171
Slovensko slovstvo.
Malo berilo  za pervošolce.    Na Dunaji v zalogi  c. k. bukvarnire za šole.  1852.
Veliko berilo in pogovorilo za vajo učencov drugega odreda. V Beču v prodavnici eolskih knjig. 1855.
Dvoje novih knjižic imamo pred sabo, ki so ju spisali s vitli škof in knez lavantinski gg. Slomšek za mladost v pervih dveh ljudskih šolah. Prebirati smo ju od lista do lista zmiraj z večjim veseljem; prebravši ju bi pa radi rekli: ktere so nam bolj všeč in kaj nam je bolj dopadlo: ali zapopadek nju ali pisava, — al kdo more med čistim zlatom razločkov delati! Vse — obsezek in pisava — je tako izverstno, da le resnico govorimo, ako rečemo, da za šolo in domači poduk našega ljudstva boljih bnkvic ni in jih ne more biti, kakor so te — „malo" in „veliko beril o" Slomšekovo, osnovano po sloveči knjigi „Blaže in Nežica v nedeljski šoli" in „Mla-denča srečni pot".
Pisati za mladino, ktera je cvet vsacega naroda, je visok, je važen poklic, — pisati pa za-njo tako, kakor pišejo Slomšek, je poseben dar božji. „Dajte malim k meni priti!" — je glas, ki ljubeznjivo doni iz vsacega listka teh bukvic, ktere soznanjajo otroke z vsemi  stvarmi,   ki človeka obdajajo, in po stvareh otroško serce in oko obračajo na Stvarnika,   od  kterega  jih imamo,   in oživljajo šolo za življenje. Tako pa za uježno mladino pisati zamore le mož,   kteremu  je   dan poseben dar pisave za mladi um in mlade serca, — kteri ni le poklican, temuč izvoljen za tako delo,— kteri d j anskos poznava potrebe vsakdanjega življenja in  kteremu  je   šola  joterna zarja   srečnega življenja,   večnega   pa  tudi časnega.    Vzemimo   druge berila za ljudske šole v roke in primerjajmo jih s Slomšeko-vima: kakošen razloček! kakor noč /n dan. Primerimo „kleine Erzahlungen" ali pa „male povesti" — kolikšen napredek I KoUko koristnega in  potrebnega  na vsako  stran bo vedil otrok,   ki   bo   podučen   po  tem „malem"  in ^velikem berila", namesto nekdanjih   „malih povest",  v kterih  ee je le bralo, pa za življenje skoraj nič naučilo ni.   In kako micno, kako ljubeznjivo  teče  domača beseda v teh   „beri-lih", kako primerna  je   duhu   otrok!
V predgovoru „malega berila" pravijo prečastiti gospod pisatelj, da „besede so iz mnogih krajev nabrane; naj bi bile vsim Slovencom znane, kakor jih je pravica in naša dolžnost. Kdor jih ne razume, naj se jih uči: za to v šolo hodi**. Pač resnična beseda! Berila niso pisane le za kakih 5 ali 10 šol v enem kotu dežele, one so za različne kraje slovenskega naroda, toraj je tisto berilo edino pravo v pisavi, ki ne vprega jezika v tesni jarm enega kraja. „Zato v šolo hodi" otrok pa tudi — učitelj, da naj se oba učita, ako ne znata jezika! Zato lepo prosijo gosp. pisatelj: „učeniki vi! dušni očetje drage mladine, ne bodite leseni, ne ledeni" — učite se pred sami, če ne znate! S tem pa ni rečeno, da je jezik v teh „berilih" kak poseben, ampak tisti lepi slovenski jezik je, ki ga naše ljudstvo po vsih okrajnah radostno bere v veliki veliki množici prelepih bukev, ki 00 nam jih že spisali neutrudljivi Slomšek; oblike pa so, kakor jih si. ministerstvo bogočastja in nauka v dosežbo edinosti slovenske pisave veleva.
Da pa bojo bravci sami lahko sodili, da v hvali teh „beril" nismo besedice preveč rekli, jim bomo, kar je moč, ob kratkem razložili zapopadek njuni in tudi za poskušnjo podali nektere odlomke.
