgy, str. 103. ^ Fischcr, v navedbi Sampson v Positive Criminology, str. 111.
prcnckatcrc druge, potem ta vrednota ne sme biti dosežena z vdiranjem v zasebnost, ki jc prav tako pomembna enakovredna vrednota. To bi seveda pomenilo, da eno vrednoto dosegamo z zlorabljanjem druge in sploh ne manj vredne, ali tako, da bi lahko včasih dejali, da smo dali več za manj, ali dobili malo, žrtvovali pa veliko.
Ta vprašanja sc gotovo sprožajo v zvezi s skupnostjo, življenjem v njej, proccsi v njej, torej tam kjer sc posameznik iz primarne skupine vključuje preko sekundarne (soseske) v širšo družbeno skupnost (komuno) na nižji ravni. Ali jc to potemtakem "zero sum" konflikt, v katerem morda dobiš prav toliko, kot zgubiš, ali kjer nekateri nekaj dosežejo, drugi pa isto zapravijo in imajo vsi skupaj v povprečju toliko kot prej?
Hetcrogcne in neintegrirane skupnosti potrebujejo več posredovanja, nenazadnje tudi kontrolnega. V njih gre za kumulacijo najrazličnejših vplivov, ki zadevajo ne le državne posege, marveč tudi veliko prostovoljnih socialnih akcij, samoorganiziranja, zbliževanja starih prebivalcev z novimi, reševanja problemov, ki izhajajo iz različnosti ljudi, pa tudi reagiranja od drugod in izven.
Sterilnost skupnosti jc eno ključnih vprašanj, ki se ji pridružujejo še možnost identificiranja, tolerantnost, potrebe po obvladovanju precejšnjega dela skupnih vpra -šanj, reševanje skupnih problemov (primerjaj Kosovo) itd. Od tod seveda ni daleč spoznanje, da obravnavanje prcnckatcrih zadev v (lokalni) skupnosti hkrati zadeva tudi politične akcije in razna družbena gibanja.
J. MANIFESTNOST MOTENJ
Skupnost (lokalna) jc ne glede na to, kako jo opredeljujemo, priložnost za najrazličnejše pojave dczorganizacijc in dezintegracije, kolikor nanjo gledamo predvsem z negativne plati. Morda jc tudi zato toliko zanimanja zanjo, kajti če se v družbi sploh kaj dogaja, potem se dogaja v lokalni skupnosti (in v prav določeni soseski). Posamezne skupnosti so največkrat tudi odgovorne za probleme, ki jih tarejo, čeprav le-ti prihajajo z ljudmi od drugod. Kontrolizacija v skupnosti, ki nas zanima v tem pisanju, pa zadeva predvsem ljudi (in ne stvari).
Z dczorganizacijo razumemo navadno degenerativne in neusklajene procesc v delovanju družbene skupnosti, razpoko v družbeni organizaciji oziroma rahljanje ali prekinitev vzorcev družbenih razmerij, pa tudi upadanje sposobnosti kontrole in zmanjševanje njenega vpliva na veljavna pravila, ki na^bi jih upoštevali posamezniki in skupine. Popolna dczorganizacija pomeni razpad sistema . Marsikdaj pa sc dezorganizacija razume kot stanje, v katerem jc treba nekaj spremeniti, spremembe pa lahko pomenijo razvoj in napredek. In ker ni organizacije brez dczorganizacijc, kajti težko bi rekli, da jc neka organizacija popolna, potem dczorganizacija (tudi skupnosti) vendarle ni tako brezupno stanje.
Pojave dczorganizacijc pogosto pojasnjujejo tudi z dezintegracijo. Le-ta podobno razlaga izgubo organizacije, sistema ali enotnosti. Pomeni razpadanje družbene skupine ali cele družbe, ali dczorganizacijo družbenih ustanov, ki ne delujejo med seboj vsklajenoali pa postajajo posamezni njeni deli žarišče družbene dczintcgracijc oziroma nasprotje med posameznikom in družbenimi skupinami. Dezintegracija pomeni nasprotne procese od
27
' Glej Rijcčnik sociologije i socialne psihologije, str. 100 in 1 IS; A Dictionary of Social Sciences, str. 653.
povezovanja, spajanja, združevanja posameznih virov v celoto. Skratka, pri družbeni dezintegraciji gre za razkrajanje ali konfliktnost v skupnih družbenih vrednotah, organizacijah, inštitucijah, normah in občutkih skupnih interesov.
V	kriminologiji pojem dezintegracije pogosto pomeni odstopanje od norm, neupoštevanje institucionalnega vedenja, spopadanje s skupinskimi pravili. Zalo jc blizu izrazuanomija.
