BODI ČLOVEK!, LETNIK 4, ŠT. 7 • • • • < PRILOGA TEDNIKA NOVI GLAS LETNIKXIX., ŠT. TJ (894) / TRST, GORICA ČETRTEK, 24. JULIJA 2014 BODI Človeka Stražar pravi: “Prišlo bo jutro, četudi /e noč!” (Iz 21,12) Gremo na pot, zato da bi prišli na cilj Pot ni samo razdalja med dvema točkama Ko sem bral urednikovo e-mail sporočilo, naj napišemo članek za novo številko priloge o temi poti in romanja, sem bil na poti... Med hojo sem na svojem telefonu pregledoval pošto in bral... verjetno nič nenavadnega in posebnega, glede na čas, ki ga živimo in glede na potrebo - skoraj zahtevo - da moramo biti nenehno povezani, on-line, s svetom. V tistem me je spreletelo, da sem pravzaprav s tem početjem v drugem kraju, z drugimi ljudmi in vsebinami, kot bi sploh moral biti. Narava, vreme, stavbe, ljudje, kraji okrog mene sploh niso relevantni, ampak relativni; moje oči berejo ali gledajo povsem druge svetove. Najbrž je zaradi hitrosti in pritiskov, da moramo vse narediti takoj, tega multitaskinga, če poskusim posloveniti, bi rekel “hkratne večstoritvenosti", ki spreminja koncept poti v nekaj negativnega, ki nam jemlje čas in je pač nujno zlo. Gremo na pot, zato da bi prišli na cilj. Vmes je neka potrata časa. A pot ni samo razdalja med dvema točkama, pot je vsebina in je način. Če se danes navdušujemo nad hitrimi avti, motorji in vlaki, ki drvijo tudi do 500 km/h, ne smemo spregledati, kaj pomeni potovati. Pojem poti ima v krščanstvu pomembno, edinstveno in globoko konotacijo, ki se ga včasih premalo zavedamo. Adam in Eva sta bila po grehu izgnana iz raja in sta morala oditi. Mojzes popelje izraelsko ljudstvo iz suženjstva v obljubljeno deželo in prehodijo dolgo pot skozi puščavo. Jezusovi starši se zatečejo v Egipt in ta pot je bila še kako pomembna. Kristus zase reče, da je pot, resnica in življenje in učenca srečata vstalega gospoda na poti v Emavs. Preganjalec kristjanov Savel na poti v Damask sreča Kristusa in po spreobrnjenju postane Pavel, apostol narodov. Papež Janez Pavel II. je s svojimi potovanji pokazal, kaj pomeni biti globalni pastir in papež Frančišek je v svojem prvem nagovoru takoj po izvolitvi dejal, da bomo skupaj hodili po poti kot škof in ljudstvo ... krščanstvo je vera, ki ima simbol in pomen poti goloboko zasidran v sebi. Pred nami so poletne počitnice, čas oddiha, počitka in tudi potovanj. Kako bomo potovali? Pot od doma do kraja naših počitnic lahko spremenimo v čudovito avanturo. Odpreti moramo oči, da prizore ob poti vidimo, razumemo in ponotranjimo. Če smo pozorni, lahko videno po poti dojamemo kot znamenja ali sporočila Boga Stvarnika. Kaj opazimo na poti? Koga srečamo? Kaj slišimo? Pot je tudi pogosto metafora za življenje. Starejši ljudje v Istri pravijo, da smo na tem svetu samo popotniki, mimobežni sprehajalci, ki se ustavimo le za trenutek... In ko umremo, zaspimo in rečemo, da gremo na dolgo pot, da odidemo s tega sveta. Kako pomembna je pot v času "hitenja"? Izjemno! Morda se ravno v ovrednotenju poti skriva nov model razvoja družbe in medsebojnih odnosov. Da, spet smo tam: odnosi. O čem drugem pa lahko razpravljamo v dobi, ko komunikacija zaradi bliskovite hitrosti prehiteva samo sebe in sporazumevanje pravzaprav postaja samo še neka meta-komunikacija. Kdor piše cele besede, je zamudnik, kajti danes pišemo samo še kratice, strnjene črke, simbole, zvoke ..., ki dobivajo nove