Tečaj III. V Ljubljani, meseca julija 1875.
List 7.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Vosek. — Ozdravljenje panja z gnjilo zalego.'—Ravnanje spanjem s trotovno zalego. Nekaj o čebelnih zaprtkih. — Čebela kot vremenski prerok. — Dopisi.
Vosek.
(Spisuje predsednik g. bar. R.)
1. Sostavni deli voska.
Vosek se uvrstuje k mastnim oljem, ter je neka gnjileca prosta maščoba. Sostavni deli voska pa so: ogleca 82 delov, vodenca 13 delov in kislica 5 delov.*)
Vosek se nam predstavlja v dveh podobah: v gosti in tekoči. Pri 52 do 65 stopnji gorkote se gost vosek spremeni v tekočega ter ostano tekoč pri 54" K.**) Pri 100° začne hlapeti in vre pri 300° vročine. V vodi je nerazkrojljiv, ter se razkroji v prvotne dele le v vrelem alkoholu ali v etru in se potem rad sprime z drugimi olji ali smolami in tako človeštvu v raznih potrebah služi. Z lužniki (lu-gasto soljo) se sprime v milo, ktera se pa v vodi (celo v vinskem cvetu no) tudi ne razkroji, ampak le v raznih kislinah.
Tovarnarce (izdelovalke) voska so naše čebele in tovarne za izdelovanje čebelni panjevi. Vosek je neka izločba čebelna, ktero čebele po zavžitem cvetnem prahu in medu, sploh sladkornih snovi iz srednih trebušnih krogov, ali obročkov izločujejo in v panju prilepujejo. Kako veliko voska, ali bolj prav voščin, zamorejo čebele v kratkem narediti, lahko se prepričamo, če pri vgodnjem vremenu čez nekaj dni v panj močnega roja pogledamo ter se moramo le čuditi, da večkrat v kratkem času vse prazne prostore napolnijo. Razjasuujenio se ve da si lahko s tem, da v ugodnjem vremenu močen panj silno veliko voščenih snovi nanaša, za hranjenje zalege pa vsega tega ne potrebuje, ker je ima le malo, ali od začetka tudi nič.
*) Gnjilec, kislec, oglee in vodenec so nekake prvine, prvotni deli, ali prvotne snovi vsake tvarine, vsega telesnega.	.
**) Toplota ali vročina se meri po stopnjah (°). ter zaznamuje s številko, ktera pomeni večo ali manjšo toploto. Gorkomer so razno razdelili ßeaumir, Fahrenheit in Celzus. Da se ve, po ktereni gorkomeru se računi, se vselej zraven stopnje in številko postavljajo prve črke onih učenjakov, tedaj R, ali F, ali C.
Voščeno satovje si čebele postavljajo deloma za shranovanje medü in cvetnega praha, deloma kot zibelke za zalego in prihodnji zarod. Gotovo je, da čebele toliko več voščin izločujejo, kolikor več sladkornih sokov dobivajo, vendar pa po primeri vselej tudi cvetnega prahu potrebujejo. Pač stavijo čebele satovje tudi id čistega pitanca, ali vendar se-kmalo naveličajo, nekako obnemagajo, celö tudi odmrjd. Koliko pa ravno medü in koliko primeroma cvetnega praha čebele potrebujejo za izdelovanje voska? Tega prašauja še ni nobeden rešil. Nasproti pa so razne skušnje zvedenih čebelarjev n. pr. Gundelack-a, Dönhof-a, Berlepš-a in drugih pokazale, da za 1 funt satovja čebele potrebujejo 10 do 15 funtov medü po okoljšiuah toplote, dobroti medli i. t. d.
2. Shranovanje.
Novo narejeno satovje je lepo belo. Drugo leto postaue rumenkasto, tretje in četrto leto če dalje bolj temno, celo črno. Nekaj pride to od medü in cvetnega prahu, nekaj pa tudi od zalege; tedaj tudi ne more drugače biti, kakor da stareje ko je satovje, tamneje tudi postaja, ker po vsaki zalegi nekaj zalognih mrenic na dnu ostaja, ravno tako tudi kolikor toliko nesnage po medu in cvetnem prahu. Mlado, belo satovje je silno krhko ter se lahko poškoduje; zatoraj je razpošiljanje prav težavno, zlasti še, če je vreme mrzlo in zimsko.
