Izhaja
vsak petek z datumom prihodnjega dneva.
Dopisi naj se franknjejo in pošiljajo uredništvu ,,Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 10. do 11. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi se ne vračajo.
Za in serate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat.
£

Velja:
za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom:
Upravništvo „Mira“ v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
Leto XXVI.
V Celovcu, 19. januarja 1907.
Štev. 3.
gW~ Današnja številka obsega 6 strani.
Neiiièursko razbojništvo.
Nemci so imenovali oni volilni okraj, katerega je c. k. vlada v svoji visoki in nedoumljivi „dobroti in hvaležnosti" blagovolila „nakloniti“ koroškim Slovencem kot slovenski volilni okraj —• ein K a m p f m a n d a t. Slovenci smo sicer dobro vedeli, da se bo treba za ta mandat boriti z vsemi silami, ako si ga hočemo priboriti, vedeli smo, da bo treba napeti vse moči, ali nikdar se nismo nadejali, da se bodo v tem boju rabila bojna sredstva taka, kakor se rabijo že sedaj. Poznali smo sicer svoje nasprotnike kot ljudi, kateri niso izbirčni pri sredstvih, kadar se gre za to, da se ohrani Koroška — nemštvu, vedeli smo, da v takih prilikah ne štedijo z lažjo in obrekovanjem, vedeli smo, da pritiskajo na volilce na vse mogoče in nemogoče načine, da jim grozijo z odpovedjo službe in zaslužka, da podkupujejo z denarjem, pijačo in raznimi gmotnimi dobički, vse to smo vedeli in smo bili pripravljeni na to, da se bo tako godilo tudi pri bodočih volitvah. In dasiravno že vse to kaže, da se nam je boriti z ljudmi, katerim je podlost in nesramnost že tako prešla v dušo, da se celo javno bahajo ž njo, vendar pa nismo pričakovali, da bo nemarnost visoke c. k. vlade in brezbrižnost, s katero je „dosedaj v svoji slepi opičji ljubezni do svojih nemških srčkov zrla na vse tako počenjanje, obrobila take posledice, kakor se kažejo sedaj. Strupena rastlina, kateri je vlada, zatirajoč vsak pojav cesarju in domovini zvesto vdanega slovenstva, tako zvesto prilivala, je vzcvetela in rodi sad — razbojništvo, zločinstvo !
Na drugem mestu poročamo o slovenskem shodu v Podsinjivasi, katerega je tolpa opijanjenih nemčurskih razbojnikov razbila, dejanski na-padši slovenske zborovalce. Kakor divje zveri, katere so svoj čas tudi opijanili, da so se s tem večjo krvoločnostjo zaganjale v rimskem cirkusu na uboge kristjane, so se tudi v Podsinjivasi vrgle opijanjene nemčurske zverine v človeški podobi na mirno zborujoče Slovence, besno, stisnjenih pesti, divjih oči in penečih se ust, kakor napada sestradan volk čredo ovac. In tem ža-lostnejše, za napadači se je krila nemška inteli-
genca, ki je ščuvala svoje plačance na slovenske zborovalce. Pesti so padale, kakor cepci ob mlatvi, in marsikdo se je rešil edino le z begom. Huronsko vpitje, divji liajl-klici so spremljali ta boj slavljene nemške kulture in inteligence proti „manjvrednemu, neolikanemu" slovenskemu ljudstvu. In ko je bil boj končan, ko so si z „zmago“ ovenčali svoja razbojniška čela, dasiravno se ni zgodilo, kar so prej zatrjali, „da bodo še ,pratoc jedli: da bodo še mrzlega storili enega," potem je teklo pivo v potokih in zverinsko tuljenje je naznanjalo, da dobivajo razbojniki plačilo za svoje razbojništvo.
Tako se je izvršilo slovensko zborovanje v slovenskem volilnem okraju. In to zborovanje ni niti bilo politično, temveč nedolžno poučno zborovanje slovenskega delavskega društva. Kaj bi se bilo šele vse zgodilo, ako bi bil sklican političen shod! Saj je šele pred kratkim znani svetinski Krasnik na odpovedanem shodu na Kočuhi udaril v lice slovenskega kmeta, ker se mu je predrznil ugovarjati. In trdno smo prepričani, da je bilo razbojniško razbitje pod-sinjskega zborovanja v prvi vrsti le maščevanje za to, ker se na Kočuhi ni posrečilo pošteno naklestiti kakega slovenskega duhovnika ali posvetnega razumnika. Ravno tako smo tudi prepričani, da se bodo taki razbojniški napadi ponavljali povsod, kjer bi se napovedalo slovensko zborovanje. A naša slavna vlada, naša dobra, naša tako nepristranska vlada pa gleda in ■ — molči ter se niti ne zmeni za to. Prišlo je že tako daleč, da ne pošlje svojega zastopnika na shod, ki ga napovedo Slovenci, niti tedaj, ako se tudi izrecno prosi za to. Potemtakem seveda ni čudno, ako smatrajo nasprotniki slovenske shode za priliko, da si s pobojem in pretepom ohladijo svojo jezo nad Slovenci, zato se ni čuditi, da tako brezskrbno in brez strahu pred kaznijo zasmehujejo postave, saj vedo, da na Koroškem za Slovenca ni pravice, saj vedo, da je „slovenski" mandat na Koroškem — „Kampfmandat“, ker po njihovem mnenju menda znači toliko, kakor da je treba v tem okraju pobiti toliko Slovencev, da bo že vsled tega mandat zagotovljen nemškemu na-cijonalcu. Tako vsaj gotovo misli opijanjena in naščuvana razbojniška tolpa s podsinjskega in kočuškega zborovanja.
Prišlo je pri nas v resnici do tega, da se „dela“ politika edino le še — s pestjo in gorjačo. Naj se le norčujejo gotovi slovenski listi iz ljudi, ki to trdijo, svetujemo jim le, da pridejo na kak slovenski shod v slovenskem Rožu, in spoznali bodo resnico te trditve na — lastni glavi. Spoznali bodo, „kako znajo Nemci licitirati s socijalnimi in političnimi ideali“, in člankar „Našega lista" bo v resnici spoznal „to romantiko pesti"; -in prepričani smo celo, da mu bo tudi „i m ni rala" in to tembolj, čim trše mu bo ubijala svoje „socijalne in politične ideale" v glavo. Ob enem se bo tudi prepričal, dasiravno je gotovo prost „koroškega sentimentalnega pesimizma", da se proti taki opijanjeni in nahujskani druhali, kakor je vedno na razpolago našim nasprotnikom, zastonj licitira z etičnimi, političnimi, socijalnimi in drugimi programi. Le pojdite med nje in vrnili se bodete s krvavo glavo, a nemško časopisje bo prineslo veselo vest, da je bil neki „windischer Hetzer" pošteno „durch-gepriigelt", s pristavkom, da se bo že poskrbelo, da se to zgodi tudi prihodnjič, ako pridete še enkrat. Tako se je že pisalo in se bo še, ne da bi vsled tega kaka c. k. oblast le s prstom pomignila. Sicer pa je vsem takim nevernim Tomažem vedno odprta pot, in kdo jim brani, da bi hodili v Rož od kraja do kraja, od vasi do vasi proučevat razmere, slušat pritožbe, dajat pouka ter licitirat z etičnimi, političnimi, socijalnimi in drugimi programi, toda svetujemo jim popolnoma resno, ako nameravajo javno nastopati na shodih, da naj sami ne hodijo, temveč pripeljejo s seboj večjo družbo, ki naj bo oborožena vsaj s poštenimi pestmi, sicer bodo nasprotnikova „argumenta ad hominem" onemogočila dober uspeh.
Žalostno, res žalostno je to in ljudem, ki žive v normalnih razmerah, skoraj nepojmljivo, da se more kaj takega dogajati v prosvetljenem dvajsetem stoletju v ustavni državi, ali res je. Nemci so pač sklenili s pomočjo podkupljive tolpe slovenskih izdajic onemogočiti vsak pojav slovenstva v borovškem okraju, v onem okraju, ki ima po besedah dr. Lemischevih nalogo „pobe-liti" slovenski volilni okraj. Da se v dosego tega namena poslužujejo brez strahu takih razbojniških sredstev, kakor so jih rabili v Podsinji vasi in na Kočuhi, je sicer žalostno, pa tem bolj značilno za razmere, ki vladajo na Koroškem
Podlistek.
Pisma izjutrovega.
Jurij Trunk.
Ha Galilejskem.
(Dalje.)
3. Na Galilejsko morje.
Cesta se prikaže zopet nekoliko navzgor in zopet navzdol. Tako se prikaže kraj z dvema cerkvama, kar nas opominja, da mora biti tu neko svetišče. Kraj se imenuje dandanes Kafer-Kena in stoji na onem kraju, kjer je bila galilejska Kana, kjer je Zveličar storil prvi svoj čudež na ženitovanju. To pot smo se peljali kar skoz, a tri dni pozneje sem iz Nazareta prišel sem nalašč le, da si ogledam ta znameniti kraj, in sem v svetišču opravil tudi sv. mašo.
Vas šteje okoli 600 prebivalcev, večinoma mohamedancev in grških razkolnikov. Katolikov je le okoli 100, tem znamenitejše pa je njih svetišče. Križarji so nad krajem, kjer je Zveličar storil svoj prvi čudež, sezidali veliko cerkev, katero so pa pozneje, ko so bili kristjani premagani, mohamedanci popolnoma razdrli in nad razvalinami sezidali svoje hiše. Šele v novejšem času se je posrečilo frančiškanu Egidiju Geissler, rodom Solnogradčanu, da je kupil eno od tistih hišic, potem drugo itd. ter začel kopati, dokler ni zadel na podlago stare krščanske cerkve. V tleh so našli star napis, ki kaže, da je tukaj res kraj čudeža. Ženitovanje je bilo namreč v hiši,
kjer je bil edini vodnjak ali cisterna cele vasi, torej kakor bi rekli, v vaški gostilni, ki je ležala ob cesti. Pri daljšem kopanju so zadeli na vodnjak, na cestni tlak, ki se lepo vidi, in na kraj, kjer so stali vrči. Večinoma iz ostankov stare cerkve je sezidano novo, veliko in jako čedno svetišče, ki mi je bilo ljubo tudi radi tega, ker je bil njegov zidar Avstrijec in se je največ denarja nabralo v Avstriji; precej veliko so darovali Amerikanci, sedaj pa dajo največ Španci, tudi sedanji predstojnik je Španec.
