9CXTOUT8BX
Ti? A
St M i'

Izhaja t. in 15. dne vsakega mesea, in velja za celo leto 2 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. 3M kr.
TeČaj VI. V LJubljani 1. marca 1866. fii$t 5.
Človek brez domoljubja.
Brez solnca kar bliščečega Bile višine bi neba, Kar vert brez krasnih je cvetic, Dobrava, log, brez milih tic,
Bazgraja kedar hud' vihar, Na morji kar bi bil veslar, Kar nježno dete ločeno Bi skerbne matere bilo:
Brezdomoljubni človek je, Ki vterpnjeno ima serce, Ko pribuči nevihta, grom, Zadevši dragi, mili dom.
Josip Cimperman.
Keršanska odreja.
VII.
Svet. *)
Govorili smo že, kako naj se do pregreh sploh in posebej sovraštvo, nasproti pa ljubezen do keršanskih čednost budi v otroških sercih. Zdaj pa bomo govorili še od nekterih posebnih pripomočkov, kako mladino izrejati v strahu božjem, ker to je poglavitna reč vse od reje.
*) Glej predlanskega „Tovarša" list 4.!
Vredn.
Ker je svet stekališče vseh pregreh, in tistemu, kdor ga ljubi, vzrok pogubljenja; zatorej naj ne le starši, ampak tudi učeniki imajo vso skerb, da ljubezen do sveta zatirajo v mladostnih sercih, in mladino še le napeljujejo, da svet z vsemi njegovimi nečimernostmi zaničuje. Akoravno je pa ljubezen do tega sveta že sama na sebi nevarna, je nevarniša še za to, ker je v človekovo spačeno natoro že osnovana, in če zgodaj ni zadušena, se kasneje težko izruje.
Da me pa v tem, kar bom od sveta govoril, prav umete, da bote tudi v tej reči potrebne nauke mladini umevne naredili in prav vravnali, je naj poprej treba razločiti, kaj si je v besedi „svet" tukaj misliti. V besedi „svet* si je tukaj misliti vživanje dobrot, veselja, časti, vseh sedanjih pozemeljskih sladnosti, ki nam jih svet kaže ali ponuja, in do kterih nas naše lastno spačeno nagnjenje vabi in vleče. Torej je vse eno, ali se reče: ljubezen do sveta, ali pa: svoje serce navezovati na pozemeljske dobrote, ali po pozemeljskem nezmerno hrepeneti, ali pozemeljskega blaga nezmerno želeti i. t. d.
V Bogu ali zavoljo Boga smemo mi in smo dolžni vse njegove stvari ljubiti in se jih tudi toliko poprijemati, kolikor nam je treba, da hranimo časno življenje in si po časnem večno zadobljujemo. Ali nezmerna ljubezen do pozemeljskega, naj si bo ali blago, ali veselje, ali čast, ali kaka druga sladnost, ta je prepovedana, in nezmerna ljubezen do pozemeljskega je, če si človek pri vživanji teh dobrot ne stori Boga v namen, če se tudi dolgo ne premišljuje grešiti, da bi si le z grehom kaj pozemeljskega zadobil. To hoče tudi sv. Pavi reči, ker pravi: „Čas je kratek, in kteri svet vživajo, naj ga tako vživajo, kakor bi ga ne vživali", — to se reče: naj ga vživajo, pa le zavoljo Boga in iz ljubezni do Boga, ne pa iz lastne ljubezni. Zopet sv. Pavi s temi besedami razločuje: „Meni je svet in jaz sem svetu križan". Slednji kristijan mora tedaj, če želi s sv. Pavlom v večnosti delež zadobiti, ž njim tudi zdaj ne hinavsko, ampak resnično reči: „Meni je svet in jaz sem svetu križan". Da se to pri učencih zgodi, jim nekoliko in nekako tako le svet popisuj:
Povej jim, kako je svet z vsemi svojimi dobrotami nečimern, kar lastno serce in Jezusove besede pričajo. Slednjemu to posvetno nečimern ost pričuje že lastno serce, ker ga ni bilo, ga zdaj ni, in ga ne bo človeka, da bi pri vsem
posvetnem vživanji mogel reči: zdaj je moje serce mimo; ni je več reči, da bi je serce še poželelo. Veliko več so še le zavoljo vživanja tega sveta naj bolj srečni (če se smejo tako imenovati) spoznali, kako je vse vse nečimerno. In Jezus sam pravi, ki je svojim aposteljnom svoj mir zapustil: „Mir vam dam, kakoršnega ta svet dati ne more". — Dalje popisuj učencem minljivost tega sveta. Ko bi tudi res v pozemeljskih dobrotah, v tem, kar svet ponuja, kaj prida bilo, je vendar to silno minljivo. Spriden človek, ali druga nesreča, ogenj ali kaj takega nam en dan more vzeti premoženje; žalost, skerb ali bolezen greni vse veselje; opravljivec ali sovražni človek ali z resničnimi, ali z zmišljenimi besedami jemlje čast ali jo vsaj tainni, smert pa kmali vsemu vživanju stori konec , ker nam svet, nas pa svetu odtegne. Prav prepeva tedaj David: „Ne boj se! kedar človek obogati, mu čast njegove hiše raste; zakaj kedar umerje, ne bo celo nič seboj vzel; tudi ga njegova čast ne bo spremila". — Kažite mladini sosebno, kako zapeljiv je svet; zakaj, kdor koli želi večno srečo doseči, mora Boga čez vse, naj bolj, in iz vsega serca ljubiti, in kdor koli ga iz vsega serca ne ljubi, ga ne ljubi prav. Zapeljivi svet nam pa serce s svojimi nečimernimi dobrotami od Boga odvračuje, in ravno zato nas tudi odpeljuje od ljubezni božje in od večne sreče. Sv. Janez to tako le naznanja: „Ne ljubite tega sveta, in ne tega, kar je na svetu. Ako kdo ta svet ljubi, ni Očetove ljubezni v njem". Zapeljiv je svet, ker misli kristijanove od hebeškega zaderžuje, in obrača na svoje dobrote, in kdor si pozemeljsko v zaklad izvoli, je tudi njegovo serce pri pozemeljskih rečeh. Zapeljiv je svet, ker vse ude telesa tako rekoč navdaja s skušnjavami. Zakaj vse, kar je na svetu, je poželenje mesa in poželenje oči, in napuh življenja, kar ni iz Očeta, ampak od sveta". — Tako popisujte mladini svet, kterega se je kristijanu vedno čuječe varovati, njemu, kteri si obeta božjo prijaznost. Tudi sami vpričo učencev večkrat razodevajte svoje misli o posvetni nečimernosti, zapeljivosti i. t. d.
Da bojo učenci v božjem strahu zrejeni, priporočamo uče-nikom sosebno to le: Stokrat in stokrat svojim učencem kažite in ponavljajte dolžnost, da naj žive po zgledu Jezusovem; sej on ni le prišel le z besedo učit na ta svet, ampak tudi z zgledom. Kristijan naj se torej v vsakoršnih priložnostih
praša : Kako bi bil Jezus v tej priložnosti govoril, kako delal, kako se obnašal ? i. t. d. Kdor nima Jezusa za zgled, njegovo življenje ni življenje pobožnih in svetnikov, ampak življenje hudobnih, vsakdanjih posvetnjakov.
