PLANINSKI VESTNIK 4 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXIV 1974 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Aleš Kunaver Osnovni podatki o Makaluju 157 Zoran Jerin Makalu, gora velikega časa 164 Matija Maležič Najvišji dnevi 173 Stane Belak Iz Dnevnika IV. JAHO 181 Tone Wraber Botanične raziskave v Nepalu 195 Dr. Borut Pire Zdravniško poročilo 201 Ing. Pavle Seguía Z letalom v Nepal 203 Društvene novice 205 Alpinistične novice 209 Varstvo narave 211 Iz planinske literature 213 Razgled po svetu 215 Naslovna stran: Kluzijev svišč Foto: J. Dolničar ŽELEZNIŠKO CIIS PUllflII SIVI) MUH LIANA riSUKPKll Špedicija za mednarodni in noiranjl promet UPRAVA LJUBLJANA, MOSE PIJADE 39 s svojimi delovnimi enotami: LJUBLJANA Jesenice, Kranj, Novo mesto MARIBOR Celje, Velenje, Dravograd, Prevalje NOVA GORICA Rožna-dolina, Sežana, Krvavi potok. Kotoriba. Goričan KOPER Pula, Rijeka opravlja vse posredniške posle v mednarodnem in notranjem prometu blaga Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana — pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, dr. Tone Vraber. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. — Tekoči račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 60 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 80 din (5 US §). Oglase vodi Rado Lavrič. — Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov ne vračamo. — Tiska in kllšeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Po mnenju Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/73 z dne 18. 1. 1973 spada ta publikacija med proizvode iz 7. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Ur. list SFRJ 33-316/72). LETO LXXIV ŠT. 4 LJUBLJANA APRIL 1974 TEKSTILNA INDUSTRIJA OTIŠKI VRH priporoča obisk v svoji prodajalni v Dravogradu PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE ¿J, ^ 74. LETNIK OSNOVNI PODATKI O MAKALUJU AIES KUNAVER l„i„ 1572 is bila želja, da bi dokončali vzpon iz leta 1965 no ,ip,„.e, Osnovni mola zo pnpro». no 1.1.o '® i« ' so se . „;el. v zoi.lk, Ä'ii^.^Ä^et'^Ä.lio » odprave PH PZS, 1— po .k,pa STvta d» J.»» poletja j. varianto preko ¡užne stene na zapadn, greben eksoedicija na pot. Ze preje so alpinističnim UO PZS se je odločil, da se dovoljenj izkoristi in da gre eksped,c.|a p ciljem bili dodani še znanstveni ekspedicije način, ki kombinira ekspedicijo z Transport: Iz finančnih oz,rov ,e bil izbran zoi tra ns p ^ . tku eksped,ci,e. Ta dvema izletoma z letom do New DeJh,« pr, J0 tga zacijsko'skSpino in ima za ekspedicijo način se je izkazal ko. uspešen, ko mora biti delo no gori zaključeno. Pri ä^^lM^^^i'^r^1^ Adrta Aviotransport. Ves izletniški program sta organizirala d, Peter Soklič ir, Mirto IFe^ moinostim, vendar je bilo kot optimalna Molijo, Manfreda 'l** ^ ^"nove - kandidale-znanslvenike. Vse Doda,ni razpis j. komisijo za odprave l-™""^' Jur.| (geograf) in dr. Wraoer ^ Tumlingtarju nosac. ä«—--—ie de,-aira,° St ÄiÄlÄ ----....... kar je z doda.ni™ s.roiki ca 5000 $ USA ^^^^ in „„„„ziraii .ransporl mO.riala, SLU ¡TiSÄ i- ii 0«. - i. —ja ,ahko krenila na pot iz Tuml.ngtarja 26. 8. 1972. licencirano za tako dejavnost, Odmetavanje tovorov ni bilo možno, ker ,e bilo letalo, ki ,e N P v okvari- .. K, r „„imn Ho baze ie bil opravljen v 11 dneh. Vreme večji del Dostopni marš preko Kandbari a Numa Bungima do baze .e M p ^ ,ežav. Posebnost neugodno, vendar so bili prelaz, nad Bun mom kopn, m n so p ^ ^ ^ rr^iSI: ^Ä^ijÄ -e je trajala še en dan in po dodatnem 157 dnevu počitka je bi. opravljen prvi ogledni vzpon do tabora 1. POT ODPRAVE PO VZHODNEM NEPALU DO ^ , BAZE »HUMa/rs/o baza lshershon Chamlang A 7317 Peak VlAt'ih chinama-la &yangle :ngma-la' akonghum :KEDIM TASHINGAON \ ' nabhag^ON3P\ALAUC| __JBUNGHIM OfJ I \ \ I A \ / 1 .V* ÍALUNG 7.5 10 km HURURI pristopna pot povratna pot taborišče - tja'/ taborišče-nazaj most trajekt letališče aKHANDI naselje planina! ledenik tumlingtAr" _:_^ ' • - .chainpur J-Jan&o M- Mar ¡on /fv-Jcnez C-C/ceA Bf - B-Šra uf S O - Bore/ Ma - Mahe D - £>en A ~ Alc S -------Jo/aw /7 o /2 f t~šen o + 2,/ Spfe m s / so Šer-p Grafikona na straneh 159 in 160 prikazujeta višinske profile ekipe, relief dela v strminah Vzpon: Za dokončno odločitev o vzponu smo opravili dva ogledna vzpona in sicer ena naveza pod centralni del južne stene, ena v koren južnega grebena. Obe sta poročali o ugodnih možnostih v spodnjem delu, medtem ko zgornji del ni izrazit. 11. 9. je plaz zasul del tabora 1 in ves kisik in je bilo treba tabor premestiti na višji prostor (ca. 5960 m). 12. 9. je bil opravljen drugi ogled in zvečer smo se končno odločili za vzpon po centralnem delu južne stene. Tabor 2 na višini ca. 6300 m je bil postavljen v vznožju snežnega rebra pod centralnim delom stene. Lokacija je ugodna kot izhodišče za plezanje v steni, precej varna vsaj pred manjšimi plazovi, vendar zelo izpostavljena vetru. Prvi prodor proti taboru 3 je bil opravljen že 18. 