PORUŠEN MIR V DOBREPOLJSKI DOLINI Tokrat povzemamo temo iz mladinskega časopisa. V septemberski pa več o dokončni rešitvi in ugotovitvah delovne skupine OK ZKS in OS ZSS. V dobrepoljski dolini (2 krajevni skupnosti s približno 2000 prebivalci), ki v občini Grosuplje slovi po izjemno živahnem kulturniškem amaterizmu, je do letošnjega aprila izgledalo prav idilično. ldilične podobe mi vedno povzročajo nelagodjc — prav zato, ker so idilifne. Ta iluzorna realnost nekaj potlačuje in to, kar manjka, je konflikt. Freud meje prepričal, da brezkonfliktne družbe ni in je ne bo. V to slednje pravzaprav bolj upam — upam namreč, da se totalitarnim režimom ne bo posrečilo sproducirati take osebnostne dinamike, ki bi zmogla pripeljati do popolnepotlačitve in bi posameznikželelsamoše to, kar zahteva oblast. Da je mir v dobrepoljski dolini vzpostavila potlačitev konflikta, govorijo t. i. »nedavni neljubi dogodki na šoli«. Preden si pobliže ogledamo, kakšen konflikt je v teh »neljubih dogodkih« izbil na povšje, poglejmo, kako so med vodilne delavce v dobrepoljskih organizacijah združenega dela razdeljenesamoupravljalskefunkcije:direktorTemeljneorga-nizacije združenega dela — Tovarna stikalnih in zaščitnih elementov ISKRA Dobrepolje je predsednik Skupščine krajevne skupnostj Videm-Dobrepolje, poslovodja trgovine Špelca Videm (ABC Pomurka DO Tabor) je predsednik sveta iste krajevne skupnosti, ravnatelj osnovne šole I. SPUB Tone Tomšič Videm-Dobrepolje pa je predsednik Občinske konference SZDL Grosuplje. Po načelu pač, da je treba na odgovorna mesta v družbi postaviti odgovorne, preizkušene in konec koncev tudi brezkompromisne ljudi, in če je odgovornih mest več kot odgovornih ljudi, je pač nujno, da tisti odgovorni hkrati zasedejo več odgovornih mest. »Tut jest hočem bit vojak«? Februarja letos so — ob banalnem dogodku — izbili na površje dolgo potlačevani konflikti med učiielji (polovica učiteljskega zbora) in ravnateljem. Ravnatelj je namreč vpnčo nekaj učencev kričal na tri učitelje, ki bi morali (kot vsi drugi učitelji) v kulturni dvorani z učenci spremljati program ob kulturnem prazniku, ti pa so namesto tega sedeli v jedilnici. Eden od učiteljev si je drznil zahtevati, da ravnateljevo ravnanje obravnava osnovna organizacija sindikata — pisno zahtevo je odda! predsedniku sindikalne organizacije, en izvod pa pribil na oglasno desko v zbornici. Na sestanku osnovne organizacije teden dni kasneje je ravnatelj učiteljevo »predrzno« ravnanje označil kot nekolegialno in zahrbtno — po njegovem mnenju bi se morali učitelji z njim tovariško pogovo-riti v njegovi pisarni (povzeto iz zapisnika sestanka). To sicer ni čisto skladno z njegovo, že nekaj let staro izjavo, da se bo z učitelji pogovarjal samo posredno — preko predsednika sindikalne organizacije, sekretarjapartijske organizacije in predsednika Zbora delavcev — torej je učitelj, ki je zahteval sestanek osnovne organizacije sindikata. ravnal v skladu zravnateljevimnavodilom! Sestanek so zaključili s sklepom, da bodo medsebojne konfliktereševali mirno, na ustreznem mestu in ne pred učenci. Ravnatelj, ki je na sestanku sindikalne organizacije učitelje opozoril na dejstvo,« da zadelo na šoli odgovarjaon, zato jepotrebno njegovanavodilain ukrepe strogo spoštovati in jih upoštevati«, je naslednji dan v zvezek z vsakodnevnimi navodili učiteljem zapisal.dajeobešanjesramotilnih razglasov na oglasno desko (sramotilni razglas je bila torej učiteljeva čisto legalna zahteva po sestanku osnovne organizacije), oz. organizirunje kakršnekoli aktivnosti na šoli brez