Razim tega svetišča se kaže tudi še hišica sv. apostola Jerneja, ki je izpremenjena v lično kapelico. Ta cerkvica ima prav zanimivo zgodovino. Ker Turki navadno ne privolijo v zidanje cerkve, so jih morali frančiškani naravnost pre-variti s tem, da so na videz zidali le hišo, katero so potem spremenili v cerkev, podreti pa cerkve se Turki niso upali.
Tudi Grki imajo tukaj veliko cerkev, katero je pustil popraviti neki ruski veliki knez, tudi neki vrč, ki je baje še od ženitovanja, a bo bosa, ker je vrč prsten, evangelij pa pravi izrecno, da so bili vrči kameniti. Hčere grškega popa so nam z veliko nadležnostjo usiljevale neke tkanine, ki so bile podobne otroškim čepicam. Rad bi bil kaj kupil, ker so ljudje revni, a nisem vedel, kaj bi bil z robo počel, zato pa sem dal nekaj „bakšiša" tem dekletom, kakor tudi arabskim otrokom, ki so nam neprestano sledili ter klicali „liadži bakšiš" (romarji, dajte bakšiš). Kana ima tudi bogat studenec, kar je v tamošnjih krajih redka prikazen. Za korito služi stara kamenita mrtvaška rakev. Gotovo
ostanek iz križarskih časov. Od tu se gre tudi v veliko vas Safurije, ki leži proti zapadu. Ta vas je bila nekdaj slavno mesto Sef oris, katero je Herod Antipa prekrstil v Diocezarejo. Romar obišče rad ta kraj, ker se tam nahajajo ostanki velike cerkve Marijinih staršev sv. Joa-hima in sv. Ane. Nekateri trdijo, da bi bila tam Marija rojena, a ni verjetno. Kakor v več krajih, kjer je kako svetišče, a ni kristjanov, opravlja tudi v Safurijah službo „mežnarja“ neki mohame-danec. Jaz sem si mesto in tega „mežnarja“ pogledal le z daljnogledom; vidi se pa, da ima kraj lepo lego.
Iz Kane pelje pot skoz široko dolino Rumane, ki vodi v lepo obdelano dolino Batòf. Na levi se razprostirajo nepregledne daljave, posejane s samo pšenico, na pravi pa so pašniki. Ker je cesta le nekak poljski pot, dela turška vlada novo cesto, in je bilo na več krajih videti trumo delavcev, moških in žensk, ki so v jerbasih na ramah nosili kamenje, pesek, prst itd. Slišati je bilo tudi neko petje, zakaj Arabec poje neprestano, naj počiva ali dela, češ, pesem prežene skrbi. Kadar dela več delavcev skupaj, n. pr. veslanji na morju, ali težaki v pristaniščih, je navada, da pojejo neke vrste litanije. Eden nare-kava nekaj, in drugi mu odgovarjajo. S tem pride tudi delo v gotov tir, in navadno je šlo vse dobro izpod rok in vsi so imeli vesele obraze. Gotovo je ta navada hvale vredna, ker se pri dobri volji delo olajša. Vsekako je to boljši, kakor kletev, ki se pogostoma ob enakih priložnostih sliši pri nas.
Ker hodi po tej poti v novejših časih mnogo bogatih tujcev, Angležev in Amerikancev, so
Naročujte edini koroški slovenski list »Mir«! <ss^Pi
pod varnim okriljem c. k. avstrijske vlade. Čudno je le, da pohlevnemu Slovencu še vedno ne zavre kri, da mirno drži, ko tolčejo po njem, da ne poseže po samoobrambi: zob za zob! Ali da, potem je on izzivač, on hujskač, ne pa za razbojništvo najeti in napojeni nemškutar ali oni, ki ga je najel in napojil. Ali končno bo pa tudi vzlic temu pošla Slovencem potrpežljivost, in tedaj naj se ne krivi Slovencev za posledice, temveč pripišejo naj si jih oni, ki so križemrok gledali, kako dozorevajo razmere, katerih bi se morala sramovati celo vlada zadnjega culukafrskega kraljička v osrednji Afriki.
Največja sila bo prignala Slovence do tega, da se bodo v obupnem boju za obstanek, kjer niti osebno niso varni svojega življenja, morali v svrho samoobrambe oprijeti sredstev, kakor jih rabijo njihovi nasprotniki vzlic vsestranski premoči skoraj vsak dan, da dosežejo svoje razbojniške cilje.
Ža vse posledice teh razmer pa je odgovorna c. k. avstrijska vlada, ker ona je bila tista, ki jih je pustila dozoreti, ki jih je pospeševala, zatirajoč Slovence in potuho dajajoč Nemcem; sama jih je zakrivila, sama naj odgovarja zanje.
Kaj hoèe socijalna demokracija?
Morala socijalnili demokratov.
Božje zapovedi določujejo moralo krščanskih ljudi. Socijalna demokracija pa Boga ne pozna več, zato pa tudi zapovedi odklanja. Krščanska zapoved pravi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. In ta zapoved zapopada v sebi tudi dolžnost poslov in delavcev, spoštovati gospodarja in delodajalca. Socijalna demokracija pa pravi, da sta oče in mati le kakor žival v hlevu, ki ima svoje mlade v prid družbi. In delodajalec in gospodar le iz-koriščujeta delavce in posle, zato se mora premoženje tako razdeliti, da ne bo delavca in ne gospodarja, da bomo vsi enaki! Krščanska zapoved pravi: Ne prešestuj! Socijalna demokracija pa pravi in uči, da prešestovanje ni greh, ter da je vse dovoljeno. Krščanski zakon, ki je doslej med kristjani mejeval spolno življenje, hočejo odpraviti, in hočejo, da naj bo vsakemu moškemu prosto, jemati žensk, kolikor jih dobi, in vsaki ženski naj bo prosto, imeti mož, kolikor jih najde; to se imenuje „prosta ljubezen". Ljubezni pa tukaj zares ni več sledu, to ni več ljubezen, to je življenje živali, in slabše kot je pri živalih.
Krščansko življenje človeku zapoveduje zmernost in treznost. Socijalna demokracija nasvetuje uživanje, in užitek, pravijo, vodi človeka k napredku! Več kot človek užije, več potrebuje, in potreba bo rodila razne iznajdbe, bo rodila napredek.
Da bi liberalci in njihovi pristaši poznali vse nauke socijalne demokracije, strah bi jih obhajal pred njo, strah bi obhajal tudi tiste ljudi,
ki sicer ne v Boga ne v hudiča ne verujejo več; kajti moralnega reda ne morejo in tudi nočejo pogrešati, in sicer tem manj, ker so ti ljudje navadno premožni, in splošna delitev lastnine bi jim vzela, kar imajo.
Za užitkom.
Pametni gospodar učil bo svoje otroke, svoje posle: Delajte, štedite, ostajajte doma, mislite na bodočnost. To je pot do sreče in blagostanja! Kaj pa bodo socijalni demokratje učili vaše ljudi, če jih dobe v svoje shode? Eden najbolj znanih socijalno-demokratičnih voditeljev, žid Lasalle, piše v svojem berilu za delavce — Arbeiterlese-buch (Lasalles Beden und Schriften IL, 95): „Vi delavci ste čudni ljudje! Vam se mora šele praviti, da ste v žalostnem položaju. Dokler imate še en konec slabe klobase in kozarec piva, še niti ne veste, da vam kaj manjka! To pride od vaše proklete skromnosti (von eurer verdammten Be-diirfnislosigkeit). Kaj, mi boste sedaj rekli, ali niste skromnost in zadovoljnost čednosti? Da, čednosti so pred krščanskimi pridigarji, v očeh teh ljudi je čednostno, biti skromnemu, ali pred nacijonalno ekonomijo (namreč socijalno-demokra-tično) velja druga čednost. Kaj pa je največja nesreča za kak narod? Če nima nobenih potreb. Kajti potrebe priganjajo k razvoju in kulturi. Da človek največ kot mogoče potrebuje, to je čednost, ki velja v naši ekonomični dobi.“
Dragi bralec, prečitaj ta novi nauk še enkrat, premisli, preudari ga, in potem si misli: na odru stoji socijalno-demokratični spretni govornik, pred njim pa fantje, učenci, pomočniki, hlapci! Ali se jih ta nauk ne bo prijel? In sicer veliko prej prijel, kakor pa gospodovi nauk v cerkvi, ki govori proti pijančevanju, in veliko bolj, kakor nauk očeta, ki s solznimi očmi opominja sina: Bodi varčen z denarjem, ne pohajaj gostiln, ostani doma, zapravil .boš vse, kar smo s svojimi žulji pridelali; eden človek lahko več zapravi, kot more prislužiti vsa družina, in če bo socijalna demokracija naše ljudi tako vabila k užitku, to bode lep napredek!
Brez vere.
Človek, ki ima še eno iskro vere v svojem srcu, ne more biti socijalni demokrat. K socijalni demokraciji prestopi marsikateri delavec, da bi spoznal načela rdeče stranke. Polagoma ga rdečkarji nravstveno izpridijo in potem je tudi zrel za socijalno-demokratično vero. Soci-jalno-demokratična vera je darvinizem. To je 'nauk nekega Angleža, ki trdi, da se je naravno razvila opica v človeka, in da torej ^ bistveno med človekom in živaljo ni razlike. Že 1. 1877 je svaril veleučeni naravoslovec Virchov na shodu naravoslovcev v Monakovem: „Darvinovi nauk nas vodi v socijalizem" — in je svaril pred nekim Hakelnom, ki od tega časa še ni odnehal širiti v krogih brezverne gospode po mestih svoje brezverne darvinistične spise (na pr. Bakel: Welt-ratsel). Brezverni meščani segajo slastno po ti knjigi, ki se je prodala v stotisočih izvodih. Tukaj jim nekdo trobi, da je človek žival, da ni Boga, da človek lahko živi kakor žival, da ni vesti, da ni zapovedi! Strup se sicer sme prodajati le v
otroci silno razvajeni in zahtevajo neprestano svoj bakšiš. Daši smo jim iz voza vrgli nekaj denarja, niso bili zadovoljni in so nas spremljali z veliko vztrajnostjo dolgo časa; ko se pa naša srca niso hotela omehčati, so nam pa pokazali svojo hvaležnost s — kamenjem, tako da smo jim morali zapretiti z zaporom, a kljub temu smo se jih le s težavo odkrižali. Jutrovec pač meni, da je vsak tujec dolžen dati mu neko odškodnino, in kadar tujca le zagleda, se mu jezik nehote razvozlja, in mislim, ne da bi se prav zavedal, izgovarja besedo: „bakšiš“, ki pomenja vse mogoče: plačilo, darilo, milodar, nagrado . . .
