Leto VIII. Številka g. SLOVENSKI PRAVNIK. Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani. Odgovorni urednik: D?j: Danilo Majaron. V LJUBLJANI. Natisnila »Narodna Tiskarna". 1892 VSEBINA. —— 1. Dotike prava in naravstva (Konec.)......... 2. Dr. Fr. Oblak : 0 razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov (Konec.)............ 3. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo: a) Kdo določuje deleže posameznih družbenikov, katere morajo ti plačevati družbi?........ b) Posest ni motena, ako po nehanji vkupne pašnje goni upravičenec živino i nadalje čez služno zemljišče. Rok 30 dnij za vložitev tožbe poteče od dneva dobljene vednosti o motitvi, tudi če motitelj ni znan. c) Kdor ima naslov do posesti, ne sme, če posestnik ne privoli, sam si lastiti posesti, nego mora je preje zahtevati s tožbo.......•...... d) Donesek k dv. dekretu z dne 22. junija 1836, št. 145. zb. pr. zak. Ali je ustaviti eksekucijo do konca opozicijske pravde pod pogojem, da eksekut položi kavcijo za možno škodo eksekventovo ?....... e) Je li 30varuh odgovoren za troške, narasle v pravdi, ki se je vršila na njegovo prigovarjanje? . . . . 4. Iz upravne prakse: «) Kako je kolekovati posestne pole, ki se dobivajo pri c. kr. davčnih uradih? ......... b) Dokler ni sodniške razsodbe, ki izreče naveljavnost kakega pravnega opravila, tako dolgo je za dolžnost plačevanja pristojbine brez pomena, ima li listina za „vtoževanje" potrebno obliko ali ne...... 5. Razne vesti................. SLOVENSKI PRAVNIK št. 9. Dotike prava in naravstva. 5. Pravna kazen. (Konec.) Tako torej biva neko poravnanje pravno, po katerem se v namiselnem (idealnem) pomenu da popraviti družbinska škoda v najraznejših podobah. Zvršitev ni vselej gotova, poskušanje pa je vedno in vselej možno in pri visoki veljevnosti te kazni nujno potrebno, ako sploh hoče pravo veljati za več, nego biriško zvrševanje danih zakonikov in kazenskih postopnikov. In jed-naka je z drugo vrsto kazni, s čuvanjem, katero se — vedno z naravstvenega in ob jednem pravnega stališča smatrano — zvr-šuje na dva načina, naravstvenim poboljšanjem in obla-ževanjem prestopnika in pa njegovim o kov ar j enj e m. ven-der pa tako, da se oba načina kaznovanja vršita vspored in družno. V istino pa se naj tudi čuvanju poravnavanje pridružuje. To je po smislu naravstva, katero se v tem veže s pravnimi nazori. Tedaj, da se izrazim čim jasneje: ne čuvati brez poboljševanja, niti čuvati in poboljševati brez poravnavanja! Poravnavanje in čuvanje je čisto družbinska svrha, a poboljšavanje — to je samo naravstvena svrha kazni. Iz tega pravnega, a z naravstvom tesno zvezanega nazi-ranja kazni izhaja, in to vsak pravnik brž zaglavlja iz prejšnjih dovodov, da smrtna kazen nima prostora med kazenskimi oblikami. Ali počasi s tem zaglavkom! Res, da pri tirjatvi po-boljšanja in poravnavanja poleg čuvanja smrtna kazen nima umstvenega (logičnega) prostora, umstvenega pravim, a ima ga v pravnem t. j. v družbinskem oziru, ako naglašam pojem prava kot družbinske t. j. v prid družbe vstvarjene naredbe. Se ve, to bi se najbolj gladko čuvali prestopnika, ako bi ga obesili ali mu pa glavo odsekali! Ali o smrtni kazni hočem govoriti v posebnem poglavji. 17 Dotike prava in naravstva. Svrha čuvanja zadeva samoohrambo družbe, katere obstanek po zločinstvih trpi. Družba je tudi oseba in ima do svojega bitja iste dolžnosti, kakor pojedini družbenik. Za najbolje sredstvo, rekli smo gore, k začuvanju bodočih zločinstev pa je smatrati naravstveno poboljšanje krivca, tako da ta izpreobrne svojo zlobnost v boljšo voljo. Boljšega pomočka zoper zločinstvo ni, nego popravljena volja, volja k dobremu. S samimi vnanjimi sredstvi se ne da delovati na človeško pomišljevanje, na človeške odločbe, sploh na duha in voljo človekovo, sosebno pa ne na dejanje njegovo, nego samo, če se mu zboljšuje njegova volja po odgoji, besedi in modrem ravnanji z njim. Tudi je človek tako svobodna in samovoljna stvar, da, dokler mu ne moreš svobode odvzeti — in kolikim se to da? — dotlej tudi ne moreš zaprečevati njegovih del in dejanj. Vrhu tega je človek tako porabna stvar, da mu ni para na zemlji. Ni li škoda za družbo, tako zametavati in uničevati rabno orodje, kakor je nekdanje pravosodstvo delalo, ki je na kupe ljudij prosto poza-tvarjalo v temnice in podzemske kleti? Zato je čuvanje samo v zvezi s poboljsevanjem in popravljanjem prestopnikov po smislu kazni, samo po sebi je pa le polovično kazensko sredstvo. V podobi poboljševanja se kazen izpreminja v odgoje-vanje ali v naravstveno poboljšanje. Saj namen kazni ni samo obramba prekočutnega in namišljenega prava, kar se nekaterim pravnikom ljubi, nego samoohramba družbe in ob jednem izpolnjevanje naravstvenih načel, namreč izpolnjevanje dolžnostij družbenikov nasproti svojim tovarišem, in takšen tovariš je tudi prestopnik, katerega ne sme družba prepuščati svojemu zlu, nego ga mora povračati v svoje krilo in v svojo sredo, iz katere se je vedoma ali nevedoma izgubil. Da je to jedino pravi način kazni, to potrjuje najbolje izkušnja. Res je, da so med prestopniki tudi nepoboljšljivci, tako zvani „navajeni zločinci", pri katerih je vsak poskus bob ob steno (Holtzendorff: Das Verbr. d. Mord. str. 180 d,); a prezirati ni smeti jako številnih slučajev, da so se poboljšali največji hudodelniki. Iz tega izhaja, da so poskusi poboljšanja potrebni ali vsaj popolnem opravičeni. (Holtzendorff to dokazuje na podlogi Mittermaier-jevih in Hetzel-novih podatkov: ibid. str. 356 opom. 80). Ako pa rečena istina velja, da se je pri tolikih in tolikih prestopnikih poboljšanje doseglo, 259 tedaj mora načelno nasprotovanje mnogih pravnikov omolkniti (v pravnikih prevladujejo namreč staro ukoreninjeni nazori o kazni, kar se ne da utajiti po Holtzendorff-ovem mnenji). Da se bode z dovrševanjem čuvanja in njegovih sredstev, katera se vedno bolj množe in dopolnjujejo, dosegal v resnici blagi namen kazni — čuvati — še bolje nego do sedaj, o tem daje novejši pospeh umetnosti in obrtnosti jasnih dokazov. Narav prestopniška ni v ničemer različna od navadne človeške naravi. Popolnem neznanstveno in krivo je mnenje, kakor bi „narav prestopniška" nepoboljšljiva bila s prvega početka in v naravstvenem pogledu neozdravna. Ne; prestopnik je človek kakor vsak drugi, kateri samo, jednako nagibajoč se k zlu in jednako slab glede blagega, ni došel v tako neugodne okol-nosti, da bi v zanjkah pregrehe in v pasteh zločinstva bil obtičal. Premišljujoč človeško narav — stvar, kateri nobena v znanem nam stvarstvu ni jednaka ni po dobrem, ni po hudobnem — spominjam se nehote besed Sekspirovega Hamleta: „Pojdi v samostan, Ofelija; čemu si hotela biti roditeljica grešnikov ? Jaz sam sem še dokaj pošten; ali vender bi se obtoževal takšnih rečij, da bi bolje bilo, če bi me mati moja nikdar ne bila povila. Jako gizdav sem, poln osvete, poln častilakomnosti; potem je več prestopkov v meni, čakajočih samo