9., vendar je bilo treba nad taborom 2 ves teren opremiti s fiksnimi vrvmi in je delo vzelo precej časa. Do 25. je bil nadelan večji del smeri proti taboru 3, postavljen depo kisika in vrvi na razu in tabor 2 dodatno opremljen in oskrbljen. 25. 9. je zagrozil nov val slabega vremena, ki je zosul bazo z metrom snega. Vsa ekspedicija se je umaknila z gore in šele 30. 9. je lahko prva skupina ponovno krenila navzgor. Našla je taborišča popolnoma uničena in jih je morala postaviti nanovo. 3. 10. je bilo postavljeno taborišče 3 in opremljena vsa smer do njega. Naslednji dan je bil opravljen prvi vzpon proti taboru 4. Dokončno je bil ta tabor S : P T : Kl f 1: 1 t K T Ö E E 8Slo1234 5 6789 2olZ3:4 5l6/89iol234l5 6789lol2345 GI/8l9l2d123[4 56i8i 1 AZIYIAN 11 CO 4-------------------U----------------------------------- f-- Ä -U- o= ¡1 ¿1 1 , . rH ..... CS l_i_J L-t-J crz - -- k l n :,M tr-r' A / Ii f-—i i—i—i MäU-fl L - l—T - LT 8 : ::::::::: . jl WTTTTITn i1^ h ! ■ KUNST f-— - ------------ - - 4= a = Q= ■«X V 9-------- Httti" Mj H ■ ^--------—------------——jj--------- ISTUPNIK 1 F Jqqq--/V----- Ii—__fl ..._____± l.SJ - ...... )----------------- '*■:..... /'*"''..........'-1. postavljen 12. 10., ko je bil tudi sektor smeri do tu opremljen. 13. 10. je bilo preplezano ključno mesto in pritrjene vrvi pod veliko snežno gredino. V tem obdobju so zaporedoma odpovedovali transporti materiala s šerpami. Zato so večji del bremena morali prevzeti nase naši plezalci. 18. 10. je bil skok v ključnem delu stene dokončno opremljen. Pri tem je Manfreda omrznil in sestopil v bazo. Tabor 5 je bil postavljen 22. 10. in nato zgornji del stene dokončno preplezan in opremljen 23. in 24. 10. Isti dan je bil tabor 5 tudi dodatno oskrbljen. 25. 10. se vreme resno poslabša in en član vrhnje naveze sestopi. Zaradi vremenskih razmer zamenjava ni bila možna in je nato 26. in 27. sestopil ter drugi član vršnje naveze. Tabori na gori so izpraznjeni 28. 10., ker je bil to skrajni čas, da bi ekspedicija ujela avion v Kathmanduju. Povratek: 29. 10. zapuščajo bazo znanstveniki in vsi oboleli člani ekspedicije ter večina šerp, ki na gori niso bili uporabni. Isti dan so v bazi dolinski nosači in vsa ekspedicija zapusti bazo v težavnih vremenskih razmerah. Meter svežega snega, ki je padel v doline, je izredno otežkočal povratek, predvsem bosim nosačem. Del opreme je zato ostal v bazi in vzdolž poti. Posebna ekipa, poslana iz Sedue, je kasneje glavni del te opreme rešila. Obe skupini sta v zelo težavnih razmerah prispeli v Seduo in nato po desnem bregu Aruna do Tumlingtarja 5. 11. odnosno 8. 11. Povratek v Kathmandu z letali je bil končan 10. 11., zaostali del opreme so prinesli nosači do Sedue in helikopter do Kathmanduja 5. 11. V Kathmanduju se je ekspedicija 12. 11. priključila turistični skupini in z njo odpotovala v Jugoslavijo. PRIPOMBE irokracija v Kathmanduju se modernizira. Dokaz zato je, da sem za isto delo kot ori anapurnski ekspediciji potreboval namesto mesec dni le en teden in da je tretji dan po prihodu v Kathmandu že lahko poletel prvi helikopter proti Tumlingtarju. Vsa naša korespondenca z zunanjim ministrstvom je bila usmerjena na Kangbachen pa je bilo treba urediti vse znova. Dovoljenje za Makalu je bilo sicer načelno dano, to pa ni izključevalo nobenega dela oostopka. Vsi glavni postopki so seveda še kar utečeni; zaplete se v glavnem pri puškah, znanosti, zbirkah, radijskih primopredajnikih in podobno. Včasih celo brez mistike ne gre. Ko so pred prazniki že zaprli carino, sem s prav »mističnim« pregovarjanjem le še dobil puško in na policiji dovoljenja. Sicer lahko tujec v Kathmanduju računa z prijaznim sodelovanjem uradnikov in zadnje čase tudi z vedno hitrejšim in strokovnim ukrepanjem. Poglavje zase so prevozi po zraku, ker Nepal še vedno nima dovolj STOL letal za kratke prevoze in terenska pristajanja. Tu se je zapletalo zaradi nepričakovano zasedenih datumih in le poznanstva so nas rešila večjih zastojev. V bodoče bo najvarneje že daleč vnaprej rezervirati polete. Ze drugič smo poročali in pošiljali pošto preko Miss Hawley. To jamči, da bo šlo vse v redu. Ob znanstvenem programu ne bomo posebej poročali, ker so vse zbirke in izsledki naših treh znanstvenikov v obdelavi za sklad Borisa Kidriča, ki je financiral njihovo udeležbo. Dodatna znanstvena dejavnost se že nekaj časa uvaja kot spremljava alpinističnega programa in bo treba to prakso še razviti. Če je pri alpinističnem programu ves čas vprašanje uspeha ali neuspeha, pri znanstvenikih ni. Brez raznih psihičnih bremen je praktično vsak korak dodatek k znanstveni beri in teža zbirk na povratku to potrjuje. To so slabo umeli le nosači, ki jim ni šlo v glavo, da sahibi nosijo skozi globoki snea in ob takem pomanjkanju hrane v dolino tovore navadnega kamenja, sena in suhih ptičev. Ocena strokovnega dela pripada seveda drugim, vendar se nam včasih vsiljuje vprašanje, če je isti čas ugoden za plezalce in za znanstvenike. V nekaterih primerih gotovo. Če pa ni, bo treba pripraviti posebno odpravo za znanstvenike, pri kateri bi PZS