Sredi lepega gozdiča zelenkastih oliv je vas Tu ran, nasproti katere smo se vstavili ob navadni cestni mlaki, ter napojili konje. Da pijejo iz take mlake živali, se ni čuditi, ker imajo pač živalski želodec, a da zajemajo iz nje tudi ljudje, bi človek ne mogel verjeti, ko bi ne videl tega z lastnimi očmi. Mene je bilo kar strah, ko sem pogledal motno, skoraj zelenkasto vodo, katero je solnce razgrevalo že mesece. Da so po njej plavale grde žabe, še ni najhujše, v vodi je polno živalskega blata in druge nesnage. Odurno je bilo videti, ko so ljudje prihajali, da so si umili najprej svoje noge in potem so na istem mestu pili brez vsakega gnusa. Tu se vidi, kako dragocena reč je voda na jutrovem, in zakaj je božji Zveličar obljubil nebeško kraljestvo za kozarec vode. O sv. Frančišku se pripoveduje, da se je razjokal nad božjo dobrotljivostjo, ko je na nekem popotovanju prišel do svežega studenca. Mislim, da bi v Evropi vsi imeli povoda dosti biti hvaležni Bogu za vsak požirek dobre vode,
katere imamo toliko povsod, ko mora od groznih solnčnih žarkov in strašnega cestnega prahu izmučeni popotnik na jutrovem zadovoljen biti z nesnažno — mlako! In mnogokrat niti te ni!
Od tukaj se vidi čisto drugačen svet. Prst je bolj temna in jako rodovitna, kamenje ne več belo, ampak črno; to je bazalt, ker je bilo tukaj nekdaj polno ognjenikov.
Cesta gre precej navkreber proti majhnemu sedlu. Sredi griča je bilo v nekem gozdiču polno ljudi, posebno ženskih in otrok. Ker je v bližini židovska naselbina in je bila ravno sobota, torej judovski praznik, so morali ti ljudje biti Judi, in gotovo so morali obhajati kak vesel dogodek ali kak praznik. Ženske so bile razvrščene v velikem kolu in so plesale, kakor je na jutrovem šega. Videl sem večkrat plesati Arabkinje, in vedno se mi je ples jako dopadel, ker se je ohranil še v pravi prvotni obliki, kakor se nahaja tudi še pri Jugoslovanih. Naš ples je proti temu pravemu plesu prava spaka in menim, ko bi prišli Arabci v naše kraje in videli, kako pri nas drvita dve osebi različnega spola skoz dvorano, se sučeta sem in tja, naprej in nazaj itd., bi menili, da ste postali nori. O drugih okoliščinah našega plesa še govorim ne, n. pr. o slabem zraku na plesiščih, o nevarnosti prehlajenja, o škodljivosti za zdravje .... in celo o nravnih nevarnostih, ki so pač očividne, tako da se pošten človek na javnih plesiščih še prikazati ne sme.
(Dalje sledi.)
Spominjajte se šentjakobske šole.
lekarni, in kdor ga hoče kupiti, mora imeti dovoljenje od c. k. oblasti. Duščvni strup pa se prosto prodaja, mladina ga kupuje, se z njim napaja in propada v nenravnost!
Socijalni demokrat Bebel piše (Die Frau: 20. izd., str. 197): „Darvinizem je demokratska veda, le da njegovi zastopniki pomena te vede ne spoznajo dosti . . . med človekom in živaljo je le ta razlika, da je človek misleča žival, žival pa ni misleč človek!" Seve, da brezverne naše univerze zanikavajo, da bi bile one vzgojevalke brezvernega socijalizma. Učeni profesorji, drago plačani s težko zasluženim denarjem krščanskega ljudstva, si izmišljujejo nova verstva, novo nravnost, nova nravna načela. Ali z vsem tem se ne izognemo vprašanju: Ali je Bog, ali ga ni? In če ga ni, pravi delavec, potem ni nravnosti, potem hočem užiti ta svet, in če z lepa ne gre, poskrbeli bomo, da pojde s silo.
Sicer je socijalna demokracija včasi previdna. Posebno pri agitaciji v katoliških deželah, ali med vernimi kmeti. Tam ne bodo rekli, da so proti veri; tam pravijo: da je vera zasebna reč, za katero se ne brigajo — Privatsache! Sem ter tja pa povedo več, kot je za nje koristno. Socijalni demokrat Salzman pisal je (Neue Zeit 1906, 2. 614): „Vera je vsakomur privatna stvar. Mi ne povprašujemo, ali je kdo kristjan, ali žid, ali mohamedan, ali pogan. A kot pristaši darvinizma vemo, da socijalizem vodi v ateizem (v brezbožnost). Bolj kot napreduje ekonomični razvoj, bolj kot se uresničuje socijalizem, tembolj se odvrača ljudstvo od vere. Glave jim moramo pojasniti, revolucijonirati." In prejasno se kaže sovraštvo proti veri v sklepu dunajskega strankarskega shoda 1. 1897: „Socijalna demokracija naj se bori proti zastopnikom vére (duhovnikom) naj odločnejše, z vsemi dopustljivimi sredstvi."
Koroške novice.
Veliko predpustno veselico priredi dne (». februarja slovensko delavsko društvo v Celovcu.
Zaplemba. Zadnja številka našega lista je bila zaplenjena. To je tretja zaplemba v petindvajsetih letih in ob enem najbrž začetek nove dobe — dobe zaplemb. Ako se ne sme več pisati resnice, potem pač ne vemo, kaj naj pišemo. Ali naj se gremo učit k Prešernovemu pisarju" ? Najbrž bi bilo celo to slabo za nas, kajti našla bi se gotovo kaka „ušiva glava" ali „garjeva ovca", kateri bi ne bilo všeč, ako pišemo o pripomočkih zoper take „bolezni“. Najbolje torej nič. Ne, to pa tudi ne, ker bi nazadnje kdo mislil, da se s praznim papirjem norčujemo iz koga. Kdo torej najde izhod iz te zagate ?
Zarota proti Slovencem. Pred kratkim se je vršil v Kožentavru zaupni shod nemško-naci-jonalne stranke, na katerem se je sklenilo onemogočiti vsako slovensko zborovanje. Navzoče pri tem shodu so bile vse znane glave borovške, bistriške in svetinske nemškutarije. Posledica tega zaupnega posvetovanja je bila Ko-čuha in Podsinjavas. Sklenilo se je seveda uporabiti v dosego namena vsa sredstva. Omenjena dva shoda sta pokazala, kaka sredstva so tudi dovoljena nemčurskim razgrajačem. In c. kr. vlada — molči!
Duhovniške in cerkvene stvari. V četrtek dne 24. januarja se vrši ob V24- uri v Prostorih delavskega društva v Celovcu, Kaserngasse 30, redni mesečni sestanek duhovniške sodalitete, odsek Dobrlavas. Udje in neudje so povabljeni k obilni udeležbi. Dnevni red: 1. Ljudske knjižnice. 2. Raznoterosti. —- Kot provizor pride na Kostanje č. g. Ivan Dragasnik. — Umrl je dne 16. januarja vč. g. Janez Zablatnik, dekan, svetovalec in župnik v Št. Uju ob Dravi, star 69 let. N. v m. p.!
Borovlje. Naši tujci in domače visoke glave so priredili božičnico, pri kateri so obdarili otroke „ta burnih" staršev. Kako se pa tem gospodom v resnici gre za to, da bi pomagali tistim, ki so potrebni, se razvidi iz tega, da najboljši zaslužek dajo tistim, katerim se itak dobro godi, „ta burnim" pa še od slabega zaslužka tupatam „dovpotegnejo“. Ker je še precej takih Borov-Ijancev, ki se ne dajo več kar tako meninič tebinič po takih prireditvah ujeti, je Trnjakov Jozej ali Maurer posebno poudarjal, da imajo res srce za „ta burne". Ravno^ to pa je dokaz, da ga nimajo, kajti če kdo res čuti z delavcem, temu ni treba to še posebej povedati, ampak on to pokaže z dejanjem, tega pa naša gospoda do zdaj še ni storila.
Borovlje. Pri nas se je pripetil še pred par meseci ta-le zanimiv dogodek, o katerem pa
nemški listi niso nič poročali: Ko se je neki mož ženil, prišla je neka omožena žena, črno oblečena in vsa razburjena k njegovi nevesti, vrgla ji pred noge neki prstan in zavpila: „Tako, zdaj ga pa le vzemite." Potem pa se je zgrudila na tla in omedlela. Prejkone je imela prej s tem značajnežem kak „tehtlmehtl“.
V Podgori je umrl črevljar Gregor Šaši. Bil je dober, pošten in v obče spoštovan katoliški mož, ki zapušča vdovo s štirimi nedorast-limi otroki. Bolehal je 9 mesecev. N. p. v m.!
Podljubelj. Zadnjo nedeljo je naše delavsko društvo imelo redek užitek. Dobilo je namreč priložnost, da je poslušalo za delavce preza-služnega g. Gostinčarja iz Ljubljane. V poldrugo uro trajajočem govoru naslikal nam je pred vsem veliko moč in vpliv kapitalizma na delavstvo in kmeta, govoril o delavski bedi in izkoriščanju ter o potrebi starostnega zavarovanja. Dokler imaš moči, še imajo zate dela, če pa si enkrat izžet, izdelan in star, naženo te, kakor se vrže nerabno železo med „reno“. Delavska penzija je premajhna za življenje, prevelika pa za smrt. Pomoči ne smemo pričakovati od drugih, pomagajmo si torej sami. Eden ne opravi nič, treba je združenih moči, zato pa se združujmo v društvih. Da se delavstvu godi še vedno slabo in čim dalje slabeje, je po večini samo krivo, ker se mu smili tistih par krajcarjev, ki bi jih plačalo v društvo. Rajši jih zapije in živi v zatiranju in siromaštvu naprej. Kdaj še bomo mi tam, kjer so že danes angleški delavci? Kdo pomaga njim, da se ne ruvajo posamezni z gospodo za plačo? Društva, organizacija je moč, ki se mora upoštevati. Tudi podpredsednik gosp. Čemer poudarja potrebo organizacije ter se v imenu celega društva zahvali gospodu govorniku.