njegove vednosti kaznivo dejanje. Ravnatelj lahko torej mimo Kazenskega zakona odloča o tem, kaj je kaznivo in kaj ne — že ta izjava in zahteva po skorajda brezpogojni poslušnosti sta dovolj, da postavimo pod vprašaj vsaj legitimnost njegovega početja! O »kaznivosti« in »sramotnosti« svojega dejanja se je učitelj pozneje ielel pogovoriti z ravnateljem, tapagaje iz svoje pisarne nagnal z »marš/in pri tem pozabil izključiti mikrofon šolskega radia. Prizadeti učitelj je polem osebno zaprosil za nasvet delavca zavoda SRS za šolstvo, tu pa je dobil pojasnilo, da morajo konflikte na šoli rešiti šolski delavci sami. Od odprtega pisma do izsiljenega sestanka Dvanajst odskupno25učiteljevješeisti mesecpodpisalopismo, s katerimso javno zaprosili za pomoč pri razreševanju slabih medsebojnih odnosov našoli, poslali pa so ga Zavodu SRS za šolstvo, Republiškemu komiteju za Vzgojo in izobraževanje, Občinskemu svetu Zveze sindikatov Grosuplje, Občinskemu komiteju Zveze komunistov Grosuplje. To pismo je v spor najprej zapletlo predsednika IzvršnegasvetaobčineGrosuplje(kijemedtempostalpredsednik Skupščine občine Grosuplje), sekretarja Občinskega komiteja Zveze komu- nistov in predsednika Občinskegasveta Zvezesindikatov — na skupnih sestan-kih z učitelji so izvedeli, kaj vse učitelji ravnatelju očitajo, in obljubili, da se bodo še sami pogovorili z njim, o rezultatih pogovora pa v določenem roku obvestili učitelje. Ker v dogovorjenem času učitelji nisodobilinobenegaobves-tila, so v začetku aprila »izsilili« sestanek z javnostjo — poleg učiteljev, podpisnikov zdaj že inkriminiranega pisma, sta se ga udeležila dva novinarja, predstavnika Zavoda SRS za šolstvo ljubljanske regije, predsednik Izvršnega sveta občine Grosuplje in predstavniki občinskih družbenopolitičnih organiza-cij. Na obeh sestankih so učitdji govorili o vzrokih, ki pogojujejo njihovo zahtevo po novem ravnatelju — nemogoče je še naprej sodelovati z rav-nateljem, ki jih podcenjuje, zmerja, z delitvijo privilegijev vzpostavlja razcep znotraj učiteljskega zbora, zahteva brezpogojno poslušnost... V strahu pred ravnaleljevimi vse pogostejšimi izbruhi jeze so tolerirali njegove avtokratske metode in se igrali samoupravljanje pod njegovim vodstvom — dovolili so celo, da je mimo formalno-pravnih regulativ odločal tudi o delu osebnega dohodka delavcev. Vse bolj se jim je tudi upiralo sodelovanje na veselicah — t. i. »krompirjevih nočeh«, ki jih je organiziral ravnatelj, učitelji pa so prevzeli vlogo natakarjev in kuharjev. Zaščite niso iskali s pomočjo določil samouprav-nih aktov — če so to že nameravalijihje ustavilo dejstvo, da cele vrste aktov sploh ni bilo mogoče dobiti, ker jih na šoli preprosto ni bilo ali pa niso bili veljavni (celo Statut šole so sprejeli žele po »izsiljenem« sestanku). Ker jim ni bilo jasno, kako sploh začeti reževati nakopičene probleme, so za pomoč zaprosili Družbenega pravobranilca samoupravljanja, ki je sestavil šest strani dolg seznam nepravilnosti v zvezi zdelovanjem samoupravnih organov in samoupravnim odločanjem na šoli. Tožnik postane obtoženec In driiga stran? Ravnatelj se skorajda ni branil, predstavnika Zavoda SRSza šolstvo sta poudarjala, da je treba iskati krivdo na obeh straneh, predstavniki občine pa so bili presenečeni nad povedanim, saj baje o skaljenih medsebojnih odnosih nisb vedeli ničesar in so šolo celo dajali za zgled — neglede na to, da so lani dobili anonimno pismo o odnosih na šoli, niti sejim ni zdel simptomatičen podatek, da je v enem letu zapustilo šolo kar pet učiteljev (od skupno petin-dvajsetih, da