185
Rešeni.
Minoli teden se je vsa pozornost obračala na sedem v vilenici (jami) v Luglochu zaprtih preiskovalcev podzemeljskih jam. Vse se je popraševalo, se li bode posrečilo jih dobiti žive.
Poslednja leta se je posebno razširila navada podajati se v nevarnost. Nekateri imajo navado, da lazijo ob neugodnem vremenu na visoke gore, drugi pa ob najneugodnejših razmerah lazijo v podzemeljske jame. Naši čitatelji se pač še spominjajo, da so ob Božiči se ubili trije Dunajčani, ki so hoteli ta čas zlesti na Veliki Zvonik. Jednako hrepenenje oslaviti se, je vodilo tudi te,  kateri
so  te  dni  bili  zlezli v jamo   pri  Luglochu,   hrepenenje druge prekositi.
V Gradci sta dve taki društvi, ki se bavita s preiskovanjem vilenic, ali prav za prav le s tem, kdo bi zlezel pod zemljo v kak bolj nevaren prostor. Pri večini članov teh društev ni skoro misliti, da bi imeli kake znanstvene namene, ker jim nedostaje potrebne izobraženosti. Seveda ne moremo reči, da bi znanosti tudi tako lazenje pod zemljo nič ne hasnilo. Tudi navadni ljudje marsikaj opazijo in potem naznanijo drugim, kateri znajo to upotrebiti. Zato je pa tudi vse avstrijsko prebivalstvo kazalo velike simpatije tudi za te nesrečneže.
Sedem članov društva za preiskovanje vilenic v Gradci je bilo predzadnjo soboto odšlo v Sembriach in zlezlo v tamošnjo luonsko vilenico. Vodil jih je Josip Fasching načelnik omenjenemu društvu in uradnik pri plinarni v Gradcu. On ima 43 let, je miren in premišljen mož, pod njegovim vodstvom so se posrečile dosedaj vse ekspedicije družbe. On je oženjen in ima tri deklice od 10 do 14 let. Za tem vodjo ima dosedaj največ zaslug za take ekspedicije Karol Oswald, jermenarski pomočnik, ki ima še le 19 let. Dve leti je že pri društvu, vedno je pridno deloval v društvene namene. Zaradi tega se jedna novo odkritih vilenic v Luglochu imenuje po njem Oswaldova vilenica. Anton Folzmann je pa dvajsetletni jermenarski pomočnik. Dve leti je že pri tem društvu. Odlikoval se je vedno po svoji predrznosti in zaradi tega se imenuje jedna po njem. Karol Zweyer ima 29 let in po svojem poslu knjigoveški pomočnik. Pri društvu je še le malo časa in je sedaj bil na prvi ekspediciji. Franc Mayer ima 20 let je tovarniški delavec in pripada mej najdelavnejše člane družbe. Karol Kurz, 20letni slikar in stavbeni risar, se je udeleževal ekspedicij, da je risal jame. Njegove slike vzbujajo mnogo pozornosti. Kar se tiče znanstvenega delovanja je bil pač on najsposobnejši, da si ni član tega društva. Rudolf Haidt, petnajstletni realec, je po znanosti hrepeneč mladeneč. On k društvu seveda ne spada in so ga vzeli seboj, ker jih je prosil.
Te osebe vzele so v jamo seboj neko društveno diplomo, katero bi bili kje v jami na steno nabili, da bi poznejši došleci vedeli, do kje so člani tega društva že bili prišli. Vidi se, da jim je bilo največ na tem, da si ohranijo slavo prvenstva. Znano je pa članom tega društva, ki jih je 26, kako nevarno da je njih podjetje, ker jih je večina zavarovana za življenje in nezgode.
Vhod v jamo vodi po vodi, katera teče notri. Pri lepem vremenu je mogoče zlesti v jamo brez nevarnosti. Sedaj je pa kmalu za njimi vsled povodnji voda tako narasla, da je zaprla vse izhode. V ponedeljek so jim poslali v jamo zabojček s svečami in pa z živežem, katerega so pa, kakor nesrečneži izpovedujejo, dobili še le v sredo. Da niso dobili tega zabojčka, gotovo bi bili mrtvi. Po njih izpovedanji so v nedeljo, ko so opazili, da je voda narasla, skušali ven splavati, ali voda jih je tiščala nazaj. Kmalu so spoznali, da so v največji nevarnosti.   Obupavali so že.   Zabojček, ki jim je prinesel ži-
veža, je jim dal upanje, ker so sedaj vedeli, da se ljudje zanimajo zanje. Ko so minoli petek zaslišali streljanje, so vedeli, da so prišli rešilci. Skušali so s trkanjem na stene dajati znamenje, kje so, ali jih zunaj niso slišali.
Rešilna dela so počasi napredovala. Prišli so sicer pijonerji, ali ni bilo nobenega pravega načrta. Sploh ni nikdo vedel, kaj storiti. Videlo se je, da ljudem, ki so rešitev vodili, manjka skušnje. Prihod potapljalcev iz Trsta ni nič pomagal. Splošno se je pa tudi že mislilo, da živih ne rešijo, ker je najbrž v gori vsled deževanja nastalo veliko jezero. Nikdo ni bil zagotovljen, da so v višjih delih vilenice še prostori na suhem, kjer čakajo nesrečneži.
Pijonerji so napravili jezove, da zagrade vodo, ako bi trebalo. Še le, ko je v nedeljo prišel gospod gozdni pristav Putick iz Ljubljane, se je delo vredilo. Hitro je vse poizvedel, kako stvar stoji, in zlasti preiskal, kje je vhod v jamo in odredil, kje se imajo napraviti rovi. Delo je imelo vspeh. V ponedeljek ob 11. uri je bilo že toliko odprtine, da je plavalec Fischer, bivši vojak pri ženijcih mogel zlesti v vilenico in konštatovati, da so še vsi živi. V jamo pridreti ni bilo lahko. Odstraniti je moral deblo, ki je ležalo v vhodi. Kmalu na to so mogli občevati od zunaj z zaprtimi. Poslali so jim na nekem drogu v zgornjo jamo, kjer so bili, kosilo. Poprašali so nesrečneže, koliko je ura, in se prepričali, da je njih ura dobro šla. Dela so se nadaljevala in malo pred peto uro popoludne je bilo mogoče spraviti nesrečneže iz jame. Bili so grozno premenjeni. Jedini Zwayer je bil še precej trden. Najslabši je bil realec, o katerem se celo dvomi, še ozdravi. Z velikim veseljem pozdravili so v Gradcu poročilo o rešitvi. Na gradu razobesila se je bela zastava. Na tisoče ljudij se je napotilo v Sembriach. Odposlal se je oddelek sanitetnih vojakov, dva voza društva rudečega križa. Brzojavilo se je na vse strani in kmalu je došla od cesarja častitka na srečni rešitvi, ki se je prečitala pred vilenico.
Nesrečneže so okrepili z jedili in pijačo, potem jih preoblekli in drgnili. Ko so jih okrepčali, so jih pa prepeljali v Gradec, le realec je ostal v Sembriach, ker je preslab, da bi ga mogli prepeljavati. Iz izpovedeb re-šencev je vidno, da je jim šlo pred vsem zato, da pre-hite konkijrenčno društvo. Prepričani smo pa, da zgube nesrečneži veselje podajati se v bodoče v tako nevarnost.
186