Sele. Dne 27. decembra 1906 je bil izvoljen za župana g. Janez Užnik, gostilničar v Selah, za prvega svetovalca g. Janez Oraže, za drugega svetovalca g. Florijan Olip. Odborniki so: gg. Janez Ogriz p. d. Trki, Janez Piskernik, Šimon Pristovnik, Janez Roblek, Urban Mak, Andrej Dovjak, Jožef Oraže, Marka Ogris in Jernej Oraže. Kakor že imena pričajo, so v občinskem odboru sami značajni Slovenci, na čelu jim zavedni župan, kateri se bodo ob vsaki priliki potegovali za slovensko stvar. Občinski odbor je sklenil odslej vsa pisma kolekovati z narodnim kolekom.
„Yojska bo,“ tako je kričal naš junaški general Lulek s svojimi par pristaši, ko je slavni „Mir“ prinesel velezanimiv dopis iz Sel ter jih malo pokrtačil zastran občinskih volitev, pri katerih so naši nasprotniki tako slovesno pogoreli. nMir" je romal kar iz rok v roke ter vsak je djal, ta jih je pa dal, pa še premalo, treba bo vzeti veliko in prav trdo krtačo ter jih prav živo pokrtačiti. Nekaj dni hodili so zelo poparjeni, a sedaj so že preboleli blamažo ter začeli ubirati druge strune, ustanavljajo si nemško kozje, e pardon, pevsko društvo. Par neumnih kričačev seveda se ne manjka, ki pa reveži še razumejo ne, kaj izgovarjajo. Na nemški šoli priredili so tudi božičnico. Poprej so seveda vsepovsod beračili in sline cedili po judeževih groših. Pri božičnem drevescu bral jim je Lulek iz „Mira“ selski dopis. Na vsak način hočejo slovenski razred uničiti. Starše otrok že pridno nagovarjajo, naj dajo svoje otroke v nemški razred, ker tam dobijo obleko, obuvala itd. Junaški general Lulek naj si nikar ne misli, da bode slovenska šola kar črez noč postala nemška. Pri tej zadevi imamo tudi mi občani, ki plačujemo davek, govoriti. Kar smo si s težavo priborili, tega ne izpustimo iz rok. Mi zavedni Selani ne pustimo, da bi naši otroci postali še večji trepi, kakor so, dovolj nam je za zgled naša nemška šola. Gledalo se bode pa tudi na to, da se otroci iz slovenske šole ne bodo brez vsakega vzroka v sredi dneva spustili domov, kakor se je to do zdaj že parkrat zgodilo. Poskrbeli pa bodemo tudi za to^ da bode naš general Lulek res pravo vojsko doživel, kakor tudi vsi njegovi pristaši.
.	Selan.
Dnohca. Kakor je „Mir“ že poročal, vršile so se dne 29. m. m. občinske volitve, in sicer mirno, kakor še nikoli ne. Mi se volitve sploh nismo udeležili, zatorej se tudi nasprotnikom ni bilo treba bati poraza. No, da bi se mi tepli za zadolžen občinski zastop, tega pa ne, menda nam tega tudi nihče zameril ne bo, kajti kakor se sliši, bomo baje imeli že, čujte in strmite, 107% občinskih doklad. Kdo bo prihodnji župan, se še ne ve, a toliko nam je znano, da se neki tukajšnji gostilničar z imenom Franci zelo trudi zasesti županski stolec in da je baje že rekel: „1 ber purgermaster, noher bere oba for majner huat obnemen," pa tudi na dan volitve se je nam ta „možej“ smilil, ko je moral iti pol ure daleč domu južinat, kakor je sam rekel. Kdor ve, ko-
liko je ta dan novega snega bilo, pač lahko ve, kaj se pravi iti tako daleč, da dobi kaj za želodec. Čudno zagonetno se je nam zdelo, in mislili smo, ali mu ne zaupajo pri županu dati južine ali kaj? Kmalu smo videli, da se pripelje omenjeni možej nazaj, in glej čuda, dva volilca je imel, ali za telesno stražo, ali kaj takega, ne vemo. Uganka je bila še bolj zavozlana, ko je rekel nekemu volilcu, da jim slaba prede. Vraga, smo si mislili, koga se neki bojijo, ko vendar naših razun enega ni bilo volit. Šele pozneje se je nekoliko izvedelo, da so se baje nemčurji sami kavsali med seboj, no, in ta Francej je menda s tistimi volil, ki na nemško držijo, namreč s „Plajberško unijo", od katere ima menda strašen dobiček, namreč da gredo vsi posli skoraj k uniji v tovarno, on pa mora delati sam. In vsemu temu so krivi „črni“ Slovenci. No, ako postanete g. Francej župan, tedaj pa naredite postavo, da bodo morali vsi k vam služit, in svetujemo vam tudi, da vsakega Slovenca, ki pride v vašo gostilno, vun vržete, kajti tako veleva ,.fortšrit“. Razumeli? Hajl!
Kostanje. Z veseljem smo pozdravili vest, da dobimo zopet dušnega pastirja v osebi č. g.
J.	Dragasnika. Spolnila se je nam srčna želja
in upamo, da ostane med nami dolgo, dolgo let. Zdaj ko bomo imeli zopet redno službo božjo, bo tudi naše društvo moglo delovati, kar zdaj ni bilo mogoče. Upamo, da nam novi dušni pastir tudi krepko pomaga v tem oziru, zato mu kličemo krepek na zdar, in dobro došel. — V nedeljo dne 20. t. m. se vrši letni občni zbor kat. slovenskega izobraževalnega društva za Kostanje z navadnim sporedom pri Mežnarju na Strmcu ob '/a3- uri popoldne. K obilni udeležbi vabi	odbor.
Trnovlje. V nedeljo, dne 20. t. m., se uprizori pri Štrukeljnu v Trnovljah igra betlehemski pastirci" ob Va8- uri zvečer. Vabi se k obilni udeležbi.
Iz Zilske doline. (To in to.) Gospod urednik! Povem vam, da imate nasprotnike, če še ne veste. Gospod Fran Grubhoffer je vaš nasprotnik, a nevaren ni. Ernst Maier-Hoffern vas tudi nima rad in vi teh obeh gotovo tudi ne nosite kot kolajni na pustni suknji. Tako je in tako bo. A vi imate še več nasprotnikov in enega se morda vendarle bojite. Ne mislite, da je ta vaš nasprotnik živa duša. Mrtev je in mrtev dela živim strah. Ta vaš nasprotnik so — škarje. Veste, če greste ob šesti uri po cesti, vas gotovo tupatam srečujejo gospodje, ki znajo babjo kašo kuhati. Za nas probujene Slovence ta hrana ni; a naši nemškutarski cilindrovci ti imajo želodec samo za „babjo kašo" pripravljen, zdrava „košta“ ni za nje. Ker pa vi ne kuhate babje kaše, zato visijo škarje nad vašo glavo. Kadar imate jezik nabrušen, se začenja gibati ta velikanski aparat — škarje — in — — žrk! jezik je prestrižen. Tisti prestriženi košček jezika pa skoči vun na deželo in rodi mnogoteri sad. Za vas je ostali kos jezika še zmerom dovolj dolg. — Pa tudi tisti inštrumenti, s katerimi se večkrat takole X dela, tisti zlomki, ki jih g. Rošnar prodaja in kateri človeške misli izražajo, tudi ti so vaši slučajni nasprotniki. A le nič se ne bojte: škodujejo ti nasprotniki nam samo gmotno, a ljudstvu odpro oči. Vsaka kon-fiscirana številka „Mira“ je prodajalka naslednjih številk in razširjevalka odločnosti v našem narodu. Sila rodi protisilo! Naše vrste postajajo goste. Tisto pa, g. urednik, itak veste, da je previdnost najboljša mast. Neznano pa vam je gotovo, da je začel v Rožni dolini nov ognjenik, „Slovenec“ po imenu, ogenj in pepel bljuvati. Brez dvombe bo zasul vso rožansko nemškuta-rijo. Najbolj v nevarnosti so kraji „Hardigatum“ in „Pepeji“. Dr. Lemiš in Črešnjevec bila sta na Štefanovo na Kočuhi preiskavat tla, bi se li ne dala zidati tam opazovalnica za delovanje ognjenika; a jima je bila preostra sapa in podnebje neugodno. Če se ne reši „Pepeji“, je obljubil menda dr. Lemiš, dati si vsev lase izpipati, če se pa to mesto da rešiti, bo „Štefanhof“ zavod za „ta sliepe" tega okraja, nemškutarje in „socije“ po imenu. Adijo! Vaš Francej.
Od Bele. To pot znašel se je tudi direktor
K.	iz papirnice med Seifrizovimi priganjači. Zaukazal je vsem delavcem, ki imajo volilno pravico v žitrajski občini, da morajo voliti na Sei-frizovo stran. Delavci, ali nismo novodobni sužnji. Za revno plačo moramo darovati vse svoje telesne moči in zdaj nam delodajalec naj še narekuje naše prepričanje. Združimo se in pokažimo oholemu tujcu naš slovenski ponos. Vsakega posameznega lahko ukloni; če smo pa združeni v delavsko društvo, kdo bode nam kos? Proč s strahom. Papirnica nas potrebuje ravno tako, če še ne bolj, kakor pa mi njo. — Tudi nadzornik železničnega tira našega fik-fika je pritisnil na podrejene delavce-volilce, da morajo voliti
fortšritlih in tajč. Morda poizvedo slovenski državni poslanci pri železniškem ministru, če ima ta mož v svojih predpisih zapovedano tudi nem-ško-nacijonalno agitacijo po slovenskih tleh. — Veliko so trpeli Seifrizovi konji v minulih praznikih, ko so morali po vaseh voziti priganjače, ki so po vaških gostilnah zbirali in napajali zavedne volilce. Tudi na dan volitve je bilo treba zdaj tega, zdaj onega pripeljati v kočiji na volišče. Prav posebno pa se mi smilijo Miklavčevi voli, ki bodo morali to leto veliko trpeti, ker se je kajžarjem obljubilo, da jim bodo Miklavčevi voli vse zastonj izorali, če volijo po volji njih gospodarja. Ko so to zvedeli, so se začeli menda puntati, a jih je majar malo potolažil, ker jim je obljubil, da zanaprej njim liberalnim volom pa pri črnih klerikalcih ne bode treba več orati. Voli — agitatorji za Miklavčevega gospoda, pa reci kdo, da nismo pri nas napredni. Volilni dan je pa tudi v resnici pokazal volovsko omiko. Ko so zagledali Miklavčevi uslužbenci in njegovi nadebudni otroci šentvid-skega gospoda župnika, tulili so kakor na pol zaboden vol. Nabajsajmo tega črnuha, si je mislil eden izmed njih, in gospod župnik je že imel celo lopato snega na glavi. Divjaki v Afriki se bodo gotovo prestrašili, če izvedo, da jim vstajajo pri Miklavcu nevarni konkurenti. Mora pač koj fletno biti na županskem stolčku, ker se Miklavški atej tako branijo zapustiti ta stolček. Svetujem ateju, naj si priskrbijo le hitro dosti ključavnic, potem bodo pa spet lahko mirno dremali na svojem županskem tronu in morda se jim še kaj modrejšega sanja, kakor so bile one sanje, katere so zadnjič na Dunaju pripovedovali v potu svojega obraza.