Da svojim besedam v poduku od nečimernosti tega sveta in od dolžnosti po Jezusovem zgledu živeti, veči tehtnost daste, jih tudi spominjate kerstne obljube, da veliko srečo nam je skazal milostljivi Bog, ko nas je zmed tisuč in tisuč drugih ljudi izvolil, da smo v skrivnostni kopvi sv. kersta od izvirnega madeža oprani in bili sprejeti v število božjih otrok, da smo se pa v tem sv. zakramentu mogli odpovedati nečimernosti, hudiču in svetu, in da smo, akoravno ne prav razločno, pa vsaj zadosti razumljivo obljubili, živeti po zgledu Jezusovem, kteri je po ti skrivnostni kopvi postal naš brat, in da si moramo prizadevati, po njegovem zgledu nebeškemu Očetu dopasti, ker njemu drugačno kakor Jezusovemu življenju podobno življenje dopasti ne more. Kdor tedaj te dvojne svoje obljube ne spolnuje, mu naj potrebniši zakrament in perva gnada, ki mu jo Bog na tem svetu skaže, v nič drugega ne služi, kakor v povikšanje in shujšanje večnih kazen.
Da bo pa tako opominovanje kaj zdalo in pomagalo, je čez vse drugo potrebno, da ima mladina v zgledu svojega uče-nika duha pobožnosti in ponižnosti. Ako mladina vidi, da je učitelj sam ves navdan posvetnega duha, da rad išče le posvetnih veselic in kratkočasov, da mu pri orglanji v cerkvi vse le bolj na okroglo gre, da njegovo govorjenje med svetom, njegova noša in obnaša razodeva le {fosvetnega duha: potem ni mogoče, da bi njegova beseda, njegova svaritev v šoli zavoljo nečimernosti in posvetnosti kaj opravila, ker se mu vidi, da mu pri tem samemu ni resnica, de tega sam ne spozna, da mu nikakor iz serca ne pride.
Kako potrebno je pri mladini duha nečimernosti in posvetnosti zatirati, to tudi pridni „Tovarš" sam dobro ve in spozna. Zato je bil (menda še predlanskem) tisti terdi strok oluščiti dal: „Kako naj učitelj posebno pri ženski mladosti ravna, da zatira nečimerno lišpljivost in šopirlji-vost?" Kdor to prav prevdari, mora spoznati, da je tehtno in resnega premislika vredno to vprašanje. In vender se ga še nihče ni lotil. Zakaj ne? Kmali bi rekel, da zato ne, ker je vsak vidil, da bi pri tem razgovoru niarsikterega svojih tovar-šev mogel za lase prijeti — kar je pa hudo in občutljivo.
Zato se tudi jaz bojim lotiti tega terdega stroka; in ker je težko ga oluščiti, ga saj malo hočem načeti, da resnico spozna, kdor jo spoznati hoče. Samo po sebi je očitno, da bi v tej reči starši največ mogli in mogli storiti; starše spominjati njih dolžnosti pa gre duhovnim pastirjem. Druge navadne učenike mladine pa zavračam na to, kar je skerbni „Tovarš^ v razlagi keršanske odreje že od „napuha" povedal. Da je napuh pervi poglavitni greh in začetek vsega pogubljenja, da se Bog prevzetnim zoperstavlja in le ponižnim deli svojo milost — vse to je znana in spričana resnica. Kar je torej v omenjenem sostavku že razloženo, naj učitelj večkrat svojim učencem in zlasti učenkam živo pojasnuje, naj jim pred oči stavi Jezusa naj ponižnišega, ki je pa kralj nebes in zemlje; naj jim lepoto in plačilo ponižnosti — nasproti pa ostudnost in hude nasledke in kazni napuha na vse strani razkazuje.
Vse razjasnovanje in priporočevanje pa prav nič ne bo zdalo, ako šolska mladina vidi nad učiteljem samim zgled po-svetnosti in nečimernosti. „V Slomšekovih Drobtinicah" za leto 1863. se bere: „Gerdo je za učitelja narodnih šol (pa tudi učitelju viših šol lepo ne stoji), ako nosi lase skodrane, kakor bi imel na glavi brinov germ; nedostojno je za učitelja, ako se v oblačilih lišpa po naj novejših pariških ali bečkih nošah". Dozdaj se je ženskam očitalo, da so dolgih las pa kratke pameti! Zdaj bo to moglo veljati tudi od marsikterih učiteljev. Nečimerno razprečevanje in premetovanje las je pač le znamenje puhle in prazne glave; ker nad verlimi, modrimi in pridnimi učitelji tega nikjer ne najdeš. Gotovo pa nič prida ne bo, ako se bo ta nečimerna lasata omika še po učiteljih in celo med terdimi kmeti in hribovci razširjala. V neki šoli je duhovni učenik dečka svaril zavoljo nečimernosti, ker se je bil te lasate omike jel poprijemati; — kaj se zgodi? Otroci se z očmi proti pričujočemu učitelju obernejo in med seboj šeptati začno: „Somošter, šomošter!" — kakor bi ga kazati hotli. Povejte mi, koliko se more opraviti v takih okoliščinah? — Neki že star in moder duhoven pastir in posebno skerben in vnet pri-jatel šolske mladine mi je to le pravil: Slišal sem učenika, ki je sam neki šolarci rekel: „Lej jo, lej uno! take špičice in tako ruto in tako kikljico naj tebi napravijo — to boš ti zala punčika!" „Take besede slišati iz ust učenikovih", pravi tisti gospod, „se mi je zdelo, da je deklici strupa zavdajal". Kako
po takem mladina ne bo napuhnjena in prevzetna? — Veliko bi se dalo storiti pri mladini, da bi se odvračevala posvetnost in nečimernost, lepa ponižnost pa prikupila, ko bi vsi gospodje učitelji z živo besedo in lastnim zgledom ponižnost učili. Sej je ponižnost naj perva čednost, vklad vse keršanske kreposti, vir vse sreče.
V zatiro nečiinernosti in posvetnosti pri mladini in učiteljih pa bi posebno veliko pripomoglo, ako bi eno reč vbogati hotli, kar je potrebno vsakemu kristijanu, toliko bolj pa učitelju, ki ima biti pobožen zgled mladosti, to je večkratno vredno prejemanje svetih zakramentov. To človeka že samo po sebi k ponižnosti opominja, ter duha pobožnosti redi in hrani. Čez vse lepo in spodbudno pa je, kedar učenci in učenke sami med seboj svojiga učenika pri mizi Gospodovi vidijo. To je še posebnega priporočila in vse posneme vredno.	¿«ij«*.)
0 pesniški iimetiiiji.
(Spisal A. D J
Pesništvo je tista umetnija, ktere namen in naloga je razveseljevati in vedriti človeštvo, ktere načelo in vodilo je sladiti in blažiti revno, nemirno in trudapolno življenje na zemlji. Raz-veseljevanje, vedrenje in dušna zabava je toraj perva in glavna namemba pesniške umetnije.
Pesništvo nam kaže, kaj je lepo, blago in resnično, kaj se strinja po notranji in zunanji obliki z mislijo in idejo, kaj se vjema z neskaljenim, neokuženim naravnim blagočutjem in kaj je stanovitno, kaj za vse človeštvo važno in pomenljivo in kaj večnega obstanka.
Pesništvo nam kaže pervič, kaj je lepo, krasno in visoko. Vsake lepe umetnije podlaga, jedro in notranja vrednost je lepota , kajti brez krasote nismo si v stanu misliti nikakoršne prave in popolne umetnije; toda ravno pesnija nam kaže posebno in pred vsem, kaj je mično , zalo in zanimivo. Pesnija ne terpi ničesar, kar bi bilo neprimernega, nespodobnega ali celo ostudnega, v svoji bližini in v svojem obzorju, ona se varuje in ogiba vsake sence nepopolne in nizke domišljije. Ona hoče napolniti serce z veseljem in radostjo, hoče ga ogreti, vneti in vžgati za vse, kar je lepo in zanimivo, nadušiti za
vse, kar je visoko in toraj zares občudovanja in posnemanja vredno. To imenitno nalogo pa more le spolniti, ako je njeno jedro samo polno lepote, zanimivosti in visokosti, ako veje ona duh krasote in razprostira sladke dišave ¡ničnosti in radosti in tako objema, vnema in ogreva vse, kar se ji bliža, jo ceni in čisla.