Zapopadek malega berila. Kojižica se začenja z vabilom v šolo, potem razklada korist šole, kako naj se v šolo hodi, kako pred šolo in kako v šoli in po šoli vede, kaj je šolska priprava; v sostavku ,,kako se lepo bere", uci kaj razumljivo vajo navadnih ločnic z besedo in djansko; po lepih berilih o lastnostih božjih pride knjižica k „lepoglasju v branji", in besedni ta nauk se zver-šuje potem v berilih: „kako se v cerkvi vesti", „spoštuj očeta iu mater", „pridni otroci", ^otrokom desetere zapovedi", „kdo so naši stariši?" (tu je razložena žlahta po vsih kolenih), za tem sledi nauk: „kako se vpričo gospode obnašati" (lepi nauki, kako se obnašati, kadar pridemo na dom h kakemu gospodu ali če on k nam pride), dalje „kako se imamo obnašati vpričo ljudi svoje verste", „dobro jutro za otroke", ^dober večer za otroke", „lahko noč", „kaj je strah ?", »kdo strah dela" itd., „kako naj otroci škode var-jejo", »od terpinčenja žival", „vesele ptičice" in svarjenje, ne jih loviti in starkam jajčic poberati. Po tem pride »poduk lepo pisati" na versto, „vaja pravopisa in naglopisa" (tu je razloženo letno številstvo); v sostavku „kaj bo iz šolarjev?" uči knjižica ceno dnarja, mero in vago. V sledečih berilih pride „skerb za časno in večno srečo", »skerb za bližnjega". Potem sledi „kako se s koristjo bere?" V sostavku »zdravo telo naj bolje blago" se razlaga, kaj škoduje zdravju,—v sostavku „kako pošteno dobre volje biti", pa tudi, kako naj se človek vede, kadar je na obed kam povabljen. »Zlata mera v živežu in počitku" uči, koliko naj človek je in pije in spi. V 56. berilu je lepo popisanih desetero cevaršin za mlade ljudi, v 57. pa „sed-mero varhov ljubega zdravja". V sostavku „naj dražje blago" so popisani letni časi s primerjanjem človeške starosti. „Trojni smeh na poslednjo uro" in „troji prijatli" sta dva lepa sostavka pred ^slovenskimi pregovori", ki sklepajo „malo berilo"« — Koliko zlatih naukov v toliko prijetni, kratki besedi! (Konec sledi.)
175
Slovensko slovstvo.
Malo berilo %a pervošolce.   Na Dunaji v zalogi  c. k,
bukvarniee za šole 1852. Veliko berilo in pogovorilo %a vajo učencov drugega
odreda. V Beču v prodavnici šolskih knjig- 1855.
(Konec.) Obsežek  velikega   berila  in   pogovorila za drugošolce.    V   predgovoru  tega   berila  pravijo  slavni gosp. pisatelj:   „Visoko   ministerstvo  nauka   priporoča,   naj se v soli pervega odreda serce učencev oživlja za Boga in vero, za  cesarja  in  domovino in za resnico in   pravico ogreva.    V drugem odredu naj se učencem glava  bistri, izjasnuje razum in razcvetu blage dušne moči, naj mladina svoj sveti poklic pozna in pa namen toliko božjih stvari po svetu. V izobraženje glave, pa tudi v obširnejo omiko serca naj služi berilo in pogovorilo v naj potrebniših rečeh. Samo citati (brati), pogovarjati se z učenci pa ne, bilo bi vodo žejnemu s sitom zajemati, oko zabijati in pa temo v šolo nositi.    Mladini naj sije sonce modre spoznave,  naj pije željna duša čisto vodo zdravega nauka.   Zato je šola." Razdeljena je po tem pravilu knjižica  ta v 5  razdelkov: 1. oddelk obsega spoznavo sveta; tu se bere popis zemlje sploh, popisEurope, naše drage domovine, zunanjih deržav v Europi in  vsih   družin delov sveta,  popis   morja,  Krištof Kolon in novi svet.   —   2.  oddelk   obsega  spoznavo   prirode (natore),   in   berilo   to   zapopada zemeljske  stvari, popi-i človeškega trupla, človeško dušo, kako naj se za-njo s ker bi itd., čudo živalstva, popis dojiv-nih žival, ptic, golaznic, mergolincov, cervov, rib; v spoznavi rastlin razlaga  drevje,  sadjorejo, germovje, zelenjad, žito in travo, strupene želih, gobe in mah; v spoznavi rudstva pa persti in kamnja, soli in žgavne rudstva,  rudnine, čudni magnet itd. — V 3. oddelku se bere od naravoslovja sploh, od zraka, ognja in luči,   kako ognja varovati itd., od vode.   —   V 4. oddelku   se bere  od  zve-zdja in od koledarja ali pratike; — v 5. oddelku pa od   kmetijstva,   rokodelstva,   vojaštva,   gospostva, od zadovoljnosti itd.