Miklavčevo. (Surovost.) Na dan občinske volitve bil je v gostilniški sobi pri Miklavcu star, reven domačin — Volbenkov Tine. Ta in oni naših kmetov je dobro znanemu siromaku napil. Da se ta starček-siromak, ki seveda tudi na Miklavčevo pride mnogokrat prosjačit, drži naših kmetov, je Miklavčevega jagra tako ujezilo, da je začel revežu očitati pri Miklavcu sprejete milo-dare, ga zgrabil in ven vrgel. Starček od tega časa hudo boleha. Heil taki omiki ! Wir Wilde sind doch bessere Leute, bodo zaklicali afriški divjaki, če zvedo o tem junaškem dejanju Miklavčevega jagra.
Žitaravas. Proti volitvi v III. razredu se je slovensko-katoliška stranka pritožila na deželno vlado.
Iz žineške okolice. Če koga v sanjah na prsih tlači in duši, pa se brani na vso moč, toda ganiti se ne more, pravimo, da ga tlači trotamora. Iz davnih časov še tlači grda trotamora naše ljudstvo tudi po dne na duhu in prsih. Zgodovina nam pripoveduje o tlaki in tlačanih. Tlaka je odpravljena, ostal pa nam je še tlačeni duh. Na enem koncu tu je žineški grad, na drugem so mogočni Miklavčev gospod, dolgo župan. Boji se kmet gospodov, kateri mu morejo s čim škodovati in koristiti, to je naravno. Boji se tudi njih služabnikov kakor gospodov. V tem vednem strahu se ne upa ničesar storiti, s čimer bi prišel v nevarnost, da se gospodi zameri. Najbolj nevarna je zanj politika. To je prepuščal gospodi. Če bi kdo, recimo duhovnik, skušal agitirati, se brž prestrašijo in tolažijo: Boljše vse pri pokoju pustiti. Politično se ganiti, se reče že puntati. Človek postane plašljiv ko zajec. To je suženj v popolni odvisnosti, podložnosti. Mi moramo ljudi umeti. Potrebujejo vzgoje kot otroci. Manjka jim prvi pogoj politične zrelosti: samostojnost, zavest. Zavedati se morajo ljudje svoje človeške vrednosti in veljave, svojih pravic, svoje moči. Ne sodimo jih hudo. Kako se dostikrat celo olikani ostudno prilizujejo in ponižujejo proti takim, od katerih kak dobiček pričakujejo, tako, da ne le svojo krščansko, ampak celo človeško čast zavržejo. Strah je nekaj čudnega. Bahaš se, da se ne bojiš nikogar in ničesar, pa v istem hipu si ves ponižen in plašen, ko stojiš pred nemško gospodo. Plašljivih ne bomo gonili preganjat strahov, to morajo storiti drugi. Delo usmiljenja je osvoboditi sužnje, rešiti plašljivce strahov, kulturno delo, omika. Gospoda žineškega oskrbnika, mislim jaz, je nepotrebno se bati; njegov gospod, knez Rosenberg, je preplemenit, on sam prepameten, da bi oviral naš prosti razvoj, omiko, zatiral našo prostost. Miklavca in njegovega jarma nas pa morejo prej ali slej rešiti možje, ki so se na šentjanževo pokazali junake. Ko pade liberalna nemčurska trdnjava pri Miklavcu, bodo šele prosto dihali naši kmetje. Kakor je sedaj moč na oni, bo potem na naši strani, občina nas ne bo ovirala, ampak podpirala. Ako bomo imeli „našo“ občino, se bo kmet sam pobrigal za svoje reči. Sedaj nihče ne ve, kako se gospodari, še svetovalec ne^ve za občinske račune, to je vse skrivnost. „Že pri Miklavcu naredijo, da bi nas kdo kaj ugovarjal, je tako
zastonj,“ tako se je cesto culo. To je „fortšrit-lih“? Mi pa hočemo napredek kmetskega ljudstva.
Iz žitrajske občine. Kaj so krščanski slovenski možje, ki so volili z nasprotniki, zatajili? Ali je njih modrost bila globoka ali plitva, njih vest tenka ali kosmata? Mogoče, da so mislili, da prav volijo; da je najbolj prav, če ostanejo Miklavčev gospod župan kakor doslej, ker oni vladanje občin najbolj zastopijo. Vendar se mora povedati, da so mislili tako, če so tako mislili, le v omejenosti svojega duha. Velika večina kmetov misli, da Miklavčevo gospodarstvo občini ni v blagor ne v verskem, ne narodnem, ne gospodarskem oziru. Večina kmetov torej obsoja njegove pristaše, njegovo stranko kot gosposko, ne pa kmetsko stranko. Vpliv župana je večji kot kojega drugega, in sicer toliko večji, kolikor večja je njegova moč. Miklavec je mogočen gospod, torej njegov vpliv lahko zelo koristen, ali zelo škodljiv, nevaren. Ali je pametno, ravno Miklavca kot luč na svečnik za celo občino postavljati, njemu izročati največjo oblast v občini? Miklavec je liberalec in sovražnik Slovencev; kakor je pokazal s svojim govorom na Dunaju, še zelo hud. Prijatelj je gotovo naš naj slabši. Kakšen pa je kristjan? Ne bodimo mevže, da ne bi se upali povedati. Kdor celo ob največjih praznikih ne hodi, in svojih ljudi ne spravlja v cerkev, ni dober, priden kristjan. Kdor napravlja love ob nedeljah in petkih, celo kvaternih nedeljah, kakor g. Miklavc in njegov zet dr. Grassi, in s tem pohujšuje kmetsko verno ljudstvo, ker lovci kmetje se navadijo namesto k božji službi hoditi v hosto s puško in o postih jesti meso: tak ni dober kristjan. To ni prehudo rečeno, a slabe vere in zmedeni so že tako ljudje, da že ne smeš koga imenovati slabega kristjana, da, že na kmetih je nekaterim vsak dober kristjan, ki je krščen. Morebiti so Miklavčev gospod dober človek, tudi prijazni s svojimi pristaši, zastopen in velik posestnik in je težko zavreči jih, zameriti se jim, toda kateri so ž njimi držali in volili, so na vsak način zatajili svoj kmetski stan, zatajili svoje versko in narodno prepričanje, to je, vero in narodnost so pustili v stran in niso volili ne kot kmetje, ne kot katoličani, ne kot Slovenci, ampak le kot prijatelji Miklavčevi ali hlapci, ali pa kot hlapci Miklavčevih hlapcev.
Dobrlavas. Ko sem že vdrugič bral poziv g. Krofa v zadevi mladeniške zveze za Koroško, se mi zdi malo čuden molk tovarišev, udeležencev socijalnega kurza. In tako sem morebiti jaz prvi, ki povzdignem tudi svoj glas k tej koristni zadevi. Mi, ki smo nekatere dneve skupaj doživeli, se spoznali in seznanili, pač lahko ukrenemo, da se ta pomenljiva zveza ustanovi! Tovariši! Morebiti ste bili z menoj enakih misli, da niste vedeli, kakšna bodi ta zveza. Sedaj ko čujemo, da se jo misli kot samostojno, jo pač z veseljem smemo pozdraviti. Upam pa, da nam tukaj, kakor povsod drugod, priskočijo naši voditelji na pomoč s tem in onim. Spoznali smo se, lotimo se enkrat tudi resnega dela, saj je že skrajni čas! To so moje misli. Z bratskim pozdravom na vse tovariše! Tek. št. soc. kurza: 18.
Iz pliberške okolice. Vzdramil me je dopis v „Miru“ iz „Šmarjete nad Pliberkom11, v katerem poudarja dopisnik, vrl mladenič, potrebo narodne organizacije slovenskih koroških mladeničev. Vzdrami naj pa tudi vas, dragi slovenski mladeniči širom naše domovine, in naj vas navduši za to narodno delo. Vsak, kdor ima še količkaj narodnega čuta v svojem srcu, bo pripoznal, kolike važnosti bi bila taka zveza, posebno pa sedaj, ko moramo gledati v tako temno bodočnost. V srce mora zaboleti vsakega rodoljuba, če pomisli, kako smo osamljeni, od vseh zapuščeni, celo od svojih lastnih bratov. Toda poguma ne smemo izgubiti. Nastopiti moramo z vso resnostjo in odločnostjo proti našemu najnevarnejšemu nasprotniku. Da bo pa naš nastop uspešen, moramo nastopiti skupno, zvezani v mogočno armado, da bomo kakor dobro organizovana četa hrabro korakali v boj za naše pravice. Torej na delo, mladeniči, dokler je še čas. Kmetski fant.
Šmihel pri Pliberku. (Izvolitev župana.) Ker je dosedanji župan g. Ivan Tomič odklonil zopetno izvolitev, je bil dne 14. t. m. izvoljen za župana vrli narodnjak g. Jurij Rudolf.