prevzela le hvaležno vlogo organizatorja. Ekipa je prvotno štela 12 plezalcev, vendar se je zaradi odstopov zmanjšala na osem plus vodja. Tu se velja ustaviti ob misli, da posameznik v ekipi ni nikakor samostojna postavka in je njegova navzočnost vezana na nekatere delovne kombinacije in bi bila ekipa precej drugačna, če neresnih prijav že od začetka ne bi bilo. Zato bo najbrž prav, da v bodoče alpinisti že pred prijavo pobarajo svoje boljše polovice za soglasje in tako ne zmedejo kandidature drugih, ki bi udeležbo res zaslužili. Zal namreč ni možno uspešno dopolnjevati in zamenjavati članov ekspedicije tik pred odhodom, saj že samo izdelava nekaterih individualnih delov opreme traja dolge mesece, da o vživljanju člana v ekipo, v delo in druge probleme sploh ne govorimo. Posebno pozornost zasluži prav gotovo problem orimernih zdravnikov. 4. JAHO je imela pri tem še posebne težave. Beležimo lahko tri odstope alpinistov - kirurgov zaradi družinskih razmer, pri četrtem pa dodajmo še službene težave. Morda ravno pri zdravniku ekspedicije preradi pozabljamo, da samo on v vsej ekipi, če pozabimo na znanstvenike aii reporterja, ne zapusti svojega poklica in ga opravlja na celo mnogo bolj zahtevnem in najbrž tudi bolj hvaležnem terenu kot doma. Ekspedicija preide na svoji poti kraie, ki so zdravniške pomoči potrebnejši kot morda naša civilizacije presita Evropa in je zdravnikovo poslanstvo predvsem v praksi namenjeno domačinom, članom ekspedicije pa le za primer obolenja ali poškodbe. Če bi primerjali delo zdravnikov na nekaterih naših eksDedicijah, bi prav gotovo našli pet ali desetkrat več dela z domačini kot z ekipo. Za južno steno Makaluja ekipa v končni obliki ni bila premajhna, še posebej če ne bi tako nesrečno izpadla Brojan in Manfreda. Prvi zaradi vnetja slepiča, drugi zaradi zmrzline kot posredne posledice padca pri prečenju med tabori 4. in 5. Sestav ekspedicije, ki je upošteval čimbolj »slovensko« udeležbo, je hkrati prinašal slabše kombiniranje navez pri izpadih in dodatno obremenitev tistih članov, ki so bile bliže središču priprav. Zal moramo med izpade šteti tudi tiste v zadnjem delu ekspedicije in sicer težave s srcem pri Kunstlju, višinsko zelo omejeno dejavnost pri Štupniku in pri Belaku po Manfredovi nezgodi. Posebno prva dva izpada sta po izredno dobrem začetku obeh prinesla dodatne težave prav pri zamenjavah v članstvu navez. Tako sta bili nenadomestljivo razbiti dve morda najtrdnejši navezi, kar se je posebno v končni fazi, ko bi morda iz situacije lahko iztisnili še kaj več, izkazalo za kritično. Ob takem osipu, kot smo ga doživeli, bi morali imeti še eno dobro navezo. Izpadov ne gre opazovati brez istočasne misli na obremenitev. V primeru ekspedicije to ni lahko merljiva količina, vendar iz izkušenj lahko trdimo, da je bila ekipa daleč bolj obremenjena kot na prejšnjih ekspedicijah. Ekipa se je po precej neugodnem pristoou srečala s tehničnimi problemi stene, s psihičnim pritiskom ob neobičajni nalogi in z občasnimi dodatnimi težavami, ki jim je v precejšnji meri prinašalo tudi neobičaino vreme. Ta se že nekaj časa ne ravna več povsem po monsunskih »predpisih«. Pojmi o brezpadavinskem obdobju oktobra in novembra in o padavinski depresiji okoli Makaluja so se ob večkratnem močnem sneženju močno omajali. Iz meteoroloških razlag je bilo razvidno, da se je južnoazijski »jet stream« prezgodaj pomaknil proti jugu in zajel območja Himalaj več kot mesec dni prezgodaj. Lahko smo opazovali in občutili vetrove z grobim merjenjem ocenjene na preko 300 kilometrov na uro. Seveda se ni čuditi, da je kombinacija težavne stene in neugodnih vremenskih razmer zdesetkala delavoljnost Šerp. Stensko plezanje je za šerpe nov poiem in le malokateri doslej so se pri tem dobro obnesli pa še ti običajno le ob preplačevanju in podobnih ukrepih. Tu je šerpe treba razumeti. Svoje moči ob eni ekspediciji že dolgo niso več pripravljeni do kraja izčrpati, ker računajo že na naslednjo, ki se je morajo čim preje udeležiti že zaradi zaslužka. Nekoč je bil šerpa kmet-pastir in je bil dohodek z ekspedicijo le dodatek, danes živi večina le od ekspedicije in jim dohodki ne sežejo dlje kot do naslednje, za katero morajo biti seveda zopet sveži in spočiti. Tak razvoj prinaša posebno pri težkih ekspedicijah zadržanost šerp in dodatno obremenitev članov ekipe. Mi nismo bili izjema in prejšnja dejstva so v večji meri bila vzrok, da je propadlo sedem zaporednih transportov v steni. Tovorjenje smo morali v končni fazi prevzeti nase. Ta sicer neugodna okoliščina pa je vendarle poučna, saj dokazuje, da tudi tako gre in da v bodoče ni treba preveč računati z doprinosom šerp. Eksoedicionisti v poročilih in knjigah o tem ne pišejo mnogo, zato pa v pogovorih vedo povedati toliko več. Šerpe že kot pleme niso tako številni, da bi lahko v neskončnost zalagali alpinistične ekspedicije s kvalitetnimi spremljevalci. Nesreče so med njimi terjale že velik davek, še posebej na japonskih ekspedicijah. Danes udeležbi nasprotujejo