Pesnija mora biti drugič polna blagosti in nežnosti, polna milote in blažnosti, kajti naloga njena je , krotiti napčna nagnjenja in divje strasti, berzdati in umerjati naravne čute , blažiti serce in sejati omiko in izobraženost med človeštvo. Ona je ključ do človeškega serca in naj pripravnejše orodje omečiti in stopiti terdo serce, ona je tisto solnce, ki otaja ledeno skorjo merzlega serca in je stori pripravno, sprejeti omiko in lepo obnašanje. Pesništvo blaži posebno čutno serce nedolžne mladine , budi v nji nežne čute polne sladkosti in neznane miline, nadušuje jo za vse, kar je blago in milo in navdaja z ljubeznijo do lepih ved, spodobnega vedenja in dušne in telesne olike. Ob kratkem pesništvo razsvetljuje temno človekovo notranje, ga lika in blaži, napolnuje z ljubeznijo in milimi čuti.
Pesnija nam kaže tretjič, kaj je resnično, neminljivo in stanovitno; toda ne pelje in tudi ne more peljati po ravni in naj bližnejši poti k resnici in gotovosti , nego počasi po mnogih ovinkih. V krilu visoke domišljije, v zavoju mičnih besed in v mirnem teku nas dviguje polagoma k večni resnici, ki nenadoma zadene serca človeška in budi v njih prijazne in lepe občutke. Kakor se dviga orel na lehnih perutah polagoma v zračne višave in počasno plava v nebne širjave upiraje oči v svitlo solnce, tako se dviga duša na pisanih krilih tajne poezije k viru neminljive resnice.
Ko smo nekoliko pretresli, kaj je pesništvo, kaj je njegov namen in kaj jedro njegovo, treba je, da pogledamo, kake korenine ima v sercu človekovem , kako se je pričelo , kako razvijalo, razcvitalo in kako doseglo stopnjo popolnosti, na kteri je zdaj.
Pesništvo se je razvilo in osnovalo iz basnoslovja, toda treba je vediti tudi, kako seje basnoslovje pričelo, ki je pervotna oblika lepe pesniške umetnije. Mnogo reči in prikazkov je vidil človek okoli sebe v zali naravi, kterih si s svojim kratkim umom ni mogel ni razložiti ui jih popolnoma razumeti. Vidil je kako v naravi mar-
sikaj z nova postane, nekoliko časa terpi in zopet zgine, toda naravskih moči in njihovih postav ni mogel do dobrega zapo-pasti. Kaj je storil? Začel si je umišljiti in tako z domišljijo podpirati svojo nevednost, jel je naravnim močem, ki so mu bile skrite in nezapopadljive pripisovati telesnost, lastnosti in zunanjo podobo. To najdemo pri neumnih , neotesanih afrikan-skih narodih, in najdemo pri omikanih, globokomiselnih, in modrih Gerkih ; kajti, kakor hitro je zgubil človek pravi smisel najvišjega Bitja in njegovih lastnosti in se pogreznil v temo ma-likovavstva, ni bilo nič druzega mogoče. Zato pa tudi ne najdemo pri izvoljenem ljudstvu, ki je verovalo v pravega, vsega-mogočnega Boga in dobro vedilo , da je On vzrok vsega vidljivega in stvarnik vsega bistevnega, onega čudnega bas-noslovja, ki ga najdemo pri vsih druzih narodih, in najdemo toliko bolj, kolikor razumnejše in zmožnejše je bilo ljudstvo. Vmišljaval pa si je človek, ker ni vedil, stvaril, ker ni imel. Toda ni si stvaril v tesnem pomenu besede, kajti ko bi si bil stvaril, bil bi stvarnik novega sveta, česar revnemu človeku nihče, ki je zdrave pameti in jasnega uma, pripisoval ne bo; sklepal je le z zunanjimi podobami in naravskimi prikazki svojo domišljijo, vtisnil svojim mislim podobnost (analogijo) in tako si osnoval basnoslovje. Dokler pa je bilo pesništvo v obliki basnoslovja, bilo je sirovo in nerazvito, neolikano in spremenljivo. Spremembi in kvarjenju pa je moralo biti podverženo iz teh vzrokov: Zmožne in razumne glave iznašle so s pomočjo jasnega uma in zdrave pameti tiste pravljice, pripovedovali so jih pričetniki svoji bližnji okolici, ki pa ni bila tako razumna in tako čiste pameti. In vendar so tudi ti dalje pripovedovali, ki so pa marsikaj pozabili, prevergli, ali sami pridjali po svoji pameti in volji. Tako so se množile in širile pravljice, tako spreminjale in pačile, tako narasle in se pomešale z zgodovinskimi rečmi, tako se je osnovala s časom mešanica, ktere ni nihče v stanu popolnoma razumeti in pojasniti. Tako se je toraj množilo basnoslovje, tako narašalo dobro in slabo, lepo in ostudno, dokler se ni spremenilo in povzdignilo v lepo umetnijo, ki je izobčila vse, kar je bilo neprimernega, nespametnega ali celo nesnažnega in pravi umetniji nasprotnega. Toda treba je bolj na tanko pokazati, kako se je povzdignilo basnoslovje k krasni umetniji, k lepi in mični krasnoslovski vedi.
Vsak, ki je pripovedoval, hotel je lepo in razumno pripo-
vedovati in zraven tudi podučevati, skušal je to, kar je prejel od svojih prednikov in zvesto obderžal v spominu , z lepšimi, primernejšimi in krepkejšimi slikami nadomestiti, skušal z mič-nejšimi besedami in milejšimi glasi olepšati sirovo in neolikano jedro. In tako je prišlo naglasovanje in merilo , česar je še manjkalo, v besedo in s tem se je prikazala v pervotni, priprosti obliki pevska umetnija. Vsako ljudstvo , ki ni sprejelo basno-slovja od svojih prednikov, si ga je samo osnovalo in ni ga naroda na zemlji, ki bi ne imel nikakoršnih pravljic iz poprejšnjih starodavnih časov. Toda basnoslovje se ni spremenilo pri vsili ljudstvih v pesništvo, pri manj obdarjenih in bolj nezmožnih narodih afrikanskih in tudi pri nekterih amerikanskih je obderžalo svojo pervotno sirovo obliko. Pri bolj zmožnih in omikanih narodih pa najdemo že zdavnej pesništvo, in ker si je vsako ljudstvo osnovalo svoje pesništvo , ki je v tesni zvezi z njegovo zgodovino in notranjimi zadevami: ima vsako nekaj posebnega na sebi, ki ga razloči od pesništva družili narodov. Pesništvo omikanih Gerkov razloči se zelo od poezije vojnih Rimljanov. Uno ima vtisnjeno znamnje gerške omike, gerške domišljije in gerškega narodnega duha, to nosi značaj rimskega izobraženja, rimske hrabrosti in vojniške djavnosti, rimskega ponosa, rimske stalnosti in rimskega gospodstva. Ravno tako se razloči slovanska poezija od poezij družili narodov in razloči tudi pesništvo posameznih slovanskih plemen. Serbsko pesništvo razloči se od ruskega, rusko zopet od češkega i. t. d. Poezija se ravna, posebno narodna, po narodnem značaju, po ljudski domišljiji in družili važnih okolnostih. Drugačni so čuti, drugačna domišljija severnih narodov, ki so, zakovani v merzle, ledene proslore sveta bolj resnega in ojstrega značaja, kot domišljija južnih ljudstev, ki bivajo pod vedno jasnim nebom, sredi naravskih krasot, ki jih stvarja dih večne pomladi. Njihovi čuti so bolj nežni, gorki, živahni in imajo značaj lepe narave. Vsako izobraženo ljudstvo ima toraj svojo pesnijo, ki se ne loči v namenu in načelu od pesništva druzih narodov, ki pa ima posebna znamnja narodovih čutov, in druge važne lastnosti, ki jo ločijo od poezije druzih narodov, pa ne izobčijo iz obzorja lepe umetnije.
