Metelko V slovenskera slovstvn. Ta dva učena brata Metodi in Konštantin (kteri je pozneji samostansko irae Kiril, Ciril nase vzel) sta znajdla slovenski pravopis, ktčrega še zdaj Rusje, Bulgarji in Serbljanie rabijo. Ker sta bila Greka, sta slovenske besede z greškimi pismeni tako pisala, da sta za tiste slovenske glasove, kterih greški jezik nima, in se tedaj z greškimi pismeni po pravi slovenski izreki ne morejo pisati, novo pismena znajdla. Greškim pismenom po izreki 9. veka sta za posebne slovcnske glasove posebne nove pismena pridjala, in tako sta Slovcnom in vsim, kteri so se slovenščine učili, popolnoma vstregla. To je pravopisa Cirilski navod: ptujiui pismenom njih izvirne glasove brez vse preraerabe pustiti, in vsakemu enojnemu glasu tudi enojno pisme dati: tako se vse dvombe in pomote v zadevi prave izreke odvernejo. Tevtonski navod pa iinenujemo sadanjo navadno rabo v pisanji, po ktcii izvirni glas nekterih latinskih pismen v slovenščini preminimo, in nekterikrat več soglasnikov za en glas, pri glasnikih pa eno pisme za vefi glasov devamo. Od tod izvirajo brezštevilne dvombe, pomote in pritožbe posebno ptujcev, de se v slovenskem grozno težko prav bere. 52. Krivična je pa pritožba lnnogoterih, dejesloveuski jezik reven in premalo izobražen: naj se dobro soznanijo s staroslovenščino, in kmalo bodo druzih misel; še le čudili se bodo bogastvu in veliki izobraženosti slovenščine že v preteklih več stoletjih. To nam spričuje več visoko učenihNemcevnaučivših sestaroslovenščine: Griin, Humbold, Berud itd.; kakor ti (imena pervega reda) sadanjih, tako tudi drugi učeni nemški pisatelji poprejšnjih časov slovenščmo po vsi piavici nemalo čislajo. Slavni Scblozer (Nestor Russ. Ann. Gottingen 1805. 3. Bd. S. 224) piše te besede: „ Unter allen neuen Sprachen ist die slavonische (slovenische) eine der ausgebildetsten (ihr Jleichthum u. a. Vorzuge gehen tnich hicr nichts ari): wie sie dazu gekommen sei, ivird aus dem Gange ihrer Oidtur erklarlich. Ihr Vorbild ivar die griechische Sprache, die ausgebildetste der damaligen Welt." . . . Zdolej spet pravi: nUnter allen neueren Sprachen ist die slavonische (slovenische) am allerfriihesten zur Ausbildung gekormnen. Wie sah es im 13., 14. Sdc. mit dem Deutschen, Franzosischen, Englischen etc. aus?" V poznejib časih je staroslovenščina zmirej več svoje čistote in lepote zgubila, ker so ji pisatelji v svoji veliki nevednosti mnogotere ptuje priklade in pregibe posebno iz rusovskega narečja vrinili. Zato si pa tudi sadanji čas sosebno učeni Rusje: G. Vostokov, g. Koppen in več druzih, za čistoto staroslovenščine veliko prizadenejo. Po Vostokovem ima staroslovenščina tri dobe alirazrede: a) stari razred od devetega do trinajstega veka; b) srednji razred, ki se je sčasoma po rusovskih prepisateljih do petnajstega in šestnajstega veka nagodil; c) novi razred, ki obseže vse v poznejih časih na Poljskem in Rusovskem Cposebno po tako imenovani popravi) natisnjene staroslovenske bukve. Le samo v pervem razredu se najde prava in čista staroslovenščina, v drugem je že bolj in v tretjem narbolj popačena. Več staroslovenskih spominkov je naznanjenih v Institutiones Dobrowsk. 1822, pa v predgovoru Lexicon 1. sl. gosp. Dr. Miklosiča, 1850. Glagoliško pismenstvo ima pa le dve dobi, staro in novo, ki se ločite po svojnosti pisraen in jezika. Pismena obeb. dob so znane iz Glagolita Klociana. Jezik perve dobe je enak cirilskemu pismenstvu tistega časa, druge dobe pa, ki se začne s 14. vekom, cirilskemu pisanju serbske izreke. Samo štirje glagoliški čini stare dobe so dozdaj znani: a) Glagolita Klocian, b) Evangelii Asemanianovi, ki jih je Jožef Simon Asemanian 1730 v Jeruzalemu najdel in v Rim prinesel, kjer so zdaj v Vatikanu hranjeni, c) Pariške knjižnice tako imenovani Abecenarium Bulgaricum, ki ga Kopitar v svojem Glagolita popiše, in tl) Evangelii, ki jih je Rusovski prof. Grigorovič na Sveti Gori nAthos" dobil, pa so, kakor je slišati, žalibog zgubljeni. *) — Ti skorej vse presežejo s svojiin lepoglasjem in kratkostjo oblik, kakor vidimo iz otetega izgleda Dr. Miklosich sl. Biblioth. p. 262. S cirilskimi pismeni in s pridjano letnico na starji spominki pri druzih Slovanih so Ostromirovi nedeljski evangelii, ki jih je pisal Grigori Djakon knezu Ostromiru v Novgorodu leta 1056 in 1057. Slavni Remški evangelii, kterih drugi natis je v Pragi častiti Gospod Hanka s pridjanim Ostromirom oskerbel, so po njegovi terditvi tudi iz tega veka. Dalje je tudi iz 11. veka napis na Tmutarakan 1. 1068 in dva Sbornika 1. 1073 in 1076. V pisanji ima Ostromir vse potrebne razločke, ki se v Remškem zlo pogrešajo,- ta clo nima terdega polglasnika, in ker sploh le mehki polglasnik postavlja, se po njem ne more vediti, kako vsako iine sklanjati . . . Od sosebne imenitnosti, ki jo ima Remški cvangeli, nekdaj Sazavo-Emavskoje svctoje blagovestvovanije — od Benediktinarskega v Praškem predmestji bivšega samostana tako — imenovan, je treba kaj več govoriti.