Lepo, mlado satovje je v novejših časih mnogo več vredno, kakor je bilo nekdaj, dokler delovanje s premakljivimi satniki še ni bilo znano; zato ga umni čebelarji skrbno shranjujejo. Odbera se lepo satovje precej pri jesenski žetvi bodi si že polno ali prazno. Satovje, ktero pride iz mčdmetalnice, se da, naj pred čebelam osnažiti, kar radostne in pridno storijo ter se potem še le shranuje. Satovje prvega in druzega leta je dobro za shranovanje; starejega shranovati pa ne kaže.
Pri shranjevanji satovja je treba naj bolj paziti, da se zabranuje molju in črvu. Zato je dobro, da se kar na nit, še bolj prav na ožgan drot obesi kakih 5 milimetrov (blizo četrt palca) sat od sata ter dene na zračin kraj, kamor miši iu podgane ne morejo. Nekteri shranjujejo satovje v čebru, kterega z vodo nalijejo. Znabiti se bo komu ta način satovja shranovati čuden ali ceh5 smešen zdel, pa je prav dober iu satovji nič ne škoduje; mora se pa voda vsakih 14 dni ponoviti in na vrhu satovje toliko z desko iu kamnjem obtežiti, da vstajati ne bo moglo. Truda pri temu druzega ni, kolikor ga je z nanašanjem vode. Preden se tako satovje rabi, se mora dobro osušiti.	(Dalje prih.)
Ozdravljenje panja z gnjilo zalego.
(Iz Eichst. Bienenzeitung, M. Siebeneck.)
Nehote mora čebelarja mraz pretresli, če prebera knjige starih čebelarjev iu čita o gujili zalegi in njeni neznani nevarnosti za ves čebelnjak.*) Z veliko težavo iu stroški si je znabiti čebelnjak postavil iu čebele omislil in zarad nesrečnega pri-merljeja naj bo vse zastonj in zgubljeno! Pa poglejmo reč bolj na tanko. Ne bom
se mudil s popisovanjem gnile zalege, njenega začetka in napredka, to se najde v vsaki čebelarski knjigi in v vsakem čebelarskem časopisu; tudi se ne bom mudil z raznim odzdravljanjem in z raznimi nasveti, se te bolezni znebiti, to gotovo \6 vsak umen čebelar; ampak hočem prav priprosto zdravilo nasvetovati, ktero nam dober vspeh obeta.
K ozdravljenji se ne potrebuje druzega, kakor male čašice ali steklene skledice, dveh ščetinastih šopkov in „posodice gotovega zdravila", s kterim vsaki bolni sat dobro namažem. Kadar je to delo storjeno, je treba odstraniti vse prazno, ali tudi le na pol prazno satovje; prostor v panji naj se pomanjša, tudi panj se pomaže, kjerkoli je v dotiki satovjem, izletnica in žrelice se ve da se ne sme pozabiti. Čez tri dni se panj pazno pregleda in če se bolezen še kje kaže, se v novič z „gotovim pomočkom" pomaže. Je pa več bolnih celic blizo vkup, se rajši košček satovja iz-reže in zareze spet z „gotovim pomočkom" pomažejo. Po tem takem bo gnjiloba kmalo čebelnjak popustila in šla v veselje čebelarja — v krtovo deželo.
Da ne bo kdo nepotrebno popraševal, ali me celd v vrsto skrivnostnih ali ča-rovnih inazačev prišteval, povem naravnost, da ta „gotov poinoček" je „salicilna kislina". Prav v mnogih primerljejih s<5 je zdravilna skazala. Jaz sam sem preteklo leto več panjev, pri kterili se je očitno bolezin gnjile zalege kazala, s saiicilno kislino ozdravljal iu panji niso bili le ozdravljeni, ampak so bili pozneje tudi prav čebelnati ter so se mi čez zimo prav dobri ohranili.
