243 Nove pesmi Lojze Krakar PACEM IN TERRIS NA SMRT bolan je neki preprosti italijanski kmet napisal pesem o jasnem nebu. Pela je o sinjem nebu nad zemljo, čista kakor devica na dan poroke. Odkril se je Homer, ker je bila njena misel mlajša od njegove, prisluhnil ji je David, sklonjen nad citrami, in Tizianu se je ustavil čopič, kajti pesem je bila bela kot prsi dekleta, ki še ni rodilo človeka. Toda nekdo jo je slišal in nesel po rimskih ulicah in potem po svetu. In ko je tako letala po svetu, jo je dobil v uho neki prvi in potem neki drugi lopov in na samem koncu še plačani revolucionarji, ki so naredili iz nje popevko. 244 Lojze Krakar Zdaj jo mrmrajo po vseh frajgajstovskih shodnicah, brundajo jo generali in huligani in lajnajo anciens combattants. S Pacem in terris se da imenitno uspavati naivne in lačne, s Pacem in terris lahko napišete balet za televizijo, v katerem nastopajo belonoge atomske konice in nekega dne bomo umrli s pesmijo Pacem in terris na ustih. Skoda, da ni nihče dojel, kaj je hotel povedati na smrtni postelji tisti dobrodušni italijanski kmet s tem PACEM IN TERRIS... POLNOČ Ženi Mari Polnoč je -00-. Ljudje pospijo, ko v meni okence srca se odpre in slišim, da uglasbljam melodijo za vsakogar, ki zdaj kjerkoli umre... Bila si draga mi v vseh temnih časih, ko skozme je ognjen tajfun divjal, ne beži preč - rad bi po svetlih lasih še enkrat te pobožal in zaspal. Da bi na harfe reber zaigrale ti moje roke, zbori angelski pa bi zapeli nama zadnji Ave, dišeč, kot so pomladni nageljni. Opolnoči prastari bi menihi zbudili se, sklonili sive glave pred Njim - in naju bi v molitvi tihi pospremili v izseljene daljave. V kraljestvo ugaslih zvezd, sonc in kometov, ki padajo kot solze v mrzlo krsto, ko se človeške sanje brez obetov postavljajo v neskončno smrtno vrsto. 245 Nove pesmi Bogve, bo nama nosil krizanteme na grob še kak menih? Kdo bo za nama prišel na vrsto? V večne, črne, neme zidove groba bova zrla sama... In pela bova tiste melodije, ki jih uglasbljam za vse verne duše zdaj v tem polnočnem miru, ko mi sije komet v srce ~ kaj rastlo bo iz ruše spomladi nama: nagelj, ostri trni, osat, koprive ali vinski trti? Ne veva več... Saj naši časi črni zvone že svetu k rdeči maši smrti. POSLANICA ZALJUBLJENCEM Danes je vaš ves širni svet, lune je že za tri četrtine -smrečje škriplje čez most in spet veter pomladni je sredi divjine. Koliko zvezd se je že utrnilo! Kakor kresnička mesec vas gleda. Vrzite mu cvet kot poročno vabilo! Več kot zlato je človeška beseda... POLJSKA JESEN V gozdovih rzeszovvskih* poj6 rjave medvedje žene in kakor najlepše zlato so lipe sinje-rumene. Zdaj čas je ženitve risov, pogrnjen je z belim prtiček na mizah - zdaj pride Božiček in svetli led s streh bo visel. 246 Lojze Krakar In pel bo božične kolende zbor lipovih listov, na snegu polnočnica bo in iz bedne vasi se bo dvigal glas k nebu. Pradavni Miklavž bo hodil ponoči pobirat orehe, za sabo bo srne vodil, tlačanom odpuščal grehe za upore graščakom, otrokom bo v coklice de val orehe, in hitro bo v košu nanosil snega na vse slamnate strehe. Morda je to moje predzadnje romanje skozi divjine v neko noč, ki naj v njej gladovanje za kruhom božičnim ne mine, ne mine tema, ki jo nosim v očeh skoz življenja puščave — le to še Nevidnega prosim, naj vkup z mano glad pogine v brezdanjem breznu ozvezdja in božič naj praznik ostane, naj nosi še dalje koline Miklavž v mrzla vrabčja gnezda... * Jugovzhodna Poljska JESENSKE Vrtnica je zadnja škrlatna črka VRTNICE v zakoniku smrti, napisanem v pradavnini, prej, ko se je človek začel učiti sončno abecedo neminljivosti. Učil sem se jo od jutra do večera kot babilonski jezik - in zdaj vem na pamet edino to, kje je na zemljevidu mesto smrti in mesto vstajenja. 247 Nove pesmi Vrtnice več ne naznanjajo pomladi, zdaj oznanjajo konec, če znaš še prebrati Jeremijeve psalme o trpljenju in Petrovo pričevanje o Vstajenju. POMLAD Pomladno sonce vabi iz zemlje travo, a v meni že srce veni, trohni, kot nepovabljeno na ptičjo svatbo v temini pije trpke solze oči. Z medvedjimi mladiči v temnem Rogu k medvedki hodim, da se nadojim in v njeni jami zimo prečemim, dokler ne najdem gnezda spet pri Bogu. Zakaj sem hodim? Kam korak naj gre, kje naj drugje dobim dosmrtno gnezdo, saj vprašal sem že luno in vsako zvezdo pa so mi vse odgovorile: ne! Vsevidni, mar ne vidim več poti? Saj zdi se, da v tem Rogu ni ne trave, le v Kosovu cveti iz prsti krvave rdeči božur, ki ga v Rogu ni... VIGILUA 1938 Takrat je s kadilom iz brinja moj ded stal na pragu pred hišo in pel skupaj z biseri iz inja hozano, ki je nisem še slišal: »Poglej, ta moj vnuk že enak je v uboščini Njemu, ki pride, saj meni (kot Tebi Sin) drag je ta fant, ki očeta je videl šele, ko sem vodil ga lani domov po sredpostnem pogrebu in rekel mu: peljem te k mami, tvoj oče, poglej, je na nebu, 248 Lojze Krakar ga vidiš — za soncem se skriva? Ko mesec bo vzšel, bo že bliže. In v noči božični - reciva — prišel bo spet k nama sem niže, vse niže in bliže, jaz prvi bom splezal po lestvi visoko, vzel s sabo te, a on se po vrvi bo spuščal, prijel te za roko in rekel ti: naj ne skrbi te, kaj jedel in pil boš, glej ptice, ne sejejo, a vendar so site vsak božič božične potice...« In oče moj res je prihajal vsak božič dol k meni in dedu in ded me je z mirom obdarjal, do hipa, ko v sanjah sem zvedel, da odšel je ... Prišel je na vrsto, ki zdaj tudi jaz čakam nanjo. Ne vem, če mi kdo teše krsto, čeprav že zvoni in že sanjam o nekih brezkončnih božičih vkup z dedom, očetom in mamo, o mani v puščavi in ptičih, ki pojejo večno hozano ... Vigilija, 1988 25. 12. 1988 (ob drugi uri popolnoči) Nocoj se je čas ustavil. V brezčasju romam po poti v neznano ... na pot sem se odpravil v vsemirja, se v sanjah zalotil nenadno, da moram obstati, se spraviti s sabo, zajeti vso sapo, vse krivo zravnati, zbuditi se in prebedeti 249 Nove pesmi do bogve katere zarje, ko vrnem se k zemskem planetu pokupit za zadnje denarje vsaj kruh za na onem svetu...