Pri obeh opredelitvah se srečujemo z dezintegracijo ali dczorganizacijo posameznika, družine, skupine, sloja al i kar celotne družbe .
V	lokalni skupnosti (ali soseski) pogosto nastaja socialno vzdušje, ki ustvarja nemoč ljudi in človeško frustriranost, scgrcgacijo in alicnacijo, kulturno dczorganizacijo in sckularizacijo, (nacionalnc) konflikte, izrazit individualizem na eni in razloge za množično viklimileto na drugi strani, socialni nered in stigmatizacijo kot družbeno rckacijo, strah in agresijo, dcmoralizacijo in dczoricntacijo, diferenciacije različnih vrst, zgubljanjc kontrole itd., pri čemer ugotovljena manifeslnost motenj tako po vsebini kot po obliki nastaja na najrazličnejših področjih.
Odrasli navadno nadzorujejo mlade in tujce, ki prihajajo v skupnost, pogosto sc zgražajo nad vedenjem drugih, počenjajo pa isto. V skupnosti jc iskali povzročitelja odklonskega vedenja, ki ga delijo na več skupin , odvisno od lega, kako ga obravnavati. Pogosto primerno ne le leži, ampak tudi po interesu in "subjektivni lestvici vrednosti"' deviantov, kar jc goiovo najbolj neustrezno, kar sc lahko dogaja. Od tod v skupnosti različni kompromisi, ne le v vrednotenju, marveč tudi v reagiranju in posledicah, ne lc v "community control", ampak tudi v "community treatment", kolikor sc za naše razmere družbene samozaščilnosti in "varnostnopolitičnega načrtovanja" sploh lahko spuščamo v to problematiko s te plati, ko neredko "težo konflikta določa obseg interesa, kajti več ko je interesentov na vsaki strani v spopadu, težji jc konflikt" .
V	skupnosti torej ni malo problemov, ki jih gre ocenjevati glede na to, kaj ogrožajo, ali družbeni red ali osebno integriteto ali premoženje (zasebno - družbeno), ali ustvarjajo strah itd., tja do vrednotenja vsega tistega, kar sc upira manifestnosti motenj, bodisi da jc to samoupravna skupnost ali sila države (primerjaj pojem "sialism" za vpletanje države v lokalno skupnost, kar bi po naše pojmovali kot "državnost" in njeno vdiranje v samoupravnost). Intervencije v skupnosti so zelo različne, pogosto odvisne od nje same, šc večkrat pa od države - zgoraj, kar pogosto vzbuja vtis, da jc "skupnost" fikcija in so to različni poskusi oblikovanja "komunalnega duha" , ki naj pomagajo družbi (državi) vzdrževati izgubljeno socialno situacijo, so delo zaman, kajti skupnost je čedalje bolj "offensible space" , namesto da bi bila "defensible space".
Glej SoeioloSki leksikon, sir, 90; Riječnik psihologije i socialne psihologije, sir. 100, 244; Obuhvatni riječnik psiholojkih i psihoanaliličkih pojmova, sir. SO ild.
Glej Millcr/Ohlin.sir. 106. 30- Pusič, sir. 125. 31 Prav lam, sir. 126. 32" Krcissl, sir. 270. 33 Fagan/Schwanz, str. 693.
6. "KONTROLIZACIJA" V SKUPNOSTI (IN SOSESKI)
Prevladuje spoznanje, da jc izmed vseh vrst "kontrolizacije" še vedno najbolj uspešno neformalnonadz.orovanjc, ki ga zlasti predstavljajo neformalne skupine, in da so izmed vseh sredstev še vedno najbolj učinkoviti običaji, tradicijc, navade itd., nastali v katerihkoli družbenih strukturah. Ti kontrolni mehanizmi delujejo tudi v (lokalni) skupnosti in v soseščini in njuni viri "konlroli/.acijc" pomenijo "oči skupnosti" (eyes of community) , kot to radi poudarjajo v zahodni, predvsem severnoameriški kriminologiji. Hkrati prcnckatcra nadzorstvena posredovanja v skupnosti in soseski med skupaj živečimi in poznanimi ljudmi, ki imajo pogosto med seboj stalne stike in morebiti še prijateljska razmerja, pomenijo t.i. "non confrontational style of social control , kar jc vsekakor odvisno od prenckatcrih okoliščin, ki dopuščajo neuradno vpletanje v konflikte, pomirjanje in posredovanje, tolerantnost, reševanje problemov z razumevanjem in opozarjanjem, grožnjo ali kritiko ali kot sporočilo prizadetim in raznim organom.