Ko smo vidili, kako se je osnovala in olikala pevska umet-nija, poglejmo kako se razdeljuje in loči, koliko verhov poganja iz one in iste korenine in kako se ti dalje delijo.
Pesništvo razpada, kot umetnija, v narodno in umetno. Narodno pesništvo je tisto, ki si ga je kako ljudstvo samo osnovalo, ki je toraj verno zerkalo narodovih čutov in notra-njega narodovega življenja, ki se popeva od rodu do rodu, ki je tako rekoč narodno blago in občno posestvo in o kterem se gotovo ne ve, kdo ga je zložil. Umetno pesništvo pa je tisto, ki so ga posamesni izobraženi pesniki skovali, ki nosi toraj znamnja pesnikovega značaja, njegovih čutov in misli na sebi. Visoke cene in velike vrednosti je umetno pesništvo, ker je delo častnih in spoštovavnih mož, ki so s svojim umom in s svojo učenostjo , s svojo omiko in zmožnostjo presegli svoje verstnike; pa še veče cene je narodna poezija, ki je zvesto in verno ogledalo narodovega značaja in življenja, živa slika njegovih misel, čutov in duševnih zmožnosti. Kar tiče narodno poezijo, prekosi le gerško krasno in bogato poezijo slovansko, med ktero se posebno ponaša serbska, ki se brez sramote postavlja gerški na stran. Krasna je Homerjeva llijada, krasna Odiseja, toda tudi pesme o kraljeviču Marku, o Dušanu velikem, o Milošu, Lazarju in družili slavnih junacih, so mične, zanimive in velike notranje vrednosti, da bi jih le kdo sostavil in osnoval iz njih narodni epos, kot so zbrali gerške junaške pesme v Homerjevi Ilijadi, ktero občuduje ves svet, ktero radostno bero vsa olikana ljudstva na zemeljskem prizorišču. Pred vsem pa je opomina vredno, da, ko že moč lastnega stvarjenja pri družili narodih večjidel omaguje in ugasuje, gre pesništvo slovanskih narodov še v cvetje in se vedno lepše in lepše razvija. Hes-nične so toraj besede, da imajo Slovani v oziru na pesništvo in sploh slovstveno djavnost jutro, ker enim vzhaja ravno izza temnih gora, ki so dolgo zakrivale žarno svitlobo, milo solnce, ki obseva in ogreva pokrajine, po kterih vse polno pridnih delavcev mergoli in s potnim čelom orje pusto celino in jo spreminja v plodno polje. Drugim pa že plava dnevna zvezda, vir svitlobe in gorkote, v vsi krasoti in lepoti na jasnem nebu in oživlja s svojimi žarki pridno obdelano zemljo. (Konec siedi.)
Zakaj ljudske učilnice ne zadostujejo svoji nalogi.
Napisal Ivan Tomšič.
(Konec.)
So pa zopet starši, ki prav nič ne razumejo o izrejevanji svojih otrok. Taki starši dostikrat svoje otroke razvadijo in
oonehkužijo, ker svojim ljubčikom vse store, kar le zažele, ne brineči se, ali jim je to dobro, ali slabo; dostikrat jih pa zopet ostro kaznujejo brez vsega znatnega vzroka. To obedvoje ni prav in škoduje mladinski izreji. Takošni starši nimajo pri odgojevanji svojih otrok nobenih pravil, kterih bi se deržali, ampak ravnajo se le po svojem smislu, po svojem strastnem nagonu, bodi si prav, ali neprav.. Na ta način izpodje marsi-kteri oče in marsiktera mati mladi kal, kterega je šola v mlado še mehko serce vcimila, in ga uniči, da ne more roditi dobrega sadil. Otroci zamerjejo vsemu dobremu; nobena dobra beseda se jih več ne prime, in tudi učiteljevi zlati nauki ne najdejo več pota v njih mlado serce; če ga pa tudi najdejo, kaj pomaga, ako pa starši doma vse lepe nauke uničijo in zamore! Starši so tedaj velikokrat krivi, da ljudske učilnice še vedno ne zadostujejo svoji nalogi.
Krivi so pa tudi 2) slabi zgledi odraščenih, s kterimi se otroci že prav zgodaj družijo in znanijo. Večkrat se vpričo otrok obrekuje, klala in druge nesramne reči počenjajo; mladina vse to vidi in čuje, in berž je zamorjena nravnost v mladih sercih. Otroci včasi pohajkovajo ves božji dan, in starši se še ne zmenijo, ali so bili njih otroci v dobri ali slabi družbi. Malopridno pohajkovanje pa zapelje otroke v slabe, malovredne lovaršije, tudi med odrastle, spridene lantaline, in tu se otroci že zgodaj spridijo in zgube vse veselje do učenja in dobrih naukov. Gola resnica je, da, ako otrok le slabe zglede vidi, tudi slabo misli; pregrešna poželjivost se mu vkrade v serce, in otrok dela — greh. Kako se bodo otroci pridno in veselo učili, ako jih nihče k temu ne spodbuja, in ako o šolskih napravah od odraščenih nikoli ne slišijo dobre besede?
Da ljudske učilnice svoji nalogi ne zadostujejo, krivi so 3) sem ter tje tudi učitelji, ako je njih podučevanje pomank-ljivo in premalo vterjeno. Pomankljivo in nevterjeno podučevanje se otrok malo prime, in le prekmali pozabijo , kar so se naučili. „Ne za šolo, ampak za življenje se mora učiti", je že staro pa resnično šolsko vodilo, ktero bi si učitelji morali ve-likobolj, kot dosihmal v serce vtiskati. Največa opovira pa, da ljudske učilnice svoji nalogi še vedno ne vstrezajo, je 4) podučevanje v ptujem jeziku v pervih dveh razredih, s kterim se mali otročiči berž v šolo prišedši že terpinčijo. Kako težko da se malozmožni otroci ptujega jezika vadijo, ko še svojega ma-
ternega dobro ne umejo, mora priznati vsak, kdor ima le zdravo pamet. Otroci se na vso moč davijo s ptujimi besedami in ne razumevši jih, zgube vse veselje do šole in učenja. Koliko veselja pa imajo otroci, kedar berejo vesele domače pesmice in povestice, ter se vadijo v gladkem, domačem govoru in spiso-vanji, mi ni treba praviti. Dokler se ne bodo tedaj naše domače učilnice prestrojile tako, da se ne bode naša mladina že v pervih letih terpinčila s podučevanjem ptujega jezika, kakor vidimo to tudi pri Nemcih, Lahih, Francozih in drugih izobraženih narodih, dotlej ne bodo tudi naše učilnice nikakor zadostovale svoji nalogi. Ne vpregajte tedaj malih še nezmožnih olročičev prezgodaj v ptuji jarm, ampak učite jih raji domačih lahko umevnih reči; požlahtnujte mlada serca in vadite jih, da bodo ljubile vero, deržavo in dom, in otroci vam bodo radi hodili v šolo, vas bodo spoštovali in ljubili, ter se vas ne bodo bali, ker bodo vidili, da ste jim domači, ki po očetovski za nje skerbite. Na taki podlagi bomo imeli v nekaj letih ves drugačen narod, ki bo rad pripoznaval, da so ljudske učilnice naj potrebniši zavodi občnemu družinskemu življenju, in tudi šole bodo potem lahko izverševale svojo težavno nalogo, ako bodo bolj domače, kakor pa dosihmal. — Vsakdo ve dobro, da se v naših učilnicah še zmiraj dokaj časa potrati s tako imenovanimi potrebnimi vedami, ktere pa najpotrebniše domače nauke izpodrinejo in tako velikokrat otroci zapustivši učilnico od vsega pod-učevanja v šoli prav malo, ali pa še celo — nič ne odnesejo. V šoli naj bi vedno veljale besede: „Malo pa dobro — potrebno pred koristnim. Pred vsem pa je potrebno, da izredimo dobre in pametne deržavljane, prave ne pa mlačne kristijane; koristnih reči, kakor n. pr. ptujega jezika naj se uči tisti, ki ga bode potreboval. Napčno je tedaj, če se otroci preveč terpinčijo s podučevanjem ptujega jezika, da jim tako oterpne vsem drugim najboljšim in potrebnišim naukom, in na vse zadnje prirastejo iz njih sami mlačneži, ki jim ni mar niti dom, niti vera, ker niso se jih učili prav poznavati v svoji pervi mladosti.