že njihove družine, ker postaja bolj varno in donosno spremljanje turističnih skupin, ki so vse bolj številne in se v nevarne višine ne podajajo. Pri pojmu obremenitve seveda ne smem pozabiti na povratek, ko je vremenski preobrat z visokim snegom segel prav do globokih dolin in predvsem ogrozil pri začetku sestooa življenje nosačev, ki na tak vremenski preobrat niso bili pripravljeni. Če izvzamemo deset močno omrznjenih nog, smo katastrofalnim posledicam ušli, čeprav le za las. Z obremenitvijo je vezan pojem discipline. Kaj naj rečem, saj posebno v velikih višinah obnašanje posameznika spada bolj v področje medicine. Seveda spada k disciplini tudi resnost ali neresnost prijav in kandidatur, prevzemanje in izpolnjevanje obveznosti, ki lahko preobremene posameznike in ustvarjajo prežeče skrite napetosti, ki se sproščajo ob ključnih trenutkih. Podoben je problem z angleščino, ki je pogoj za uspešno sodelovanje s šerpami. Naši plezalci tega nočejo in nočejo razumeti. Rezultat je omejena uporabnost posameznikov in za nagrado jim ostane povrhu še lepši del posla - plezanje naprej, medtem ko se s transportom lahko ukvarjajo drugi. Ne nazadnje spada sem tudi včasih opazno pomanjkanje zavesti, da je na terenu prvenstven le skupni cilj, ki mu morajo biti podrejene vse druge stvari; morda to ne velja za varnostne ukrepe, ki so za naše ekspedicije že značilni in so se doslej obrestovali tako, da nismo imeli še niti ene plezalske nesreče. Bolj živa zavest dolžnosti bi morda lahko spremenila nekatere odločitve navez na terenu in rezultat bi bil lahko le ugoden. Seveda pa moramo priznati vsakomur, ki moker in blaten čofota po tuji deželi, da katerikrat lahko vstane z levo nogo, saj ima tako le dve na zbiro. Opremi je posvečen poseben članek in se tu ne bomo dosti zadrževali. Bila je dobra z nekaj izjemami, kamor spadajo gotovo premehki podplati na sicer zelo uspelih škornjih pa prešibka ogrodja višinskih šotorov, ki bi v isti obliki in materialu morala imeti palice vsaj 8 mm za vetrove, kot smo jih doživeli. Manjšo korekturo zasluži bazni šotor; lahko bi bil za en nahrbtnik daljši. Predvsem velja razmisliti o dodatni izolaciji baznih šotorov, ker je udobje plezalcev pri počitku v bazi bistveno in smo ga doslej gotovo preveč zanemarjali. V opremi je prav tako manjkala vsaj ena montažna platforma za šotor, ki bi lahko bistveno popravila problem prevelike razdalje med taboroma 2 in 3. Zanimivo se je obnesla nova adaptirana kisikova maska. Staro francosko letalsko smo nadomestili s predelano industrijsko masko s tako adantiranimi ventili, da so dajali kar najmanjši upor pri dihanju, in s filtrom, ki je povzročal potrebni podtlak pri vdihu, ooleg tega pa ie opravljal doslej v Himalaji neznano funkcijo: akumuliral je toploto in vlago pri izdihu in oddaial oboje pri vdihu. Ker kisika pri vzponu nismo uporabljali, sem le za krajši čas masko preskusil pod taborom 5 in ugotovil zelo ugodno delovanje v primerjavi s staro masko. Člani ekipe so tehnično opremo prispevali sami, vendar se je posebej pri derezah pokazalo, da popuščanje vezi ob nepravem času lahko prinese hude posledice. Hrana, še najboljša doslej, bi lahko rekli, čeprav smo jo morali zaradi že omenjenih izpadov rioraviti precej v naglici. Bistveno vodilo so bile ugotovitve na prejšnjih ekspedicijah. Večkrat se je pokazalo, da s hrano ni uganjati kakšnih posebnosti, ker se potlej mora organizem navajati le še na eno novost več. Treniran alpinist je dober potrošnik krepke hrane, ki naj bo čimbolj podobna domači. Zato je seveda umestno kupovanje domače hrane na poti pa tudi v bazi. Tu se srečamo zopet s šer-povskimi problemi, ker kuhar kaj rad razglasi, da sveže hrane ni, ker je pač lažje odpirati konzerve kot skubsti kure ali dreti kozo. Edina res slaba stran naše prehrane je bila ta, da smo jo 1000 kilogramov morali pustiti doma. Takoj po prihodu smo kupili dva zopkija in naročili riž in krompir iz Sedue, vendar je trajalo 17 dni, da je prišel od tam prvi transport hrane, kasnejše pa je sneg sploh onemogočil. Misel, naj bo hrana čimbolj običajna, se je potrdila tudi na gori, kjer so klobase, fižol, zelje, sarma in podobno bile zelo čaščene in so razne lahke »papice« ostale le za zgornja taborišča. Prav tako se je dobro obnesel kruh, po katerega smo skočili čez Karavanke. Še najbolj je šel v tek navadno nepredušno pakiran graham kruh v tankih rezinah. Isto velja za pire krompir in za vse vrste juh, ki se hitro kuhajo. Posebnost so bile švedske sadne juhe, ki nam jih je švedski proizvajalec brezplačno dobavil. Posebno nekatere med njimi so za na top pops lestvico. Kava, čaj, mleko, kakao in kompoti pa cedemonta so zadovoljile našo žejo; zanimivo pa je, da konzervirano pivo, ki ga je nekaj prispelo do baze, ni preveč teknilo, če ni sijalo toplo sonce. Dodatno merilo za uporabnost hrane je vsekakor potrebna toplota, da se pripravi, in teža neuporabne embalaže. Tu kaj prav posebnega nismo dosegli, saj se zaradi transporta pač vsak proizvajalec boji