Gotovo jc, da ljudje med seboj prcnckatcra vedenjska vprašanja lahko rešujejo brez posredovanja države, šc posebno, čc gre za družbeno manj nevarne pojave ali za dogodke, odvisne od posameznikove osebnosti in njegovega gledanja na lastno družinsko skupnost, ali za kakšno drugi prizadetost in ogroženost. Lokalna skupnost in soseska sta zato raven, ki sta lahko v pomenu sporočanja dogodkov in prijavljanja ljudi dokaj selektivni in diskrccionarni, seveda odvisno od prenckatcrih okoliščin, kot so: razširjenost, obseg in nevarnost deviantnosti, razmerja med prebivalstvom, strah pred tujci, zaupanje v kazensko pravosodje s policijo, smisel za preprečevanje, sposobnost in zmogljivost odraslih za nadzorovanje mladih tudi /. različnimi prolektivnimi intervencijami, splošno spoštovanje norm, količina in narava deviantnosti, ki jo v določenem prostoru povzročajo nečlani skupnosti (ali soseske), ki prihajajo od drugod, gostota socialnih intcrakcij med ljudmi in sploh sodelovanje ljudi v skupnosti.
Domet "kontrolizacije" v skupnosti jc vedno odvisen od obveščenosti o "grožnji", ki jo pomeni vedenjska odklonskost. V skupnosti nikoli ne gre samo za avtohtono prebivalstvo, marveč tudi za druge skupine, ki jih predstavljajo poslovneži, krajevni uradniki, svetovalne in pomagalne organizacije, prostovoljne inštitucijc, tja do legitimnih predstavnikov (državne) represije, ki jih ne gre izločevati iz skupnosti, saj žive v njej in delajo zanjo, vanjo so vključeni le, da najpogosteje prcdslavljajodrugačncmchaniz.mcdružbcnckontrolizacije.
Ideologija o nadzorstvu v skupnosti (community control) ' sc predvsem opira na različne prostovoljne organizacije ali lokalne skupine, ki nadzorovanja ne opravljajo kot ključne dejavnosti, marveč kot stransko, kot nasledek nečesa drugega, zaradi česar sploh so in imajo kak pomen. Zanje jc ključno, da vzdržujejo obojne in ne le enostranske komunikacije. Kajti "visoka stopnja stikov, naraščajoča raven izobraževanja in poklicna mobilnost razširjajo stopnjo, na kateri posameznik deluje in sc uravnava k višji ravni družbene organizacije". Prav to pogrešamo pri nas pri socializaciji s samozaščitnostjo, ki jc s politizacijo bolj odtujena kot sprejeta med ljudi, ki sicer morajo v velikem številu delovati npr. v "narodni zaščiti", pa to pretežno opravljajo kot od države in njenih mehanizmov vsiljeno nalogo, dosti manj pa kot odgovorno dolžnost v skupnosti ali
Sampson, v Positive Criminology, sir. 108.
Baumgartncr, v navedbi Krcissl, str. 279. 36Taubctal.,slr.433. 37' Prav tam, str. 438.
soseski, ki jc najprej v korist njim samim. Z njo jc morebiti zasebno življenje v skupnosti šc bolj uravnano in odvisno od dejavnikov izven in iznad lokalne skupnosti.
Z instilucionalizacijo "kontrolizacijc" jc lc-ta v lokalni skupnosti čedalje bolj urejena, čeravno zgodovinski procesi potrjujejo, da formalno nepisano in prostovoljnostjo sprejeto nadzorovanje ne bo prišlo iz prakse, kajti za ncvtralizacijo odklonskega vedenja, za njegovo nezbirokratizirano, hitro in ceneno obravnavanje, za reševanje vprašanj, ki so poleg nadzorstvenega še kakšnega drugega pomena itd., jc neformalna "kontrolizacija" šc vedno najprikladncjša, čeravno tudi "komuni" vsiljujejo različne oblike bolj ali manj sformaliziranega nadzorovanja, bodisi s paradržavnimi bodisi s paraprofesionalnimi inštitucijami na področju vzgoje in izobraževanja, socialnega dela, delovnega mesta, zdravstva in nenazadnje preprečevanja in poboljšavanja deviantnosti. Zato (lokalne) skupnosti ne začenjajo imenovati kar tako zaman"vedenjskost rojevajoči sistem" (behavior
generating system) V tem kontekstu pa v skupnosti razločujemo avtoritativne od
39
ncavtoritativnih inštitucij. Nekatere med njimi so lc izpostave višjih središč , kar vzbuja dileme okrog "psihološkega smisla skupnosti" .