Ako vam je tedaj drago, da bi ljudske učilnice svoji težavni trojni nalogi zadostovale, skerbite, da bodo tudi starši prijatelji šol in učiteljev; skerbite, da ne bote mladini kazali slabih zgledov in pa, da bote bolj serce požlahtnovali in domačo mladino domače gojili, nego pa le um s koristnimi vedami izobraževali.
3?omenki o slovenske m p i s n n j i.
IX.
T. „Poviest pismenosti 11 poznaje kod svih naroda samo dvoje pismo, t. j. slikovno (figurativno) i glasovno (fonetično)". — „Toli u Germanov koli u Slovjenov naj milije drvo bijaše b u k v a, iz koje se činjahu pomenuti pruti i daske za črte i rieze , ko što se na njih takodje urjezavahu ovi znakovi. Odavle nord. runstafr - runstab isto je, što bokslafr - buchstab, ko što runa i goth. boka = yp«^« , Iittera. U Slovjenov pako buky-bukvy znamenuje takodje yQantia, Iittera tako, da u torn obziru cr'ty - rezy - buky jedno znamenuju (vid. Rački pis. slovj. str. 44 — 45)".
U. Ali se ne bojiš Jezičnika?
T. Kaj bi se ga bal; sej je to, kar sem doslej povedal, prav lehko umeti.
U. Bukev ali bukva je drevo; knjigo pa imenujemo bukve le v množnem številu: bukve, quia veteres in cor-ticibus arborum, fagi etc. scribebant, pravi Marko.
T. Stsl. buky — k've (čes. rus. polj. buk, buka-va-ev) pomeni a) fagus (die Buche) , b) Iittera (der Buchstabe) , in bukvar' abecedarium, grammaticus; tako tudi rus. in serb.: bukvar (das Abcbuch), bukvarac (der abc Schuler, puer elementa discens), bukvica (azbuka , azbukvica , das Abc, elementa), bukovar (Buchenstab); v množnini je stsl. a) epistola (der Brief, cf. litterae et ypd/^fiat«), b) liber (das Buch). Nsl. bukve: bukvi trub. bukovski jezik lingua latina lex. gr. ytjyog lat. fagus ahd. buoha curt. I. 160. and. bok fagus, liber gotli. boka sg. Iittera pl. liber, epistola ahd. buoh ags. bok. e gerni. nos mutuatos esse et consona k et vocalis u arguunt — piše Miklošič.
II. Bukovski jezik t. j. die Biichersprache, kar pravimo sedaj tudi knjižni ali književni jezik, ne pa lingua latina?
T. Ker je ravno latinski jezik tedaj veljal in slovel v bukvah ali knjrgah, v šolah in vradnih listinah, torej gaje Truber tako zaznamnjal; poznej je bil bukovski jezik nemški tudi pri nas, in sedaj si pomaga slovenski tu in tam v očitne pisma in učilišča ter zahteva tisto veljavo, ktero ima že v domači knjigi.
V. Ktero nm pa še vedno krati nemški - bukovski jezik! Zakaj neki pravi Nemec čerkam ali pismenkam „Buchstaben?"
T. »Auf Buchenstäbe wurden bei den alten Deutschen Zeichen eingeritzt ; diese Stäbe streute man auf den Boden, wie es der Zufall gab, las sie wieder auf, bildete ein Wort daraus und weissagte damit. Daher der Name Buchstaben und lesen«. — (Vid. Bauer Gramm. §. 11.) — Tistega vira so lat. über, lego-colligo, slov. I i s t, bukve, berem - prebiram, in kakor se Latinec in Nemec ne ogiba onih besedi, tako se jih tudi Slovencu ni treba, dasi ravno ne režemo in ne čertamo več z rezalom ili čertalom v bukov les, niti v listje niti v ličje niti v bičje, ampak pišemo s peresom, in če tudi ne tiskarimo več z lesenimi bukovimi paličicami, ampak z železnimi šibičicami!
X.
U. Bukve so nam v sedanji pisavi tudi knjiga, in prav pogostoma rabimo to besedo; ali je pa slovenska?
T. Kniga t. j. kitajska beseda k ing, pravi Safafik (Starož. I, 23.); Rački jo pa vendar razlaga slovenski, češ, da pomeni iz k' n — k o n — k u — : «) kovati, ß) rezati, tvoriti reze, čerte , slike, obraze v les, kakor Iitv. kun-as zna-menuje obraz, telo (cf. Hanuš). „Odavle imali bismo čr'ta, reza, buky, k'niga, četiri rieči za isti pojam" (Pis. slovj. st. 48.)
U. V novoslovenskem se piše, kar vem, še le nekaj let; kako je bilo v staroslovenskem?
T. V staroslovenščini je dobro znana , in ima po Miklošiču te-le pomene: 1) sg. et pl. yQ(i[ifia littera; 2) pl. a) scrip-tura, b) liber , c) epistola , d) tabulae , e) ars scribendi. Tako je navadna sedaj menda po vseh jezicih slovanskih. Serb p. pravi: znaknjigu t. j. citati, pisati; diete dati na knjigu t. j. v šolo (zum Studieren), knjigonoša mu je pismonoša (ta-bellarius, der Briefträger), knjižar-gar (librarius, der Buchbinder u. Buchhändler), knjižarnica (officina libraria) i. t. d.
U. Ali ne pišejo eni tudi kniga?
T. Severni Slovani imajo to obliko, južni pa pišejo sploh le knjiga. Staroslovenščina kaže navadno kniga, vendar ni gotovo. Okrog Lutomera pravijo neki kjiga t. j. knjiga (Vid. Glasn. III.) Ker se Slovenci v tem vjemamo z
Jugoslovani, pišemo torej raji tudi mi: knjiga, knjižnik, knjižen, književen, knjižestvo i. t. d.
U. Grajalo se je že, da pišemo nepravilno: „duševna o-mika, književni jezik", od duša, knjiga, namesti: dušna ali duhovna omika, knjižni jezik , ker prilogi iz ženskih imen se ne narejajo na ev, ampak na ni, na, no, izjemši primer-Ijej pri drevesih: lipovo, brezovo, verbovo, murbovo drevo, n. lipa, breza, verba, murba i. t. d. (Vid. Nov. 1862).
T. Res je to, in stsl. ima le knižV scripturae , libri ; k ni ž'ni k' scriba , kniž'stvo scriptura; pa vendar je pomniti, a) kar knjiga pervotno pomeni; b) da so že nekdaj djali bu-kovski jezik (iz buka-va) , c) da Čehi pravijo kniho v na , (knjigovna, bibliotheca), in d) da Jugoslovani sploh rabijo te oblike: knjižan, k n j i ž e v an (literarisch, književne novine Literaturzeitung) , književnik (Literat), književnost (Literatur , t. j. Biicherkunde) , knjižtvo (Literatur t. j. Schriftenthum), in celo književstvo (cf. Sulek).