poškodb na embalaži, ta pa je relativno še težka. Ob izbiri smeri na gori je padlo mnogo besed in mnenj, ki sta jih razčistilo oba ogleda visoko v južni raz in v podnožje snežne rezine pod sredino stene. Z obeh so poročali, tako da merilo za izbiro niso bile tehnične težave, temveč bolj alpinistična vrednost cilja. Tu ima seveda stena prednost pred razom. Zavedali smo se, da širša publika gotovo boli ceni vrh kot plezalski uspeh, strokovna pa obratno, če že do obojega ne more priti. Vendar je tehnična sposobnost ekipe dajala dovolj velike upe na popoln uspeh pri vsaj normalnih okoliščinah. Ze v bazi smo prav tako razčistili pojme o možnostih reševanja v taki steni. Te so zelo skromne, kar se je žal izkazalo v južnem razu že naslednjo pomlad pri češki ekspediciji. Steni in našemu številu smo prilagodili način vzpona. Predvsem za aklimatizacijo je veljala razporeditev v tri skupine, ki so odhajale v gore vsak drugi dan. Aklimatiza-cijski vzponi so bili zaključeni 25. 9. Zal je takrat že tretjič zasnežilo bazo in do 30. 9. nismo mogli naprej. Na obnovo zgornjih taborov je krenila vsa ekipa in nato zapored odhajala na vzpone, ki so jih pa močno motili izpadi. Primer kaže izsek »voznega reda« za dneve 11. do 19. 10., kjer lahko opazimo pet izpadov in zato ponekod praznine ali pretirane obremenitve. Seveda v steni ne pričakujemo tako uspešnih vzponov kot v hoji po ledenikih. V končni fazi se je razpored na gori zelo razredčil, vendar je bilo takrat v taborih materiala dovolj, da bi povsem varno opravili še vzpon na vrh, če bi razmere to dopuščale. V steni sami preseneča predvsem homogenost pobočja, ki ostaja brez predaha vseskozi strma, nima ne polic ne žlebov ali drugačnih oblik, ki bi vsaj začasno olajšale vzpon. Posebnost so plitva snežišča, ni dovolj snega, da bi se pripravile ploščadi za tabore. To predvsem velja na relaciji med taboroma 2 in 3, kjer bi si lahko pomagali le z montažno platformo ali pa z vmesnim taborom na vrhu rezine, kamor bi plezalci lahko odhajali spat, da bi skrajšali sicer nenormalno dolgo etapo do tabora 3. Stena je trdna, nikjer krušljiva in do neke meje še kar prehodna. Varen transport in predvsem sestopi so možni le ob fiksnih vrveh in zato je bilo na vseh etapah opremljanje poti prva naloga. Za to smo porabili skoraj tri kilometre vrvi. To nam je omogočalo tudi posamezne vzpone in prilagajanje hitrosti vzpona močem in tempu posameznika. Ob redni uporabi prižem kot varovalnega sredstva se razen v prečkah ni bilo bati kakih posebnih presenečenj, saj stena stresa le malo kamenja in je tako kar izjemna. Drugače je z ledom, ki je zaphan po vseh vdolbinah stene v relativno tankih ploščah, ki jih veter trga in nosi v globino. Ta led ni preveč nevaren, ker je pri nizkih temperaturah zelo krhek in se že pri prvem udarcu ob steno zdrobi. Tudi zapadno kamenje pozna izjeme: v taboru 4 je v stropu zazijala luknja, in šraufu je pred noge priletel težak spominek iz višine, skozi luknjo pa smo lahko gledali zvezde. Izpeljana smer je povsem naravna in jo še posebej označuje markantni vstop po rezini, nato rešitev sredine s prečnico in prehodom v končni del. Prav v zadnjem delu bi bila možna morda še bolj puritanska varianta v koničasti vrh stene in šele od tam prehod na stičišče zahodnega in jugovzhodnega grebena. Nad prečko postane skala lepo rdečerumena morda podobna montblanški. Položaji taborov 4 in 5 so bili enako kot pri trojki zelo skromni: plitvo ploščad je bilo treba okrepiti s snežno teraso. Zato bi pri naslednjem vzponu veljalo ohraniti isto smer vzpona še nad tabor 5 in nato izbirati izstop. Se vprašanje kaj smo dosegli? Treba se bo zateči k primerjavi. Za dosego iste višine v nesporno lažji južni steni Everesta je bilo potrebnih pet ekspedicij, vsaka je bila nekajkrat težja od naše. Torej smo lahko zadovoljni in nam ni treba biti žal, da smo se stene lotili. Velja pa, da je potreben čimprej še en poskus, četudi bi kdo drug (pripravljajo se Avstrijci) pobral smetano v naši skledi. MAKALU - GORA VELIKEGA ČASA ZORAN JERIN SREČNA GORA S ŠTEVILKO TRINAJST umbhakarna je bil brat velikana Ravane, gospodarja v deželi Lanka, današnjem Cejlonu, ki se uradno spet imenuje Šri Lanka. Ker je bil brat velikan, je bil velikan tudi Kumbhakarna. Pravijo, da je bil velik kot gora, da je bil njegov dih kot orkan in govorica kot grom. Le nesmrten ni bil in tega si je tako zelo želel, da je začel prosjačiti vsemogočnega boga Brahmo. Brahma sam bi mu bil morda še popustil, pa imajo bogovi pametne soproge, in njegova, Sarasvati po imenu, je možu svetovala zvijačo, zaradi katere je začel Kumbhakarna jecljati. To ga je tako prizadelo, da je začel Brahmo namesto za nesmrtnost prositi le še za večno spanje. Brahma ga je z veseljem uslišal, ker oa so bogovi dobri, mu je obljubil, da se bo Kumbhakarna vsakih šest mesecev za en dan zbudil. Ko je kmalu po tem v boju med bogovi in demoni Ravani že trda predla, je hotel zbuditi svojega spečega brata. Ker je vedel za njegovo požrešnost, mu je v