7. VRSTE NADZORSTVENEGA DELOVANJA V SKUPNOSTI
Lokalna skupnost jc raven družbene organiziranosti, kjer nadzorovanje poteka difuzno, torej po več tirih ali bolje povedano z več različnimi mehanizmi, lahko bi rekli tudi disperzno. Za razliko od drugod, imamo pri nas šc nekatere inštitucijc samoupravne kontrolizacijc, ki s posameznimi mehanizmi (poravnalni svet, organizacijo samozaščitnosti, organi narodne zaščite, inštitucijc za SLO in DS itd.) dopolnjujejo tradicionalne dejavnike formalne in neformalne kontrole v skupnosti. To seveda pomeni, da sc trihotomija kontrolne ureditve v Jugoslaviji vsaj formalno (če žc ne dejansko) začne v (lokalni) krajevni skupnosti. In če sta državno in samoupravno nadzorovanje sformalizirana in potekata po vnaprej predvidenih pravilih in predvsem proceduralno, jc neformalno nadzorstvo v skupnosti predvsemnesformalizirano.
Država posega v lokalno skupnost, poleg vsega drugega, zlasti z dejavnostmi policije. Patrolman, opazovalec, pozornik, obhodnik, tja do informanta, informatorja ali agenta so inštituti policijskega obvladovanja terena, znani žc od nekdaj. Infiltracija v sumljive skupine omogoča dodatne informacije s področij, ki so manj dostopna. Vloga policije v skupnosti sc poudarja tudi iz drugih izhodišč. Policija naj bi bila vedno bolj vpletena v prcvcncijo, čedalje bolj negujejo t. i. policijske odnose z javnostjo, policija naj bi bila bolj integrirana v lokalno skupnost z različnimi načini in oblikami njenih razmerij z ljudmi, ki jih zlasti vsebuje zamisel "Community Oriented Police Enforcement". Drugi kontrolni mehanizmi pravosodne narave nimajo v skupnosti svojih ekspozitur. Lc inšpckcijc različnih vrst v glavnem dopolnjujejo podobo v neposredni kontrolni organizaciji države v skupnosti tudi iz drugih izhodišč.
Jugoslovanska komuna jc s svojo urejenostjo gotovo prinesla nove razsežnosti in ne nazadnje tudi obilno prakso. Toda problem "samoupravne kontrolizacijc" jc šc vedno
38'Millcr/Ohlin,str.l03.
39'Glej Pusic, str. 113. 40
' Sarason, str. 268.
najmanj teoretično obdelan, čeravno sc prcnckatcri ideologizirani, spolitizirani in nc nazadnje ponekod dokaj zbirokratizirani mehanizmi z različno uspešnostjo trudijo vzdrževati določene sile za kontrolnopreventivne in varnostnopolitične namene. Zato vsklajujejo in vodijo dejavnosti, ki so koristne za počutje ljudi, od civilne zaščite, požarnega varstva, narodne zaščite in sploh instituacionalizirane samozaščite, da oblik drugačnega združevanja lokalnih dejavnikov, ki so pomembni za uravnavanje procesov v želeni smeri. Kolikor so bili uspešni v individualnih in naprej predvidenih akcijah, pa so v celoti zatajili pri drugih večjih in globalnih, na kar nas opozarjajo vse oblike kri/., ki jih imamo. Le-tc imajo gotovo svoje zametke v soseski in v lokalni skupnosti tja do najvišjih dejavnikov oblasti in politike.
Zaradi splošne neuspešnosti sformaliziranc kontrolizacijc prihaja do čedalje večjega nezaupanja vanjo. Zato se povsod po svetu obračajo z naraščajočim pričakovanjem k neformalnim kontrolnim dejavnostim tudi v lokalni skupnosti. To "neformalno kontrolno omrežje", kot ga imenujejo, želijo usposabljati za razne dejavnosti, ki bi čimprej monopoliziralc prisilo, pač pa omogočale različne svetovalne in pomagalne službe za otroke, za starše, za pretepene žene in posiljene ženske, za medsebojno pomoč alkoholikov in narkomanov, za zdravljenje raznih bolezni, do tretmanov z obsojenci na prostosti, mimo inštitucije "diversion" in raznih oblik ravnanja z devianti na prostosti, ki imajo poleg drugih tudi ta namen, da bi posamezne družbe imele čimmanj ljudi v zaporih. Nasploh pa dobiva velik poudarek t.i. "Community based corrcction".
Večino videnjših dejavnosti v lokalni skupnosti in soseski navadno opravljajo v fazi "post delictum", za kar imajo zasluge tudi službe izven in nad njimi. Toda, ključno vlogo skupnosti jc videti v preprečevanju deviantnosti, to jc v dejavnosti "ante delictum". Čeravno se skupnost ukvarja tudi s temi opravili v najrazličnejših oblikah opazovanja, pregledovanja, obveščanja, sporočanja, opozarjanja, tja do prijavljanja in celo neposrednega ukrepanja (primerjaj pri nas dejavnosti narodne zaščite, Neighbourhood watch v ZDA, vloga družinikov v SZ itd.), so poslcdicc dvomljive glede na ncotipljivost uspešnosti in naraščanja odklonskosti povsod po svetu. Zato imata neformalna kontrola soseske in lokalne skupnosti omejen domet, še posebej, ker so prcnckatcra (nc)posrcdovanja povezana s prijateljstvom, neodgovornostjo, pristranskostjo in prenckatcrimi drugimi slabostmi, ki jih poznamo zlasti v naši družbeni stvarnosti, kot okoliščine, ki omogočajo deviantnost. In kolikor sta soseska in lokalna skupnost (ki jc nc gre razumeti kol krajevno skupnost v našem upravnoteritorialnem pomenu) deviantnost nadzorujoči inštituciji, toliko sta hkrati tudi odklonskost rojevajoči območji. Če gre pri tem še za pojave, ki slabijo nadzorovanje v skupnosti, jc to še dodatni razlog za naraščanje dcviacij.
V skupnosti sc po svetu poskuša z različnimi oblikami privatizacijo, rutinizacijc, aktivizacjje, decentralizacije in fragmcntacijc kontrole, tja do "koloniziranja socialnega vedenja" , hkrati ko se tudi policija čedalje bolj posveča neformalni kontroli. Ali bodo potemtakem postajala pričakovanja od skupnosti vedno bolj fikcija ali realnost, še ni mogoče reči. Toda n i hče noče izgub i ti upanja.
41 Bask in, str. 106.
8. AKCIJSKI PREPREČEVALNI - KOT "NADZOROVALNI" PROGRAM
Preprečevanje deviantnosti je prav tako nadzorovanje kot katerokoli drugo, le da jc namen drugačen, in siccr odstranjevanje posledic šc preden so nastale. Pretežna večina vidnega ukvarjanja z. devianti in njihovimi dejanji sc dogaja "post delictum" in v lokalnih skupnostih današnjega modernega sveta sprejemajo čedalje več nalog, ki sodijo v obravnavanje devianlov, potem ko so bili spoznani za take. V skupnostih (local community) prirejajo zanje razne rehabililativne, rcsocializacijskc, svetovalne, pomagalne ipd. programe, s čimer naj bi dosegli stanje, v katerem čedalje manj ljudi doživlja travmatične vplive zaporov in dejavnosti kazenske represije. Navsezadnje začenjajo tudi žrtvam kaznivih dejanj pomagati na različne načine, bodisi njim samim bodisi njihovemu socialncmu okolju, včasih cclo s sodelovanjem njihovih viktimizatorjev, kar doccla spreminja poglede na t.i. "kriminalno dvojico".
Ker sc jc mogoče z deviantnostjo spopadati najbolj uspešno lam, kjer sc sploh pojavlja in kamor jc mogoče posegati z uradnimi in neuradnimi intervencijami, sta soseska in lokalna skupnost gotovo tisti, kjer jc pričakovati z njuno pomočjo in njunim sodelovanjem še največ uspehov, četudi s prcnckatcrimi dokaj lokaliziranimi akcijami. Seveda skupnost nc more reševati vseh osebnih problemov, kajti premnogi tiče v globoki zasebnosti primarnih in sekundarnih skupin in prihajajo na dan z ekscesi, ko jc največkrat že prepozno. Toda soseska in lokalna skupnost vendarle predstavljata nekakšno prvo stopnjo organizirane možnosti za vpletanje v najrazličnejše konflikte, osebna razmerja, nevarna stanja, itd., pogosto pa jih imenujejo lokalni kriminalnoprcprcčcvalni programi, vodene skupinske akcije, nadzorovanje povzročujoči sistemi ali kar treatman v skupnosti, skupnostne akcije itd. Njihov namen jc zadrževati odklonskost posameznih skupin pred naraščanjem, obvladovati stanje in pomagati združevali sile za preprečevanje, če nc že kar vnaprej zastraševati, kajti tudi preprečevanje jc lahko grožnja tistim, ki sc pripravljajo na dejanja in nikakor ni mogoče trditi, da lc represija vsebuje zastraševanje. Res da prcvcncija ni toliko prisiljcvanjc, ker jc na splošno manj naravnana k ljudem in bolj k pojavom, pa vendarle vsebuje opozorilo, nc glede na to, ali gre za varstvo stvari ali spreminjanje ljudi. Pri preprečevanju skušamo z intcrnaliziranim moti viranjem pripravljati ljudi na previdnost in jih pridobivati za lastno varnost in varnost njihovega okolja. In če sta soseska in deloma skupnost v nekem smislu lahko človeški sekundarni skupini, po svoji naravi omogočata bolje vodenje, uspešnejše vplivanje, načrtnejše organiziranje in seveda tudi normiranje marsikaterih obveznosti in dolžnosti kot tudi pravic in možnosti.