pomene. Odnos je tudi skupni imenovalec poti in človeka, kajti na poti srečaš človeka, popotnika, romarja, brezdomca, gospoda, berača, kralja..., srečaš tistega, ki čaka na prevoz, in tistega, ki prevaža. Na poti lahko srečaš prostitutke, stare znance ali nove neznance. Ko se za trenutek ustaviš med njimi, ko prisluhneš svojim in njihovim korakom, ugotoviš, da tvoji in njihovi čevlji imajo enak zvok. Morda zato, ker smo v globaliziranem svetu vsi podvrženi enakim modnim muham ali pa zato, ker smo si kot ljudje bolj podobni, kot si to upamo priznati. Zato smo vsi, ki smo na poti, pravzaprav podobni med seboj. V resnici prava vsebina, podoba, je pot. Začetek in cilj sta samo okvir, obroba tej dogodivščini in mi, ki po njej stopamo, pa smo umetniki, ki sliko ustvarjamo. Naj si bodo naše poti dolge ali kratke, hitre ali počasne, načrtovane ali nepredvidene, so vedno edinstvena in neponovljiva doživetja. So priložnosti, da na njih spoznamo nove ljudi, se naučimo novih spoznanj ali srečamo sami sebe. Naj bo vsak korak vesel, varen in prehojen z zavestjo, da je pot, po kateri stopamo, resnično pomembna. Pa srečno pot! Aljoša Vodopivec Odnos je tudi skupni imenovalec poti in človeka, kajti na poti srečaš človeka... srečaš tistega, ki čaka na prevoz in tistega, ki prevaža. Gremo, gremo naprej. Naprej, saj ta svet vendar nima mej. Samo poglej, kako lepo je v deželi tej, vendar samo če se gre naprej. Romanje kot enkraten dogodek ali pa romanje kot način življenja imata svoje podobnosti in v svetu množičnih medijev ter hitrega načina življenja doživljata svojo krizo identitete. Če se spomnimo na zapis Tomaža Kempčana iz njegove Hoje za Kristusom: "Malokoga bolezen poboljša, kakor se tudi tisti, ki mnogo romajo, malokdaj posvetijo", potem ugotovimo, da stanje pojmovanja obeh vrst romanj ni bilo nikoli ravno rožnato. Gre za princip delovanja človeka, ki se venomer giblje med romarjem in nomadom. Možnih oznak imamo sicer več. Škof dr. Anton Jamnik vidi v sodobnem človeku še vagabunda in turista. Mi se bomo osredotočili zgolj na prvi dve oznaki, saj imata kar nekaj podobnih pritik, pa vendar sta si v bistvu izraza in načina tako nasprotna. Nomadstvo je način življenja, ko nomadi poskušajo z iskanjem dobre paše preživeti čredo in sebe, v dežja bogatih letih pa celo obogateti. Gre za miselnost, ko si venomer v stanju premikanja od enega dobrega vira do drugega, ko iščeš, kje bi neko območje kar se da dobro izčrpal. V današnjem življenju je tovrstne ponudbe več kot preveč, saj smo zasičeni z vsemi možnimi ponudbami tako na področju materialnih dobrin kot tudi na duhovnem področju. Kjer bom dobil največ zase, kjer se bom najbolj napojil, tja grem, razmišlja nomad. In tovrstna miselnost je več kot dodobra okužila romarski način življenja, ki je bistveno drugačen, četudi podoben, kot bomo videli. Nomad mora misliti naprej, kje se bo napojila čreda. Zatorej se ne more ustaviti pri tem, kar je, in v tem, kar je. Kako poteka sodobno nomadstvo, sem doživel pred kratkim na Brezjah, kjer sem se ustavil pri milostni podobi Matere Božje. Pripeljali so neko skupino invalidov, z njimi pa je bilo kar nekaj mladih prostovoljk. Po maši sem sklenil pred Marijo odmoliti del rožnega venca. Nisem odmolil prvih deset, ko jih v cerkvi že ni bilo več. Prišli, videli, izginili. Verjamem, da bi marsikatera "mamca" še radi ostali v cerkvi, da