To je obseg ^velikega berila", v kterem so na mnogo krajih uprašanja dostavljene, po kterih naj učitelji začenjajo pogovore z učenci.
Ce pregledamo obe knjižici, ne moremo reči, da bile ene stvari pos:rešaji v njih, ktere je mladini v podlago dušne in svetne omike vediti potreba. In vse to je raz-ioženo tako po domače, da vsak otrok lahko razumeva, in česar je bral in mu je še po učitelju razloženo bilo. za zmiraj lahko v spominu obderži za življenje.
Za pokušnjo, v kako lepem in lahko razum evnem  jeziku ste pisane te knjižici, nate bravci sledeči odlomek:
Naj dražje blago.
Ni blaga tako dragega, kakor je našega življenja zlati čas. Leto za letom memo hiti, dan za dnevom leta, ura za uro teka v neskončno vednost. Čas hitro mine, večnost pa nima konca ne kraja. Za kratek čas na tem svetu si kupimo večnost na unem svetu, srečno ali pa nesrečno. Oh, kako drag je čas! Kdor čas življenja zamuja in po-nidoma zapravlja, ga na veke zgubi.
Vsako leto ima štiri letne ča«e ali letnice; tudi naše življenje ima štiri dobe. Ena doba drugi roko podaja , in nobena doba se zamuditi ne sme. Vsaka zamuda je velika škoda, ktera se težko ali pa cel6 popraviti ne da.
Pervi letni čas je spomlad, ob kteri vse izhaja k mlademu življenju. Imenuje se tudi valička, ker ondaj ptičice valijo; nekteri ji pravijo tudi vigred, zmladetka ali mlado leto. Vse se omladi, polje zeleni, drevje cvete, senožeti in gojzdi po svetem Jurji zelen plajš dobijo. Po ledinah cvetejo rožice, po logih pojejo ptičice, po vodi plavajo ribice mladega leta vesele. Tudi otroci pj» trati skakljajo in pisane rožice berejo. Koliko veselje! — Mlademu letu podobna je otročja mladost. Dete naraste otrok, čverst fantič, zala deklica, in se začne učiti. Kolikor se dobrega otrok nauči, in česar se privadi, to si za svojo starost pripravi. Otrok, ki po malem seje, bo po malem žel.    Mladoletni čas je za otroka zlati čas.
Drugi letni čas je poletje, doba vročine in težave. V poletji dozori, kar je v spomladi cvetelo, in nam žlah-nega sadja prinese, s kterim se okrepčujemo: češenj lepo rudečih, rumenih sliv in sladkih hrušek. Oba serpana, mali in veliki, nam veselo žetvo prinašata. — Poletju podobne so leta mlad en cev, leta deklin. Fant odrašen kaže, kaj zna, devica svedoči, kaj bo iz nje, ali kaj slabega ali kaj dobrega. Mladina začne v teh letih skerbeti, kako bo živela, in kruh služila sebi in drugim. Ce se otrok slabo izuči, tudi mladeneč ni priden, ne dekle pridno.