na migljaj, da se prikažejo, nego imam pomislij v glavi, da jih ponimam, nego imam domišljavosti, da jim dam oblik, ali pa časa, da jih zvršim. Čemu bi dečki, kakeršen sem jaz, lazili mej nebom in zemljo? Mi vsi smo zlobneži od prvine, vsi; nobenemu ne upaj! Idi na ravnost v samostan!" — Da, trdimo celo lahko, da so hudodel-niki, kateri so v svoji duši okusili ves pekel zločinstva, resnemu poboljšku pristopnejši nego ljudje, ki žive v jeden dan, brez pravega razuma, ne da bi vedeli, kaj je pravo, kaj je krivo, a so samo tako srečni, da ne zabredejo v izkušnjavo in v pregreho. V dokaz poboljšljivosti zločincev navaja Holtzendorff tako zvano „samokaznovanjea, da se prestopniki odpovedajo samovoljno odpustkom kazni in si nalagajo celo večjo kazen (ibid. str. 176). Dostikrat so zločinstva znamenja časa, in vsa smer pokolenja človeškega ali vsaj pojedinih vrst družbe je nagnjena v nekatere stanovite pregreške, za katere samo zopet pojedinci 17* 260 Dotike prava in naravstva. pokoro delajo, tako da se v omejenem smislu in pojmu zločin-stva lahko trdi: nekateri hudodelniki so žrtve občega nagibanja družbenikov v nekatere časovne pregrehe. Pri nekaterih zlo-činstvih se pokaže, koliko zlobnega netiva hrani družba v sebi Ni li bil Katilina izrod in prikaz časa? Iz te dogodbinske istine dušeslovne naj pravna znanost izvaja dobrih naukov; a tudi vsak posamnik naj se ogleduje v takih žrtvah, kam da vodi nebrzdani nagon, kam da nagnjenje, kam slaba volja, sosebno pa popustnost nasproti časovnim boleznim duha občečloveškega ali vsaj katerega družbinskega! To s p o z n a nj e, da se namreč porajajo hudodelstva dostikrat iz občega duha, iz okolnostij in raznih vnanjih vplivov, odkoder srkajo svoj početek in svojo zrelost, bilo bi pri jasnem razumu družbenikov krepkejše in močnejše sredstvo proti zlom, nego vse pretnje; v takem spoznavanji tiči pravi lek proti zločinstvom. Zločinstva so torej znamenja naravstvenih bolez-nij družbinskih, kakor posamniških. Njih število zdaj raste, zdaj pada, in po upotrebljevanji kaznij se da ta rast in to padanje zasledovati v številkah. Zmanjševanje števila kaznij znači torej pojemanje prestopkov in zločinstev in zato tudi po-boljšek družbinski, torej tudi pomikanje družbe iz nesvobodnosti k svobodnosti naravstveni, ali, kakor se Ihering izraža: padanje števila kaznij pokazuje „napredek človeštva od divje strasti in osvetnosti k zmernosti samovladanja in pravičnosti" (Ver-mischt. Schrift. st. 158). Takšen napredek pa gotovo ni samo sad rastoče razumnosti in naobrazbe, nego tudi, in to ne v ne-mali meri, plod razumnega upotrebljevanja pravnih kaznij. To pa dokazuje ob jednem, da kazen ni, kakor je še Anselm pl. Feuerbach menil, prosto „zlo" (Glaser: Gesam. ki. Schrift. I. st. 36), nego v resnici dobrotstvo, in da zato" pravnega kaznovanja ni jemati v drugem smislu, nego kot odgojevanje k poboljšanju tako zvanih, a čisto krivo imenovanih „nepoboljšljiv-cev" t. j. prestopnikov. Da v to ne silijo samo družbinski in naravstveni, nego tudi gospodarstveni oziri, ker je namreč človeško glavnico sadunosno upotrebljevati, to naj samo mimogrede še dodenem. Ako se nekateri ljudje, katerim se ta popolnem naravstveni pojem kazni nikakor ne more prikupiti — in dobro vem, da na- Dotike prava in naravstva. 261 ravstveno stališče sploh, pravnikom pa še posebej ni priljubljeno — ako, pravim, se ljudje zopet povprašujejo: kje pa je „neugodno čustvovanje", to spremstvo „kazni", ki je vender-le nekaj čeloma različnega od „odgoje" — potem jim tudi na to vprašanje rad v pomirljivem smislu odgovorim. Ta „neugodnost" tiči v telesni nesvobodi, katera je uže sama kazen nad vsemi kaznimi. Ra-zun smrtne kazni je menda težko da kateri način kazenski menj ugoden, nego je telesna nesvoboda, ker je v nesvobodnosti naj-krepkejši nagon človeškega sestava, volja, zvezana in za časa uničena. Porogljivci sicer niti nesvobodnosti ne hote smatrati za pravo kazen, ter jo imenujejo „deklo za vse kazni"; a takim bi se dalo odgovoriti, da potem tudi svobode ne umejo prav ceniti, katere ne smatrajo samo „domišljavci", kakor na pr. Rousseau, za najvišje dobrotstvo človeško, nego tudi prav resni in prav trezni ljudje, kakeršni so na pr. Angleži, katerim krajšanje svobode velja za največji prestopek zoper družbo in poje-dinca. Naj le neverneži pogledajo na grozovite nasledke, katere prinaša kazen čuvanja pravičnemu, a tudi pregrešnemu možu! In kako strašno je stanje človeka v družbi, kateri je bil z ne-svohodnostjo ožigosan, da molčimo o čustvih, katera so ga obhajala mej kaznijo čuvanja! Saj te nasledke lahko opazujemo uže na nemi živali; koliko večje so pa človeške muke, katere živa zavednost še poostruje! — Še nekaterih kaznij nam je na konci omeniti, katerih razpravljanje pa ne spada v okvir našega namena: častne, imovinske kazni in prognanstva. Samo o smrtni kazni naj še izpregovorim v konečnem poglavji. 6. O smrtni kazni. Ako o tej kazni natanje tu govorim, vodi me svrha, da z naravstvenega stališča priobčim nekatere misli, ki so se mi urinile, premišljujočemu predmet. Da to kazen razpravljam v pravniškem listu in ozirom na pravna mnenja, k temu mi daje tudi to poguma, ker „preiskave o tem načinu kaznovanja še nikakor niso naučno dokončane in utrjene." (Holtzendorf: ibid. st. 1 i. d.). Sicer pa bodi povedano, da se to vprašanje ne da rešiti ni z verskega, ni s pravnega, ni s povestničnega stališča, kakor meni Holtzendorff, nego jedino in samo z naravstvenega. 2(52 Dotike prava in naravstva. Poskuša se rešiti tudi s političnega, gospodarstvenega in jia-obrazbinskega stališča; ali kdo bi s teh stališč hotel razreševati takšno, ves život človeški zadevajoče vprašanje ? Glede na strogo povestnično pravo ne bodem razpravljal tega predmeta, o katerem vidim dovolj nanešenega gradiva (takšen pregled, nekoliko starejši, nahajam v Glaserja zbran. spis. I. str. 187 nasl.); meni je najbolj do naravstvenih in pravno-modroslovnih razlogov o tem vprašanji. Jako radostno presenečen sem bil čitaje izpoved nepravnikov, da je smrtna kazen v narav-stvenem oziru popolnem nepotrebna; o tem some poučili spisi Mittermaier-ja, Glasserja, Holtzendorff-a in drugih. Holtzendorff pravi, da je ta kazen prosto „nenaravstvena". (Das Verbr. d. Mordes str. 6.). Gore izrečeno obče mnenje, da je smrtna kazen „n epotrebna", je iz mnogih izjav pravniških razvidno (prim. Glaser-ja ibid. I. str. 186 nasl.). Da sta dva ,,modroslovca" smrtni kazni naklonjena, J. St. Mili in Dav. Strauss, ne pomenja mnogo; Mill-a vsakdor spoštuje kot umstvenika (lo-gikarja), a ne kot modroslovca sploh, ko se je bil izjavil, da Kantovih „kritik" ne umeje; Strauss velja za verskega, nikakor ne za občemodroslovnega mislitelja. Obojih mnenje ostro odbija glede na rečeno kazen Holtzendorff (ibid str. 11.), ki pravi, da teh učenjakov mnenje stoji na „šibkih nogah". Kar se načina (metode) mojega naslednjega dovajanja (dedukcije) tiče, naj omenim, da pojma „kazni" ne bodem znova razpravljal, ker ga smatram za dovolj razjasnjenega. Tudi pri razdelitvi kaznij ostajem, da sta samo dve: kazen poravnanja in kazen čuvanja. Tudi o s vrhi kazni spominam samo to, kar sem uže o tej svrhi povedal, da se je ozirati le deloma na preteklost, bolj na bodočnost, ali točneje: da se je ozirati ob jednem na preteklost in bodočnost družbinskega stanja pred zločinstvom (prestopom) in po zločinstvu (prestopu): nego vsa moja pozornost je obrnena na smrtno kazen ali, rečem bolje, na kazen usmrčenja za nekatere gotove slučaje, v katerih so se zločinstva zgodila. Vprašamo torej prvič takd-le: ali je poleg poravnanja ali popravljanja in čuvanja dovoljena v katerih slučajih kazen usmrčenja? Na to se da obče odgovoriti z naravstvenega stališča: dokler je (tudi namiselno) poravnanje možno, smrtna kazen n i Dotike prava in naravstva. 