bi malce pred Marijo, po dobri stari navadi, za otroke in vnuke pomolili, a na to mlade moči očitno niso pomislile. Nomad misli naprej, se ne ustavi, išče, kje se bo hitro napojil. Nomad se želi nasititi čim bolj, in to v čim krajšem časovnem obdobju. Tu so nas mediji več kot razkrinkali. Lačni smo, zato nam ponujajo še več. Nasičujejo nas z vsemi možnimi informacijami. Zakaj je javni prevoz postal reklama? Zakaj sredi polja ne križ, pač pa "jumbo" plakat? Dostojevski v usta Inkvizitorja postavi naslednje besede, ki so namenjene Kristusu: "Toda - vidiš li to kamenje v tej goli razbeljeni puščavi? Izpremeni ga v kruha in človeštvo bo udrlo za Teboj kakor čreda, hvaležno in poslušno, čeprav bo neprestano trepetalo, da ne bi odtegnil Svoje roke od njega in ne bi bilo konec Tvojega kruha". (Bratje Karamazovi) Človek se nasiti, prenasiti in zasiti. Tak pa obstane neobčutljiv. Včasih opazujem ljudi, ki obiščejo ljubljansko stolnico. V treh minutah se sprehodijo skozi to cerkev, ki ima marsikaj povedati. A niso občutljivi in zato v baročnem izobilju ne vidijo drobnih detajlov, ki opozarjajo na lepoto svetega. V čem se romanje kot dogodek ali pa romanje kot način življenja razlikujeta od zgoraj napisanega? Kot sem že dejal, je razlika v bistvu, četudi ne v pritikah. Tudi iskren romar želi najti dobro pašo, tudi romar čim več v čim krajšem časovnem obdobju, torej čim prej. A romar gre globlje. In to je bistvo: globina. Romar si iskreno želi najti Boga v svojem življenju, zato lahko odkrito rečemo, da so bili romarji Abraham, Mojzes, emavška učenca ... V romanju življenja smo stalno v premikanju. Vendar ne za zaklad, ki mine, pač pa za zaklad, ki je v nebesih (Mr 10, 21), zaklad, ki ga bogati mladenič, nomad tistega časa, ni doumel. Poseben preobrat iz nomadskega načina življenja v romarski način predstavlja Samarijanka. Njeno življenje ne pozna stalnosti, prepredeno je s kratkimi odnosi, ki jih povzamemo z besedami čim več, čim bolj, čim hitreje. "Kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož". (Jn 4,18) Tako ženi Jezus. Žena vidi svojo napako in naslednje njeno vprašanje se dobesedno nanaša na romanje: Kje častiti Boga? (Jn 4,19). Romarski odgovor je: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče". On 4,23) Romar si iskreno želi Boga čim več, čim prej. A drugače kot nomad, on si ga želi čim dlje tu in sedaj ter nato v prihodnosti. Želi si ga dolgoročno. Bog tako ni njegova "dobra vila", Bog je nekdo, ki vodi njegovo življenje. Če jemljemo zakrament zakona šele kot tretjo zavezo, prva je bila med Bogom in izraelskim ljudstvom, druga med Kristusom in Cerkvijo, potem lahko poročno privolitev parafraziramo kot privolitev, ki jo sklepamo s Kristusom. "Jaz, Kristus sprejmem tebe in ti obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja". In romar, tisti iz konkretnega romanja ali pa na romanju po življenju, odgovarja, da sprejema Kristusa, da bo zvest njegovemu nauku, ne glede na težo križa ali lepoto Božjega kraljestva med nami, da ga bo ljubil in spoštoval do konca romarske poti. Romanje kot dogodek ni, kako bom čim več videl, romanje je odhod čim globlje v globine našega srca. Tam nas čaka Bog. Sodobno romarstvo je pod vprašajem, ki si ga sami izpisujemo. (5dgovorni smo, da romanje kot dogodek ali pa romanje kot način življenja ne postaneta nomadska potešitev potreb, ampak romarska