votlini, kjer je spal, dal pripraviti pravcato ooiedino - goro riža je obložil s stotinami bivolov in srn. Kolege demoni so ga poskušali zbuditi. Metali so nanj drevesa in skale, pa je njegovo smrčanje vse odpihnilo. Šele ko so nagnili čezenj tisoče slonov, se je zbudil. Še ves zaspan je žrl riž, pogoltnil nekaj živali, potem pa je ta svoj zajtrk poplaknil s tisoči vedri žganja. Ker še ni bil sit, je sklenil svojo lakoto pomiriti v boju. Imel je to lepo navado, da je sovražnike bombardiral z gorami. Ob tem je požrl stotine opic in medvedov in v njihovih vojskah povzročil strahoten preplah. Šele tedaj je bilo bonu Rami dovolj tega divjanja, z mečem se je spravil nad velikana, mu odsekal vse ude, nazadnje pa še glavo. In to je konec velikana Kumbhakarne. Ne povsem! Pastirji ob neoalskih rekah Arun, Barun in Kasuva pravijo, da je skupina gora, ki ji kraljuje Makalu, Kumbhakarna Himal - orjak, ki spi šest mesecev, potem pa se za en dan zbudi. O, da bi bilo to res! Ko smo bili tam, je kazalo, da velikan spi le en dan, šest mesecev pa divja z viharji. Le svojo grdo navado, da meče gore na nasprotnike, je rahlo spremenil - na Šraufa je vrgel le še kamen. Razmeroma malo je znanega o imenu Makalu, precej pa je ugibanja. Morda^ je nastalo iz imena Mahakala, ki naj bi po poznavalcih sanskrta pomenilo Veliki čas, ker je bog Šiva gospodar časa. Po bolj praktičnih tibetanskih virih naj bi pomenilo Veliko črnino, kar bi ustrezalo temnim stenam, ki jih obilo razkazuje. Po geogratih in ne po jezikoslovcih pa bi ime Makalu (pravilno izgovarjamo s poudarkom na drugem zlogu) utegnilo izvirati iz besede Kamalu ali, natančneje Kampa-lung, kar pomeni dolino reke Kampa (ali Karma), ki teče severno od gore. »Himalajski profesor« dr. Dyhrenfurth celo ugiba, da bi se moral pravilno imenovati Kampa-tse, kar bi bilo bolj logično, saj to pomeni goro nad Kampo. Podobni zapleti in negotovosti nastopajo pri večini himalajskih imen, ki jih najbrž ne bomo nikoli do konca razvozlali. Če gledaš iz Gangesove ravrine, ni gore, ki bi bila izrazitejša od Makaluja. Zato ni čudno, da je pred več kot sto leti pomagal zapeljati ljudi v zmoto, da Everest ni vrh sveta. Znani nemški azijski raziskovalec in himalajski pionir Hermann von Schlagint-weit bi si bil rad leta 1855, ko se je mudil v Indiji, vsaj od daleč ogledal najvišjo goro. Pa je imel dvakrat smolo. Ko se je iz Sikkima oziral po himalajskih vrhovih, je na severozahodu zagledal Makalu, ki so ga angleški zemljemerci imenovali Peak XIIII, ki pa je — po njegovem - prekašal vse vrhove, kar jih je bilo videti v skupini, kjer naj bi bil Peak XV, kot so tedaj poznali Everest zemljemerci. Pozneje je spet iz bližine Katmanduja strmel proti vzhodu in najvišji gori sveta, pa mu je pozornost priklenil izraziti vrh, ki so mu Angleži rekli Peak XX, domačini Da so imeli zanj zveneče ime Gaurisankar. Prepričan, da je odkril napako, je sprožil pol stoletja dolg prepir, ali je Gaurisankar najvišji vrh sveta ali morda celo Makalu. Dandanes ni več vprašanje, kateri vrh je najvišji, na številke pa se le ne moremo stoodstotno zanesti. Pred leti je Makalu na večini zemljevidov meril 8470 metrov, predvojne korekture so ga povišale na 8481 metrov, na zadnjem zemljevidu, ki je hkrati najpodrobnejši zaris dežele okoli Everesta in zaradi izredno skrbnih meritev Schneiderjeve skupine verjetno tudi najzanesljivejši, pa je obveljala višina 8475 metrov. Če smo že negotovi v niegovem imenu in natančni višini, pa zanesljivo vemo, da ga njegova višina uvršča na mesto pete najvišje gore na svetu in da so pred njim le Everest, K 2, Kangčendzonga in Lhotse. Nič čudnega tedaj, da so se oči aloinistov že od nekdaj obračale proti Makaluju. Imel pa je to smolo - ali morda srečo - da je tako odmaknjen od sveta, tako neverjetno težko dostopen. Kraljuje v pravi gorski trdnjavi. Najuporabnejša pot vanjo drži čez 4200 metrov visoko sedlo, ki slovi po muhastem vremenu. Morda je bilo včasih bolje. Ko se je leta 1921 Howard-Bury potikal vzhodno od Makaluja, je v mejni verigi vzhodno od vrha Pethangtse odkril 5800 metrov visoko sedlo, najnižji prehod med dolino Baruna in dolino tibetanske reke Karta. Pod sedlom je naletel na ostanke zavetišč, ki so pomenila le eno: da je tam čez potekala stara trgovska pot med severom in jugom. Prve odprave, ki so se v mislih ukvarjale z Makalujem, so proučevale dostope s tibetanske strani, s severnih ledenikov. Z juga je oo tedanjih pomanjkljivih zemljevidih velja! za povsem nedostopen vrh. Zato ni čudno, da je leta 1935 francoska odprava načrtovala dostoo proti Makaluju po poti Dardžiling-Singalila-Tapledžung-Čajnpur pa naprej ob Arunu do tibetanske meje, čez njo na sedlu Popti La in nato v vasico Sakjetang, kjer naj bi bila baza. Goro bi naskakovali s prostrane ledne ploščadi med Makalujem in Čomo Lonzom ter po severnem grebenu prodrli proti vrhu. Francozi so se zaradi težavnega dostopa odpovedali cilju in se leta 1936 odločili za poskus vzpona na Hidden Peak v Karakorumu. Na podoben