Tretji letni čas se jesen imenuje; ona blaga obilno daruje pridnim ljudem, kteri so v spomladi pridno sejali in v poletji skerbno pleli. Drevje sadja polno kima, in pobirat vabi; vinska terta otrokom zrelega grozdja ponuja. Vse pojate (parne, parme) so polne sternenega snopja, vse omare s sadjem nadete, kadar Bog dobro letino da; če je pa Bog ne da, so vse shrambe prazne. Listopada listje z drevja popada; vsa priroda (narava, natora) se počivati spravlja. — Rodovitni jeseni podobna je možka doba že ostarljivih ljudi. Mož in žena uživata dobiček svojega truda, če sta dobro gospodarila in pridna bila v svojih mlajših dneh. Vsega potrebnega imata v roke vzeti, za starost skerbeti ni jima treba. Delo pridnih rok rad blagoslovi dobri Bog za stare dni.
Zima je šterta letna doba. Vsa priroda počiva; mati, černa zemlja, belo odejo dobi. Sneg pokriva hribe in doline, vode zamerznejo, hladen veter piše, in po oknih rastejo merzie rožice. Pozimi nam je peč in pa topla izba ljuba, žlahna reč, da se lahko grejemo, in spet učakamo mladega leta. — Zimi podobna je naša starost in smer t. Starčeka in staro babico moč zapuša, lasci beli kot sneg glavo krijejo, in po malem izpadajo, kakor listje z drevja. Staro truplo k zemlji leze, umerje in pokopljejo ga v hladno posteljico, černo zemljo, da počiva; duša pa uživa na božji pravici, kar si je zaslužila. — Prišla bo tudi za rajne mertve, kteri v Gospodu spijo, vesela spomlad. Vsegamogočni Bog jih bo obudil k mlademu, večnemu življenju po dolgi zimi smertnega spanja. Slava (čast in hvala) neskončno dobremu Bogu, ki hoče tudi nas obuditi k novemu življenju, kte-rega se smemo veseliti, če ne zamudimo mladih dni zlatega časa ! —
Da smo omenjene berili bolj na drobno pretresli, smo storili za tega voljo,  ker  spozuamo   veliko veliko važnost
176
ljudskih šol in vsled tega živo potrebo tem šolam primernih 1) er 11.    Naši častiti   bravci  se   morebiti še spominjajo, da smo v ^Novicah" pred nekimi leti ljudske šole imenovali vseučelišča prostega   ljudstva,   v kterih  naj se ono podučuje v vsih stvareh,   ki ga obdajajo.    Popisali smo takrat,  kterega  podučenja je v ljudskih šolah  potreba, in s serčnim veseljem rečemo, da s tadanjimi in še sedanjimi našimi mislimi se popolne ma vjema zapopadek teh beril.    Tako podučen človek  je   za  svoje   potrebe  dosti omikan in s potrebno podlago oskerbljen, da   bode   prav kristjan, zvest deržavljan, umen gospodar, omikan človek. Kadar bo naše prosto ljudstvo le te vednosti imelo, zamore vsak rodoljub veselo in ponosno reči:   naš narod je  dosti omikan! — potem bo v vsaki reči lahko še bolje se podnčeval in se še več naučil. Ravno zato naj bi se pa tudi v nobeni  hiši   ne  pogreševale  te bukvici,   da  tudi   tisti, ki so šolam žeodrastli, ju prebirajo prav pridno sami doma in si tako postavijo temelj, na kterega, kakor se na močno podstavo pri hiši lahko zida po dvoje in troje nadstropij, si potem tudi oni lahko zidajo prostornih shramb še za mnogo družin znanstev, ki so človeku v njegovem stanu potrebne. Natisnjene ste knjižici na Dunaji še dosti čedno, le pisnim piemenkam bi ne škodovalo, ako bi bile manj zalite.    Tudi brez   tistih prisiljeneov,   ki   se vrivajo v  vsako knjigo, in  kteri   so pod  imenom   „tiskarnih  pogreškov"  le predobro znani, niste te bukvici, pa vsak učitelj jih bo učen-com lahko popravil.    Cena obojih del je nizka;   malo berilo velja vezano 15 kraje, veliko pa 22 kraje.   Dobivate se menda pri vsakem bukvarji,   ki se peča s  prodajo šolskih in ljudskih bukev; če ju pa nima,   ju lahko naroči iz Dunaja.