Libuče. Sprejeli smo sledeči popravek: „Ni res da bi se blo na 8. Dezembra 1906 v Gostilni pri Želizniku v Lebučah plesalo. Lebuče dne 10. Januarja 1907. Leopold Obletan p. d. Želiznik in Gostilničar. “
Tolsti vrh pri Gustanju. (Občinske volitve) so se vršile dne 9. januarja pri nas popolnoma mirno. Seveda smo zmagali v vseh treh razredih — če ni nasprotnika, s kom se boš pa bodel? V prvem razredu je 23 volilcev, prišlo jih je 16 volit, 14 je bilo naših glasov, 1 nasproten, 1 po pomoti oddan za 2. razred. V drugem razredu je 35 volilcev, prišlo jih je 15, 13
je bilo naših, 2 nasprotna. V tretjem razredu je 94 volilcev, prišlo jih je 30, 27 je bilo naših, 3 nasprotni. Izvoljeni so za odbornike sledeči gg.: Za prvi razred: Vaclav Valeš, župnik; Franc Hancman, posestnik; Andrej Oražem, mlinar; Matevž Pečnik, posestnik. Namestnika: posestnika Filip Novak in Vincenc Valenti. Za drugi razred so izvoljeni: Benedikt Pittino, posestnik; Dominik Kotnik, posestnik; Fr. Žaže p. d. Travnekar, Peter Jasnikar p. d. Jasnikar. Namestnika sta: Franc Blatnik p. d. Cestnik in Karol Kavče p. d. Eberle. Za tretji razred so izvoljeni: Luka Kotnik p. d. Jug; Fr. Kogelnik p. d. Klančnik, Miha Dretnik p. d. Ajnžik,^ Jožef Rožej p. d. Trot. Namestnika sta: Franc Čevnik p. d. Peželj in Janez Paradiž p. d. Žmelcar.
Prvi vinski sejem v Ormožu. Ker so se vinski sejmi v naši ožji domovini udomačili in dobro obnesli, priredi „Vinorejsko društvo v Ormožu11 v četrtek dne 31. januarja 1907, v dvorani gostilne gosp. A. Škorčiča v Ormožu vinski sejem. Otvoritev sejma ob 11. uri predpoldne. Ako upoštevamo dejstvo, da se je letos v ljutomerskih goricah, oziroma v ormoškem in ljutomerskem okraju pridelalo približno 42.000 hi vina, in da je prištevati letošnji pridelek med boljše letnike, se je nadejati mnogobrojne udeležbe. Ni treba omeniti še posebej, da slovijo ljutomerske gorice že od nekdaj kot najboljše v Avstriji; vrhu tega so zasajene že več let z novimi nasadi, ki že rode. V teh novih nasadih se negujejo najžlahtnejše, zemlji primerne vrste. Nadalje je treba omeniti, da je peronospera, ki je v drugih vinskih krajih lani toliko škode napravila, našim goricam kolikor toliko prizanesla. Na vinskem sejmu se nudi kupcu prilika v kratkem času toliko vin poskusiti, on ni navezan na mešetarja, ni mu treba vse hribe prelaziti, predno dobi za-željeno blago. Kupec in pridelovalec sta v neposredni zvezi. Dobiček, ki ga imajo prekupci in mešetarji, ostane njima. Koliko pa je vreden čas, ki ga na tak način prihrani kupec! Železniške zveze so tudi zelo ugodne! Torej le v Ormož dne 31. januarja, gostilničarji, da se preskrbite s pristnim ljutomerčanom. Izbere boste veliko našli!
Društveno gibanje.
Občni zbor zilske podružnice slovenskega planinskega društva se vrši v sredo 23. t. m. v gostilni pri „zlatem studencu11 (prej Cavznik) v Celovcu. Ker se bode sklepalo na tem važnem zborovanju o preosnovitvi podružnice ter dalo celemu planinskemu delovanju na slovenskem Koroškem novo smer, se vabijo vsi člani, da se tega zbora udeleže v največjem številu. Spored: 1. Poročilo o delovanju podružnice v 1. 1906. 2. Sklepanje o preosnovitvi podružnice. 3. Volitev novega odbora. 4. Slučajnosti.
Slov. kršč-soc. bralno društvo za Ško-cijan in okolico napravi v nedeljo, dne 27. prosinca 1907, ob štirih popoldne v gostilni „pri Maj arj u11 v Škocijanu „Gregorčičev večer11 s slavnostnim govorom, deklamacijami in petjem. — Temu sledi domača predpustna veselica z dvema igrama („Dr. Vseznal in njegov sluga Stipko Tiček11 ter „Zakleta soba v gostilni »pri zlati goski«11). Začetek iger točno ob šestih zvečer. Vstopnina bo nizka, nadplačila se v društvene namene hvaležno sprejmejo. K prav obilni udeležbi vljudno vabi
odbor.
Kat. slov. izobraževalno društvo v Globasnici priredi dne 27. prosinca predpustno veselico. Na sporedu je petje, tamburanje in velika narodna igra
|W „Rokovnjači“.
Po igri prosta zabava in ples. Sicer se je igra že enkrat predstavljala (19. avgusta m. L), ali na željo mnogih, in ker je igra sama na sebi res nekaj imenitnega, se ponovi. Vse prijatelje društva, domače in vnanje Slovence, posebno pa bližnja narodna društva vabimo, da se udeleže polnoštevilno. Vstopnice bodo kolekovane z narodnim kolekom in stanejo: sedeži 1. vrsta 1 krono, 2. in 3. vrsta 60 vinarjev, stojišče 30 vinarjev. Začetek je oh pol štirih popoldne. Vrši se v „Narodnem domu11 (pri Šoštarju) v Globasnici. Ker je čisti dobiček mamenjen za društvene namene, se preplačila hvaležno sprejemajo. Če si kdo želi zagotoviti sedež (katere vrste?), naj se pismeno obrne na naše društvo.
V Št. Lipšu bodo 20. t. m. pri Habnerju dekleta ponovila igro „Sv. Neža11, fanti pa igrali burko: „Krčmar pri zvitem rogu11. Tudi en govor bo. Začetek ob '/sM- uri. Vstopnina za vsako igro 20 vinarjev, pa več se rado in hvaležno sprejme.
Prevalje. Slov. kršč. delavsko društvo v Prevaljah priredi v nedeljo dne 27. januarja po-
poldne ob štirih svoj letni občni zbor z veseloigro „Črevljar“ v treh dejanjih. Kmetje in delavci prihitite v prav obilnem številu. Vabi
odbor.
Slov. kat. izobraževalno društvo „Zila“ na Zilski Bistrici priredi dne 29. januarja ob 6. uri zvečer pri Rihtiku v Zahomcu predpustno veselico s sledečim sporedom: 1. Tamburanje. 2. Petje. 3. Pozdrav predsednika. 4. Tamburanje. 5. Igra: ,,Trije tički11. 6. Prosta zabava in ples. K obilni udeležbi vabi	odbor.
Žvabek. Dne 27. t. m. se vrši po blagoslovu veselica v Luknarjevi gostilni s sledečim sporedom: Zborovanje čebelarskega društva. Veseloigra: „Jeza nad petelinom in kes.11 Burka: „Kmet in Fotograf.11 Vmes pojejo domači pevci in igra godba na lok.
,,Slovensko planinsko društvo" razpošlje te dni vabila za planinski ples, ki se vrši v Ljubljani v „Narodnem domu11 dne 2. februarja t. 1. Vabilo, namenjeno članom izven Ljubljane, se objavi v prihodnji številki „Planinskega vestnika11. Zgornji prostori v „Narodnem domu11 se bodo planinsko opremili; ples se bode vršil v veliki dvorani. Za odpočitek in okrepčan je se pa prirede skoro vsi zgornji prostori »Narodnega doma11. Zanimanje za to veliko prireditev »Slovenskega planinskega društva11 je obče in je torej pričakovati mnogobrojnega obiska, tako da bode tudi letošnji planinski ples sestanek planincev in prijateljev planinstva ter neprisiljene zabave iz vseh slovenskih pokrajin. Za izvrstno domačo kapljico in dobra in cena jedila bode vsestransko preskrbljeno. Izdala se bo tudi druga izdaja šaljivega lista »Zlatoroga11. Častiti gostje naj blagovolijo priti ali v planinski opravi ali v narodni noši, drugače pa v promenadni obleki. Vstopnice se bodo prodajale v Ljubljani v trgovinah Gričarja in Mejača v Prešernovih ulicah, I. Korenčana na Starem trgu, A. Škofa na Dunajski cesti in E. Skušeka pred škofijo, na dan plesa pa se dobe vstopnice od 11. do 12. ure dopoldne in od 2. do 4. ure popoldne v »Narodnem domu11 in zvečer pri blagajni. Vstopnina za nečlane po 2 K, za člane bode vstopnina znižana.
Dopisi.
Sveče. Ob izvanredno sijajni udeležbi se je vršil zadnjo nedeljo javen shod v Podsinjivasi. Vse kar nemčursko leze in nemčursko gre, je prišlo na ta slovenski shod. Častitljive glave bistriške in svetinske nemčurije so pripeljale s seboj fakinažo, katere podivjanost se niti popisati ne da. Zasedli so gostilniške prostore že ob kakih dveh in bridko so se pritoževali, da jih pustimo tako dolgo čakati. Posebno Košičev Pepček se je kregal, da se on »fopati11 ne da, ker sploh ni človek za to. Vidilo se mu je, da ga jezi zadnji izlet na Kočuho, kjer je imel tisti slavni nagovor pred »birmo11. Nekaj po četrti uri otvori predsednik zborovanje in da besedo šentjakobskemu kaplanu. On začne govoriti o dolžnosti Slovenca braniti slovenski Rož proti vsakomur. Pogled v našo bodočnost je sicer obupen, a zgodovina nas uči, da tudi v obupnih položajih se da pri napornem delovanju marsikaj doseči. On kaže na uspehe katoličanov v Nemčiji in začenja dokazovati, kako, po kakšnem delovanju so ti prišli do takih uspehov. Govoril je tako kakšnih 5 minut, ko se oglasi nekdo in zahteva, da se nemško predava. Začne se ropot in predsednik zaključi zborovanje. Košičev Pepček jih pove še nekaj nesramnih in neumnih, kar se mu pa ne more zameriti. Na izzivanje nem-čurjev so ostali slovenski zborovalci mirni, povedali so jim k večjemu par smešnih opazk, toda nemčurji so ja prišli na pretep. Preko prevrnjenih miz in pobitih steklenic, pridejo do govornika, in prej da se je ta svojega opasnega položaja zavedal, je bil sredi nemčurskih butic in pesti. Košičevemu Pepeju so posebno ugajali kapelanovi lasje, klical je venomer: za lase ga, za lase ga. Kapelan je nam pravil potem, da se je tega glasu še najmanj ustrašil. Bil je ravno 4 dni prej pri brivcu in ta mu jih je prirezal precej kratko, tako, da zdaj nemčurski kremplji nič niso imeli kaj zagrabiti. Za kaj vse so dobri kratki lasje! Kapelan mi je zatrjeval, da si bo dal zdaj zanaprej pristriči lase, prej da gre na kak shod v bližini Košičevega Pepeja. Brezmejna podivjanost tolpe se je kazala šele zdaj na prostem zunaj! V ilustracijo bodi povedano samo toliko, da je neka mamica prišla s hojnico (sekiro) na pomoč kapetanu.^ Z največjim naporom se jim je izvil in ubežal v neko privatno hišo. Iskale so ga te zveri v človeški podobi še nekaj časa, a ga niso dobile več. Da tudi drugim našincem niso prizanesli, si lahko mislite. In zdaj pa vprašanje: pod čigavim varstvom so se dogajale te stvari? Pričujoč je bil bistriški župan in vodja tovarne, pričujoč bistriški zdravnik dr.