način so načrtovali dostop Avstrijci in Nemci, ko so leta 1951 govorili o vzponu na Čomo Lonzo. Da je bil njihov dejanski cilj vabljiveiši Makalu, niti ni treba posebej pripovedovati. Pa so se tudi oni premislili in se odločili za Nanga Parbat. Od bliže si menda do tedaj Makaluja ni oq'edal še nihče. Leta 1951 pa sta Edmund Hillary in Eric Shipton skoraj prodrla v njegovo kraljestvo, ko sta se vračala z raziskovanja južnih dostopov na Everest. Čez ledenik Hongu sta se proti vzhodu povzpela na visoko sedlo in se navdušila nad množico vrhov, ki ji je nad vsemi vladal Makalu. Zal jima je zmanjkovalo hrane in sta se morala vrniti v Kumbu. Hillary piše: »Bila sva najbrž med prvimi ljudmi, ki so uživali v tem neverjetnem razgledu. Zal sva morala nazaj... Tedaj sem sklenil, da se bom nekega dne vrnil.« Leto pozneje so Hillary, Shipton, Evans in Lowe strmeli ob istem razgledu. Povzpeli so se na tri lepe šestitisočake, sanjali o vzponu na sedemtisočak Baruntse in se naposled spustili v dolino Baruna. Dokler je šlo, so sledili njegov grobo razpokani ledenik, pa jim monsunski oblaki niso naklonili najboljšega razgleda v Makalujeve boke. Le to so ugotovili, da bi bilo v severozahodnem in jugovzhodnem grebenu vredno poskusiti. Snežni meteži so jim onemogočili, da bi se podrobneje seznanili z goro. V nenehnem strahu pred plazovi so krenili ob Barunu navzdol in odkrili čudovito dolino. V temno zelene gozdove jelk so se mešali rododendrovci in magnolije, s previsnih sten nad njimi pa so grmeli nešteti slapovi. In nad vsem bleščeče beli vrhovi. Vrhovi na vseh straneh ... Iz Barunove doline so se izvlekli čez 4200 metrov visoko sedlo, ki se najbrž imenuje Mumbuk La - tudi dvajset let po tistem prvem prečenju tega ne vemo povsem zanesljivo — in se spustili tri tisoč metrov globoko v vlažno in vročo dolino reke Arun. Le Evans je oašel po druqi poti. Spremljal je Barun, dokler je šlo, potem pa se je prebil čez razdrapane soteske do vasice Hatia. Leta 1953 je imel Makalu mir in je bil še nedotaknjena gora. Leto dni pozneje so bile na njem tri odprave. Prvi so se Makaluju bližali Američani, ki so formalno zaprosili za dovoljenje nepalske vlade za vzpon na ta osemtisočak. Bilo jih je deset iz sončne Kalifornije in eden sam med njimi je imel himalajske izkušnje. Vodil jih je dr. Siri. Prišli so po južnem dostopu, vendar so se v dolino Baruna spustili niže, kot se je iz nje izvlekel Hillary. Spust med zasneženim rododendronom je bil v zgodnji pomladi skrajno nevaren, pa se je dostop srečno končal in petega aprila je na kraju, ki mu domačini pravijo Tangmar (Rdeča skala), prvič zraslo bazno taborišče za naskok na Makalu. Prostorček je skoraj idealno izbran in večina odprav na Makalu je sledila kalifornijskemu zgledu - mi smo bili že peti prebivalci »hotela Makalu«, kot so kotiček imenovali Francozi. Zanašali so se na izsledke Hillaryjeve skupine in omahovali med vzponom po severozahodnem in jugovzhodnem grebenu. Prva raziskovalna skupina, ki se je ukvarjala z zamisli'o, da bi bilo vredno poskusiti vzpon v sedlo med vrhoma Makalu 1 in Makalu 2 (slednjemu bi lepše rekli Kangčungtse), se je prezgodaj ustrašila težav, ki so se ponujale, in zato se je vodja dr. Siri naposled odločil za jugovzhodni greben. Pravzaprav čudna odločitev, če upoštevamo neizkušenost, saj je bil ta greben zaradi svoje razčlenjenosti in obsežnosti za tisti čas, ko smo v Himalaji iskali le najlažje smeri, povsem neprimeren. Kot so sami zapisali, so se za to smer odločili, ker je bila videti najkrajša pot med bazo in vrhom (!) in ker so menili, da ima eno samo resnejšo oviro nad jugovzhodnim sedlom, kjer se bo treba umakniti v južno steno in šeststo metrov više vrniti na greben. Do sedla je še nekako šlo, in tretje taborišče je stalo že rahlo nad sedlom. Tedaj pa se je ob Barunu pojavil Hillary. Hillary: »Priložnost za Makalu se mi je ponudila leto dni po uspehu na Everestu. Izbrali so me za vodjo novozelandske himalajske odprave. Navijal sem za Barun, čeprav smo že vedeli, da so za to pomlad Kalifornija dobili dovoljenje za Makalu. Nam so dovolili vse vrhove v področju Baruna, razen Makaluja. Štiri tone opreme smo spravili po cesti v Dharan, kjer smo se srečali s šerpami iz Namčeja in Dardži-linga. V Sedui smo se razdelili. Prva skupina je odšla raziskovat dolino reke Isva, druga po dolini Čhojang, jaz pa naj bi se bil z glavnino nosačev prebil v dolino Baruna. Ob koncu aprila bi se bili vsi skupaj dobili v baznem taborišču. Imel sem 140 tovorov in le 38 nosačev pa poledenelo in zasneženo sedlo. Moral sem sekati stopinje zanje in le s pregovarjanjem sem jih spravil čez. Po snegu smo se spustili do Baruna in postavili bazo v višini 4650 metrov, od tam pa smo se dva dni prebijali po neprijetni moreni proti severozahodnem grebenu.