Da se reč bolj utrdi, prosim vse umne čebelarje, naj „gotov pomoček" v enakih primerljejih poskušajo ter mi izid in včin naznaniti blagovolijo, da se pozneje v bolj temeljiti obravnavi reč dovrši iu razglasi. Konečno še opomnim, da steklenica
„salicilne kisline" veljd v tovarni ..........3 marke — kr.
dva šopka s stekleno čašico.............2 „ — „
in zavitki za razpošiljanje.............— „ 20 „
Tedaj vsega skup . 5 mark 20 kr. *)
Dostavek vredništva. Salicilna kislina je izdelek ločbe ali kemije naj novejših časov. Svojo zdravilno ali ohrauilno moč skazuje posebno proti vsaki plesnobi in gnjilobi. Če vse to potrdi, kar se zdaj o nji zatrjuje, bo res pravi dar božji in vesolji pripomoček v enakih boleznih.
Ravnanje s panjem s trotovno zalego.
(V. A. Schmidt, predsedii. štajarskega čeb. društva.)
Znano je, da marskteri panj le trotovno zalega ima in zgojf. Zgodi se to, kadar ima matico nezmožno za čebelno zalego; ali pa če kaka delalna čebela pošlo matice prevzame, ter je panj brezmatičen. Ozdravljenje je v obeh primerljejih prav lahko.
Če matica trotovno zalego leže, ker ni bila oplodena zarad slabega vremena, ali znabiti zarad kakšne telesne napake, ali pa ko je bila znabiti že prestara, tedaj jo je treba odstraniti. Napačna matica se vjame ter zatare, čebelam pa se nadomesti druga matica takrat, kadar zgubo matice zapazijo ter postanejo nepokojne. Zavolj
previdnosti se v matičnico pripre in tako priprta v panj dene. Zamašena naj bo s kakim starim voskom, da čebele same lahko svojo prihodnjo mater iz ječe rešijo.
V drugem primerljeju, če je namreč panj brezmatičen iu so se delalue čebele matičnega dela "lotile, se morajo te nesposobne laži-matice odstraniti. Nobeno delo ni bolj lahko, kakor to, ker nam ni treba nobene sitnosti in čebele vse same opravijo. Da se to zgodi, se vzame dvema ali tudi več panjem, ki imajo rodovitne matice, kakih 3000 do 4000 mladih čebel. Denejo se vse skup v kaki mali panjiček z enim satom in odprtim medom ter se jim dopusti, da se medü dobro napijejo. Med tem se bolni panj dobro pokadi, mali panjiček z mladimi čebelami se stresne, da vse v eno kepo ali gručo padejo ter se mahoma v bolni panj stresejo. Oboje čebele stare v panji in mlade dodane so takč zbegane iu zmotene, da druge drugim nič ne storijo. Zdaj se jim dodd v matičniei priprta rodovitna matica dobro zamašena ter se vse vkup pusti. Čez en dan ali dva dni se trd zamašek izleče in ma-tičiiica s starimi vošči nami primaši ter v panju pusti, dokler čebele same matice iz zapora ne rešijo. Mlade dodaue čebele, že pred rodovitne matice navajene, ravnajo z laž i-maticam i kakor s kako nerodovituo ali pokvarjeno matico, t. j. jih po-davijo. Dobro je, če tudi ne neobhodno potrebno, da se prejšnja trotovna zalega izreže in odstrani.
Tako ravnanje nam je tudi takrat ratalo, če smo panju rodovitne zalege dodali, da si je mogel matico sam izgojiti; to se ve da grč bolj počasi-in panj si ne opomore tako naglo, kakor z rodovitno matico.
Nekaj o čebelnih zaprtkih.
(Profesor Kudolf Lewkart.)
Od oplodenja matice smo že lansko leto govorili (gl. 3. list 1. 1874, str. 20). Dolgo, da, že v starodavnih časih se je opazovalo, da nektera matica leže jajčica, iz kterih se samo troti izredijo. Razjasniti si pa tega niso vedeli. Še le leta 1845 se je oglasil zdaj po vsem svetu sloveči čebelar župnik Dzierzon ter trdil, da vzrok tega je pomanjkanje vsakoršnega oplodivnega semena. Dzierzon je svoje mnenje s tem utrdoval, da vsaka matica, ktera le trotovna jajčica leže, je imela ali pohabljene perutnice, da tedaj ni mogla izleteti ter oplodena biti, ali pa se je o takem času izvalila, kadar nobenega trota ni bilo, tedaj spet oplodena ni bila. Ker pa tudi nektere posebno stare matice tako napako imajo, dasiravuo so bile pred rodovitne matere, je Dzierzon trdil, da jim je oplodivno seme pošld. Da je oplodenje matice le ze čebelna jajčica potrebno, je s tem dokazoval, da tudi navadne čebele, ktere niso zmožne oplodeue biti, trotovna jajčica ležejo in se iz njih troti izvalijo. Iz vsega tega je sklenil, da trotovna jajčica ne potrebujejo oplodenja, ampak da so se že sama po sebi življenja zmožna, če se po naravni poti godijo.