ne pozabimo). Tudi oni so opozorili na obojestransko krivdo: učitelji niso do tega trenutka za izboljšanje odnosov na šoli naredili ničesar, zdaj pa so izbrali še tak način reševanja problemov, ki ni v skladu s samouprav-nimi normativi. Spet je torej inkriminiran način sprožanja iniciative, s tem pa vsebina pritožb za nadaljne »reševanje« problemov sploh ni več pomembna. V DELU smo 18. aprila 1986 v poročilu M. Kaučič s seje predsedstva Občinske konference SZDL lahko prebrali izjave, ki verjetno še učinkovitejše opravljajo funkcijo diskvalifikacije kot kriminalizacija načina sproženja inicia-tive. Predsednik občinske skupščine je namreč izrekel sum, da imajo lahko dogodki na šoli politično ozadje, pri tem pa razkril, od kod po njegovem mnenju spor izvira. Dvomi namreč v kriterije Pedagoške akademije, po katerih naj bi se določalo, ali je bodoči študent in kasnejši pedagog primeren za opravljanje tega poklica, ob tem pa vprašal, kako lahko na Pedagoški akade-miji študirajo ljudje, ki so bili pred tem študentje teološke fakultete. Predsednik občinske skupščine ima torej v mislih t. i. moralno-politično neoporečnost — v tem primeru je inkriminirana učiteljeva religioznost. Očitno občinski politični funkcionarji ocenjujejo moralno-politično(ne)oporečnost prebivalcev te doline kot problematično: ravnatelj dobrepoljske šole je februarja na občinski programsko-volilni konferenci zveze komunistov povedal,»dasevdobrepolj-ski dolini zadnje čase srečujejo s problemom, da je na vodilnih mestih v delovnih organizacijah vedno več ljudi, ki niso člani Zveze komunistov«. (DELO 26. februar 19867, (?!) Mnogi med tistimi, ki so v tem sporu stopili na ravnateljevo stran, so našli še eno orožje proti učiteljem, podpisnikom inkriminiranega pisma: da je med njimi precej takih, ki nimajo ustrezne izobrazbe in se baje čutijo ogrožene, ker mora šola^iršako leto ponovno razpisati njihova delovna mesta — štirje med 12 podpisniki nimajo zahtevane izobrazbe. Za te ljudi je pomanjkanje izobrazbe »ogrožujoče« ne glede na to. kdo je ravnatelj, razen če mu tiho priznamo pravico, da s svojimi ravnanji prestopa meje formalno-pravnih pooblastil (Zakono osnovnem šolstvu pač zahteva, da šola vsako leto objavi razpis neustrezno zasedenih del in nalog). Do »izsiljenega« sestanka se nikomur v občini ni zdelo problematično, da na šoli učijo ljudje z ncpopolno izobrazbo. Nihčese ni — vsajnejavno — vpraial, zakaj so na šolo prisiljeni (če sploh so prisiljeni)sprejemati učitelje z nepopolno izobrazbo in kakšne možnosti imajo ti učitelji. da bi si ustrezno izobrazbo pridobili obdelu. Za boljše razumevanje stališč predstavnikov »širše družbeno- politične skupnosti (občine) naj povem še, da je zadnji mandat ravnatelj sprejel, ker se na prva dva razpisa del in nalog ravnatelja pred štirimi leti ni javil nihče. Razumljiva je bojazen, da odziv na letošnji razpis — sedanjemu ravnatelju avgusta poteče mandat — ne bo bistvenp večji. Predstavniki političnega aktiva občine so bili v svoji obsodbi početja teh učiteljev še nekako previdni. V DNEVNIKU pa smo 26. aprila 1986 lahko prebrali poročilo Osolnika z razširjene seje dobrepoljske Krajevneorganizacije Zveze združenj borcev NOB. Na tej seji so učiteljem očitali (in to v tonu, ki ne trpi ugovora), da žaljivo prikazujejo dosedanje programe Tedna obujanja tradicij NOB, kar je laž — učitelji nikjer niso kritiziraJi, kaj šele žaljivo prikazovali programe te vsakoletne kultume manifestacije, so se pa uprli sodelovanju na že prej omenjenih veselicah — »krompirjevih nočeh«. Očitno nekateri