K., pričujoč cela vrsta tovarniških uradnikov! In ti ljudje med takšno druhaljo! To da precej misliti! Nam Svečanom v čast pa bodi povedano, da med razgrajači še en domačin sveške župnije ni bil. Bili so to tujci našemu domu, a tudi tujci našemu mišljenju, in upam, da bodo takšni ljudje zmirom ostali tujci našim hišam. Žalostno je samo to, da se damo komandirati od takšnih privandrancev, da jih celo volimo za župane. Tužna nam majka! Toda tudi nemška drevesa ne rastejo do nebes. Takšni shodi, takšni prizori odpirajo oči ljudstvu, katero do zdaj zapeljano od njih sladkih besed, jim vse verjame. Toda besede mičejo, zgledi pa vlečejo, in takšni zgledi kot zgoraj opisani, ti kričijo. Na glas pa naj bodi povedano: Slovensko ljudstvo v Rožu in tudi v sveški župniji je imelo še hujše čase, kot so sedanji. Bili so jih janičarji in Turki, toda ti so odšli in slovensko ljudstvo je ostalo v Rožu. Nemški grofje so spletali biče, ki so padali po hrbtih slovenskega kmetaj toda grofje niso več med nami in njih gradovi se rušijo, še pa je ostal slovenski kmet in slovenska kmetska hiša. In tudi nemčurjem mora odklenkati in jim bode, še pa se bode glasila po lepem Rožu lepa slovenska beseda! V to podajmo si roke!
Brnca. (Občinske volitve bekštanj-ske.) Kar je vsakdo pričakoval, kdor je zadnji čas opazoval agilnost naših nemčurjev, na drugi strani pa obžalovanja vredno brezbrižnost in brez-primerno lenobo večine naših volilcev, to se je zgodilo: pri občinskih volitvah bekštanjskih smo sramotno propadli. Zgubili smo — čujte in strmite 3. in 1. razred, med tem, ko smo v drugem razredu imenitno prodrli. Tretji razred izgubiti, v drugem pa sijajno zmagati, to je jako značilno dejstvo, ki postavlja zavednost in odločnost merodajnih faktorjev v sumljivo luč. Pikre besede mi silijo v pero, ne toliko zaradi tega, ker smo propadli, temveč zaradi tega, ker smo podlegli edino in izključno le vsled lenobe našincev. — Že od nekdaj je bila bekštanjska občina, če že ne v odločno narodnih, tako vsaj v rokah razsodnih mož, ki so se vendar zavedali, da jih je rodila slovenska mati, in vsi napori nemškutarjev, dobiti občino v svoje roke, so ostali do zadnjih volitev brezuspešni. A ravno ta okoliščina je zazibala naše ljudi v neko brezskrbnost, da si niti predstavljali niso več, da bi mogli eventuelno tudi propasti. Vsakdo se je tolažil z mislijo: „saj bodo tudi brez mene zmagali.1' Ja, slovenski kmetje, če bi si vsak tako mislil, potem bi na vse zadnje volitve sploh treba ne bilo. Taki in enaki izgovori so jalovi ter nam dokazujejo le žalostno dejstvo, da taki ljudje niso niti tako daleč dozoreli, da bi spoznali pomen volitev. Škandal vseh škandalov pa je to, da se še ljudje, ki imajo sicer narodnost in rodoljubnost vedno na jeziku, da se še taki ljudje niso zavedli svoje svete dolžnosti. V tretjem razredu se nam je šlo n. pr. samo za 6 (šest) glasov, tako da bi bili gotovo zmagali, če bi se bili volitve udeležili tudi tisti ljudje, ki so sicer merodajni v našem narodnem delovanju. Še bolj žalostno pa je dejstvo, da niti oni gospodje, ki bi morali biti naši poklicani voditelji, niso prišli polnoštevilno na volišče. Volila sta samo gg. župnika z Brnce in Štebna, med tem ko se ostalim gg. duhovnikom ni zdelo baje niti vredno, poslužiti se volilne pravice. To je res žalostno, tembolj, ker bi utegnilo na ta način priti slovensko ljudstvo do spoznanja, da se tudi naša, sicer vse časti vredna duhovščina, ne zaveda svojih dolžnosti tako, kakor bi se v resnici zavedati morala. Nočem se nadalje spuščati v te žalostne reminiscence, kajti faktum je, da smo propadli, in tega fakta za zdaj enkrat spremeniti ne moremo, in če se še tako „fiksamo“. Ne pomaga nam nič, na vsak način se moramo sprijazniti z mislijo, da nas bodo vladali vsaj tri leta deloma zagrizeni nemčurji. Opozarjamo pa te poslednje že v naprej, naj nikoli ne skušajo izkoriščati slovenske potrpežljivosti; kajti v svesti naj si bodo, da se narodna zavest tudi v naših krajih polagoma vzbuja ter da se s to zavestjo nikakor ni igrati. — Vkljub našemu porazu pa bodo imele te volitve tudi za našo stranko brez dvoma svoje dobre posledice. Merodajni faktorji bodo menda vendar enkrat spoznali, da se brez organizacije ne da ničesar doseči. To se do zdaj ni uvažalo ! Agitacija je bila povsem neenotna. Ena vas se je zanašala na drugo. Nasprotniki pa so bili dobro organizirani in le ta organizacija jim je pripomogla do zmage. V tako veliki občini, kakor je bekštanjska, je neobhodno potrebno, da se sestavi vsaj par tednov pred volitvami nekak volilen odbor. Ta odbor ima potem skrbeti za obširno in resno agitacijo ter vsaj par dni pred volitvami sestaviti tudi listo občinskih odbornikov, pri čemer se ima z vso skrbnostjo ozirati na želje prebivalstva, ob enem pa gledati, da so kandidati tudi v resnici narodni. Do zdaj se volitve pravzaprav niso vršile
v znamenju slovenske stranke. Listo odbornikov je sestavljal v prvi vrsti stari župan samo po svojih osebnih željah in se pri tem navadno ni preveč oziral na to, so li kandidati sploh tudi narodni ali ne; saj se je letos pripetil značilen slučaj, da je naša stranka volila nemčurja, ki so ga obenem kandidirali tudi nasprotniki in je torej ta kandidat skoraj soglasno prodrl. To je vendar škandal! Kaj takega se ne sme več pripetiti, če hočemo, da postane bekštanjska občina kdaj tudi v resnici slovenska. Z ozirom na to, da je ta občina že po svoji legi velikanske važnosti za našo stranko, bi bilo pač želeti, da v prihodnjič merodajni faktorji odločnejše posežejo v volilni boj. — Naj še konštatiram, da so nam pri teh volitvah najbolj nasprotovale Bače in Rute. „Sudmarka“ se torej lahko ponaša z uspehom, da naše ljudstvo vsaj korumpira. Ali bi se merodajni faktorji res ne mogli uspešno zoperstaviti nemškim zapeljivcem? Še nekaj imam na srcu, predno končam. Po volitvah sem tožil jako zavednemu g. duhovniku o našem porazu. Ta pa mi odgovori, da je ob sedanjih razmerah boljše, da so zmagali nemčurji. Sam da se niti volilne pravice poslužiti ni hotel. To je vendar žalostno ! Če se zdi komu stari odbor premalo slovenski, potem je po mojem mnenju sveta dolžnost dotičnika, po svojih močeh pripomagati k temu, da pridejo v zastop odločno narodni možje. In to bi se bilo lahko zgodilo, če bi bili merodajni faktorji storili svojo dolžnost. Uvedlo bi se čisto lahko enkrat tudi slovensko uradovanje. Da je ljudstvo temu res nasprotno, to je bajka. Res je sicer, da imamo precej zagrizenih nasprot-kov, vendar ostanejo ti brez moči vpričo dejstva, da so se naše razmere v narodnem oziru zlasti v gornjih krajih zadnje čase temeljito izpremenile. Gotovo, da ljudstvo nima še narodne zavesti, da bi se samo zavzelo za slovensko uradovanje, a nasprotno mu nikakor ni! Ne bodimo taki pesimisti in pojdimo raje na vztrajno delo ! Res je, da je zlasti pri narodnem delovanju nehvaležnost običajno plačilo, vendar se mora za narod vse potrpeti. Torej od zdaj naprej vsi na krov, in uspehi nam gotovo ne bodo izostali!
Ustiiiea uredništva.
Ukve, Pokrče, Malošče itd. Prosimo, počakajte toliko časa, da se list resi spon koroških krivic ; še 14 dni, potem bo brez strahu mogoče pisati resnico.
Kaznim dopisnikom: Prihodnjič. Gradivo se nam zelo kupici. Pišite kratke in jedrnate dopise.
„ .oj «j« nwifimmiwmic! n 9a /M/m /upu dMih, lic. 3vb tcb mn famto dolnC.
Nihče naj bi ne pil močno razburjajoče zrnate kave nemešane! Kathreinerjeva Kneippova sladna kava sama se je obnesla za najokusnejšo primes, ki lahko prebavna, redilna in krvotvorna speši zdravje.
Ravnokar je izšel nov natis knjige:
Izdajavec.
Zgodovinska povest iz turških časov.
Spisal F. V. Slemenik.
Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu.
Velja mehko vezan K 1.—, za ude 80 vin., po pošti 20 vin. več.
I
Poshusite
in priporočite = izdelke = l
Tijtoe torne hranil
p Pragi Vlil. Cenounilizastonj.

SÌSS3
Loterijske številke od 12. januarja 1907. Dunaj	10	48	86	44	59
Gradec	26	38	34	65	66
Vabilo.