Dzierzon naj brž sam ni pomislil, kaj iu koliko bi se lahko njegovimu zatr-dovanji ugovarjalo, ampak je le prikazen videl iu tedaj svoje mnenje objavil. In res so marsikteri naravoslovci (životoslovci) naravnost rekli, da to po naravnih postavah ni mogoče, ter so ga zasmehovali in zasramovali. Po pameti soditi, bi mogli naravoslovcem prav dati, ker brez oplodenja ni življenja — pri rastečih stvareh n.
pr. žitu, sadnem drevju, ne semena, ne sadu. In vendar kar se je nemogoče zdelo, kar se pred ni vedelo, se je potrdilo. Poznejše preiskave in skrbna opazovanja n. pr. Siebold-a, Leukart-a in mnogo drugih, kterih vzrok je bil naj brž Dzierzonov izrek, so nevrjetno prikazen do živega dokazale. Za gotovo se zdaj vö, da brez oplodenja se izgojijo iz jajčic živalice ne samo pri čebelah, ampak tudi pri mnogo druzih živalih nižjega reda in sicer ali le samö moškega spola, kakor troti pri čebelah in sorodnih živalih, ali pa samö ženskega, kakor pri škrlatinkah (neke listne uši) in druzih.
Če se pa neoplodena jajčica v živalice (trote) izgojijo, tedaj ravno ni čebeluih jalovih zaprtkov, za čemu naslov? Dzierzon pravi: pri čebelah je trotovim zalega, ali pa zaprtek eno in isto. V naravnem pomenu ni eno in isto, ali se iz jajčica živalica izvali, ali ne; pač pa kar tiče pri čebelah dobiček za čebelarja. Da pravih zaprtkov t. j. neizgojljivih ali gluhih jajčic pri čebelah ni, je tudi Berlepš, naj izvrstniši, našim bralcem znan čebelar takö prepričan, da je enkrat dvajset naj boljših panjev laških čebel tistemu ponujal, ki bi mu matico prinesel, ktera le gluhe neizgojljive jajčica leže. Ali Berlepš bi se bil kmalo zelö vkanil, ter bi bil menjo lahko napravil. L. 1857 mi je naznanil učitelj Hucke, goreč in izveden čebelar, da irnä v svojem čebelnjaku matico, ktera prav marljivo jajčica leže, pa izvalila se še ni nikoli nobena živalica iz njih. Dal je bil z njenimi jajčici napolnjen sat brezmatičnemu panju, ki je sat pridno oblegal, pa ni nič izvalil. Hucke mi je poslal dva koščeka takega sata v preiskavo, pa ravno takrat sem potoval in preden sem domu prišel, so bila jajčica popolno suha, toraj ne več za preiskavo.
Ta primerljej vendar le kaže, da se tudi med matičnimi jajčici dobijo pravi jalovi zaprtki. Daljne opazovalne preiskave bodo reč bolj razjasnile.*)
v
Čebela kot vremenski prerok.
„Vreme pred vedeti", koliko ljudi si že ni tega želelo? Menda vsaki — več ali manj. Vreme po naravnih vodilih spoznavati in prerokovati, si je že mnogo l judi, — učenih iu neučenih — trudilo in prizadevalo; kako z malim vspehom in gotovostjo, vsi vemo. Božja previdnost nam je to z gostim zagrinalom zakrila, da naj bistrejši oko ne vidi veliko več skozi, kakor bodi si ktero koli navadnega, vsakdanjega človeka. Vse vremensko prerokovanje ni toliko vednost, kakor le ugibovanje. Pri vsem tem ljudi le ne opustijo nehvaležnega posla, ampak drugi čez druzega hoče več in boljše vedeti. Tudi čebelarji nočejo biti zadnji, ampak svoje čebelice pridno opazujejo, ter po njih izletu, letanji iu zadržanji srčuo prerokujejo, kakor bi bilo „drukauo"; ali pa tudi sami sebi trdno verujejo? ne moram jaz odgovarjati, naj si odgovarja vsak čebelar rajše sam.
*) Kdor želi o temu predmetu kaj natanjčniScga brati, naj «Sita: De ovulis apum inanibus & abortivis. Prof. dr. Rudolf Lewkart, Leipzig 1875. Primeri Aubert und Wimmer, Zeitschrift für wissenschaftliche Zoologie Bd. IX, str. 507; Wahre Parthenogcuis bei Schmetterlingen und Bienen, Leipzig 1856; zur Kenntniss des Generationswechsels und der Parthenogenis bei den Insekten von R. Lewkart, Frankfurt a. 51. 1858 in Oellacher, Zeitschrift für wissenschaftliche Zoologie, Bd. 1872.
Da je lepo ali slabo vreme s tanjkiin čutom nekterih žival v zvezi, je gotovo, dasiravno ne vemo vzroka in si reči ne moremo razjasniti. I)a je temu res tak(5 nam kaže tudi to, da vsa ljudstva, ki drug druzega ne umejo, ki celtf ne vedtf, da je to ali uno ljudstvo na svetu, vendar enake reči pri živalih opazujejo. Zato rego (zeleno žabico) vsa ljudstva opazujejo, kdaj iu kako regija; „vreme se bo spremenilo", ker ptiči poj<5, ribe iz vode poskakujejo, povodne ptice se potapljajo, mačke se umivajo i. t. d., cel<5 jetnik opazuje pajka v kotu svoje ječe, ki je mnogokrat boljši prerok, kakor v oknji viseči zrakomer (barometer).
Kaj potem čuda, da tudi čebelar svojim ljubljencem vrjame, ter po njih zadržanji prerokuje! Toliko bolj je to namišljeno prerokovanje vrjetno, ker enake reči zapazi Lah pri svoji rumeni, kakor Nemec pri svoji črni in Slovenec pri svoji sivi čebeli. Mlad Fracozek se mora že iz svoje abcednice učiti: Quand les abeilles volent en haut, Bientöt nous aurons de l'eau, kar bi se po našem reklo: Kadar čebele visoko v zrak letajo, nam vodč od tam prinesejo (bomo dež imeli). Tedaj poglejmo, kako vreme je čebelar pri svojih čebelah opazil. Dež in hudo vreme pomeni, če čebele čez poldne močno in nepokojno sem ter tje letajo, ter vsakega, kteri jim na pot pride, brez vzroka pikajo; ravno tak<5, če čebele razun o času rojenja pri lepem vremenu nočejo iti na pašo, ampak leno skončnico zasedajo. Če čebele prezgodaj, pred solučnim izhodom vstajajo in letajo, pride večidel hud dež in ploha; nasproti, če čebele pozno vstajajo in zložno na pašo gred<5, pomeni lepö vreme. Švicarski čebelar pravi: Čebela je pozno vstala, vreme bo ostalo (lepö namreč).
Kadar čebele do poznega večera pridno nosijo, se vreme spremeni ter slabo vreme postane. Če na večer deževnega dneva čebele veselo ven iu noter letajo, jo upati lepega vremena, saj za prihodni dan. Skoraj gotovo nastane slabo vreme, če čebele v tropah le v eno ali drugo stran letajo. Kadar čebele čutijo hudo vreme in plohe (vihar in nevihte), trgajo trotovno zalego, če tudi čebelno, se je nadejati dalje časa slabega vremena, večidel hladno-deževnega. Nagle nevihte je pričakovati, če čebele še pri solncu in lepem vremenu plašne in v tropah domu hitč ter se druga čez drugo skozi žrelice rinejo. Zatč si čebelar prizadeva, da roj, ki se noče vsesti, ali znabiti cel<5 namerava pobegniti, s tem goljfii in primora se vsesti, ali v panj nazaj iti, da napravlja gromu enak ropot, ali z brizgljo dež posnema.