okrepitev trenutka življenja, kjer se nahajamo v hoji za Kristusom. "Kdorkoli hodi za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi sam bolj človek". (GS 41) Matevž Vidmar Zakaj je javni prevoz postal reklama? Zakaj sredi polja ne križ, pač pa "jumbo" plakat? Propad sodobnega romarstva Gremo, gremo naprej Prava kristjanova pot Romarji in ne nomadi Zadnje čase večkrat slišimo besedno zvezo "pravna država", katero si naj bi vsi želeli, saj bi se, kot po neki čarovniji, odpravile vse težave, ali vsaj dobršen del težav naše družbe. Toda, človek se sprašuje, če bi res samo natančno upoštevanje nekih človeških zakonov in hkratno pojmovanje ljudi kot neke brezoblične mase, pa naj bo to "družba", "državljani" ali kaj drugega, pripeljalo do rešitve. Spomnim se, kako sem bral pri angleškem katoliškem piscu Chestertonu, ostrem mislecu, kako je zgrešeno takšno gledanje, ki ne vidi človeške osebe, posameznika, ampak gleda na ljudi tako generalno, posplošeno. Ko se potem ozremo na vso zadevo, opazimo, kako naše človeško gledanje, okuženo z grehom, samo ni sposobno gledati tako, da v bližnjem ne bi videli nekoga, ki nam "hodi v zelje", nam "sili v skledo", ki je torej naš tekmec. Človek človeku volk, torej ali pa celo pekel, kakor je dejal francoski filozof in pisatelj Sartre. Želimo si zares pravične družbe, vendar pa je tako, da si to pravičnost vsakdo predstavlja po svoje. V tem mnoštvu pravičnosti je pa seveda prav, da nam zakoni določajo neki moralni minimum, da se med sabo vsaj ne pojemo. Toda, ali je dovolj za to, da bi kot ljudje zares zaživeli le moralni minimum? Je med možem in ženo, dekletom in fantom, starši in otroki zares dovolj le minimum ljubezni, požrtvovalnosti, spoštovanja in vsega drugega, kar spada zraven? Če bi temu bilo tako, potem bi vladala tudi v naših odnosih tista v družbi tako opevana strpnost, ne bi pa bilo ljubezni in drugih reči, ki seveda spadajo zraven. Zakoni so po definiciji moralni minimum - "Lex est minimum morale”. To je minimum, ki je bil s strani ljudi določen, da bi bilo omogočeno kolikor toliko znosno sobivanje. Seveda, potrebujemo dobrih zakonov, tega tu nihče ne zanika, Nikdar ne smemo izgubiti zavesti svojega bistva, svoje identitete, da smo romarji in ne nomadi. vendar pa se tu zadeve ne končajo, ker govorimo le o preživetju, mi si pa gotovo želimo več. Kot je rekel apostol Pavel, "hrepenimo po večjih darovih". Če bomo stremeli samo k človeški pravičnosti, ljubezni, zvestobi in resnici, potem ne bomo nikdar zares živeli ali zaživeli, ampak bomo samo preživeli. Ljudje smo namreč vselej v nevarnosti, da gledamo na zadeve legalistično in 'uokvirjeno', 'ukalupljeno', ker bi radi vse zreducirali v neki svoj sistem, v neke svoje okvirje, tudi sočloveka. Kot smo dejali, ne more za nas veljati samo moralni minimum, temveč moramo stremeti k maksimumu, k popolnosti. Jasno o tem govori Jezus Kristus v govoru na gori, tudi o stremljenju k popolnosti, kar zadeva moralno življenje, zametke tega pa imamo tudi v Stari zavezi. Gre za bistveni preobrat ali spreobrnitev od nomadskega k romarskemu načinu življenja. Mojzes in izraelsko ljudstvo so bili v puščavi nomadi, so blodili po puščavi in vemo, da so bili daleč od pravega načina življenja. Težava je nastala, ko so želeli tudi potem, ko so se ustalili, ohraniti nomadski način življenja in mišljenja, pa seveda ne gre