263 dovoljena; brž ko preneha ta možnost, tedaj je dovoljena, ker pravna kazen, v kateri si koli obliki, ima namen družbo hraniti, ako je družba sploh osnovana na naravstvenih podlogah. Kedar torej po kakem zločinstvu družba kot osebnost ali celota ni v nikaki nevarnosti za obstanek, t. j. dokler je družba brez-dvojbeno takraj nevarnosti in pogibeljnosti za svoj obstanek, dotlej je kazen usmrčenja proti vsaki kazenski svrhi. Čisto nečloveško bi bilo pregrešniku, ki se je zoper družbo vzdignil, jemati časa za pokoro in poboljšanje, ako se to lahko godi brez nevarnosti za družbo. Tudi bi nespametno bilo tratiti življenje človeško tedaj, kedar taka potrata nima nobenega poboljška za družbo. Vrhu tega bilo bi nemodro, druge družbenike po nepotrebni potrati človeškega življenja spravljati v strah; — to je vse proti blagostanju družbe, katere životnost se samo zmanjšuje po takih čustvih. A brž ko prenehajo pogoji, da po zločinstvu družba kot celota ni v pogibelji, tedaj nastanejo nasledki zločinstev drugačni. Kedar nastane za družbo resnična, nedo-mišljena ali dozdevna gibelj, tedaj stopa samoohramba družbe v stanje skrajnega odpora (nothwehr); skrajni odpor pa je prosti prirodni čin, ki ne poznava več naravstvenih in pravnih pomislekov, ker bitje ali bivanje (eksistencija) osebe je pogoj vseh pogojev delovanju umrjočih stvarij. Obramba samega sebe nasproti neopravičenim napadom na život je kot prirodni zakon tako naravstvenega, kakor pravnega pomena, a kdor se proti temu zakonu pregreši, ta je ozire na naravstvo in pravo pustil dalječ za sabo ter se poziva na j edino prirodno premoč. Saj napadši život družbenikov je prestopnik prelomil in prodrl vse zakone naravstvene, kakor tudi pravne, in se postavil izven zakonov. In zato njegovo kazensko usmrčenje, ako je za družbo resnična pogibelj nastala, ni prelom naravstvenih zakonov, vsaj ne nalašč storjeni prelom, a o tem jedinem je v pravu govor. Če je v trenotku za družbo smrtna nevarnost, tedaj ni smeti nikakor nič odlašati. Trenotek smrtne nevarnosti za družbo izključuje ves in vsak odlašek bodočega popravljanja ali pobolj-šanja: tak trenotek sili v brzo in odvažno dejanje, a prav takega dejanja zahteva naravstvo, kateremu svršno in prikladno dejanje velja za krepostno. Torej niti strogo naravstvo, še menj pa strogo pravo ne izključuje nikakor, niti povse kazni usmrčenja. 264 Dotike prava in naravstva. Kateri pa so ti slučaji? — Jeden takih je, kedar se družbeniki z orožjem v roki vzdignejo proti družbi, in jo de-nejo v resnično nevarnost za obstanek. Ako upor obsega samo majhne dele družbinske, pogube za družbo pa ni, tedaj kazen usmrčenja ni opravičena, ker družba ni prisiljena v skrajni odpor. To se da prav dobro razlikovati in presoditi; in ako bi družbinska oblast brez sile hodila do skrajnega odpora, potem je kazniva. Dobro osnovane družbe imajo sredstev in načinov dovolj, da to zakonitim in nepristranskim potem razsodijo in preiščejo. Drugi slučaj nastopa, kedar se vrši izdajstvo pod očmi druž-binskega sovražnika oboroženega, bodi si veleizdajstvom, bodi si pobegom, ako (in to je važno) obstanek družbe po tem pride v resno pogibeljnost, katera tirja silo skrajnega odpora. Tretji slučaj bi bil, če se uspešno naskoči ali ubije družbinski vladar (oziroma družbinski poglavar ali predsednik), v katerem se prikazuje osebnost družbinska. Zgol poskušeno, a nedovršeno usmrčenj e nima za družbo onih nasledkov, katere ima tak dovršeni uboj; zato je nevarnost, da bi družba pri tem naskoku v resnici došla v kolebanje ali celo v pogubo, manjša, in torej tudi kazen manjša. Popolnem zoperno naravstvu, a tudi pravnemu pojmu je usmrčenje vseh in vsakeršnih u sil ni ko v (attentater), brez razlike, ali je družba v resnici došla po njih v pogibelj ali pa poglavar družbe v smrt. Kdor življenje družb z ostrim očesom opazuje, temu se brž usili velika razlika v posledicah krutega ali modrega ravnanja z usilniki: kruto usmrčevanje samo povekšuje družbinsko nevarnost, modro postopanje z usilniki je lek proti usilniški vstaji. Poboljšanje takih prestopnikov in zločincev ni nemožno. Povestnica dokazuje, da so ljudje, kateri so po nagli sodbi bili na smrt obsojeni, pa so utekli, pozneje bili rešitelji in podporniki dotičnih družbinskih poglavarjev in družb. Sosebno nevarne so nagle kazni usmrčenja o javnih vstajah, kjer se prava korist družbe in pa strankarska strast točno ne razlikujeta po zaslepljenosti in nekaj tudi po preveliki bojazljivosti družbinske celote. Sicer pa se po krivici trdi, da je kazen usmrčenja v resnici najtežja vseh kaznij (kar tudi Holtzendorff: ibid. str. 16. opazuje); hujše je živeti v sramoti, v sili, v stanji mej življenjem in smrtjo, v katerem se smrt kot rešiteljica kaže in poziva. Smrtno kazen Dotike prava in naravstva. 265 je torej smatrati jedino le s pravnega in naravstvenega stališča, ne z verskega niti čuvstvenega ali kateregakoli drugega, tedaj za prosto ločitev vseh vezij, katere vežejo družbenika na družbo. Pri nalaganji in zvršitvi te kazni morajo utihniti vsa čuvstva osvete, maščevanja, sploh vse strasti; veljajo naj samo oziri na družbinske dolžnosti in zavezanosti, ali so v resnici od zločinca tako pretrgane, da jih ni več moči poravnati. Razun v rečenih slučajih ne vidim nič nujnega in koristnega, če se upotrebljuje kazen usmrčenja. Če koga posamnega družbenika kdo ubije ali umori, to ne pretrguje, razven če se obstanek družbe spravi v pogubo, zavezanostij družbenikov proti hudodelniku, kedar n. pr. umor poteka iz zasebne nenavisti ali iz sovražtva med morilcem in umorjencem. Izpisovanje zločin-stev (kriminalstatistik), kaže, da sena pr. umori redovito ne vrše iz pohlepnosti, činiti zlo samo, ali iz sovraštva proti družbi, nego iz drugih, z večine osebnih nagonov nasproti umor-jencu. Tedaj pa obstanek družbe v ničem ni dejan v pogibeljnost, kazen usmrčenja je tedaj čisto nepotrebna, a namiselno poravnanje ni samo možno, nego celo jako verjetno in več ko dozdevno. Kazen usmrčenja brez svrhe pa je samo nov umor, in ne samo prost umor, nego z družbinskega