Zdi se nam, kakor bi matica posebno poznala, kdaj bo zgodnja ali pozna spomlad ter tudi prej ali poznej prva jajčica leže; tudi je znano, da mnogo zalege na spomlad obeta dobro rodovitno letino, na'sproti malo zalege slabo, .nerodovitno leto. Kolikor smo imeli priliko govoriti z našimi badenskimi čebelarji, se po spo-mladnih znamnjih vsi nadejajo bogate in sladke žetve na jesen. Naša priserčna želja je, naj bi se čebelarji v svojih sladkih nadah ne goljufali.
I'o B. u. i. Z.
Dopisi,
Sv. Vid pri Brdu. Čebele gojimo zarad dvojne koristi, t. j. zarad medu in voska. Če dostavimo še, zarad veselja, smo vse povedali. Gotovo je, da trud ni zastonj, če zna čebelar le kolikaj umno čebelariti. O jesenski žetvi je posebno po-
trebno, da vemo vosek od medu dobro in čisto ločiti. Pri nas na kmetih je pač to težavno, ker večidel potrebnega orodja nimamo. Nadjarn se, da bralci „Slovenske čebele" ne bodo nevoljni, ako to povem, kakd pri nas med in vosek izločujemo.
Naj pred se vzame več snažnih skled in rešeto, ter se začne tako le: Sat za satom se vzame v roke, prazne voščine odrežejo ter v rešeto vržejo, satovje pa čisto belo in polno se položi v prvo skledo, v drugo bolj rjavo in starikasto, v tretjo črno in naj slabeje.
Sedaj se satovje v prvi skledi z žlico stlači ter dene v vročo peč. Kadar se med dobro zgreje, se vzame iz peči in dene na hlad. Potem se pobere ves vosek iz vrha sklede in na dnu ostane naj lepši med. Druga vrsta satovja se zreže v kak snažen lonec, se pridene vosek pobran iz prve sklede ter se postavi v primerno razbeljeno peč, kjer se po potrebi več ur pusti. Lonec se potem iz peči vzame ter kuha pusti se malo poliladiti. Potem se vosek iz vrha pobere, drugo se pa skozi gosto sito precedi. Precejeni med se pusti nekaj dni stati in se vedno vosek iz vrha posnema, dokler je inčd popolno čist.
Črno satovje tretje vrste z zalego in cvetličnim prahom se stlači in potem mu pridene četrt vode ter se vse vkup postavi k ognji, da počasi zavrü. Potem se med odcedi in je dober za lectarje, ali tudi domačo reč.
Zadnjič se zdrobijo vse satovne krogle in deuejo v primeren lonec, kteri se nalije z vodö ter postavi k ognji, da se dobro zgreje. Potem se voščine dobro stlačijo, sladka voda pa skozi platno precedi in vlije v sodček, v kterem je pred kis ali jesih bil. Sodček se postavi na toplo in se mu prilije nekoliko kisa. Kmalo začne vreti, kakor mošt, ter so vedno zaliva ali s kisom ali z mlačno vodi5. Kadar odkisa, se postavi sodček na svoj kraj in postane čez nekaj tednov prav dober jesih.
Kar se letine tiče, smo čebelarji do zdaj prav zadovoljni. Izmed deset starcev je komaj edin jalovec ostal, večidel le naj slabejši. Imamo pa tudi več devičnikov. Bog nam daj le lepo, ugodno jesen, potlej si bomo že opomogli. Fr. B., učitelj.
Iz Št. Vida p. Z. Nate kratek dopis, da vam ga ne bo treba v Ljubljani delati. Letos smo s pomladnim čebelarstvom spet prav zadovoljni. Niso sicer čebele tako težke, kakor so bile lansko leto osorej, pa bo že, da bi le ne bilo nikoli sla-bejše. Rojile so prav močno, posebno kjer je kraj malo vikši, kakor naše polje; tam gori so tudi težje, kakor v polji. Naj bi ne bilo toliko dežja, bi znabiti ne bile bolj lahke, kakor lansko leto. Ali dež, dež! Kteri ni prav zgodaj začel kositi, je mogel dobro paziti, da mrvo suho spravil, in potem je šel zmiraj do zdaj, le ma-lokteri dan, da bi ga ne bilo kolikor toliko. Zato se nam je pa tudi vsa letina spridila; strnina je bila že sicer redka, zdaj jo je še rja pokvarila. Korunove štible so sploh bolj ali manj črne, marsikje čisto suhe; zato pa že tudi korun zelo gnije. Pa sem mislil le od čebelarstva kaj povedati! No ne zamerite, saj veste, da človek na marsikaj pozabi in le na tisto misli, kak<5 in kje ga čevelj žali. Bog vč, kako bo kaj z ajdo? Zateplo nam jo je dobro, kar tudi ni prav dobro znamnje; če nam je o cvetju tako dež speral, bo že slabi živež nam in čebelam.