U. Ali se knjiže»stvo torej ne sme pisati?
T. Kralje»stvo n. navadnega kraljestvo (stsl. tudi kral'-stvo regnum) se da skazati, z vstavljenim o v — ev (v. Ja-nežič §. 256.) p. duhovstvo, sinovstvo, ne pa književstvo. Drugač je književnik, književnost, iz pridevnika književen. Književnik se zove sedaj „Časopis za jezik i poviest hrvat-sku i srbsku i prirodne znanosti" — kterega je na svitlem že II. godina (leto), svezak IV. Časopis je vse hvale vreden.
V. Slava torej v tej reči bratom Hrovatom!
Šolska postava v deželnem zboru.
Posvetovanje o tej postavi je bilo zelo zanimivo, kajti I a. preteč, m. so se želje in misli mnogih sere razodevale in ta seja je bila za adresno debato naj važnejša, kar jih je bilo letos v našem deželnem zbora. Omenjeni predlog je meril na ravnopravnost slovenskega jezika v šolah,4in je v ta namen nasvetoval prenaredbe. Predlog je znan, tedaj ga nam ni treha ponavljati. Častiti čitatelji tudi vedo, da ta predlog ni obveljal. Zaveržen je bil, ker je po mislih nekterih g. g. poslancev nepotreben, še celo škodljiv za deželo. —
*) Tukaj pa ne hvalimo presilnega krika, s kterim se galerija vdeležuje razprave; g. g. poslanci niso glediščni igravci; takošen krik obtežuje g. g. poslancem njih težavno službo, in strasti se še huje vnemajo, ker stranka stranki očita, da si je poslušavcev najela i. t. d.	PiS-
Kam pa meri ta predlog? Na ravnopravnost. Tedaj je tudi ta nepotrebna in škodljiva. To je jedro vse razprave. — Ko so narodni g. g. poslanci visoko vlado vprašali, zakaj po vradnijah ne pišejo slovenskemu ljudstvu v domačem jeziku, je odgovorila vlada po svojem zastopniku: „To se nekoliko godi, sploli pa ni mogoče, ker ni sodnikov in perovodjev za slovensko vradovanje". Narodni poslanci tedaj tir-jajo, da naj se v kranjski deželi šole tako osnujejo, da se bota učila oba deželna jezika, in sicer tako, da bo prihodnjič mogoče po slovenski vradovati. Vlada pravi, da nima nič zoper izobraževanje slovenskega jezika, ker tudi ona želi ravnopravnosti po šolah, a kako se to izpeljati more, spada v njeno oblast. Tako imenovana nemška stranka pa pravi: „Tega nikakor ne; blagostanje in sreča v deželi ste v nevarnosti, učenost bo škodo terpela, že dosti in še preveč se je privolilo Slovencem, čas je, da se temu ustavimo".
To je jedro vsega, kar se je govorilo in zagovarjalo od obeh strani. —
Vse, kar se je slišalo iz nasprotnega tabora, smo že večkrat slišali in v raznih nam preprijaznih (!) listih brali — slavo nemške omike in duševno siromaštvo slovenščine — neobhodno potrebo, da se zgubi in se vtopi mali narod slovenski v nemškem — grajanje in natolcevanje narodnih poslancev, kakor mož, ki se ne ravnajo po željah in potrebah slovenskega ljudstva, temuč zgolj po svojih idealih in praznih sanjarijah, ktere se nikdar spolniti ne morejo.
i. Slovenskemu narodu očitati njegovo nevednost in sirovost, pa braniti in zapirati mu pot, jemati mu edino mogočni ključ do omike, to ni ljubezen do naroda; kdor tako ravna, ni prijatelj narodov, nima prave poštenosti, drugače govori, drugače pa ravna, in za takošno djauje ima Nemec prav dober pregovor: „Kdor terpi škodo, zaničujejo ga".
3. Volja cesarjeva in beseda iz visocega prestola izgovorjena se glasi: Ravnopravnost narodov, enaka bremena, enake pravice. Narod živi po volji božji in cesarjevi v deželi, dosihmal še ni tako opešal ali spridil se, da bi bil obsojen k poginu, tedaj ga tudi vi — ki hvalite svoje izobraževanje, nikar ne pogubljujte; privoščite siromaku drobtinic od bogatinove mize, in ne jemljite ali kratite mu njegovih pravic! Slovenec se je veliko od Nemca naučil, Nemec pa od druzih narodov; omika in učenost je za narode in ljudstva; en narod je v teh, drugi v drugih rečeh izversten; ta jezik ima te, drugi druge prednosti. Nemški jezik je evropejski, govori ga nad 40. milijonov ljudi, radi se ga učimo in se ga bomo tudi zanaprej učili, tega tedaj nikar ne branite in ne zagovarjajte in potrebe nikar ne povdarjajte, tega mi ne napadamo in ne tajimo, a ni mogoče, da bi se ljudstvo sploh obeh jezikov učilo, tudi večina naroda ne potrebuje ino-stranskega jezika; vsakemu pa je desna roka bolj pripravna od leve, tedaj jo tudi večkrat rabi. Ko bi, postavim, kakošen rokodelec, ki se v domači pouemčevavni šoli *) ničesar ni naučil ali prav za prav
Kakoršne so bile nekdaj povsod.
naučiti ni mogel, naučil se med Nemci njihovega jezika in poštenega rokodelstva, prišedši v domačo deželo ptuje hvalil, domače grajal, bi mu nihče toliko ne zameril, — ako pa učeni gospodje ali še celo literati, ki vedo, čemu so vede in učenosti, in poznajo pot do omike, resno terdijo in zagovarjajo, da se narod mora poptujčiti, sicer ni sreče in blagostanja zanj, kdo jim bo verjel, da res kaj tacega mislijo ali verjamejo! sleherni ve, da njih ne vodi lastno prepričanje, temučodpoti, ktero so nastopili, se ne odvernejo, strast in maščevanje jim ka-žete še daljuo pot. Ravno toliko vredno je vgovarjanje, če se bodo iskali učeuiki po jezikih in ne po učenosti. Slavjanski svet je imel v vseh dobah dosti učenih mož; veliko njih je slovelo v nemški literaturi, sedaj bi se pa za 3 gimnazije in eno realko ne dobilo sposobnih mož! Tudi tega nihče ne verjame, kdor količkaj ve, kako je po svetu.
Narodni poslanci se ne ravnajo po željah ljudstva, ktero jako čisla in obrajta nemški jezik, in pošilja otroke v šolo, da bi se ga naučili. Poslednje je čisto resnično, in tega tudi nihče ne taji. Kmet čisla nemški jezik, ker njegov jezik ne velja po pisarnicah; dajte mu v roke slovenska pisma, potrebe ne bo več; vradniki so zavoljo ljudstva, pa ue ljudstvo zavoljo vradnikov; to spozna tudi vlada, in hoče vpeljati deželne jezike po pisarnicah. To pa naj hujše bode tiste, kteri so v pervi versti poklicani, da spolnujejo vladine ukaze, a nasprotujejo iz sebičnosti in samopridnosti. Nemški jezik je potreben obertniku in tergovcu, da si ložeje služi svoj kruh in dalje po svetu pride; tedaj se mora, kakor hitro je mogoče, podučevanje vtem začenjati. To po pravici rečeno, je bolj resnično od vsega, kar se je povdarjalo, in v tein smislu je tudi iderska srenja prosila, naj ostane na njeni glavni šoli tako, kakor je bilo. Naj poprej moramo omeniti, da se samo v šoli nihče ne nauči do dobrega ptujega jezika. Prašajmo tega ali unega, kako se je nemškega jezika naučil, in zvedili bomo, da je prišel med nemške družine, in tako se je naučil nemški. Te okoliščine se tudi sedaj ne bodo premenile. Kdor pa kterikoli jezik slovniško ume, se hitro nauči ptujega. Dokler smo imeli čisto nemške šole, se večina otrok ni naučila ne nemškega, ne slovenskega jezika, tukaj govorim le od glavnih šol. — Odkar se po šolah nemški jezik na podlagi maternega jezika uči, se otroci veliko bolj temeljito nemškega in tudi nekaj slovenskega jezika nauče. *) Predlog pa nasve-tuje, da bi se pervi dve leti podučevalo le v maternem jeziku.