stališča smatran, celo samoumor. Ko bi družba bila umor kaznila samo s čuvanjem prestopnika v zvezi s poboljševanjem, tedaj bi umor bil ostal prost in jedin; a po smrtni kazni se je podvoj i 1 in je dvoj ni umor, umor žrtve in kaznjenca. Tako torej družba po nepotrebnem usmrčevanji oškoduje in samovraža svoje družbenike same ali samo sebe (prim. o tem razpravo Holtzendorff-ovo : ibid. str. 155). Izgovor, da takim kaznovanjem družba utrjuje svoj obstanek po „nar a v st v enem" poti, to se pravi: vzbujanjem strahu in odvračanjem od zločinstev, ta izgovor je popolnem jalov, ker izkušnja in povestnica ne potrjuje tega naziranja; ostre kazni same po sebi nikakorne odvračajo od zločinstva. Tudi močno kazi predsod „črnogledcev" (pessimistov), da se morilec ali kateri drugi zločinec ne da poboljšati. Ali vsaj da se slučaji poboljšanja in nepoboljšanja poskusijo, in da se torej upi in prevare glede na ta učinek jednačijo, je uže samo po sebi vredno vsega premišljevanja in uvaženja. Po pravilih istinopri- 266 Dotike prava in naravstva. ličnosti (probabilitete) torej ni dovoljeno, s kratka zanikati vsako poboljšanje zločincev. Nasproti tem črnogledcem trdijo z druge strani „blagomiselniki" (optimisti), med njimi učitelji kazenstva, „da je poboljšanje prirodna posledica storjenega krviprelitja" (prim. o tem vprašanji Glaserja: Gesam. ki. Schrift I. str. 184 nasl.). Tudi gospodarstveni oziri so važni pri vprašanji smrtne kazni; ni ga dragocenejšega gradiva nego je človek, zdrav, krepak na telesi in duhu; samo prav je upotrebiti to glavnico. Dvakrat in trikrat je treba premisliti, predno se človeka, to izvrstno glavnico, usmrčenjem uniči! Brez svrhe niti divjaki človeka ne usmrčujejo: Borneočanje obsojajo svoje zločince, da jih snedd, in to sodbo zvršujejo celo pri živem telesi obsojenčevem. Se ve, tega gnusnega ravnanja naobraženci ne bodo posnemali, a smeti je trditi, da so ti divjaki, postopajoč z obsojenci, doslednejši, ker jih vsaj (po svojem vkusu) upotrebljujejo, nego so navdušeni zagovorniki smrtne kazni, ki hote, da se človeška glavnica vničuje brez svrhe in potrebe. Po vseh premišljevanjih o kazni dobimo prepričanje, katero goje nekateri blagočuteči in razumno misleči pravniki, da smrtno kaznovanje v obče — razven v gore navedenih mejah — ni, nego „trpinčenje človeštva" (tako Holtzendorff: ibid str. 6.). Da! trpinčenje in nenaravstvena krivica je smrtna kazen, ako se zvršuje na nepravem mestu in brez pravne svrhe! Ž njo človek uničuje podobo človeško, sobrata človeka, ne v strasti in razburjenosti, nego s premislekom, z mirnostjo, s hladnokrvnostjo in po svečanih činih (ceremonijah) pravosodja! A prav ta premi-selnost, ta točnost in ta mirni prohod usmrčevanja razlikuje smrtno kazen (ne na nje korist!) od krvavega, strastnega klanja, pri katerem je usmrčenje vsaj prirodna prikazen, dasi je jedno tako strašno, kakor drugo. Kaj čuda, ako se človeški čut, ki je s prvine tako rahel in prost, protivi pogledu te kazni, da tudi še tako globoko utemeljeni razlogi ne mogd dokazati njene neizogibnosti ter opravičiti tega groznega prizora? Samo oziri na samoobrambo družbe nas mogo potešiti, da priznavamo to kazen za gotove slučaje. Naravstveniki in človekoljubi imajo do pravnikov to gorko prošnjo: naj si prizadenejo, da se smrtna kazen, kolikor je nepotrebna, kazen, katera pretresa živce človeštva, uže itak močno razigrane, odstrani, ona kazen, katera se nasproti Dotike prava in naravstva. 267 častni smrti, ko se človek samega sebe žrtvuje za najblažje uzore človeštva, vidi prava slika izkrivljenosti! — Glede nauke o „kazni" opomenjam, da sem jo jaz osnoval popolnem na naravstveno načelo, da pa vender prihaja do istih pravil in nazorov, katere postavljajo tako zvani „criminal-anthro-pologi", katerih najimenitnejši je Dunajski med. profesor Bene dikt, zraven njega pa slujejo Manouvrier, Maudslev, de Tard, Thiry. Po mnenji teh učenjakov pravni kazni ni dosegati „osvete", niti „povračila", nego „poboljšanj e" zločincev in „čuvanje" pred tujimi. To pravilo izvajajo rečeni učenjaki deloma iz družbinskih slabih uplivov (Marx-ov nazor), deloma pa, in v tem je Benedikt voditelj, iz vlastitega ustroja nekaterih človeških narav ij. Po mojem prepričanji pa sodeluje tudi naravstveno, tako prvobitno, kakor tudi nabavljeno stanje pri vsakem kaznivem prestopu. O važnem vprašanji zamernosti in kaznivosti je letos zopet razpravljal „mejnarodni shod za zločinsko človekoznanje;< (internationaler congress fur criminal-anthropologiej v Bruselji. Dodatek. Ta spis, pred štirimi leti zgotovljen, podajem tu neizpremenjen v mislih, popravljen v besedstvu. Novejše, po tem izšedše književnosti pravne nisem našteval, ker mi je zdaj bilo več do stvari in namislij, nego do knjig. Namen in svrha spisa je po vsebini jasna; menda se zopet še utegnem na to polje povrniti — ali pa tudi ne. Vsekakor pa naj ta premišljevanja veljajo za izvirni poskus in za samostojne dobitke — slovenskega modroslovca! Na Dunaji, majnika meseca 1892. 1. Dr. Janku Pajk. (Dodatek o besedji pride.) 268 O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. II (Konec.) Tako premišljujoč, prehajam za sedaj vsa druga slovenska pravniška dela ter ostajam pred >Zbirko obrazcev« gosp. c. kr. pristava Antona Lev ca (Ljubljana 1889, tisek > Narodne Tiskarne«). Knjiga je pisana v prvi vrsti za uradnike, kar se uže razvidi iz pripomenka. Ona (stvarno vrejena prav praktično) lahko jako pomaga pri uradovanji, katero je, razun razlogov k razsodbam in odlokom, močno vezano na večkrat ponavljajoče se oblike (for-nmlae), ne more pa knjiga povse ustrezati odvetnikom, katerih skrb bodi med drugim to, da se raznim strankam in oblastvom povsod predstavljajo z dovršenim jezikom (»Der osterr. Juristentag und die Advokatur«, spisal dr. August Pleschner v. Eichstett, str. 9, Praga, tisk. Heinr. Mercy, 1879.). Tak jezik ne more biti vezan na nikake oblike, ki bi bile stalne in bi ostale stalne tudi tedaj, kedar bi bil slovenski jezik uže veliko bolj opiljen, nego li je sedaj. Slovenski jezik je — in tega ne poudarjajo samo slovenski jezikoslovci, ampak to priznavajo tudi drugi odlični poznavalci slo-vanščine — jako bogat glede na glagol in njegove oblike, in to bogastvo jezika lahko nadomeščuje samostalnike, če bi jih ne imeli v rabljenem jeziku ali če bi se v skrajnem slučaji za rabnost ne dali slovnično prav izobličiti. Treba je samo, da vsi Slovenci pri-poznavajo kak izraz kot jedino veljavno zaznamovanje jedne in iste reči. To priporočati pa ni umestno jezikoslovcu samemu, ampak pravniku, ki ob jednem tudi jezik pozna, in ki ve\ kaj hoče imenovati s predloženo besedo. Ta „kaj« odločuje in temu mora služiti jezik. Ker stvar sama (in na to je treba najprej paziti!) rajši dopušča tuje, uže določene izraze, nego nepripravne slovenske termine, moramo Slovenci jako previdni biti, kedar za rabo priporočamo kak izraz, ker drugače bi privajena raba urinjenega ne-pripravnega izraza morebiti izključevala rabo primernejšega izraza. Točnosti jezikove pa na kvar duhu slovenščine ni smeti uvesti "s tem, da bi se po nepotrebnem izključevali celo kratki zavisni stavki in uporabljali mesto njih trpežni deležniki preteklega časa, kar na- O razumljivosti, ki je zahtevamo orl slovenskih pravnikov. 