Naj vam še povem, da je gosp. baron Rožičevo čebelarstvo za ta kraj prav
koristno. Spomlad se poštene čebele dobro prodajajo in kadar človek hoče dobi krajcar za-nje. Samö da baron se ne dajo nič golfati; če jim tudi kteri boljše panje nastavi, da bi še slabejše z njimi prodal, pa naglo vse pregledajo in — po svojim obljubijo in še tako hvaliti in barantati nič ne pomaga. Bog daj dobro jesensko pašo, da bi saj s čebelarstvom kaki krajcar dobili.
h okoljce Radolške. Dopisov želite? Kaj pa hočemo zanimivega pisati, ker se ni nič posebnega zgodilo? Z navadnim se bojimo nadležni biti; vendar naj si bo — pripišite si sami. Spomladi smo bili prav zadovoljni z našimi čebelami, liojile so pridno, tudi roji so bili večidel dobri. Ali kar je začelo paše primanjkovati iu dan na dan dežvati, so začele nekako pešati in marsikje so panji silno lahki postali. Kteri med imajo, pitajo; ali marsikteri čebelar bi rad pital, kakor marsikteri revež rad kakih sto mernikov pšenice prodal, naj bi jo imel. Ne veni zakaj smo čebelarji take dobre, priproste dušice, da vsako jesen mislimo, da bo drugo leto naj boljša paša za čebele, da bo kar mana in medica se cedila, ter le rajši vse prodamo, namesti si potrebnega medü prihraniti? Kaj pa da, kmalo vemo zakaj, če reč bolj na tanko premislimo. Naše davkarske denarnice so vodno ,,polne praznega" in naše kmetiške mošnjice suhe in tenke, kakor goba. Zato dodajamo medičarju žlico na žlico, dokler v loncu ostane golo dno za drugo boljšo letino. Druzih potreb ne bom omenjal; veste, da jih je na vsak prst deset. Bojim se, da hote rekli: Saj polovica je nepotrebnih. Kes — mnogokrat je tak<5 in naši preddedi so jih ne mara res polovica manj imeli pa kaj pomaga, ko ne živimo več o njihovih časih — mogoče, da bi bili mi o svojih časih ravno tako priprosti in varčni, a zdaj! — nekaj nočemo, nekaj ne moremo.
Evo ga — tü imate dopis, če'Vam je z njim ustreženo. Konečno dovolite mi še vprašanje: Je li po leti nezadelan med v panji kaj nevaren, ker zadelanega le malo najdemo?
Odgovor vredništva. Zakaj bi nam dopis ne bil všeč? Saj se takö marsikje godi, kakor pri vas in gotovo je prav, da vemo; ker se iz tega lahko malo več previdnost za prihodnost učimo, zdaj pa v nadlogi tolažimo: „Pomaga, pravi latinec, vediti za tovarša bolesti".
Tudi od mnogo drugih strani smo culi enake tožbe, da so čebele če dalje bolj lahke. Si pa tudi prav lahko razjasnimo, zakaj se tako godi. Letos so bile navadno le plohe in nevihte, ktere so. cvetlice preveč sprale in čebele niso dobile ne obnožja ne sladkornih sokov. Vrh tega pa koliko pridnih čebelic se ni po dežji več vračalo ? Plohe in vetrovi so jih pokončali.
Na konečno prašanje odgovarjamo, da po leti nezalepljen mčd v satovji ni ne-varn, pač pa po zimi, ker se med lahko skisa in čebele lahko po njem neko drisko — grižo dobivajo. Zatorej kdor prelahke panjeve za prezimovanje pita s tekočim medom ali kako drugo sladčico, naj gleda, da bo pitanje zvršil do konca augusta, ali saj kmalo o začetku septembra, da zamorejo čebele med v satovji še pred zimo zalepiti.