tako. Dostikrat smo jim tudi mi podobni, ko smo danes tu in jutri tam, ko danes za nas velja eno, jutri pa drugo. Ko imamo danes radi nekaj ali nekoga, jutri pa nekaj drugega ali nekoga drugega. Ko pred seboj pravzaprav nimamo resničnega cilja, temveč prav po nomadsko tavamo naokrog in se le začasno nekje zaustavimo, potem pa naprej. Kristjan ne more biti nomad, temveč je romar. Ta ima pred sabo jasen cilj in ve, katera je prava pot do tega cilja. Ker smo ljudje grešni, lahko seveda od te poti tudi skrenemo, toda nikdar ne sme priti do tega, da bi izgubili zavest svojega bistva, svoje identitete, da smo romarji in ne nomadi. Pomagajmo si med seboj, da bomo ohranjali to svojo zavest in identiteto. Andrej Vončina Ob 40-letnici italijanske uzakonitve ločitve Kriza kot posledica nestabilnosti družine Ob štirideseti obletnici referenduma o ločitvi, 12. maja letos, je urednik spletnega katoliškega dnevnika "La nuova Bussola Quotidia-na", Riccardo Cascioli, napisal zanimiv uvodnik, v katerem razmišlja o demografski in ekonomski krizi kot posledici destabilizacije družine, ki se je v sedemdesetih letih 20. stoletja zgodila praktično po vsej Evropi. Sam seveda podrobneje obravnava Italijo, a imamo malo rojstev in veliko nestabilnost družine tudi v Sloveniji, kjer je prav tako veliko civilnih ločitev in nezakonskih skupnosti (to besedo uporabljamo raje kot "izvenzakon-skih"). Poglejmo torej, kaj pravi Cascioli, pa čeprav je mestoma prav brutalen v svoji jasnosti. "Gotovo ne potrebujemo strokovnjakov, da bi razumeli, kako k večji rodnosti pripomore trdnost družine. Načeloma se otroci rodijo v okviru ce-loživljenjskega načrta. Če se zakonsko združimo le za kako leto ali "dokler traja ljubezen", je jasno, da bomo manj nagnjeni k temu, da bi na svet postavili otroke, ki v primeru ločitve predstavljajo še pravne spore. Takoj so tu številke, ki se brezčutno rogajo vsem ideologijam in razpravam glede modernosti. Takoj ko je ločitev postala legalna, ko se je začelo teoretizirati o nestalnosti zakonske zveze ..., je prišlo do demografskega padca. Pa ne le do tega. Če je v krizi tisto, kar tudi Splošna deklaracija človekovih pravic označuje kot "osnovno celico družbe"..., bo celotna družba stremela k večji prepirljivosti in razkrojenosti. Podobno je našemu telesu - če je v njem nekaj rakavih celic, ne oboli le en sam organ, temveč to prizadene celotno telo, ki na koncu umre. Prav tako velja za družbo - kako lahko mislimo, da bomo premagali družbene spore ali da bomo čutili pripadnost nekemu narodu, če so se pa odločili, da bodo zakonsko napravili konfliktno in nestabilno družino, njeno osnovno celico? Zato je treba glede družine in življenja govoriti o "brezpogojnih načelih" (it. principi non negozia-bili), ne pa o "etično delikatnih tematikah". To so namreč temelji, na katerih se gradi družba, ker sicer tvega izumrtje, ne pa ena od mnogih zadev, s katerimi se ukvarja vlada. Če pa je tako, je jasno, da bi pogled na življenje in na družino moral predstavljati prvo točko, na podlagi kate- re bi se bilo potrebno odločati glede vladne večine... Danes je za to, da pade vlada, dovolj že spor glede ene točke volilnega zakona, potem pa bomo zahtevali, da se vprašanje družine, od katerega je odvisno tudi državno gospodarstvo, pahne v neko ogrado ali se da v roke nekim "improviziranim" parlamentarnim večinam? Ob štiridesetletnici bi se morali, raje kot uvajati ločitev po hitrem postopku ..., resno zamisliti ob številkah zadnjih štiridesetih let in postaviti družino, življenje in svobodo izobraževanja za poglavitno tematiko politične agende, kar morajo storiti tudi katoliški parlamentarci in ministri. Seveda, če želimo imeti prihodnost". AV ti f Trdna družina je zagotovilo za večjo rodnost in dobro gospodarstvo Bog, hvala ti za pot Naj bo sv. Jakob tvoj sopotnik! Priprava nahrbtnika: romarska listina, ščetka za zobe, zobna pasta, denar, pelerina za dež, spalna vreča, nogavice, spodnje perilo, kapa, polnilec za telefon ... Koliko tehta "mučila"? "Dragi romar, ki stopaš na častitljivo pot; bodi blagoslovljen! Naj sv. Jakob varuje tvoje noge, naj bo tvoja popotna palica, naj gasi tvojo žejo, naj te varuje pred vročino, naj ti bo tvoj sopotnik". Vožnja iz Slovenije do Saint Jean pie de Port. Božje darilo - mesec dni časa za molitev, za samozavedanje, za misel na najbližje in zavedanje odnosov z njimi, za molitev za vse ljudi sveta. Romarski urad, albergo, tuširanje, postelja. Pokoj noči ali prenašanje smrčanja? Ojooooojjj! Kot da v spalnici ne bi bilo šest, ampak tisoč ljudi! Naslednje jutro začnem hoditi! Vzpon čez Pireneje, Pamplona, Burgos, Leon, Santiago. Ovce, krave, kolone romarjev. Sonce, dež, sodra, veter, blato. Razmočeni čevlji, muhe, obadi, potepuški psi, žulji, pa tudi turisti s slušalkami v ušesih, ki znajo uporabljati tudi komolce, čudni tipi, ki kradejo nogavice, hlače in čevlje. Življenje pa vendarle ni le črno. Obstajajo tudi rumene puščice in školjke, prijazni romarji, velikodušni domačini, spodbudne besede, tolažba, mazila, zdravila; v Iracheju priteče iz pipe vino. Aleluja! Življenje je pogosto težko in žalostno. Kot lestev za kokoši, ki je kratka in posrana. Zdi se, da ni izhoda. Res Bog želi, da bi bili srečni že na tem svetu? Zakaj je Peter Jezusa trikrat zatajil? Zakaj ga je Juda Iškariot izdal? Zakaj je Jezus moral trpeti? Zakaj so se morala izpolniti pisma? Ima človek sploh osebno svobodo, ali pa je podvržen predestinaciji? Kaj pa, če je človek obseden s Hudičem? Si tak revež sploh lahko sam pomaga? Molitev med hojo; vsak korak in vsak dih sta molitev, molitev za najbližje, za tiste, ki so se priporočili v molitev, za vse človeštvo. Cerkvice, kapelice, romarske maše. Blagor človeku, ki ne stopa na pot grešnikov! Ko sprejemamo napor in trpljenje, smo blaženi. Blagor ubogim v duhu ... Bolj kot naše zatajitve, izdajstva in zločini je pomembna pot. Tudi po grehu se lahko odločamo, lahko priznamo svojo nemoč, prosimo za odpuščanje. Bog, hvala ti za pot. Hvala ti, da lahko hodimo za Teboj. Najslabše je, če smo žalostni kristjani. Pot je pomembnejša od napak. Smo hvaležni za pot? Se zavedamo, da nas Bog ljubi? Brez zavedanja samega sebe, svojih misli, čustev, želja in dejanj sploh nismo ljudje in tudi ne moremo osebno dozorevati! Brez zavedanja, da nas Bog ljubi - smo sploh verni? Brez zavedanja, kdo je Jezus - smo sploh kristjani? Brez zavedanja, kdo je Jezus, se obnašamo, kot da ga nismo srečali. Kako preseči našo nezrelost? Zadnja beseda ni trpljenje, je veselje v nebesih! Trpljenje je le prehod. Naj se vedno zavedamo, da tukaj nimamo svojega stalnega bivališča. Vsa pota, po katerih hodimo, so romanje k Tebi, Gospod. Očisti naše duše vseh nepotrebnih misli. Po Tvoji dobroti nam pomagaj doseči