209 pravlja slovenski pravniški jezik okoren in nejezikoslovcu težko, navadnemu, trdemu Slovencu pa popolnem nerazumljiv. Tega načela pa se je sosebno držati slovenskemu odvetniku. On na jedno stran občuje se strankami, katere ali zaradi odgoje ne razumejo težkega, celo še zavitega pravnega jezika, in na drugo stran mu je opraviti z uradniki, izmed katerih mnog celo le »lomit slovensko in zaradi teh jezik ne sm6 trpeti s tem, da se v pojedinih besedah sicer slovensko govori in piše, a v obče »po tuje misli«. Če hočemo (mislim tu na »Zbirko obrazcev« g. Levca), da pridobi naš slovenski jezik za vsake razmere stalnost dejansko rabnih, določenih pravniških izrazov, ne smemo katerega juridičnega izraza kar brž vzeti za določen izraz, ker misliti nam je, da ni previdno pred časom zapirati durij juridičnega jezika, ki so se le komaj odprle v nas Slovencih. Res je sicer, da imamo v slovenskih prevodih raznih avstrijskih zakonov in tudi v sorodnih slovanskih narečjih lepo število juri-dičnih terminov, katere so odlični in zaslužni rojaki priporočali kot prave, ali dvomiti je, da bi ne mogel kdaj kdo predlagati boljših pravniških izrazov. Ne bi bilo torej prav, če bi uže sedaj hoteli take izraze, naslanjaje se na katero, morebiti celo le jezikoslovno avtoriteto, pripoznati kot določene. S temi besedami ne nameravam pomanjšati poguma pravnikom, kateri za rajnkim Cigaletom in za drugimi hvalevredno orjejo prve brazde na nerazoranem slovenskem pravno-jezičnem polji, ali le opozoriti bi želel na dejansko resnico, da, kakor vse človeško, tako in še sosebno tudi naš jezik je v tej stroki jako potreben dovršenja in pripraven za nje. Zaradi tega se pa še sosebno priporoča, naj se ne prenaglimo, kako bi hoteli uvesti določene pravne izraze za Slovence. III. Tak6 na pr. se mi vidi od Cigaleta v terminologiji priporočeni izraz ravnanje bolj primeren, nego postopanje, ki vsaj za omenjeni smisel se mi ne vidi slovenskega duha in je nam lahko dvoumnega pomena, ker »pravdar in tožbalec sta postopača, ki rada postopata pri sodiščih, čas in denar tratita, sebe in druge ljudi ter sodišča nadlegujeta*. Ne bi bil morebiti boljši izraz pravno ravan je = Eechtsverfahren, ki je ob jednem tudi prikladna beseda k izrazu poravnava = Vergleich, pravdno 270 0 razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. ravnanje = Streitverfahrcn, kazensko ravnanje = Straf-verfahreu, kazenska obravnava = Strafverliandlung in, kedar se ustno pravdno obravnavanje = miindliclies Streitverfahrcn uvede v sodišča, tudi temu ravnanju, kakor se je zgodilo pri ravnanji v malenkostnih reččh = Bagatcllver-fahren, ki je le prvi poskus k onej uvedbi? Pravdni red — Processordtiung, pravdno ravnanje = Vrocessvcrfaliren, potem imena knjigam pravdni r a v n a 1 n i k = Processordmtng in Strcit-sachen, kazenski r a v n a 1 n i k sat Strafprocessordnung itd. bi vsa bila prikladna prejšnjim izrazom; morebiti pa bi se zd61o bolj primerno reči na pr. civilno pravdno razpravljanje pred sodišči (civ. pr. razpravalnik), kazensko razpravljanje (kaz. razpravalnik), ali pa c i v i 1 n i in k a z e n s k i o p r a v i 1 n i k ; to zadnje pa bi bilo slično temu, kar » Terniou" izraža. Dalje se mi ne vidi neprav izrečeno posojilna pogodba (Darlehensvertrag »mutuum«), nekako neprav se mi glasi izrek po-sodbena pogodba, kakor bi se »commodatum« ne imenoval p6soda, ampak posodba in bi bistveno ne pomenjal stvari, ampak bi kazal tudi na dejanje, kar tu ni prav. — Gotovo da imata izreka posojilo in posoda stvarsko jedno in isto koreniko, kajti nekdaj, ko denarja še niso poznali, naravno tudi niso poznali razlike med posodo (LeiJie, »commodatum«) in posojilom (Ddrleben, »mutuum«), ker tedaj pravno razmerje onega, kdor je neplačno drugemu premično ali nepremično reč dal, da jo rabi in po dovršeni rabi »in specie« vrne (lastnina posojene reči ne prehaja od posododajalca na posodojemnika), ni bilo različno od onega, ki dandanes v last daja komu kako množino namestovalnih reči (denarja), da v določenem prihodnjem času njemu povrne jednako množino jednakih namestovalnih rečij (lastnina posojene reči po posojilu pre haja od posojilodajalca (upnika) na posojilojemnika (dolžnika). Na vse to nekako kaže kanonsko pravo, ki ne pozna obresti. Jaz mislim, da bi posoda lahko pomenila »commodatum« [Leih-vertrag), ki se kot stvarna (realna) pogodba ne daje drugače imenovati, in sama na sebi je pravno razmerje, ki nastane med posododalcem in posodojemnikom. Zakaj pa bi ne bilo moči reči: posodna pogodba, posojna pogodba, ali pogodba vsled p 6 s o d e ? O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. 271 Za Tagsatzting bi bilo vsekakor neprav kdaj reči dan mesto narok, ker narok je uže vdomačena beseda v sedaj omenjenem smislu, in odmenjeni dan (»dies«) pomenja pravniku vse drugo, nego čas, v katerem je kaj opraviti pri sodišči: čas, katerega se more ali mora kaj storiti. >Ročišče« pa bi bil hud »gallimathias8, ker za jezikoslovno zaznamovanje časa bi se vzel prostor v misel, kakor bi se mislilo na dvorano, kamor zahajajo stranke, kedar pridejo k naroku. Ne želim učiti pravdnega ravnanja, a vidi se mi pravilnejše, če mesto prvo p is rečemo izvirnik, akotudi se mora nepravniku videti čudno, da se prav izvirnik vroči nasprotniku. Ali on naj le na to odgovarja, kar se mu vroči, in mu je le za toliko mari, če nasprotnik sam sebi drugopis ugodnejše napiše, kar bi bilo ob molku (kotumaciji) povod upravičenim pritožbam. Vjemam se z gosp. Levc-em pa popolnem glede izrekov: dvojnik, trojnik i. t. d., ker drugopis, tretjepis i. t. d. se boljše glasi. Ce tudi sem zvest načelu, da bodi pravnik vsaj v besčdi, ko uže ne more biti v stvari, lahko razumljiv, ne morem obsoditi izraza spor, ki ima večjo zaznamovalno moč v sebi nego prepir, kateri se mi sicer ne vidi trivijalna bese da, ampak trivijalno je le dejanje, če se na pr. s kolmi in pestmi ali na odljuden način vrši. Izraza pravda, pravden, kise povrhu spominjata Upravde (Justinianus), sta pa ožjega pomena, nego spor, sporen, kajti ne vse, kar je v sporu, je tudi v pravdi, pač pa je to, kar je pravdno, tudi sporno. Vjemam se popolnem s tem, kar gosp. Leveč omenja o izrazih završiti, skleniti, završni govor, za vršni spis protigovor in p r o t i s p i s, končni govor, končni spis i. t. d., menim pa, da bi se uže zaradi tega, ker stvari ni pro-tivno, če bi se ne oddaljili od slovanske jezikovne vzajemnosti, rabili rajši bolj domači in našim (vsaj goriškim) sodiščem uže navadni izrazi končni govor, končni spis; dalje bi bilo priporočati za Acten-Rotulus izraz zavoj pravdnih spisov (uže