Kmetovalec Valentin Križaj iz Zgornje Senice                   ' ....
Zadovoljstvo - pol plačila
Nedvomno ]e 43-letni Valentin Križaj, kme-tovalec iz Zgornje Senice, razsoden in prakti-čen človek, vpet v trdo vsakdanjost. Pa ven-darle hoče in tudl zna življenje opazovati s srčne, fcustvene plati. Kako zanimivo je opre-delili  naše   nekdanje  gledanje  na   kmetijstvo:
»Spominjam se dedka Mraza, bilo ]e v os-novni šoli. Mi, kmečki otroci nismo bili obda-rovani. Doma naj bi imeli dovolj, je dejala učiteljica. In to človeku obleži na srcu.«
•  Mladi Tine je osnovno šolo zapustil in poprijel doma. 1955.1. je ostal brezočeta, ven-dar s spoznanjem o moči lastnih rok. Deset let kasneje se je hrepenenje po napredku u-resničilo z nakupom prvega iraklorja:
•  »Naslednja leta so sploh prinesla sko-kovit napredek kmetijstva, dandanes že na-tanko vemo, kako brež hrane ne moremo. Vendar pa nas kasno spoznanje precej tepe. Eno  leto  v  kmetijstvu  pomeni bore  malo. Pet kt je že nekaj in desotkrat po leto dni ima že pravo težo. Ne bi bilo napak, ko bi v vseh šolah kakšno urico več posvetili kme-tijstvu. Povedati mladim, kaj pravzaprav po-meni kos kruha. Trud, sejanje, rast, žetev in mletev. Delo na zemlji.«
•  Lani je Valentin na svojih 8,5hektarja njiv pridclal 90 ton kropapirja, 6 tan pšenice, v hlevu namolzel 45.000 litrov mleka, priredil 3.900  kilogramov  klavnega  mesa  in  še  kaj. Večino naštetega je oddal zadrugi:
•  »Letos«, se je nasmehnil: letos je bilo krompirja 100 ton.«
•  Slabo je kmetovalcu razbijanje toče in hiranje živine. BoJezen pri hiši in zanič vre-me. šrce pa oplaja dobro opravljena setev, rast bilja in živine. Lepo je tudi ujeti tre-nutek   naraščajočega   mraka   sredi   polnega hleva  zadovoljne  hrstajoče  živine.   Eh,  ob-čutiti  v  kosteh  trud  celodnevnega  dela  in mir večera na domaoiji:
•  »Pol plačila je tako zadovoljstvo. Kme-tovanje brez veselja ni mogoče.«
•  Letos je Valentin Križaj prejel občin-sko nagrado za kmetovalce. Veseli se pode-ljenega. Tako priznanje daje moralno moč, ampak prav zato bo potrebno še več delati. Valentin je  tudi leto  dni predsednik novo-ustanovljene    krajevne    skupnosti.    Tajnik strojne   skupnosti,   član   izvršnega   odbora kjnetijske zemljiške skupnosti občine:
•  »Veliko    sem    odsoten,    scstankujemo. Več dela seveda ostaja na ženinih ramenih. Se še lovimo, kasneje bomo bremena lahko enakomerneje porazdelili. Samo, vedno mo-rajo  biti  voljeni  Ijudje,   ki  so  pripravljeni delati. Ne le okinčani s funkcijami, tudi z veseljem za skupno dobro.«
•  Na Senici so že sedemkrat na prostcra igrali Finžgarjevo »Verigo«. Dogodek, pripo-vedujejo,   se   je nekoč   resnično   pripetil   v njihovi  vasi. Tako se zdaj  le v igri trgajo za prav tisto verigo, ki je bila nekoč pred-met zdrahe in pravdanja:
•  »Pogos to  se zberemo  po  celodnevnem delu   in  vadimo.  Tudi  poleti,  kadar  je  na polju    največ   opraviti.   Zdaj    imamo   svoj dom.«
•  Sedemnajsterica,   združena   y   strojno skupnost, ima svoj kombajn. Stroj je dobro izkoriščen in žanje po vseh poljih od Ljub-ljane do Kranja. Pri tem so Valentinova po-lja združena v eaiem samem kosu:
•  »Ne- vem, pri hiši je bilo že tako od nekdaj,   pomeni  pa   veliko prednost.  Veste_, koliko človek prihrani goriva in časa. Tudi moje ipridelovanje je zato vsaj za 10 odstot-kov  conejše.   In  kjer  kmetovalci  ne dajejo prednost   zložbi    (komasaciji)    zemljišč,   se jim to otepa v lastno škodo. Cene? Vidite, hrana je nekaterim že predraga, drugim še vedno prepoceni. Mi kmetovalci čutimo, ka-ko  ostali   materiali  .prehitevajo   cene   naših pridelkov. Tudi ne bi smelo nikoli primanj-kovati umetnih gnojil in zaščitnih sredstev. Kmetovalec bi  rad vedel,  koliko bo  drugo leto   prejel   za   pridelek,   poljščino.   Občina Šiška zadnjih nekaj  let kar skrbi za kme-tijstvo, podobno tudi zadruga. To dokazuje-jo   tudi   številni   novi   hlevi,   mehanizacija, možnost kreditov. So pa seveda še šibkosti. Ena izmed najbolj perečih je pospeševalna služba.«
•  Potem   je   Valentin   velel   prinesiti   na pokušino klobase. Tiste, ki jih je sam izde-lal. In sva skupaj nekoliko vonjala, cmokala ob  dišeči  dobroti. V veliki in sodobno oprem-ljeni  dnevni  sobi  lončena  peč še ni  grela, razgreto pa je bilo Valentinovo lice. Veliko ima še načrtov. Tudi tistega upa uresničiti, ki ga v mladosti sam nj uspel. Nekoč je že-lel postati zdravnik. In je pobliskoval s svet-limi očmi po svojih fantih. Ni vrag, da bi se eden ne odločil šariti po Ijudeh. Najmlaj-ši bo nemara ostal dama. Veselje namenja kmetijstvu. Tako bo Valentin dvakrat osre-čen. Zdravnika bo imel v družini za Ijudi in posebej za zemljo.
. -¦         Bogomir Šefic