— 251 — Potovanje po Laškim. Spisal M. Verne. 8. pismo. Dragi prijatel! V Otrikolu. Drugo jutro, 17. rožnika, sim jo naprej odrini!. Spet se gre 18 milj delječ med visocimi gorami v Ter ne (Terni), majhno mestice, ki so ga Rimljani Medvodami — kaj pa de! — ne med vodami, temučlnter-amnia imenovali. Kako hitro jo vender človek zarobi! — Iz tega mesta, ki šteje dandanašnji kakih 7000 duš, je bil slavni Taci t doma, neumerjoč izgled vsim, ki hočejo dogodivščino pisati! Tu se velika, rodovitna in prijazna dolina odpre. Okoli mesta, ki ga reka Nera, razdvojivši se, kar lepo objema, je velika zala loža ali gojzdič oljk, iz kte-rih mnogo dobriga olja pridelajo. Terniančani pridelujejo pa tudi veliko vina in sadja; žita pa mende ne zadosti za potrebo. Mestnjani so ravno obletnico povzdignjenja papeža Pija IX. na Petrov stol praznovali, in mestna gospoda se je, ravno ko sim došel, z muziko v stolno cerkev peljala. Šel sim v cerkev tudi jez, pa precej sim vidil, de so se tudi tu le zato zbrali, ker mora tako biti. Kako čudno je vender, de ljudje povsod nar raji z Bo-gam norčujejo! Kar precej se poberem in napravim svoja tovarša, de gremo Ve lino v slap (Wasserfall} ogledat. Skoraj dve uri je delječ od mesta na jutrovo stran; tode cesta, ki so jo, še ni davno, od mesta čez silno visok hrib na Neapolitansko naredili, in semtertje prav iz žive skale izsekali, je dobra, de se lahko hitro potuje. Tudi prek hriba je vse polno oljkiniga drevja. Velin, bistra reka, priteče iz Neapolitanskiga in se izverh hriba naravnost dol, čez 200 čevljev globoko, izliva, ter se peni in šumi, de je groza. — Od tod je le še dve uri do Riet (jiekdanje Reate) pri neapoli-tanski meji. Rad bi bil tje šel, lepe kraje okrog mesta ogledat, ki so jih Rimljani ?)regio rosea" imenovali, ali tovarša nista bila moje misli. Zato sim hotel pa saj to, kar sim ravno pred seboj imel, od vsih strani vi-diti, in nisim bil zadovoljen, slap le od zgoraj viditi, temuč sim poleg njega dol po hribu v dolino lezil, ga tudi od spodaj, kjer se še lepši vidi, skerbno ogledat. Lahi Ve lin o v slap tako povzdigujejo, de terdijo, de razun Niagarškiga v Ameriki mu ga ni para na svetu. Ali je to res ali ne, nevem; to pa vem, de se slap naše /Savice, desiravno ga je nekdo Rajnovimu primeril, ne more z Vel/novim slapam meriti. V dolini smo osle, ki so nam jih naproti prignali, zajahali in poleg Nere, s ktero se Velin precej pri slapu združi, v Papiniano, zlo revno vas, jezdili, kjer nas je voz čakal; ali po poti nam je dež tako nagajal, de smo morali pod neko pečovje bežati, kjer je bilo ravno za nas tri, za oslarje in za prednje stegna oslov komaj zadosti prostora. Poldrugo uro, ali 7 milj od Tern je v silno rodovitnim kraji majhno mestice, ki ne šteje čez 5000 duš, prek visociga hriba z lepim terdnim gradam. To mestice so Rimljani v starodavnih časih ??Nequinuma in pozneje Nar ni a imenovali, dandanašnji se mu pa Nami pravi. — Še 10 milj dalje se pride unikraj hribov v velik, pa zlo vmazan in reven terg, ki ga O triko li kličejo. Leži verh griča in šteje do blizo 4000 duš. Nekdaj je bil mende lepo, bogato mesto, ker se je tu že mnogo lepih, veliko čislanih starovin izkopalo. Od O triko 1 a naprej proti Rimu ni več visocih hribov; pot pelje le še čez prijazne griče. Po poti iz O tri kola, kjer sim prenočil, sim vidil spet mnosro ti-suč prav lepe živine, tode večidel le drobnice. Ravno so namreč ovce in koze, ki jih pozimi in spomladi na širocim polji okrog Rima pasejo, na hribe gnali. Toliko jih je bilo, de v nekterih krajih se ni moglo z vozam naprej. Za čedami po več tisuč glav so šle druge trume mezgov in kdnj, ki so pastirjem posodo in hrano tovo-rili. Celo uro sim jih srečeval, kar me je silno veselilo; posebno pa so mi zale čverste koze dopadle, ki so večidel vse bele.