naš končni cilj, nebeški Jeruzalem. (Zapis je nastal ob prebiranju dnevnika velike slovenske romarice Izidore Škamperle iz Senožeč) Bogdan Vidmar Izidora (Darinka) Škamperle kleči v prvi vrsti na sredi. Okoli nje so Jakobovi romarji, ki so po Slovenski Jakobovi poti v Trst priromali peš ali s kolesom. V Vipavi so nesmrtno lepi sončni zahodi. Tako zelo lepi, da je skorajda greh, če vsak večer ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Tako zelo lepo je to dogajanje na nebu pred našo hišo, da bi moralo biti težko najti prostor za občudovanje. Pa ni. Prostora je več kot dovolj. Samo peščica se nas ustavi in gleda brezčasno lepoto neba. Večina jih je takrat v hiši, zamaknjena v svoje delo ali razvedrilo ali dolgčas ali brezdelje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti Prihodnost pripada iskalcem lepote Vzgoja za lepoto lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. In kdor ne išče lepote, kdor se ne bori zanjo - in pri nekaterih ljudeh in nekaterih dogodkih v našem življenju se je res treba skozi življenje. Spotikal se bo ob vsaki napaki, bo izgubil upanje ob vsakem porazu, ne bo v temnem nočnem nebu mogel videti zvezd. Zato se je treba za lepoto boriti. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Ampak za to se je treba zavestno Težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in ker je lepota v vsem resnično hudo boriti, da nas ne bi prepričala, da v njih ni lepote in da je nikdar ne bo -, ta ne bo mogel tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, in v vsakomer. odločiti. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. Naš čas, razmere, v katerih živimo, zahtevajo takšno vzgojo za lepoto. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote. Marko Rijavec Nekoliko o oblačenju Obleka in obutev za na pot Ko pride poletje, postane aktualno vprašanje "mode v cerkvi", kakor jo v oznanilih posrečeno označuje naš župnik, čeprav verjamem, da se tako pod kožo marsikdo posmiha tistemu, o čemer pod tem naslovom govori. Govori pa o tem, da se je treba v cerkvenih prostorih ne le kraju primerno vesti, temveč tudi oblačiti. Ne želim izpasti kot neki moralizator, temveč bi rad predstavil, kakšen pomen in pomembnost ima obleka in oblačenje, ne le v cerkvenem smislu, temveč širše. Sam v bistvu nisem med tistimi, ki se mi je kdaj zdelo odveč opozarjanje na primerno obleko v cerkvi in drugod, kjer je pač zaželjena, tudi zato, ker sem bil sam vzgojen k temu, da sem se primerno Obleka je znamenje pripadnosti kakor tudi našega stanja duha oblekel in obul, kadar je bilo treba. Za to se moram zahvaliti staršem, ki so za to, danes lahko rečem, zgledno skrbeli. Ko sem šel k maši (ker sem bil strežnik, sem šel nekoliko prej od doma), sem se oblekel drugače, praznično in si tudi obul čevlje, saj sem sicer naokrog kolovratil v športnih copatah. Pa tudi, kadar smo šli, recimo, po nakupih v Gorico, smo se vselej oblekli malo lepše - nikdar nismo šli v trenirki, recimo. Ko sem bil v puberteti, sem se, po zgledu očeta (in mame), rad oblekel v gvant in si nadel kravato za k maši in k ostalim prazničnim slovesnostim. Sam torej nisem eden od tistih, ki bi cerkvi in duhovnikom očital, da izgubljajo čas v ukvarjanju z oblačenjem svojih vernikov, namesto da bi se raje ukvarjali z bolj pomembnimi rečmi, ki jih danes združuje beseda "pastorala". Nisem med tistimi, ki