V literaturi so znani modeli pripravljanja posameznih ureditev, ki v skupnosti zadevajo nadzorovanje, politikoobravnavanja vedenjskih vprašanj, mobilizacijo sil , seveda tako, da so varovane posameznikove človeške pravice in temeljne svoboščine. Posegi v skupnost z načrtovanimi programi morajo ustrezati lokalnim razmeram, ljudje v skupnosti jih morajo sprejemati, siccr so vnaprej obsojeni na neuspeh. Kajti če se, kot npr. pri nas, z "varnostnopolitično" problematiko ukvarjajo predvsem forumi, ni v dejanskosti šc nič doseženega. Kar jc treba dosegali, morajo delali ljudje, spreminjati in poboljševati jc treba tiste, ki so tega potrebni in pred viktimizacijo jc treba varovati one, ki so v nevarnosti. Toda prav pri tem spoznavajo, da imajo "družbcnokontrolni (in s tem tudi preprečevalni -opomba pisca) procesi malo vpliva na tujce ali kriminalce, ki nc čutijo pritiskov, da bi se
42' Glej Millcr/Ohlin,str. 108-118.
konformirali. Dejansko isti problem jc tudi z dobrimi državljani, ki niso člani skupin" . Pripadnost skupinam in vsidranost v skupnost jc torej pogoj za vključevanje v skupnost, zato bi pri tem veljalo spoznanje: "dokler imaš enega samega prijatelja, imaš slik s človeštvom".
Programi v skupnosti morajo temeljili na organizaciji, managemcnlu, strukturiranosti, načrtovanju in metodah delovanja, ob upoštevanju modelov soglasnosti, pluralizma in strukturalne konfliklnosti . Vsebovati morajo različne oblike bolj ali manj institucionaliziranega reševanja sporov (pri nas npr. poravnalni sveti, drugje konfliktnc komisije, centri za pravičnost v soseski, reševalni programi za prepire občanov itd.). V preprečevalne programe sc vključujejo strokovnjaki različnih disciplin, med njimi tudi socialni psihologi in psihiatri, hkrati ko jc veliko prizadevanj za družbeno vrednotenje in ocenjevanje programov i n morebitno nj ihovo sprem i njanjc z uslrczn i mi teorijam i.
SKLEP
Nazaj k skupnosti ali v (lokalno) skupnost jc zadnja lela pri obravnavanju deviantnosti zelo pogosto vabilo, ki vsebuje med drugim tudi klice k "vsakdanjemu življenju v skupnosli zunaj zidov inšlitucij" . To seveda pomeni, da naj bi reševali pojave Uim, kjer sc dogajajo, in pomagali ljudem, kjer prebivajo, predvsem s poskusi dcbirokratizacijc, dcprofcsionalizacijc.dcccn^alizacijc.racionalizacijcitd.Zatosc/ud/"^«/!^//^^''.^^^ na raven lokalne skupnosli in soseske, kjer jc pričakovati večje možnosti za upoštevanje skupnih vrednot, ki neredno pogojujejo naraščanje odklonskosti zlasti med mladimi in spodnjimi družbenimi plastmi, kolikor gre seveda za vidnejši, nasilniški, poulični in podobni kriminal. V višje sloje, zaključene skupine, na področje gospodarskega in drugega kriminala, sevala tudi dejavnosti v skupnosti ne morejo posegati, ker zato nimajo ne moči niti možnosti.
Nadzorovanje, kakršnokoli žc, kolikor za naše razmere upoštevamo njegovo trihotomijo in ne glede na to, ali gre za represivno ali preventivno, jc v kontekstu lokalne skupnosti in soseske šc vedno predvsem ekološko, demografsko, tehnično, organizacijsko in šc kako drugačno, predvsem naravnano k malim ljudem (zlasti kolikor gre za dejavnosti v zahodnem svetu). Pri nas jc to drugače in na splošno bolj prepuščeno slihijnosti, čeprav ne bi mogli reči, da skupnost in soseska ne opravljata svojih nadzorstvenih vlog, toda bolj v pomenu spoštovanja tradicij, običajev, navad, morale itd., kot pa v smislu načrtovanega in organiziranega" vccpljanja" družbenega konformizma, za katerega si šc najbolj prizadevajo inštitucijc "zgoraj", izven skupnosti in soseske. Zato bi lahko rekli, spričo splošnih procesov "ctatizacijc samoupravnosti", da gre pri nas za procese podržavljanja, oziroma "statism" v večjem obsegu, kol bi to radi priznavali. In če jc ta "državnost" novega tipa ', jc seveda močno vprašljivo. Vsekakor pa ima naš "statism" to lastnost, daje veliko tistega, kar delajo v smislu kontrolizacijc v skupnosli pod močnim vplivom države oziroma njenih organov (četudi pri varnoslnopolitičnih načrtih). Naši, zlasti samoupravni kontrolni
43-Roscnbaum.str. 124.
Glej Lees/Smith, str. VIII, 35. 45'Cohen, S.,str. 122. 46 Bask in, str. 105.
mehanizmi v skupnosti (nc glede na to, ali so v krajevni skupnosti ali v delovni organizaciji) pa na splošno niso uspeli uresničili pričakovanj, ker so bila morebiti previsoka.
Toda skupnosti sc povsod po svetu (primerjaj pri nas: jugoslovanska komuna) ponujajo kol možnost za reševanje prenckatcrih vprašanj, pri katerih tudi "konlrolizacija" ni med zadnjimi, zlasti kolikor k njej prištevamo šc tretman, rcsocializacijo, rehabilitacijo, korekcijo, prcvcncijo, skupinske akcije itd., ki včasih, siccr izražene z različnimi sinonimi, pomenijo iste reči. Ključno za tako mišljeno skupnost jc vendarle "podružbljanjc" prenckatcrih zadevaliproccsovkol protiuteži centraliziranega reševanja vprašanj ljudi, ki so v stiski in nemočni, ogroženi in nezavarovani, odklonski in obrobni ali šc kako drugače stigmatizirani, nc glede na to, ali gre za vzhod ali zahod. Končno sc soseska in skupnost kažeta tudi kot možnost za posameznikovo samouresničevanje, kolikor od njiju šc ni preveč odtujen in izoliran.
Skupnost zato nudi možnosti preseganja tradicionalne kriminalnokonlrolne ideologije, ki s svojo socialno organizacijo, človeškimi, tako posameznikovimi kot skupinskimi, kolektivnimi dejavnostmi in drugimi posegi omogoča, čeprav pogosto intimno in morebiti prav zato ustreznejšo neformalno kontrolo. Vendar tudi pri njej nc gre brez prisilnosti, manipulacije in dominacije. Ker skupnost in soseska z njunimi mehanizmi konlrolizacijc hitreje dojemata svojo ranljivost zaradi javnih neredov, odklonskih pojavov, subkultumih procesov itd., lahko tudi hitreje, kolikor nc reagirata sami, sporočata svoje probleme organom, ki lahko posredujejo s prisilo in od zunaj. Gotovo nc gre zanemariti te njune odvisnosti.
Nekateri menijo, da spričo nakopičenosti problemov, s kateri sc lokalno skupnost težko sooča, prihaja njen zaton . Toda bodi kakorkoli že, vedno sc bo morala skupnost čutiti odgovorno za svoje ljudi. Vprašanje, ki ostaja odprlo jc, kako naj organizirano vodi in razvija svoje dejavnosti za ljudi tudi v pomenu kontrolnih funkcij. Neuspešnost "kontrolizacije" pa jc eden glavnih kazalccv lokalne dczorganizacijc in dczintcgracijc. Zato prav razvoju lokalne skupnosti dajejo tolikšen poudarek tudi v smislu raziskovanja, teoretičnega opredeljevanja in pojasnjevanja ter predvidevanja prihodnosti . Od tod tudi "iskanje skupnosti" ob premisi: "bolj ko začenjamo razumeli stare probleme in bolj ko jih rešujemo, več novih nam kljubuje" .
LITERATURA
t. Argylc, M., Psychology and Social Problems, London, Methucn, 1964, str. 232.
2.	Austin, R., Social Ixaming and Social Conlrol, Criminology, London, 15, 1977, 1, str. 111-116.
3.	Baker, J., The Neighbourhood Advicc Centre, London, Routlcdge & Kegan, 1978, str. 310.
4.	Raskin, D., Community Mediation and the Public/Private Problem, Social Justice, San Franciso, 15, 1988, 1, str. 98-115.
5.	Bates, F., Bacon, L., Ilie Community as a Social System, Mental Health Digest, Washington, 4, 1972, 8, str. 11-14.
6.	Brown, L., Wycoff, M. A., Policing Houston: Reducing F'car and Improving Scrvicc, Crime and Delinquency, London, 33, 1987, str. 71-89.
47'Clarke, str. 399.
