1102
KRONIKA
EDVARD KOCBEK, ZBRANA DELA, 1
V letošnjem svežnju Zbranih del slo-Književnost venskih pesnikov in pisateljev, ki jih v glavnem uredništvu dr. Franceta Berni-ka objavlja Državna založba Slovenije, je tudi prva knjiga Zbranih del Edvarda Kocbeka. Vanjo je njihov urednik Andrej Inkret uvrstil Kocbekovo prvo pesniško zbirko Zemlja iz leta 1934, potem različne, nezbrane pesmi, ki so nastale do leta 1940, in Kocbekove mladostne pesmi, ki jih je napisal še kot dijak.
Za slovensko beroče občinstvo Kocbekove pesmi seveda niso nikakršna novost - omenimo samo knjigo Cankarjeve založbe iz leta 1977 z naslovom Zbrane pesmi - po videzu smo si jo zapomnili po estetsko dognani opremi Jureta Kocbeka s pomenljivimi granitnimi kockami na platnicah. Ne, Zbrana dela prinašajo v naše vedenje o Edvardu Kocbeku drugačne novosti. Predvsem bo prvič zbran in z znanstvenim aparatom opremljen celoten avtorjev opus, ki sega od poezije, proze, mladostnih dramskih poskusov, esejistike. publicistike, člankov, govorov in drugega do morda najzanimivejših Kocbekovih zapisov - do dnevnikov. Kocbekovi dnevniki kot zapisi visokega politika in hkrati pisatelja seveda vznemirjajo s svojo zgodovinsko pričevalno naravo, ki je še danes zelo aktualna. Tako pred letom dni uredniku še vedno ni uspelo dobiti tako imenovanega »tretjega dela Kocbekovih dnevnikov«, ki jih je policija v tajni hišni preiskavi avtorju zaplenila pred dobrimi dvajsetimi leti. Vsekakor bi bilo lepo, če bi policija do takrat, ko bo na vrsti ta zvezek Kocbekovega zbranega dela, rokopis vendarle poiskala v svojih arhivih. Tako bi pomagali, da nacionalno konstitutivni založniški projekt ne bi bil okrnjen. Skratka, če upoštevamo še Kocbekovo korespondenco, ki seveda tudi sodi v zbrano delo, bo to obsegalo kar blizu dvajset knjig. To
pa pomeni tudi nadvse obsežno in naporno, komaj še pregledno uredniško delo, ki ga je s prvo knjigo postavil na ogled in v presojo Andrej Inkret.
Urejanje Zbranih del je zamuden in natančen posel, ki urednika vodi po dolgočasnih pozitivističnih poteh, pa tudi po pravih detektivskih brezpotjih - predvsem v času zbiranja gradiva, in, na primer, ob razvozlavanju pisateljevega nečitljivega rokopisa. Smisel zbirke je tudi v tem. da se iz veliko natisov in verzij izbere najbolj avtentična, ki naj poslej velja za »pravo«. Naslednja pomembna funkcija urednikovih opomb je v prikazu kritiških odmevov na prve objave. Tu se je urednik Kocbekovega opusa odločil za navajanje v kar najmanj skrajšani obliki in skoraj nikoli v povzetkih, da bi se tako, kot pravi sam, »izognil vdoru prire-jevalčevega subjektivnega stališča«. Zaradi takšnega uredniškega pristopa je branje opomb napeto popotovanje med literarnimi in ideološkimi navzkrižnimi ognji. Kjer je le bilo mogoče, so kritiški odmevi dopolnjeni še s Kocbekovimi dnevniškimi replikami na posamezno kritiko. Tako dobimo celovito in nepristransko podobo Kocbekove pozicije v določenem obdobju, hkrati pa še dovolj prostora za lastne navijaške ali za-bavljaške miselne komentarje. V ilustrativnem obsegu so ob podatkih o nastanku posameznih pesmi navedeni tudi živ-ljenjepisni drobci, tako da je vsaj v iztočnicah na voljo tudi ta vidik Kocbekovega umetniškega ustvarjanja.
V prvi knjigi Kocbekove zgodnje poezije smo tako dobili literarno izhodišče njegove vznemirljive življenjske poti, zaradi nazorskega razvoja, ki ga je iz katoliških vrst vodil v Osvobodilno fronto in pozneje v prisiljeno politično dramo, je to izhodišče še toliko bolj zanimivo. Slutimo lahko, da takratna ostra kritika iz levičarskih vrst ni ostala brez odmeva v njegovem miselnem svetu in da je morala vsaj delno vplivati na njegove poli-
1103
tične odločitve. Pesmi, predvsem iz zbirke Zemlja, razkrivajo claudelovsko religiozno predanost, včasih patetično samo-zaverovano, največkrat pa razpeto v nerazrešljivem dualizmu materije in duha. Pesnik se srečuje z »nemimi sodniki življenja«, njegova vera je nenehno skušana. Iz tega dualizma izvira tudi pretresljivo doživljanje Boga kot nečesa grozljivega. Zdi se, kakor da bi gibalo Kocbekovega pesnenja lahko ponazorili s temi njegovimi verzi:
... O strašni Sin živega Boga, nemo te kličem, pomagaj mi v svoji ljubezni.
Takšna dualistična napetost tudi njegovo ljubezensko in erotično poezijo vodi bliže ontološkemu trpljenju kot pa neposrednemu doživljanju sočloveka.
S tem sem seveda že zašel v tisto, čemur se predstavitev v Zbranem delu v skladu s konceptom zbirke dosledno izogiba, namreč v interpretacijo. Pokazati sem samo hotel, da je Kocbekova pesniška beseda še vedno živa in provoka-tivna. Želimo si lahko le, da bo nadvse obsežen projekt vsako leto dopolnjevalo naše vedenje o karizmatični in kontro-verzni osebnosti Edvarda Kocbeka.
Goran Schmidt