v rabi po Ci-galetovi terminologiji); den schon gesehlossenen Process wicdcr cr-offncii sum Behufe . ..uže zavite spise spet razviti, naj . . den Process erneuem: pravdo ponoviti, den Process ivieder anf-nehmen, reassumiren: pravdo povzeti i. t. d. 272 O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. Izrazi neprihod, izo stanje, izostanek se meni ne vidijo tako primerni, kakor pa neoglašenje, ker narod pravi oglasiti se pri kom (tukaj pri sodišči), kar pač involvuje prihod dotičnika. Tudi je dejanski dovolj oglasiti se, da je kdo navzočen, kar je bistveno bolj prikladno volji zakona, da je kdo sam ali pa po pooblaščenci pri obravnavanji navzočen, nego če bi bil prišel, pa je odšel. Izraz oglašenje je morebiti bolj primerno, ker misliti moramo na morebitni novi civilni ravnalnik. Sicer se moramo pravniki pozitivno izražati, ker negativnost ne izraža nič, in tako bi izraz odsotnost pravnikom bolj ugajal, ker izraz molk bi se znal najbolj prilegati temu, da bi latinski izraz »ob contumaciam« bistveno zaznamovali. Dalje se mi tukaj izraz okornost (pri nas goriških Slovencih, vsaj Gorjanih kot Unbehilflichkeit v navadi) prav pri-ležen zdi, da bi zaznamoval »contumaciam«.— Contumaz- Urtlieil =s razsodba vsled okornosti. Odločiti bi se morali Slovenci, ali sprejmemo izraz molk ali okornost kot prikladno besedo, da bi zaznamovali misel: »contumacia«. Meni se na pr. ne zdi primerna beseda kupščina za Kauf-schilling, Kaufgeld; kupščina pomeni po mojem mnenji bolj splošno kakovost, kakor pa stvarnost: lastnina prehaja od prejšnjega lastnika s predajo stvari za dogovorjeno kupnino, kateri oboji, lastnina in kupnina, sta po mnenji prodajalca in kupca, če tudi za vsakogar izmed njih iz raznih ozirov, jednakoveljavni. Kupnina pa sestojaj v namestovalnih rečeh, ker drugače bi se ne vršil kup, ampak zamena. Kupščina bi po mojem mnenji bolj pomčnila zaklad, iz kojega bi se razne kupnine zajemale, na primer: Bismarck je predložil, naj se napravi zaklad (kupščina), iz kojega bi se zajemale kupnine za nakup raznih poljskih posestev. Primerjaj izraze: zavarovalnina, mesečnina, letnina, pri stojbina, odškodnin a in tako dalje, kar vse pomenja svoto denarja, ki velja kot jednakoveljavno (za pogodnike!) odplačilo (cčna, Preis) za kako reč, ali za dejanje — opuščenje. Za zur Vermeidung der Execution je rajnki dr. Lavrič pisal: v ogib eksekucije, ali pa: da se ogne eksekuciji nikoli pa ne: »pod eksekucijo« i. t. d., ker rekel je, da to je nemškutarjenje, in prav je govoril. Tudi izrazi zavračen, nezavračen bi utegnili provzročiti odpor. Dr. Lavrič je rabil: zavrnilen in za-vrniten, nezavrnilen, nezavrniten. Marsikdor morebiti ne bi Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 273 mogel razumeti, kako bi se opravičila izraza zavračen, neza-vračen se slovensko slovnico. Sicer po mojem mnenji one besede (dr. Lavričeve) bolj značijo možnost, da je moči o pismu ali priči sumiti, nego s umen, ki ne izraža več one možnosti, ampak naravnost izreče o kakem pismu, da ni le sumljiva, ampak celo sumna, to je, da sum ni več v stopinji mogočosti, ampak gotovosti, in to je veliko, ter niti stranka, niti celo sodnik tega ne moreta izreči. Morebiti ne bi ustregel stvari, če bi tu omenjal vsakega priporočenega izraza posebe, ker misliti nam je, da, ker gre za jezike, ki so izrasli iz jedne in iste korenike, moramo previdni biti, če hočemo kaj v jeziku priporočenega zavreči. V obče se mi pa zdi primerno, da izrečem, naj je nam slovenskim pravnikom pred vsem, kakor naravno, paziti na stvar, potem pa glede jezika t6žiti na to, da se stvar natanko imenuje in označi, če je možno najprej čisto in nebarbarsko po slovensko in slovansko, če pa to ne bi bilo možno, najprvo z latinsko in grško in šele potem s kako drugo, pred vsem nemško uže znano besedo. V tem bodi strog sistem! Civilno pravo. a) Kdo določuje deleže posameznih družbenikov, katere morajo ti plačevati družbi? V pravni reči družbe za pogajanje zastran vžitnine v Slovenjem Gradci proti I. V., gostilničarju in mesarju, zaradi 110 gld. je okrajno sodišče v Slovenjem Gradci z razsodbo z dne 9. aprila 1892, št. 1503 za pravo spoznalo: Toženec mora kot ud družbe plačati od, njega zadevajoče letne svote za meseca januvarij in fe-bruvarij 1892. leta a 16 gld. 50 kr., vkupe 33 gld. ter 5% obresti od tožbe naprej; tožbena zahteva glede daljnje mesečne svote a 38 gld. 50 kr., torej za dva meseca vkupe 77 gld., se odbije ter mora družba tožencu povrniti vse njegove troške i. t. d. Dr. Fr. Oblak. Iz pravosodne prakse. IS 274 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Razlogi. Kakor je razvidno iz zapisnika z dne 4. septembra 1891 (A) sklenili so c. kr. erar in obrtniki, ki morajo plačevati vinski ter mesni dac in ki prebivajo v občinah združene sekcije SI. Gradec-Mislinja, slednji vsaj po večini, pogodbo na ta način, da so vsi tam podpisani in med njimi tudi toženec nerazdelno obljubili, plačati za vse, imenovanemu dacu podvržene obrtnike v tem okraji za 1. 1892 vkupno svoto 11.650 gld. Posamezni člani ne morejo brez privolitve vseh drugih izstopiti iz družbe po smislu §§ 1205. in nasl. obč. drž. zak. Zapisnik z dne 6. februvarija 1892., ki je bil podpisan od večine družbenikov ter je določil letno svoto 660 gld. kot primerno prometu, ki ga ima toženec v gostilni in mesnici, že zaradi tega nima veljave, ker v dotično zborovanje niso bili poklicani niti toženec niti sploh vsi družbeniki. Obe stranki priznavata, da glede razdelitve vsote 11.650 gld., vkupni okraj zadevajoče, med 66 posameznih obrtnikov ni bilo med njimi nobene pogodbe; toženec odreka drugim družbenikom, da bi oni smeli določevati posamezne svote, in je pripravljen plačati ono svoto, katera se mu bode »pravomerno« določila. Zaradi tega je v tem slučaji brez dvojbe uporabljati vse one določbe, ki so obsežene v 16. poglav. obč. drž. žak. o solastnini in vkupnosti drugih stvarnih pravic. Razdeliti bi bilo vkupno svoto, kakor tožitelj prav trdi, v smislu §§ 833. in 839 obč. drž. zak. po obsežnosti prometa v toženčevem obrtu. Ker pa družba takih okolnostij ni navedla, iz katerih bi mogla zvedenca posneti zanesljivo podlogo za primerno razdelitev vkupne svote, mora sodnik po §-u 839., dvomeč, imeti vse deleže za jednako velike in to tem bolj, ker so vsi družbeniki nerazdelno odgovorni nasproti visokemu c. kr. erarju. Šestinšestdeseti del vkupne svote znaša 176 gld. 661 3 kr., ali pa 14 gld. 72 kr. na mesec. Samo ta znesek bi bilo smeti družbi prisoditi Ker je pa toženec v svojem protikonečnem govoru sam mesečni znesek 16 gld. 50 kr. kot primeren pripoznal in ga plačati obljubil, prisoditi je bilo ta znesek, oziroma za dva meseca 33 gld. Izrek glede obrestij vtemeljen je v § 1334. obč. drž. zak. Naposled prisodili so se tožencu po smislu §§ 24. in 25. zakona z dne 16. majnika 1874, št. 69 drž. zak. vsi njegovi troški in sicer zaradi tega, ker je toženec družbi samo to odrekal, kar je ono več zahtevalo, nego 16 gld. 50 kr. na mesec Iz pravosodno prakse. Civilno pravo. 