ne ločijo teh dveh prireditev —verjetnoje vzrok v tem, dajeglavni organizator ene in druge prireditve ravnatelj osnovne šole. Naj citiram del solnikevega poročila: »Z namenom, da bi likvidirali ta praznovanja in ta cilj laže uresničili, so nekateri nasprotniki svoj napad usmerili naglavnega nosilca teh aktivnosti v kraju, ravnatelja osnovne šoie in aktivnega družbenopoli-tičnega delavca, ki je tudi predsednik odbora tedna obujanja tradicij NOB«. To paranoidno sklepanje manipulira s sklicevanjem na tradicije NOB — ko gre za vrednoto s tako pomembno vlogo v jugoslovanskem kolektivnem duhu, tisti, ki se mu očita blatenje tradicij NOB (to pa učiteljem vsaj implicitno očitajo), skorajda nima možnosti za obrambo! Diskvalifikaciji teh dvanajstih učiteljevsluži še trditev, dajepismopodpisala samo tretjina učiteljev. Dejansko gre za polovico članov učiteljskega zbora, pa tudi če bi bilo podpisnikov bistveno manj, s tem »samo« ne bi mogli opravičiti takega odnosa — arogancaješe najblažja kazen za neposlušnost — do njihovih pritožb in zahtev. Čas naj reši nas vseh muk Na zboru delavcev 9. aprila 1986, dan po »izsiljenem« sestanku, so bili sprejeti sklepi, da bodo vnaprej delavci sami reševaii spore po »samoupravni poti« — brez posredovanj od zunaj, brez vpletanja sredstev javnega obvešča-nja. »Druga stran« je javno spregovorila po tej seji — udeležil se je je tudi predsednik občinskega sindikalnega sveta — zato zdaj sklep niti učiteljev ne obvezuje več. Ne glede na to, koliko so obtožbe ravnateljevih avtokratskih postopkov upravičene — v to dvomijo občinski in krajevni funkcionarji — takih napadov na učitelje ni mogoče opravičiti. Samo predpostavljamo lahko, kakšne nefor-malne pritiske te javne obtožbe še prikrivajo! Kako se bo spor razrrfil, ne ve nihče. Družbeni pravobranilec samoupravljanja ugotavija, da so delavci »utemeljeno opozarjali na motnje v samoupravnih odnosih« in meni, »da se družbenopolitične organizacije in samoupravni organi morajo zavzeti za to, da bo samoupravno odločanje na šoli potekalo skladno s predpisi in samouprav-nimi splošnimi akti. Sprašujemo se, kako bodo na šoli realizirali pobude Družbenega pravobra-nilca samoupravljanja, če doslej sami niso mogli rešiti ničesar. Mogoče bodo pa učitelji med počitnicami na vse pozabili... (si želijo odgovorni). METKA MENCIN VIRI INFORMACIJ: ~~ — razgovor s trerai podpisniki pisma (srcdina maja) — pritožba na ravnanje tov. ravnatelja (pismo učitelja predsedniku sindikalne organizacije na šoli) (10. 2. 1986) — zapisnik sestanka osnovne organizacije sindikata (17. 2. 1986) — pismo učitcljev, s katcrimi prosijo za pomoč pri vzpostavljanju normalaih delovnih pogojev — zapisnik sestanka učiteljskega kolektiva s prcdstavniki občine Grosuplje (31. 3. 1986) — zapisnik »izsiljenega« sestanka (8. 4. 1986) — izvleček iz zapisnika sestanka Zbora delavcev (9. 4. 1986) — predlog Družbenega pravobranilca samoupravljanja Ljubljana (6. 5. 1986) V. P, M. K., V nekaterih okoljih imajo kotnunisti še premalo vpliva, DELO, 26. 2. 1986. M. Kaučič, Učitelji na 5oli Dobrepolje želijo drugega ravnatelja DELO 9. 4. 1986 Po dvanajstih letih so učitelji dvignili glas proti ravnatelju, DELO, 10.4.1986 S. Zajc, Epizoda šole z renomejem, MLADINA. 18. 4. 1986 M. Kaučič, PedagoškodelonašolivDobrepoljupotekanormalno, DELO, 18.4. 1986 I. Osolnik, Polovična resnica lahko zavaja, DNEVNIK, 26. 4. 1986 Prizadeti učitelji v pismih bralcem, Boleče neresnice, DNEVNIK, 14. 5. 1986 I. Osolnik, S Tednom obujanja tradicij NOB bodo nadaljevali tudi v bodoče.TV — 15., 20. 5. 1986