Karel Mauser
Dve planinski
Jutro t steni
Visimo na vrveh, oči razprte pij o razcvel grmiček sleča, ob skalo gladko smo oprli pleča, na rokah kite so kot grče trte.
Zvenenje klina nas toplo združuje,
kot dobra žila vse nas vrv veže,
tako lahni smo — kot da smo brez teže —
molk jutranji pri nas vasuje.
Ko z vrha nas lepota rani, v oprtnik bomo zvili vrv — ko bo pastir ovcam odprl, jim bomo dali kruha z dlani.
Planinski križ
Pribit na deblo, od dežja izpran, izrezan od neznanega rezbarja — pet kapelj rdečih, pet krvavih ran — šop vej mu baldahin ustvarja.
Grmiček sleča mu gori v spomin kot večna lučka, že na pol ugasla, pri nogah očnica, bogve kje zrasla, ime zarezano in zlomljen klin.