mislijo, da je ukvarjanje z obleko ostanek moraliziranja in rigorizma iz preteklosti ali seksofobije duhovnikov. Mislim, da vprašanje obleke nima nič skupnega s staromodnost[o, temveč je globlja zadeva, duhovna, če hočete. Če je namreč po eni strani res, da obleka še ne naredi človeka (kjer je besedica "še" zelo pomembna), pa je obleka po drugi strani zelo pomembna pri razkrivanju osebnosti, kvalitet, frustracij, strahov in tudi nevroz tistega, ki jo nosi. Mislim, da tudi danes nekdo, ki ne da nič na obleko, izpade neumno. Kdor ne daje pomena načinu oblačenja, ne razume človeka in njegovega razodevanja svetu. Za Sveto pismo obleka pomeni pripadnost in je torej simbol tudi stanja duha nekega človeka. Potem ko sta Adam in Eva grešila, sta bila oblečena v živalsko kožo. Gre za obleko, ki je groba, brez nikakršne milosti, ker je brez milosti tisti, ki jo nosi. Vendar pa Bog svoje ljudi ljubi na nepojmljiv način, zato jih tudi odkupi od tistega, kar jih usužnjuje in jim prizadeja hudo. Iz njih celo naredi svoje dediče. Kot znamenje vsega tega pa Bog ljudstvu da zapovedi in obleko. Človek ni več nag, ni več žrtev in predmet poželenja tistega, ki ga gleda. Človek je sedaj last Boga, ki ga je oblekel v dostojanstvo. Obleka izraža vse to. Da bi prerok Jeremija ljudstvu pokazal, kako pripada Gospodu, si nadene pas in jim reče, da Gospod od njih zahteva, da se stisnejo k njemu tako, kot se pas stisne k bokom, zato imajo redovniki pas okoli svoje redovne obleke, kakor tudi duhovniki, ko mašujemo. Tisti pas (lat. cingulum) nas spominja na to, kdo smo in kaj moramo delati - smo čospodovi in se moramo posebej posvetiti, stisniti k njemu. Žal danes mnogi duhovniki pas opuščajo, ne meneč se za njegovo vsebino, podobno pa tudi druga liturgična oblačila. Obleka ni tako nepomembna, kot bi se zdelo na prvi pogled - označuje, kdo si in kaj delaš. Če si oblečem večerno obleko, si nadenem predpasnik, sem v trenirki, drugi razumejo, kaj delam in vejo, kam me uvrstiti. Ko ima človek težave, se to razume tudi po obleki in zunanjosti. /str. 10 Andrej Vončina m VZPON i iti* Vrh gore snežnobel kipi v nebo. Meglica tik pod njim je diadem. Za mano, pod višavjem' koder grem, vse bolj se manjša vse, kar zre oko. Prav tam v daljavi, v zvitih jarkih rek že vse medli od senc in od meglic; brezšumno je in moj zategli klic, vs'e bolj zgubljen vrne se v odjek. Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj, ki vrh vse bolj zastira ji oblak, ki vzpon tja k njej mi že šibi korak in srka kri iz prenapetih žil, ker to kar je za mano, me uči, da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas dobila bo nem, omrtvel i_____________ i....i_________ izraz kot vse, e leži; . . utuec sij i ze m jnjamkel, kipočije tam iti tod, vse nanj, rodil bo srečo le za kratek bolj medlo spominja se oblik in hip, saj ko se v žilah umiri ivokov sredi daljnih lis in pik, ki ' " ' ' ' ‘ ' " ' ve, da skoznje me je vedla pot. In vse, kar je prešlo kot brez sledu, je zame vse bolj mrtvo, brez moči: resje še tam, a le kot del poti in le predhodje tega, da Sem tu. Kar pa res šteje, je ta slani ^ znoj in kamen, ki spotaknem se . nad njim, in lilast cvet, ki vanj se '-s ker vem, da vrh, četudi stopim jiko n/i n i vrt/lil hn Kvorn lo r/i bvntoh utrip, bo s koncem hoje tudi konec .Li. sanj; m. . saj tam nad vrhom je le še nebo, jaz pa pod njim obstal bom ;