48
' Glej npr. Argylc, str. 205; Batcs/Bacon, str. 14.
49	■ Poplin, str. 7; Cohen, S., str. 116.
' Sarason, str. 193.
7.	Clarke, M. J., Citizenship, Community, and the Managcmcnf of Crime, British Journal of Criminology, London, 27, 1987, str. 384-400.
8.	Cohen, S., Visions or Social Control. Oxford, Polity Press, 1985, str. 325.
9.	Černigoj-Sadar, N., Motivacija za spremembe, Posvetovanje psihologov Slovenije, Portorož, 1981, Ljubljana, DruStvo psihologov SR Slovenije, 1982, str. 341-346.
10.	Damjan, J., Vloga motivacije pri vprašanju allruizma, Posvetovanje psihologov Slovenije, Portorož, 1981, Ljubljana, DruStvo psihologov SR Slovenije, 1982, str. 347-350.
11.	Dictionary of the Social Scienccs (Ed. J. Gould, W. L. Kolb. New York, Free Press, 1965, str. 114, 295-296,4654,653,657.
12.	Družboslovje, Leksikoni C7., Ljubljana, Cankarjeva založba, 1979, str. 57,161,192,261.
13.	English, II., English, A., Obuhvatni rečnik psiholoških i psihoanalitičkih pojmova. New York, Longmans, Green, 1966, str. 80, 193, 345, 611.
14.	Hare, P., Handbook of Small Group Research, 2nd lid. New York, London, Free Press, 1976, str. 781.
15.	Hopper, E., Weyman, A., Modes of Conformity and Forms of Instrumental Adjustment to Feelings of Relative Deprivation, The Britis Journal of Sociology, London,26, 1975, 1, sir. 66-77.
16.	Johnson, E. II., Community as an Intermediary in Sustaining the Urban Order, Annals Internationales de Criminologie, Melun, 20, 1983,1-2, str. 103-112.
17.	Krcissl, R., Die Simulation sozialcr Ordnudng, Gcmcindenahc Kriminalitalsbekampfung, Kriminologisches Journal, Weinheim, 19,1987, sir. 269-284.
18.	Lees, R., Smith, G., Action Research in Community Development. London, Roullcdgc & Kegan, 1975, str. 202.
19.	Lichtman, R., Symbolic Interactionism and Social Reality. Berkeley Journal of Sociology, Berkeley, 1970, str. 75-94.
20.	Magil], R. S., Clark, T. N., Community Power and Decision Making: Rcccnt and Its policy Implications, Social Service Review, Chicago, 49,1975,1, str. 33-45.
21.	Miller, A., Ohlin, L., Delinquency and Community, Ixmdon, Sage, 1985, str. 208.
22.	Morala in etika. Ixksikoni CZ, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1986, str. 115-
23.	Opalič, P.,Socijalni aspekti kategorije samorcalizacije, Sociologija, Beograd, 2, 1978,4, str. 465-478.
24.	Polič, M., Poskus ekopsihološkcga pristopa k vprašanju človeških potreb. Posvetovanje psihologov Slovenije, Portorož, 1981. Ljubljana, DruStvo psihologov SR Slovenije, 1982, str. 359-364.
25.	Poplin, D., Communities. New York, MacMillan, 1972, str. 313.
26.	Positive Criminology. Ed. M. Gottfrcdson, T. Hirschi. Londong, Sage, 1987, str. 189.
27.	Pusič, E., lA>kalnaxajednica, Zagreb, Narodne novinc, 1963, sir. 159.
28.	Riječnik sociologije i socijalnc psihologije, Zagreb, Informator, 1977, str. 100, 117, 244, 292, 419,634, 701, 710.
29.	Roscnbaum, D., The Theory and Research Behind Neighborhood Watch: Is It a Sound Fear and Crime Reduction Strategy? Crime and Dclingqucncy, Ijondon, 33,1987, 1, str. 103-134.
30.	Sarason, S. B., The Psychological Sense of Community, San Francisco, Jossey-Bass, 1976, str. 290.
31.	Scolt, W., Scott,R., Values and Organizations, Chicago, Rand McNally, 1965, str. 290.
32.	Simcha-Fagan, O., Schwartz, J., Ncighbouhood and Delinquency: An Assessment of Contextual Effects, Criminology, Washington, 24, 1986,4, str. 667-703.
33.	Sociološki leksikon, Beograd, Savrcmcna administracija, 1982, str. 90, 101, 111, 119, 409, 427, 480, 492, 577, 683.
34.	Taub, R. et al., Urban Voluntary Associations, locality Based and Externally Induccd, American Journal of Sociology, Chicago, 83,1977,2, str. 425-442.
Seznam literature pripravila M. Milenkovič