Tu se pa vriva misel, ali bodo se otroci toliko nemškega jezika naučili, kolikor ga jim bo treba za višje šole, kolikor ga jim bo potreba, da si bodo svoj kruh služili. Pervo vprašanje je rešeno v na-čertu za realne šole in gimnazije, ostane še drugo vprašanje. Kar se tega tiče, nas pa skušnja uči, da večina otrok ubožnih staršev ne pride do 3. malokdaj pa do 4. razreda glavnih šol, in potem se gredo učit kakega rokodelstva. Takošni topoglavi ali zanemarjeni otroci o-
*) Vzrok pa, da se učenci v ljudski šoli ne nauče dovolj slovenskega, je naj več 1) da manjka za ta nauk potrebnega časa in Z) da imamo za to premalo sposobnih učiteljev.	pis.
3
stajajo v 1. ali 2. razredu po več let. Komaj da poznajo slovenske čerke, imeli bi se učiti nemškega braiija, to pa presega njih moči in od leta do leta zaostajajo. Bolj obdarovani in pridni otroci pa se bodo v 3. in 4. razredu glavnih šol, rekel bi, toliko nemščine naučili, kolikor je bodo potrebovali, in po okolnosti se v nji dalje urili, — sla-b£jši otroci se bodo pa vsaj v maternem jeziku naučili brati, pisati in številiti. — Koliko bo nemščina pri tem škode terpela, se ne more tako na tanko in gotovo izšteviliti, kakor da je 2 X 2 = 4. Od kod pa pride, da imajo nekteri gospodje, kar nemščino zadeva, tako tanko vest in toliko skerbi za ljudstvo, da jim je še vse premalo nemščine po šolah, ker je vendar očitno znano, da poneinčevavne šole narodu kar nič niso koristile, da je narod v naj potrebnejših rečeh ostajal brez podučevanja in tako zaostajal za svojim sosedi. Ta ljubezen in skerb je sumljiva in javaljne izvira iz čistega vira; narod, večina naroda je, za kterega je pervo skerbeti po nižjih šolah; narod ostaja v deželi, njemu so drugi nauki potrebnejši od inostranskih jezikov.
Poslanec g. Dežman je rekel, da hoče tej oglajeni frazi krinko z lica potegniti, a mi mislimo, da so si gospodje poslanci zagovorniki nemščine sami sebi šemo z lica vzeli. Se odmevajo po dvorani deželnega zbora besede, ktere sta govorila g. g. poslanca grof Auers-perg in Dežman za povzdigo šolstva in ravnopravnosti jezikov v deželi in sedaj — Kaj slabo se je vjemalo, ko je ravno poprej poslanec g. Kromer duhovščino napadal, ker je katoliška, in nemškutarska noče in po svojem namenu tudi ne sme biti, poslanec g. grof Auersperg pa je rekel, da se je — se ve da v naj žlahnejšem pomenu — še vse premalo ponemčevalo. Kaj se to z drugimi besedami pravi, kakor: poprimite se nemškega jezika, potem bote učeni, omikani, požlahnjeni, sicer pa ostanete siroveži. Ali je g. Kromer tudi iz prepričanja ali iz lastne skušnje govoril, ko je rekel, da so svetinje po ozarah pobirali in iz plota si križe lomili! Sicer je že gospodu poslancu nekdo povedal, da bi bilo bolje, ko bi po cesarjevih besedah za ravnopravnost skerbel; gospodu deželnemu sodniku pa taka odkritoserčnost slabo pristuje. Njih veličanstvo so poklicali deželne zbore, da bi se posvetovali o postavah, deželi koristnih. Namesti tega pa se dragi čas trati s prepiri in z osebnostimi „et peccatur extra in intra muros Iliacos", ljudstvo zgublja vse zaupanje do takošnih zborov, ker se ne posvetuje o bla-gru dežele, marveč se strasti rede in goje. In od takega deželnega zbora tudi ni pričakovati, da bi bil kdaj slovenskemu narodu bolj pravičen. Slovenci pa zaupamo visoki vladi; dala nam je več, kakor je bilo zopernikom ljubo, in nadjamo se, da bo sčasoma dala nam vsega, česar je obljubila vsem narodom mnogojezične Avstrije. M. Močnik.
V „Tagespošti" beremo od besede do besede tako le: Iz Celja 12. svečana. Naša srenja se je že večkrat pritoževala zavoljo slovensko - nemških šolskih "knjig, ktere se rabijo na tukaj-
šnji glžvni soli; od druge strani se je pa tudi zahtevalo , da naj bi bili učeniki glavne šole tudi zmožni, podučevati v slovenskem jeziku, ker to tirja enakopravnost jezikov. V obojem oziru smo dobili sedaj vladini ukaz. C. k. ministerstvo je dne 15. piosenca t. I. za prihodnje šolsko leto odpravilo več šolskih knjig tukaj navadnih, med temi pa posebno praktično slovensko-nemško gramatiko, ktera, zahtevaje toliko zapletenih namenov zares ni dosti praktična, in ker drugega pripomočka ni bilo, priporočilo je za slovensko - nemški poduk dvojezično malo berilo in druge starejše šolske knjige. Ta ukaz je naznanilo e. k. deželno poglavarstvo knezo - škofovemu lavan-tiskemu ordinariatu (?), in je ob enem tudi poprosilo, da naj učiteljem glavne šole dalje ukaže, česar je namenu pripravnega, in resno zahteva. da naj se učeniki, kteri ne znajo slovenski, v kratki dobi lega nauče***), kajti razume se, dale takošni učeniki, kteri znajo nemški in slovenski jezik, morejo s pridom rabiti nove šolske knjige.	M- Močnik.
Iz Ljubljane. Ravno kar smo dobili iz Praga 3. I. g. Gerbičeve „Lire S ionske", ktera ima (J prav vgodnih napevov: dva „na slavo sv. Cirilu in Metodu", „sv. Jožef", „žalostna mati božja", „terpljenje Jezusovo" in „oznanjenje Mariji4*. Pervi list pride kmali na svitlo.
Imenik p. n. g. naročnikov: 74. Kašpar Lešnik, učitelj pri sv. Marjeti pri Pesnici. — 75. I. Poč, bogoslovec v Ljubljani. — 76. Andrej Zni-darčič, duh. pomočnik v Kobaridu. — 77. O. Zofron Merk, gvardian v Mar. Nazaretu na spod. Štajerskem. — 78. Dr. Jože Muršec, učitelj veroznanstva v Gradcu. — 79. Anton Blagne, oskerbnik v Rakovniku. — 80. Pfarramt St. Georgen. — 81. Avgust K. Pugel, učitelj v Gradcu. — 82. Edvard Polak, dekan v Leskovcu. — 83. Janez Lukan, učitelj v Morobici. — 84. Čitavnica v Ljubljani. — 85. Dr. Anton Jarc, prost in c. k. šolski svetovavec v Ljubljani. —
*) Slovensko - nemška gramatika ni praktična temu, kdor je ne razume. Kdor je pa ne razume, kaže, t. da ne ve , kako se v novejši dobi jezikov učimo ; 2. ne razume slovenskega jezika. Kaj čuda, da knjig, ktere primerjajo nemški in slovenski jezik, ne razume; kar pa človek ne ume, to pa njemu ni koristno, to napada, ker noče spoznovati svoje nevednosti in nezmožnosti.