275 in je toženec ta znesek uže bil družbi poprej ponujal, tako da ne bi bilo treba pravdati se zaradi tega. Na pritožbe tožeče družbe premenilo je višje dež. sodišče imenovano razsodbo ter z razsodbo z dne i. junija 1892, št. 4571 za pravo spoznalo, da mora toženec družbi plačati za mesec januvarij in februvarij a 55 gld., vkupe 110 gld., 50 0 obresti in vse troške prve in druge instance. Razlogi: Brez dvojbe je toženec član tožeče družbe, ki šteje 66 članov, in, kakor dokazujeta svojeročni izjavi toženca (B in G), toženec družbi niti ne odreka pravice, da bi smela ona določiti svoto, njega zadevajočo. Ta pravica izhaja pa tudi iz podobnih določeb 16. pogl. obč. drž. zak., sosebno pa iz §§ 833. in nasl. Določiti zneske, ki zadevajo vsakega posameznega člana, je bistveni del razmerja, med posameznimi člani po pogodbi obstoječega; samo stranke morejo to določiti, ne pa sodnik, kateri le zakon uporablja na prepirne slučaje, a ne sme še-le ustanoviti takih okolnostij, katere določuje jedino le volja dotičnih strank. Po smislu določeb §§ 833. in 834. obč. drž. zak. mora se vsak član družbe udati sklepu večine. Proti takemu sklepu se ni smeti pritožiti pri rednem sodniku; član, ki ni zadovoljen s takim sklepom, ima le pravico izstopiti iz družbe. Te pravice se toženec ni poslužil, nego sc še brani izstopiti iz tlružbe. Sodnik pa sploh le-tu ne bi mogel šele določiti tistega dela vkupne svote, kateri toženca zadeva, ker tožba tega niti ne zahteva, in ker bi se delež vseh drugih članov lahko premenil, ako bi se delež tožencev smel sedaj znova določiti jednostransko. Po tem takem je samo še treba presoditi, je li sklep večine, na kateri se sklicuje tožeča družba, veljaven in po zakonu. Toženec sicer trdi, da niso bili k zborovanju dne 6. februvarija 1892. 1. povabljeni vsi člani, sosebno tudi ne on. A zapisnik pod C dokazuje, da je sklep storilo jednoglasno 40 članov. Po tem takem je bila gotovo nadpolovična večina navzočna; toženec sam tega sklepa ne bi bil mogel premeniti, kakor tudi ne oni člani, ki niso bili povabljeni. Glede na vse to treba je bilo premeniti razsodbo prvega sodnika ter ugoditi tožbeni zahtevi. Proti tej razsodbi pritožil seje toženec do najvišjega sodišča in v svoji pritožbi sosebno povdarjal, da večine glasov ni smeti 18* 276 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. šteti samo po številu vdeležnikov, nego po meri njih deležev; da bi morali biti na vsak način k zborovanju povabljeni vsi člani družbe, sosebno tudi toženec sam, ker bi morebiti prav ti, takrat nepovabljeni člani pri zborovanji lahko ugovarjali predlogu, stavili kak nasproten predlog in zanj po primerni in pametni debati morebiti pridobili večino; naposled pa, da bi bila družba morala za svoj sklep imeti vsaj kako stvarno podlogo, da bi se bili morali člani razgovarjati o toženčevem prometu in prometu drugih obrtnikov v tem kraji, ter bi bilo dotični znesek določiti še-le v primeri z drugimi deležniki. Omenil je toženec še sosebno, da bi bila družba prav tako lahko namesto 660 gld. izreklo še višji znesek, cel6 6000 gld. kot primerno letno plačilo, ne da bi se smel on pritožiti, ako bi bila izpodbijana razsodba utemeljena. Najvišje sodišče je z odločbo z dne 21. julija 1892, št. 8284 zavrnilo to pritožbo, potrdilo razsodbo višjega deželnega sodišča in izreklo, da mora toženec sam trpeti troške te pritožbe in sicer glede na razloge izpodbijane razsodbe, katerim se glede na pritožbo toženčevo samo še to dodene, da se pri zborovanji dne 6. februvarija 1892 ni obravnavala reč, ki se tiče rednega oskrbovanja in vživanja glavnega imetja, tako da tukaj nima mesta določba §-a 833 obč. drž. zak.; da so bili člani k zborovanju redno povabljeni, ker je 54 članov vabilo podpisalo in so trije drugi nepodpisani člani k zborovanju prišli in je torej le majhno število bilo nepovabljenih, a se ti nepovabljeni člani proti storjenemu sklepu niti pritožili niso, nego le toženec sam, ki je v svojem, družbi poslanem dopisu pod G svoje stališče prav tako označil, namreč družbi ponudil plačati tist znesek, kateri se mu bode od družbe »pravomerno« prisodil. Dr. J. Hrašovec. b) Posest ni motena, ako po nehanji vkupne pašnje goni upravičenec živino i nadalje čez služno zemljišče. Rok 30 dnij za vložitev tožbe poteče od dneva dobljene vednosti o motitvi, tudi če motitelj ni znan. Toženec Miha Z. gonil je živino po gozdu tožitelja Jožeta V. pare. 160 in po gozdu drugega tožitelja Franceta J. pare. 173/1, potem pa razsekal ograjo, katero je na meji teh parcel spomladi leta 1890. postavil drugi tožitelj France J. 277 Tožbi zaradi motene posesti je c. kr. okrajno sodišče v Kr. ugodilo iz nastopnih razlogov: Toženec priznava, da je razsekal ograjo in da goni živino čez parceli tožiteljev št. 160 in 173/1 na svoje parcele št. 204, 205 in 179 kat. obč. B. Ugovor njegov pa je, da prepirno gonjo zvršuje uže 9 let, in pred njim jo je zvrševal njegov prednik. Nego tožitelja trdita, da so do spomladi 1. 1890. imeli vsi posestniki v B. vkupno pašnjo po gozdih in da je zato pač hodila živina vse križem; a spomladi 1. 1890. so se vsi posestniki domenili, da prestane vkupna pašnja in od takrat dalje v istini pase vsakdor po svojem ; konečno je tožitelj France J. takoj po nehanji vkupne pašnje zagradil svojo parcelo. Ker so te navedbe tožiteljev dokazane s pričami, odločuje jedino le vprašanje, je li toženec v posesti pravice goniti po parceli tožiteljev. To vprašanje pa je zanikati. Ker je, kakor dokazano, vkupna pašnja raztegala se tudi na parcelo tožitelja Jožeta V., tedaj je umevno, da je živina hodila tudi po njej in čez njo v druge, nižje ležeče gozde. Nadalje pa je živina morala hoditi tudi čez parcelo tožitelja Franceta J. št. 173/1, na katero se vkupna pašnja ni raztegala, ako je hotela priti v gozde pod to parcelo. Nikakor pa te okolnosti niso vstanovile za toženca še posebne služnosti za njegove pare. št. 204, 205 in 179, češ da je, razen kolikor je bil za vkupno pašnjo upravičen, smel posebe še v samosvojo pašnjo po svojih parcelah goniti živino čez parceli tožiteljev. Tako služnost bi bilo izrecno vstanoviti, kajti služnosti se ne domnevajo. Ta gonja služila je torej le vkupni pašnji, in kakor hitro je to odpravilo se, preminola je tudi služnost (§ 524., 1411. obč. drž. zak.). Toženec bi torej moral dokazati, da je po nehanji vkupne pašnje pridobil po smislu §-a 313. obč. drž. zak. od tožiteljev pravico, goniti čez njih parceli št. 160 in 173 1 svojo živino na svoje pare. št. 204, 205 in 179. Takega dokaza pa ni. Priče Simon J., Matej K., Andrej R., Matej D. sicer potrjujejo, da je toženec tudi letos pred tožbo in vlani, torej po nehanji vkupne pašnje po parcelah tožiteljev živino gonil. Ali iz tega pa ne izhaja, da je to storil z dovolitvijo tožiteljev, tem manj, ker je tožitelj France J. takoj, ko se je nehala vkupna pašnja, zagradil svojo parcelo, dal torej spoznati, da gonje ne dovoli; Jože V. pa gonje ni videl, vsaj dokazano ni, da bi jo bil videl, in od njegovega doma se po lokalnem ogledu ne vidi v gozd parcelo št. 160. Ker torej toženec ni dokazal, da je od to- 278 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. žiteljev pridobil posest pravice gonje, onda gonja, katero je navzlic temu zvrševal, in to, da je razsekal ograjo, tvori vsekakor moteno posest. To, da je toženec uže tudi leta 1890. ograjo razsekal, njega ni spravilo v posest pravice, ker ni dokazano, da je tožitelj France J. vedel, da je toženec to storil, vednosti pa tudi ni moči posneti iz nobene okolnosti, tem manj, ker od njegovega gozda dalje leži še mnogo gozdov drugim posestnikom, o katerih je ta tožitelj prav tako, kakor o toženci, misliti mogel, da so oni razsekali ograjo. Višje dež. sodišče v Gradci je z odločbo z 28. oktobra 1891, št. 10079 prvosodni odlok predrugačilo in tožbeno zahtevo po vse odbilo glede na to, da je toženec čez parcele tožiteljev gonil celo vrsto let, sosebno pa v letih 1890. in 1891. neovirano, mirno in javno, ne da bi tožitelja na kak način ugovarjala mu, akoprav bi za to gonjo pri navadni pazljivosti morala zvedeti in četudi, res da sicer sumna priča Simen N. tožencev pastir naravnost potrjuje, da ga je 1. 1889. videla mati tožitelja Jožeta V., 1. 1890. pa tožitelj France J. sam, ko je ondu gnal živino toženčevo; ker je torej smatrati, da je toženec v posesti pravice gonje, in tega položaja tudi to ne more premeniti, da seje 1. 1890. odpravila vkupna pašnja, ker je takrat dogovor vršil se le glede vkupne pašnje, ne pa tudi glede gonje; konečno glede na to, da tudi to, če je toženec uže leta 1890. odstranil ograjo, ni motitev posesti, zaradi katere bi bilo moči po propisih ces. ukaza s 27. oktobra 1849, št. 12 drž. zak. tožiti, ker je toženec s tem le vzdržal se v dosedanjem nemotenem zvrševanji pravne posesti in ker vrhu tega tožitelj France J. sam priznava, da je za to odstranitev ograje vedel, a samo znal ni, kedo jo je odstranil, v §-u 2. ces. uk. s 27. okt. 1849, št. 12 drž. zak. določeni, le od časa dosežene vednosti motenja tekoči rok 30 dnij za tožbo pa je uže davno preminol. Na revizijski rekurz tožiteljev je najvišje sodišče z odločbo z 20. januvarija 1892, št. 851 potrdilo višjesodno odločbo iz istih višjesodnih razlogov. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 279 c) Kdor ima naslov do posesti, ne sme, če posestnik ne privoli, sam si lastiti posesti, nego mora je preje zahtevati s tožbo. S tožbo de praes. 17. julija 1891, št. 3544 je L. J. tožila J. Ča zaradi motenja v posesti gozdne parcele, oziroma njenega, v obrisu označenega dela. Trdila je, da je prodala nasprotniku iz svojega gozda 133 dreves za 405 gld.; ona sama z nasprotnikom ni ničesar dogovorila, kje bi se naj drevje sekalo. Njen mož in toženec šla sta bila najprej v gozd ter je prvi drugemu natanko izkazal oni del gozda, iz katerega je smeti vzeti drevje. Gozd deli namreč cesta v dva dela. Ko je prišla tožiteljica do gozda, bila sta si obadva uže vse ogledala ter sta uže stala na kraji. Na vprašanje tožiteljice, ali sta si sedaj dobro ogledala drevje, odgovoril je toženec, da on sedaj uže vse ve in dobro pozna drevje. Mislila je, da je njen mož drevesa izkazal v tistem delu gozda, iz katerega sta hotela uže večkrat prodati nekoliko drevja. Njen mož je res tožencu izkazal tist del gozda, ki ga je ona imela v mislih, ter bode to kot priča lahko potrdil. Nasprotnik je pa posekal drevesa po celem gozdu, tudi 54 dreves v onem delu gozda, v katerem ne bi bil smel. Motil jo je po tem takem v posesti. Okrajno sodišče v Slovenjem Gradci je s konečnim odlokom z dne 9. novembra 1891, št. 5165 — glede na to, ker tožiteljica sama priznava, da je prodala tožencu iz svojega gozda 133 dreves za 405 gld. ter se z njim ni dogovorila, kje se naj drevje seka; ker tožiteljica ni dokazala svoje trditve, da bi bil njen mož v njenem imenu tožencu mejo, do katere naj seka v gozdu, pokazal in prepirni del gozda odločno izvzel, saj razun svojega soproga, ki je po zakonu le zavržna priča, ni navedla nobene druge priče ali sploh druzega dokaza; ker je po tem takem domnevati, da je imel toženec pravico, sekati po celem gozdu; ker pa tudi tedaj, ako bi bilo vse to res, kar tožiteljica trdi, toženčevega dejanja nikakor ne bi bilo moči smatrati za motitev posesti, katere on ni nikdar nameraval, ter bi smela tožiteljica le v redni pravdi nasprotnika tožiti, češ da je pogodbo prelomil, nikakor pa ne zaradi tega, da je baje motil njeno mirno posest; in slednjič, ker mora po § 24. zak. z dne 16. majnika 1874, št. 69 drž. zak. ona stranka, ki propade, drugi povrniti vse stroške, — za pravo spoznalo, da se tož- 280 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. bena zahteva: J. Č. motil je tožiteljico v zadnji mirni posesti njene gozdne parcele št. 207 kat. obč. M., ker je v nje prepirnem delu označenem v priloženem obrisu, julija meseca t. 1. 54 dreves zaznamoval in posekal; on za naprej ne sme nič več nikakor motiti posesti glede1 prepirne zemlje in tožiteljici povrniti troške», — odbije ter mora tožiteljica povrniti tožencu troške itd. Na pritožbo tožiteljice premenilo je višje dež. sodišče v Gradci z odločbo z dne 16. decembra 1891, št. 11.755 odlok prvega sodnika ter spoznalo po tožbi in sicer glede na to: da je bila tožiteljica gotovo v zadnji posesti cele gozdne parcele, torej tudi pre-pirnega dela njenega; toženec pa nikakor ni dokazal, da bi bil to-žiteljičin mož M. J. njemu 133 dreves prodal tako, da bi si smel on izbrati ta drevesa po celi parceli; da priča F. T. tega iz lastne vednosti ni mogla potrditi, toženec pa ni bil navedel drugih dokazov; da je toženec še po vloženi tožbi zaradi motene posesti dalje sekal, kar je na vsak način smatrati kot samovoljno dejanje; da je imel on le pravico tožiteljico primorati v izpolnitev vseh dolž-nostij iz sklenjene pogodbe, nikakor pa ne pravice, proti njeni volji in še celo potem, ko mu je bila to uže prepovedala, sekati v njenem gozdu. Na pritožbo toženčevo potrdilo je najvišje sodišče z na-redbo de int. 1. marcija 1892, št. 948 višjesodni odlok glede na to: da je imel toženec le naslov tirjati posest, ne pa uže posesti same, ako bi bil tudi res drevje kupil, da ga sme izbrati po celem gozdu; dejanje toženčevo je torej bilo na vsak način svojevoljno in on ni smel brez privolitve in proti volji tožiteljice zaznamovati in sekati drevja na prepirni zemlji; toženec je s svojim dejanjem po smislu § 339. obč. drž. zak. posegel v posest tožiteljičino ter storil motenje posesti; po §-u 5 ces. ukaza z dne 27. oktobra 1849, št. 12 drž. zak. pa ni moči v tem postopanji razsojati, ima li toženec res pravico tudi do drevja na prepirni zemlji in tako je izrek višjega deželnega sodišča v zakonu utemeljen. Dr. J. Hrašovec. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 281