Posojilnica v Slov. Plajbergu bo imela
svoj
letni občni zbor
27. prosinca 1907, ob 3. uri popoldne, pri Ferč-niku v Slov. Plajbergu s sledečim sporedom:
1.	Volitev odbora.
2.	Računsko poročilo.
3.	Posamezni nasveti.
K obilni udeležbi se vabijo vsi zadružniki.
Odbor.
Vabilo.
Hranilnica in posojilnica za župnije Škofiče, Logavas, Št. Ilj in Otok, registrovana zadruga z neomejeno zavezo, ima svoj
letni občni zbor
dne 27. prosinca 1907 v posojilničnih prostorih pri Krištofu v Škofičah, ob 3. uri popoldne, s sledečim sporedom:
1.	Poročilo načelstva.
2.	Odobravanje računskega zaključka.
3.	Izvolitev načelstva.
4.	Slučajnosti.
K obilni udeležbi se vabijo vsi zadružniki
___________________________________Odbor.
Va b i 1 o.
Bekštanjska posojilnica v Ločah bo imela
občni zbor
na Svečnico, dne 2. februarja t. 1. popoldne ob 3. uri pri Pložu v Ločah
po sledečem sporedu:
1.	Odobrenje letnega zaključka.
2.	Razdelitev čistega dobička.
3.	Razni nasveti.
K obilni udeležbi se vabijo vsi zadružniki.
liavnatelj stvo.
¥mam v zalogi veliko suhih mehkih in trdih I drv ter trsk, katere prodam po primerno * nizki ceni.
J. Majaron,
Ratzendorf pri Gospi Sveti (Maria Saal).
priredi v četrtek, dne 31. januarja 1907, v dvorani gostilne g. Antona Škorčiča
prvi vinski sejem.
Ponujala se bodo vina lanskega, prav dobrega pridelka, kakor tudi vina starejših letnikov iz vseh vinorodnih krajev ormoško-ljutomerskih goric.
Zaèetek ob 11. uri predpoldne.
Železniške zveze z Ormožem:
Iz Maribora odhod poštnega vlaka ob 8’15 predpoldne.
Iz Ljubljane odhod poštnega vlaka ob 5‘09 predpoldne.
Prihod v Ormož ob 10'24 predpoldne.
Odhod iz Ormoža: ob 1'23 popoldne brzovlak na Pragersko, Maribor, Ljubljana; ob 4 37 popoldne poštni vlak na Pragersko, Maribor, Ljubljana.
Ormož, v januarju 1907.
Za odbor „Vinorejskega društva"
načelnik: Dr. J. Geršak.
Gostilna
„pri zlatem studencu"
Lidmanskega ulice št. 27
v Celovcu.
Podpisani priporočam prečastiti duhovščini in slavnemu občinstvu
= svoio gostilno =
v kateri bom svojim cenjenim gostom vedno postregel z izborno pijačo, dolenjskimi, štajerskimi, avstrijskimi, tirolskimi vini in pivom iz Schlep-pejeve pivovarne v Celovcu ter z vedno svežimi gorkimi in mrzlimi jedili. Prenočišča po nizkih cenah. Prostorni hlevi in veliko dvorišče za izpreganje. Tsako sredo slovenski klubov večer. Za mnogobrojni obisk se priporoča
Janez Otič,
gostilničar „pri zlatem studencu".
Nekdo želi kupiti majhno posestvo
na slovenskem Koroškem. Naslov se izve pri uredništvu tega lista.
$	$	$ Trikrat odlikovan s srebrno svetinjo. ^	#
J. Kopač, svečar v Gorici,
ulica sv. Antona št. 7,
priporoča prečastiti duhovščini, cerkvenim oskrbništvom ter g. trgovcem
pristne čebelno-voščene sveče kilo po K 5’—. Za pristnost teh sveč jamči s svoto 2000 K Sadilo, stenj, steklo za večno luč, sveče sl a hej še vrste, zvitke za pogrebe po dokaj nizki ceni. Pošilja prosto embalaže in poštnine. ^KJ
podpisani naznanja, da se je v Greifenburg pre-* selil in še zmiraj poučuje v orglanju in cerkvenem petju. Vsled ložje službe mu preostaja časa dovolj in je volje sprejeti enega fanta pod ugodnimi pogoji v uk. če se torej kak slovenski fant želi v enem letu orglanja naučiti, naj se oglasi pismeno ali osebno in se mu bodo naznanili pogoji. Dober pevec (bas) ima prednost.
Vsi p. n. čast. župni uradi in samostani se najvljudnejše prosijo, da ne naročujejo inozemskih izdelkov, kadar rabijo
stenje za večno Inč
temveč si nabavijo novi cevkasti stenj
»Excelsior«
ki ima nasproti Guillon-stenju prednost, da gori tudi v manj vrednem olju. Cena škatlici, ki zadostuje za eno leto, je samo K 2-—. Nadalje priporočam popolne aparate za večno luč, kristalne svetilnice, najfinejše olje, stenje za večno luč à la Guillon, impregnirano oglje za kadilnice, kadilo, voščene sveče itd.
Viktor Irrasch,
izdelovalec cerkvenih potrebščin, Treibach (Koroško).
Čast. g. Filip Streiner, kn. šk. duh. svetnik, inšpektor in župnik, piše v svojem pismu z dne 27. nov. 1906: »Naznanjam Vam, da sem z Vašimi stenji „Excel-sior“ zelo zadovoljen. Gorijo tudi prav dobro v navadnem olju, mnogo boljše kakor Gersheimovi in Guil-lonovi. Ravno tako sem tudi zadovoljen z oljem in kadilom, ki sem ga naročil pri Vas.“ čast. župni urad Polom na Kočevskem piše z dne 28. nov. 1906:
»Zahvaljujem se Vam za svoječasno pošiljko stenjev »Excelsior11. Ti stenji so zares uporabni tudi za manj vredno olje, v katerem francoski stenji ne gorijo. Prosim, da mi pošljete . . . .“
Kupujte
RARAMENTE
le pri tvrdki
JOS. NEŠKUDLA
protokoliranem velezavodu za izdelovanje cerkvene oprave
V OLOMUCU.
Dobavlja paramente 20°/o cenejše od vsake avstrijske tvrdke
Dobavitelj Njene c. in kr. Visokosti nadvojvodinje Izabele na Dunaju in 16 stolnih kapiteljskih cerkev v Avstriji in na Ogrskem.
V Bilčovsu	=
se bode letos popravljalo
= župnišče.
Mizarska dela, ki so proračunjena na 1500 kron, se bodo oddajala dne 2. svečana (Svečnica) ob Y23. uri popoldne v župnišču. Pogoji se zvedo ravnotam.
X. Vsestransko hvalo in priznanje dosegel -S X je letošnji ^	X
>:	koledar	>1
za kmetovalca 1907. =$
Uredil deželni nadzornik J. Legvart.
II. zelo popolnejši letnik z vsebino:
Kratek opis umne živinoreje; zlata pravila živinoreji, krmljenje goveje živine in prašičev.
Prašičjereja, mlekarstvo, preiskovanje mleka, bolezni mleka. Obdelovanje travnikov, naprava in osuševanje travnikov, umetna in naravna gnojila. Sadjereja, na- g ' prava sadovnjaka.
Vinoreja, priprava dobrega vina. Kmet. zakoni. Hmeljarstvo. Preračun v kile, orale in hektarje. Koledar, sejmi, in še mnogo drugega.
Vezan je letos v posebno močno platno. Cena s pošto K 1‘80, in se naroča pri
Ivan Bonaču v Ljubljani.
Vsled prihranitve dragega povzetja se naj znesek naprej dopošlje.
V" Noben vesten gospodar naj ne bode y brez tega prepotrebnega koledarja.
g
V
X
P
K
Lovske puške
vseh sestav, priznano delo prve vrste, z najboljšim strelnim učinkom, priporoča
Peter Wernig,
c. kr. dvorni izdelovatelj orožja v Borovljah, Koroško. Ceniki brezplačno in poštnine prosto.
Jurij Rascher,
organist, Greifenburg, Zg. Koroško.
Prva in edina slovenska tvornica voščenih sveč na Spodnjem Štajerskem v Šoštanju
Lovro Pokorn
priporoča velečastiti duhovščini in slavnemu občinstvu posebno sedaj za svečnico svojo veliko zalogo voščenih sveč za cerkve, voščene zvitke, velikonočne sveče itd. ter vsa k tej obrti spadajoča dela. Zagotovljajoč najboljšo in najsolid-nejšo postrežbo se najtopleje priporočam za obilna naročila z odličnim spoštovanjem vdani
Svoji k svojim! L. Pokorn, svečar.
Pozor! — Citaj! — Pozor! Pakraške
želodčne kapljice.
Staro, znano izvrstno delujoče sredstvo pri boleznih v želodcu in črevih — posebno se priporoča — pri zaprtju in zapeki, napihhjenju, kongestiji, pomanjkanju teka, krčih itd. Nedosegljivo sredstvo za dobro prebavo.
Delovanje izvrstno, uspeh gotov. Cena 12 stekleničicam (1 tncat) 5 K Iranko na vsako pošto s povzetjem ali če se denar pošlje naprej.
Manj kot 12 stekieničic se ne pošilja. Prosi se, da se naročuje samo naravnost pri
P. JURIŠIČU, lekarnarju
v Pakracu št. 58 (Slavonija).
Poštne hran, račun žt.45.867
i Posojilnica v	Radovljici I
registrovana zadruga z omejenim	poroštvom,	J*}?
2S uraduje vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 2. do 6. ure popoldne, ob nedeljah pa od 8. do 12. ure dopoldne v lastni hiši št. 81.
Hranilne vloge obrestujejo se po	P*
______________________	13!

n
4
i| o
2
J, J? brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje zavod iz lastnega. Za naia-ganje denarja so tudi položnice poštno-hranilničnega urada na razpolago.
^	Posojila se dajejo na hipotekarni kredit po 574% in na osebni
kredit pa po 6%. Eskomptirajo se tudi trgovske menice.
Posojilnica ima tudi svojo	^ w
podružnico na Jesenicah	^
v Hrovatovi hiši št. 96.
Uraduje se vsak dan, kakor v centrali. Vsled otvoritve kara-vanske železnice se nudi Korošcem ugodna prilika za sigurno naia-ganje denarja.
Denarni promet v letu 1905 K 3,200.000. Stanje hranilnih vlog v ^
letu 1905 K 1,877.859.

mura
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. — Odgovorni urednik Josip Stergar. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovca.