860 PREŽIVELI SMO LJUBLJANSKO vi). Sklep, ki povezuje oba člena, pa bi GLEDALIŠKO SEZONO 1980/1981 se glasil takole: kaj je gledališče prek (Nekaj misli in pomislekov) svoje ustvarjalnosti ponudilo občinstvu v (soustvarjalno) doživetje. Na gledališko sezono (kot na vse Začnimo kar pri najuglednejši usta- druge reči) je mogoče gledati z več novi: ljubljanski drami. Sezona se je zornih kotov, npr. s statističnega: toli- pričela dolgočasno: s Strindbergovim ko in toliko predstav, toliko in toliko Pelikanom, igro, ki predstavlja šolski gledalcev ipd., dalje s finančnega: to- primer preseženega naturalizma (npr. liko in toliko dohodkov, toliko in toliko v primerjavi s še vedno sugestivno Go- odhodkov, nato z vidika gledališkega spodično Julijo). Drama upodablja programa (tu se seveda že ločita vidik značilno strindbergovsko žensko-moško gledališčnikov in publike, oziroma tudi spopadanje ob prikazu ženske »vam- gledališčnikov med seboj in gledalcev pirke«, to pot mater, ki zatira ali uni- med seboj — zaradi pogojenosti oku- čuje svoja otroka, predvsem sina. Žal sov relativizem narašča, pa z vidika pa je že učinkovitost avtorjeve drama- gledaliških uprizoritev (že prej orne- turgije v tej igri vprašljiva, preveč je njeni relativizem se poudarjeno nada- površnih, naivnih rešitev, ki spremi- ljuje), možnosti pa je najbrž še na pre- njajo dramo ob nekaterih dvoreznih tek. pretiravanjih v polovično komedijo. Moj — vsekakor eden od subjektiv- Režija (Z. Šedlbauer) ni uspela prerasti nih vidikov — se uperja v dve izhodi- tega ne preveč posrečenega teksta in ga šči: kaj je gledališče v tem letu ponu- ugledališčiti tako, da bi deloval kolikor dilo, dalo sebi (lastnemu razvoju, raz- toliko problemsko in povedno tudi za mahu ustvarjalcev) in kaj publiki (po- naš čas. Treba je pridati, da je D. tešitvi njene kulturne lakote, njeni es- Počkajeva s svojimi sposobnostmi le tetski bogatitvi, ne nazadnje njeni žaba- uspela nekaj izvleči iz svoje problema- 861 Preživeli smo ljubljansko gledališko sezono 1980—1981 tične vloge. Ustvarila je lik muhaste družinske samodržke, ki jo opredeljujeta poudarjeno stiskaštvo in vztrajen poskus tekmovanja s hčerjo za njenega moža. Kar je zanimivo za nas z literarnega vidika, je primerjava te trde strindbergovske matere z mehkobno cankarjevsko materjo. Sicer pa (razen muzejskega) ne vidim drugega razloga za uprizoritev te igre (zakaj ne bi gledali npr. gledališko in idejno bogate Strindbergove Igre sanj?). Najbolj pričakovana predstava sezone v drami je bila zaradi več razlogov Korunova uprizoritev Cankarjevih Hlapcev. Močno je delovala že »tekmovalna« poteza o vzporedni uprizoritvi te pomembne (ali celo najpomembnejše?) igre starejšega slovenskega repertoarja. (Drama in Mestno gledališče). Za širši krog obiskovalcev je bilo zanimivo, kakšna bo nova slika Hlapcev v tem trenutku, za ožji, bolj specialistični krog pa še, kakšna bo Korunova uprizoritev glede na njegove prejšnje gledališke postavitve Cankarjevih del ali celo določeno glede na prejšnje Hlapce v njegovi režiji (celjsko gledališče 1967). Ker je o vprašanju Hlapcev temeljito spregovoril že T. Peršak v prejšnjih Sodobnostih, naj sledi le moj čim krajši komentar k zadevi, ki spodbuja sicer brezbrežno razpravo o odnosih med literaturo in gledališčem. Sam se sicer zavzemam za gledališko gledališče: vsaka nova predstava starega dela naj prikaže nove ideje, nove ustvarjalne rešitve, nova odkritja za novi čas. S takega stališča je povsem zanemarljivo, kako so npr. Cankarjev tekst uprizarjali pred 20 leti ali še prej. Predstava naj poskuša izraziti s starim tekstom kaj novega (s tem seveda še ni rečeno, da bo dobra!). Kar me je razočaralo pri Korunovih Hlapcih, je dokajsnja medlost, neizrazitost predstave. Na to mislim predvsem v primerjavi z odličnima, zares sugestivnima predstavama Lepe Vide in Pohujšanja v dolini Šent- florjanski pa tudi-na več kot 10 let staro predstavo Hlapcev (vse celjsko gledališče). Sicer pa: morda kaže primerjati Hlapce izpred 10 let in sedanje glede na družbeno situacijo? Prejšnji Hlapci so nastali (1967) ob razmahu neoavantgarde, ob radikalističnih študentskih gibanjih v Evropi, bili so eksistencialno izredno zaostreni, rezki, vznemirljivi. In ko kažejo sedanji Hlapci nekako razostrenost, neodločnost, bledikavost, ali je to znak, da je naše bivanje v tem trenutku zatišano, pasivizirano, lenobno? To je seveda le bežen pomislek ob predstavi, v kateri sta bili osrednji igralski osebnosti R. Polič kot Jerman (podal je nevrotičnega modernega individualista z uporniškimi impulzi) in I. Ban kot župnik (odigral je energičnega oblastnika, ki pa mu niso nepoznani dvomni trenutki). V splošnem pa je bila ta predstava ne krop ne voda, ne za tradicionaliste niti za moderniste, nekaj srednjega. Pristno gledališko veselje je nudila po mlačnem »pelikanskem« začetku in nič obetavnejšem nadaljevanju s Hlapci šele Fojeva burkaška, a hkrati dovolj ostra satirična komedija Naključna smrt nekega anarhista (režiser Aleš Ja). Fojeva igra pomeni tisto, brez česar gledališče ne more obstati, če ne misli (p)ostati muzej: pristnost svežega, modernega, sporočilnega, zavzetega repertoarja, na primerni kvalitetni ravni (če nam podarja obilno mero smeha, še bolje). Vrednost prijetni in mikavni predstavi pa so zvišale še igralske kreacije, zlasti poudarimo izjemen dosežek B. Cavazze v vlogi Norca. Posrečena lika sta izčrtala tudi R. Kosmač in D. Valič. Humorno razpoloženje je nadaljevala Gogoljeva komedija Revizor (režiser D. Mlakar). Žal Mlakarju Revizor ni uspel toliko, kot je pred nekaj leti v Celju Gogoljeva Ženitev. Gledali smo dokaj burno »komedijo zmešnjav«, ki pa ji je na koncu pohajala sapa, zaključila pa se je prav medlo. Med opaž- 862 Andrijan Lah nimi igralskimi dosežki omenimo B. Juha kot Hlestakova, B. Kralja kot župana in M. Potokar kot županjo. Uvrstitvi Revizorja na spored seveda ni oporekati, v sezoni je tudi edini predstavljal svetovno klasiko. Ker je drama letos očitno hotela veseliti gledalce skoraj do konca leta (neustrezno je bil načrtovan Smoletov Krst pri Savici kot zaključna, že poznopo-mladanska predstava), je uprizorila še enodejanki dveh čeških avtorjev — di-sidentov (ali po domače oporečnikov), Kohouta (ki živi v Avstriji) in Ha vela (ki je na Češkem zaprt kot podpisnik listine 77). Ob vsem razumevanju za težave oporečniških pisateljev pa moram le pripomniti, da sta enodejanki (Havelov Protest in Kohoutov Atest) bolj skromnega dometa. Vprašljiva je že uporaba velikega odra za pogovor samo dveh oseb v Protestu (in to še pri znani neprimerni ali nezadostni zasedenosti igralcev v drami!), pri čemer je ta pogovor še prekmalu razviden, da bi sploh ostal zanimiv. Tovrstna eno-dejanka bi sodila kvečjemu v Malo Dramo. Nekaj več gledališkega čara daje Atest, ki pa tudi tekstovno ne presega bežnih domislic, kot je sprva ponižni, potem pa nekaj renčeči pristni češki kuža Šavsek-Šajsek. Ostali bi praznih rok, če se ne bi razveselili ob nekaterih vlogah (zlasti se je razmahnila Š. Drolčeva — enkrat v komični vlogi! — posrečena je bila tudi I. Zupančičeva kot Upravnica). Režija (B. Šprajc) je teksta sicer razvidno predstavila (opombo imam pri sceni, ki je bila nepotrebno težka — morda je izražala pritiskajoče družbeno razpoloženje?) Še enkrat pa moram pripomniti, da enodejanki po vrednosti nista sodili na veliki oder drame. Menda imajo Čehi le kaj boljšega v zalogi. Omenil sem že, da je bil (neustrezno — ali se kdo ukvarja s kompozicijo sezone?) načrtovan za konec sezone Smoletov Krst pri Savici (taka pomembna predstava sodi v središče sezone). Zgo- dilo pa se je, da so se priprave za predstavo zavlekle, drama pa je kot deus ex machina izvlekla iz Male drame Bajsi-čevo sicer ljubko in zabavno igrico, jo prenesla na velik oder in jo ponudila abonentskemu občinstvu kot zaključni grižljaj sezone. Resda so se abonenti tako lahko smejali (če so se) do konca sezone, vendar je tako ravnanje, milo rečeno, neprimerno in nesolidno. Tako smo prišli do letošnjih predstav v Mali drami. Že na začetku sezone je Mala drama uprizorila zabavno posrečeno igrico sodobnega hrvatskega dramatika Bajsiča Kako se dan lepo začne (režija I. Valič). Pohvaliti je treba že repertoarno potezo, saj je jugoslovanska dramatika preredek gost v ljubljanskem osrednjem gledališču (veliki oder uprizarja le tu in tam Krležo — in to je vse!). Dvojica nastopajočih igralcev — Benkova in Kurent, zlasti slednji — sta razveseljivo razmahnila in tako ponudila publiki prijeten večer. Predstava sodi med tiste (kot Anouilhov Orkester), ki postanejo popularne in ostanejo več časa na sporedu. Gotovo je eden od namenov Male drame tudi tak. Drug namen je preverjanje raznih igralskih poskusov in režijskih iskanj. V to smer vodita dve nadaljnji predstavi: S. Grum: Pisma Josipini (v izvedbi B. Grubarja) — predstave žal nisem videl — in pa Ajshilov Vklenjeni Prometej (režija B. Kraljevič). O slednji moremo reči le to, da se ji je posrečilo razviti Vklenjenega Prome-teja v smislu komedije. Morda se je režiser držal tistega znamenitega Sto-milovega stavka iz Mrožkovega Tanga: Ko tragedija ni več mogoča, farsa pa je dolgočasna, ostane le še eksperiment. Tako smo gledali pravzaprav parodijo Prometej a, ki pa ni delovala niti v tej smeri. Za izgubo tragedije nismo dobili nobenega nadomestila. Igralsko se je mučil s Prometejem J. Vajevec (bil je nekak moderni hipi v trapericah, sploh ne kruto vklenjen, ampak poskakujoč v 863 Preživeli smo lisicah). Nejasno režijo je spremljala še nanesena mešana kostumografija. Sklepna misel o letošnji dramski sezoni ni najblažja: premalo uprizoritve-nih dogodkov, nekaj preskromnih tekstov, več neposrečenih uprizoritev (zla-sta zadnje omenjena). Morda je bilo v Mestnem gledališču kaj bolje? Začetek je bil kar obetaven: Cankarjevi Hlapci (režija D. Jovanovič). To je bila res avtorska, svojevrstna in polemična predstava. Glede na originalne Cankarjeve Hlapce je bila bolj montaža senzacij, sicer dopolnjujočih izvorni tekst (Cankarjev spis Kako sem postal socialist, dodana skupina šolskih »objektov« — otrok, katerih obdelava ilustrira šolski — in vsakršni — represivni sistem), a po drugi strani zasencujocih Cankarjevo besedilo. S stališča gledališkega gledališča vendarle močna, sugestivna, v spomin segajoča predstava (na koncu sezone je dobila nagrado na Sterijinem pozorju). V primerjavi s predstavo v ljubljanski drami stilno enotnejša in prodornejša. Iz Jovaničevih Hlapcev sta zrasli tudi dve veliki vlogi: J. Hočevar kot Jerman, razpet med prometejstvo in sizofovstvo, kar režiser dovolj nazorno nakazuje, izjemno intenziven in radikalno izveden lik, ter Z. Šugman, hladen in suveren oblastnik, ki obvladuje širok spekter vla-. darskih prijemov. Nekaj težav je ustvarjala scena, okorna pa je bila (kar je v slovenskih predstavah že navadno) skupina otrok. Mene Jermanov izvedeni (in, ne le nameravani) samomor ne moti, vedno se mi je zdel tisti Cankarjev zaključek (blagoslov za novo življenje — kje? Na Goličavi?) le nekak happvendovski obliž. Jovanovič je s tem radikaliziral Jermana na drugem polu kot Partljič v svoji igri Oskubite jastreba (tam se Jerman popolnoma udomači in konformira). Drugo vprašanje pa je, kako in koliko upoštevati stališče o nedopustnosti spreminjanja tekstov, zaščiteno tudi z zakonom o avtorski pravici iz leta ljubljansko gledališko sezono 1980—1981 1978 (glej Pojasnilo Nade Kraigher v Naših razgledih, 12. junij 1981). Tam piše med drugim (čl. 28). da je avtorjeva pravica, »da se upre vsaki skazi-tvi, okrnitvi ali drugačni spremembi svojega dela«; po avtorjevi smrti pa (člen 81) »skrbijo za varstvo njegovih moralnih pravic organizacije avtorjev in akademije znanosti in umetnosti«. Vprašanje, ki se javlja, je seveda: ali praktično lahko akademije ali organizacije avtorjev dosežejo prepoved predstave, ki se jim zdi neprimerna!? Povrh pa, ali ne krajšajo v gledališčih večine tekstov in tudi to (okrnitev!) že sodi pod paragraf! Z nadaljevanjem pregleda o sezoni Mestnega gledališča bomo lahko dokaj kratki. Kot drugo predstavo smo gledali krstno uprizoritev Kmeclove drame z vojno tematiko (posebna tema: maščevalni ženski odred) Marjetica ali smrt dolgo po umiranju. V primerjavi z lansko Kmeclovo igro Friderik z Veroniko letošnja ni zaživela najbolje. Zdi se, da že tekst nima dovoljšnje prodornosti, pa tudi režija (Ž. Petan) ga morda ni dogradila. Omeniti je treba vsaj lepo kreacijo S. Bonisegne kot krhke Male — Marjetice. Pri 3. predstavi sezone se je najbrž marsikdo med gledalci, da ne govorimo o kritikih, spraševal: kaj pa je tebe treba bilo. Gledali smo Giraudouxovo dramo Za Lukrecijo (rež. M. Bevk). Giraudouxovo leporečništvo je brez senčice aktualne pomenljivosti, gledališče pa nikakor ni dokazalo, zakaj, čemu je ta malo pomembna igra prišla na spored. In to je prazno in porazno. Med nič krivimi igralci velja poudariti vlogo D. Bezlaja. V hudo brezrazložno povprečnost so uhajale tudi druge premiere (mar ni dovolj zanimivih in tehtnih modernih iger? predlagal bi npr. odlično komedijo Majakovskega Stenica, ki je že dlje časa prevedena v slovenščino, čaka v dramskem arhivu, pa ...). 864 Aristofanova komedija Mir v priredbi nemškega dramatika P. Hacksa je sicer uspela privabiti publiki kak nasmeh (režija Z. Petan), je pa vendar delovala bolj ali manj površno, burka, ki jo pozabljamo že ob izhodu iz dvorane. Razveseljiv igralski dosežek je dal Z. Šugman v vlogi Trigaiosa. S peto predstavo, igro sodobne angleške avtorice M. 0'Malley, si je gledališče kar samo naredilo slabo reklamo. Režiser B. Kobal že v gledališkem listu oznanja: Besedilo je slabo, našemu prostoru tuje, dramaturško neobdelano in siromašno. Kljub vsemu (tekst je povrh še preveč razvlečen) se mi zdi 0'Malleyina igra sočnejša in povednej-ša od prejšnjih dveh premier MG. Prikaz katoliške šolskovzgojne represije vsaj starejšo generacijo spominja na podobne razmere, mlajše pa tak problem vendar lahko pritegne, šolanje in odraščanje imata skupne točke na vseh vzporednikih. S. Bonisegna je odlično zaigrala nerodno in naivno gojenko Mary Moonev. Šesto premiero so v MG pripravili kot mašilo. Namesto nameravane De-klevove komedije Sla boheme (preložena na naslednjo sezono) so uprizorili dve enodejanki, ki pa smo ju pred nekaj leti v isti kombinaciji že videli v novogoriškem gledališču. Ti enodejanki sta: I. Ionesco: Novi najemnik in K. Valentin: Selitev. Povezava obeh eno-dejank je tematska: Selitev. Pri Iones-cu gre za človekovo zasutost s stvarmi, novi najemnik (igra ga D. Bezlaj z rahlo maniro iz Smrti predsednika hišnega sveta) se »izgubi« med pohištvom. Opraviti imamo z značilnima, manj pomembnima tekstoma absurdne dramatike. Pri Valentinu gre bolj za klovnov-sko nerodnost in ponesrečenost pri selitvi iz enega domovanja v drugo. Stvari, ki nagajajo, — to omogoča vrsto gagov, ki jih je M. Turk kot Kari znal dobro in zanesljivo izpeljati. Sklep za MG: Začetek tehten in resen (tudi ambiciozen), nadaljevanje Andrijan Lah skromno, sezona v celoti hudo povprečna, ena izstopajoča predstava je le premalo. Skrb zbuja izbor iger, kaj počno dramaturgi in umetniško vodstvo? Ima institucionalno gledališče (drama, MG) še kaka hotenja, namene kaj izraziti, kaj ustvariti ali le zadovoljiti abonentske množice z nezahtevnim kulturnim povečerkom?! Ko prestopimo iz »uradniških« gledališč k edinemu eksperimentalnemu (poklicnemu) — to je Gleju, hitro uvidimo, da je prevladujoča neinventiv-nost tudi tu povsem v ospredju. Letos smo gledali (v zasedbi igralcev iz raznih gledališč) zelo borno slovensko noviteto I. Prijatelja Lisice (v režiji M. Stepanoviča). Ugotoviti moremo le to, da sta igra in režija neizrazito paberkovanje po živahnejših in polnokrvnej-ših tradicijah Gleja, npr. Jesihovih Grenkih sadežih pravice. Kaže, da se je Glej znašel v popolni stagnaciji ali bolje, upadu (sicer pa: to gledališče nima niti svoje dvorane niti svojih igralcev. Žal pa zdaj niti več svoje vizije). Edino možnost, da bolj veselo zaključimo naše poročilo o gledaliških stvareh, nam omogoča le Slovensko mladinsko gledališče. Le-to je letos preselilo velik del svojega delovanja v adaptirane spodnje prostore, ki nudijo ugodne okoliščine za vsakovrstno eksperimentiranje (s tem smo dobili prvo ljubljansko kletno gledališče). Prvi upoštevanja vreden dogodek je bila izvedba Ajshilovih Peržanov (v režiji in scenografiji L. Rističa). Režiser, ki ga pri nas že dobro poznamo, je ubral pri predstavi Peržanov najprimernejšo pot: odločil se je za oživljenje obrednega gledališča, in to z vsemi gledališkimi sredstvi (glasbo, plesom, lučjo, kostumi, sceno ...). Tako je bil tekst res samo sestavni, enakopravni in ne prevladujoči, najvažnejši del predstave. Premišljeno in dobro vzdržano razpoloženje je potrljevalo, da antična drama v primerni izvedbi tudi danes še zaživi (ob tem se spomnimo popolnega 865 Preživeli smo ljubljansko gledališko sezono 1980—1981 poloma Ajshilovega Vklenjenega Pro-meteja v Mali drami). Druga predstava Mladinskega gledališča (kot že prva namenjena bolj odraslemu občinstvu) je obenem največje gledališko doživetje v letošnji ljubljanski sezoni. Rističev projekt z naslovom Missa in a minor je pravzaprav dramatizacija znanega Kiševega romana Grobnica za Borisa Davidovi-ča. Vendar je ta dramatizacija dopolnjena z besedili Lenina, Trockega, K. Zetkin, A. Kolontav, Bakunina, Štaj-nerja, Kropotkina, Proudhona idr., tako da imamo opraviti s svojevrstno lepljenko, toda zrežirano in zaigrano izjemno intenzivno, omamno in pretresljivo. Gre za politično gledališče, ki govori »da re publica et de rebus no-vis«, o rečeh države in revolucije (konkretno o ruski revoluciji in stalinizmu). Ristič je dodal tako antični obredni drami (Peržani) še moderno obredno dramo (z vsemi sredstvi totalnega gledališča) in moram reči, da je dokazal in potrdil njeno možnost in upravičenost. Tako pri prvem kot pri drugem projektu je junak igralski kolektiv, zatorej so zasluge igralcev ne povsem, a vendar precej enakovredne. Missa in a minor je vzbudila v Ljubljani velik odmev, dobila pa tudi priznanje na Ste-rijinem pozorju. Na koncu sezone sta se prvima pre-mierama pridružili še dve in obe zaslužita priznavalno ali kar ploskaj očo oceno. Po scenariju A. Mitchella za film Človek Petek je nastala gledališka priredba. Odnos med Robinzonom in Petkom se v igri kaže v različnih nian-sah, od variacije gospodarja in hlapca (evropskega kolonizatorja, imperialista, rasista in temnopoltega nerazvitega ko-loniziranca) do bližnjih in mečjih odnosov med obema. Režiser J. Pipan je ustvaril dinamično in zanimivo predstavo, izkazala sta se tudi oba inter-preta: B. Gruber kot Robinzon in I. Ban kot Petek. In za vesel, res burkaški zaključek smo videli še Šolo za klovne (po igri F. F. K. Waechterja), edino predstavo, ki je bila letos res namenjena otrokom (resda vseh starosti). Režiser V. Babic je napolnil predstavo z vrsto posrečenih domislic, atrakcij, akrobacij in senzacij, tako da sta vid in sluh všečno zaposlena celi dve uri. Seveda tudi radoživemu, zagnanemu, spretnemu in sposobnemu ansamblu nedeljeno priznanje (nastopili so S. Pavlin, M. Grm, P. Ra-kovec, V. Jure, V. Zidar). Gledališko veselje, živo inventivnost in osvajajoče ustvarjalnost smo našli (ne le letos) predvsem v Mladinskem gledališču. In prav zasluga Mladinskega gledališča je, da lahko dopolnimo naš naslov (Preživeli smo letošnjo gledališko sezono) še s pripisom: in nekaj lepega in globokega, pomembnega in veselega tudi doživeli. Andrijan Lah