Iz teh vzrokov to gramatiko od več strani napadajo. Kdor pa mirno in pravičnoprevdarja, spoznati mora, da namenu, kakoršnega so imele in ga še sedaj imajo glavne šole po slovenskih krajih, bolj pripravne in vgodne knjige nismo še imeli, in če se ta enostransko odpravi, drugo pa ostane vse pri starem, gremo rakovo pot. Učenikom, kteri ne znajo slovenskega jezika, ni le samo praktična slovensko-nemška gramatika, temuč vse slovenske knjige tern v peti, zadovoljni bi bili ta čas, ko bi se vse odpravile. Ker pa vendar sedanji čas tirja, da se uči slovenski jezik, in jim tudi vest pravi, da niso šole zavoljo učenikov, temuč učeniki zavoljo šol, pa napadajo Slovence in njih jezik, agitirajo, denuncirajo, kar koli morejo, po prislovici: „Odisse, quem laeseris".
**) To bi bilo pravo, in potem bi pa tudi nehalo vse grajanje slovenskih šolskih knjig. Naj veljavnejši zoperniki slovenščine so vradniki in učeniki. Ko bi se tem in unim pristavil obrok, do kterega bi se morali učiti slovenskega jezika , vso drugo pesem bi potem peli. Ti in vsi tokošni so zoperniki slovenščine exoffo. Ta služba pa ali vrad, kteri jim to nalago, je njih zložnost in sebičnost. In dokler bojo prašali take možicelne, je li mogoče slovenski pisati, dotlej se bo govorilo: „Ni mogoče". Komur pa ni mogoče, naj pa gre rakom žvižgat.	pi».
:
86. Janez Pečar, kurat v Colu. — 87. Andrej Legat, učitelj v Zagorji. — 88. France Ksav. Lesjak, učitelj v St. 11 j i pri Svarcensteinu. — 89. Ivan Cetelj, učitelj v Gradu. — 90. Gabriel Postružnik. izgledni učenik v Lotmerku.
—	91. Lovrenec Arko, učitelj v Sodražici. — 92. Matevž Svetličič, korar v Ru-dolfovem. — 93. Anton Bezeg, učitelj na Gočah. — 94. Anton Krašovfc, učenik v Cerknici. — 95. Peter Hitzinger, dekan v Postojni. — 96. Jože Po-tokar, učitelj v Mokronogu. — 97. Simon Lomšek, učitelj v Cerkljah. —98. Jakob Setničar, učenik vŠturji. — 99. Martin Repič, učitelj pri sv. Miklavžu pri Lotmerku. — 100. France Pfeifer, učitelj na Goričici. — 101. Juri Tutek, dekan v Slovenskih goricah pri sv. Lenartu. — 102. France Šrol, duh. pomočnik pri sv. Lenartu v Slovenskih goricah. — 103. Janez Jager, učitelj pri sv. Lenartu v Slovenskih goricah. — 104. Peter Kovačec, učitelj pri sv. Trojici v Slovenskih goricah. — 105. Anton Kostanjšek, učitelj v Šentilnu. — 106. Anton Ko-šutnik, učitelj v Št. Petru. — 107. Ignac Križman, učitelj v Dornbergu pri Gorici. — 108. Čitavnica v Gorici. — 109. Lovre Rožman, duh. pomočnik v Starem tergu. — 110. Simon Vovk, dekan v Radolici. — 111. Valentin Lah, duh. pomočnik v Radolici. — 112. Jožef Raktelj, učitelj III. razreda v Ribnici. — 113. Juri Urbas, duh. pomočnik pri sv. Jurju na Šavnici. — 114, Dragotin Sau-perl, duh. pomočnik v Laškem tergu. — 115. Miha Teran, učitelj pri sv. Petru v Žicah. — 116. Ignaci Holzapfel, dekan v Ribnici. — 117 Anton Lesar, c. k. profesor in katehet v viši realki v Ljubljani. — 118. Janez Kunavar, zlatar v Št. Vidu pri Ljubljani. — 119. Luka Knific, učitelj v glavni šoli v Teržiču. — 120. Jakop Ukmar, učenik v Mošnjah. — 121. Glavna šola v Ipavi. — 122. Jože Traven, učitelj v Naklem. — 123. Čitavnica v Ilir. Bistrici. — 124. Janez Rozman, ravnatelj mestne glavne šole pri sv. Jakopu v Ljubljani. — 125. Dr. France Močnik, c. k. šolski svetovavec v Gradcu. — 126. Lovre Herg. župnik v Lem-bahu pri Mariboru. — 127. France Verlič, duh. pomočnik v Lembahu pri Mariboru. — 128. Dr. Leo Vončina. c. k. profesor bogosl. v Ljubljani. — 129. Jožef Kolarič, duh. pomočnik v Kostrivnici. — 130. Čitavnica v Mariboru. — 131. Juri Klančnik, duh. pomočnik pri sv. Martinu na Polki. — 132. Anton Pirš, učitelj na Vranskem. — 133. Tonej Štuhečev, učitelj v Slov. Bistrici. — 134. Pavel Zore, učitelj v Križali poleg Teržiča. — 135. Božidar Burčar, duh. pomočnik v Rušah. — 136. Jožef Vraz, duh. pomočnik na Vurmbergu pri Ptuji.— 137. Jakop Jevšek, učitelj na Premu. — 138. France Govekar, učitelj na Igu. — 139. France Lunder, podučitelj na Igu. — 140. Jožef Poklukar, fajmošter v Št. Vidu. — 141. Matija Hudovernik, učitelj na Doljih. — 142. Čitavnica v Celji. — 143. Janez Zdolšek, zgledni učitelj pri Novi cerkvi. — 144. Avgust Adamič, učitelj v Starem tergu pri Ložu. — 145. Učilnica v Marenberzi. — 146. Anton Jereb, učitelj v Knežaku. — 147. Srečan Pire, učitelj v Jelšanah.
—	148.. Adalbert Candolini, c. k. okrajni adjunkt v Kostanjevici. — 149. France Teran, duh. pomočnik na Staradu. — 150. Janez Novak, učitelj pri sv. Martinu zraven Slov. Gradca. — 151. Alojz Sernec, učitelj pri sv. Andražu v Slov. goricah. — 152. Simon Ješovnik, podučitelj pri sv. Rupertu na Goriškem. — 153. Matevž Rajšp, učitelj pri sv. Jurju na Slov. goricah. — 154. Franje Sija— nec, učitelj v Št. Barbari blizo Černjeka. — 155. Lavrenci Serajnik. fajmošter na Žili. — 156. France Elar, učitelj na Žili. — 157. Scliuldistricts-Aufsicht in Rohitsch. — 158 Dr. J. Dobrila , biškup v Poreču. — 159. Martin Ivanec, dekan v Smarji na spodn. Štaj.—160. Čitavnica v Sevnici. — 161. Jožef Stare, filozof v Pragi.— 162. Gustav Grossmann, učenik vOspi. — 163. Janez Ed. Borštnik, učitelj na Blokah. — ~164. Anton Pintar, fajmošter v Zalem logu. — 165. Janez Škofic, župnik v Suhoru. 166. — Anton Rejec, dekan v Vidmu.
Listnica. G. J. M. v V.: Smo poslali, kakor ste naročili; poprašajte na pošti „Wuchern"! G. J. C. v G.: Zavoljo „Babičke" pišite g. Janežiču v Celovec!
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Natiskar in založnik:
Jož. Rudolf Milic.