« Na Makaluju sta bili torej dve odpravi hkrati. Ko so se Kalifornija nad sedlom mučili proti četrtemu taboru, so imeli Novozelandci še večje težave. Dva člana sta padla v razpoko na gornjem Barunu, Hillary si je ob reševanju enega izmed njiju zlomil tri rebra. McFarlana so sicer rešili, pa je bil naposled ob dva prsta na rokah in vse prste na nogah. Kalifornijce je slabo vreme zelo oviralo. Prvega junija so 7050 metrov visoko postavili taborišče številka pet, više pa jim monsun ni dal. Sestopali so po popolnoma zasneženem Makaluju in izpraznili vsa taborišča. Kljub neuspehu so bili prepričani, da so izbrali pravo smer. Po prvih peripetijah so Novozelandci vendarle lotili Makaluja. Počasi so se vzpenjali proti sedlu med Makalujema in postavljali taborišča. Dosegli so višino okoli 7400 metrov, potem pa je Hillaryja stisnila malarija, ki se ie pridružila polomljenim rebrom, končalo pa se je s hudo pljučnico, da so morali Kalifornija pomagati s kisikom. Tedaj so odnehali in se zbrali za naskok na Baruntse, da se niso vrnili praznih rok. Minilo je oredmonsunsko obdobje leta 1954, minil je monsun in napočila je himalajska jesen. Pod goro so se pojavili že tretji, ki so tistega leta hoteli na vrh. Sistematični Francozi pod Francojevim vodstvom. Uradno se je njihova odprava imenovala sicer izvidniška, pa so plezalci upali, da se bo končala z vrhom. S šestimi tonami opreme so hodili do baze 24 dni. Bili so sijajno razpoloženi in aklimatizirani, pobrali so vrsto vrhov in si med temi vzponi dobro ogledali Makalu. Tudi Franco se je v izbiri smeri strinjal s Hillaryjem, da je ključ nailažjega vzpona v sedlu med Makalujem in Kangčungtsejem, vendar so bili hitrejši in učinkovitejši od Novozelandcev, saj je stalo njihovo četrto taborišče tam, kjer je bilo peto taborišče predhodnikov. Pa se še niso ustavili. Povzpeli so se na sedlo in na Kungčungtse, ob koncu oktobra pa sta se Couzy in Terray pritihotapila na vrh Čomo Lonzo na kitajsko stran, kar najbrž ni bilo posebno težko. Posnetek, ki sta ga 30. oktobra napravila od tam, je pokazal, da je vrh Makaluja mnogo bolj obetajoč, kot so bili mislili prej ob študiju fotografije, ki so jo bili posneli med Houstonovim preletom Everesta pred dobnmi dvajsetimi leti. Za vsak primer pa so Francozi to svojo skrivnost izdali šele leto dni pozneje, ko so imeli vrh že v žepu. Takšna slika je lahko včasih neverjetno pomembna in zbudi apetite pri konkurenci. Poučeni pravijo, da Francozi ob neki drugi priložnosti ne bi bili tako lahkomiselno izgubili svojih plezalcev Vignesa in Duplata, če bi si bili leta 1951 pred vzponom na Nanda Devi ogledali greben med glavnim in vzhodnim vrhom na sliki, ki so jo Poljaki leta 1939 posneli z vzhodnega vrha te gore. Franco se je moral tiste jeseni umakniti z Makaluja v divjem vetru, pa je bil že pičlega pol leta pozneje spet pod njim. Tokrat je šlo zares. Odlično opremljena francoska odprava je 4. aprila postavila bazno taborišče v »hotelu Makalu«. Oboroženi z izkušnjami jesenske skupine niso čisto nič več pomišljali, kako naj se lotijo vrha. Petnajst dni so porabili za aklimatizacijo na okoliških vrhovih. Vreme ni kaj prida obetalo, vsako popoldne je snežilo in nad Barunom je pihalo. Med tem je trideset šerp opremljalo prvo višinsko taborišče. Potem so v enakomernem ritmu zrasla tudi druga taborišča na gori, po že utrjenih korakih prejšnjih dveh odprav. Ko pridejo do četrtega taborišča, odpro ventile na bombah s kisikom. 2e štirinajstega maja postavita Couzy in Terray taborišče številka šest in odslovita šerpe. Sedem tisoč osemsto metrov visoko sta bila. Indijska vremenska napoved za naslednji dan je bila dobra. Ponoči je bilo v šotoru 32 stopinj pod ničlo. Naslednjega jutra ob sedmih odideta proti vrhu... »Medtem ko se Couzy vzpenja na vršni stožec, čakam za njim, da bi iz primerne oddaljenosti posnel njegov korak na vrh. Kmalu se njegova postava pojavi na vitki konici vrha in zariše v resnobno modrino neba. Makalu je premagan. Zaradi dobrote bogov in ustvarjalne domišljije ljudi se je vrh, ki so ga imeli za najnedostopnejšega velikana Zemlje, predal skoraj brez odpora.« Tako je veliki francoski alpinist Lionel Terray opisal zadnje ure devištva 8475 metrov visokega Makalujevega vrha. V naslednjih dveh dneh se je na vrhu zvrstilo še sedem članov »srečne« odprave. Njegove besede »brez odpora« je Franco takole opisal novinarju, ki ga je zanimalo, ali so imeli kakšne nevšečnosti: »Nič, prav nič posebnega se ni zgodilo. Nobenih razpok, kamor bi lahko padli. Nobenega plazu, ki bi pokopal taborišče. Osem tisoč metrov visoko smo se počutili, ko da bi bili na vrhu Mont Blanca. Devet nas je bilo na vrhu. Trije vzponi v treh dneh, temu sploh ne moremo reči osvojitev. In niti v noge nas ni zeblo!« Le za primerjavo Aleševe besede na tiskovni konferenci na PZS na dan naše vrnitve. »Proti nam se je združilo vse neprijetno. Monsun se je podaljšal in nam že ob dostopu načel moralo. Imeli smo le toliko dni lepega vremena, da bi jih lahko preštel na prste ene roke. Sneg nas je trikrat zasul v večjih količinah in smo morali čakati po nekaj dni, da se je gora unesla. Veter je pihal pravzaprav vse dni. Le trije smo prišli v taborišče številka pet in nekaj plezalcev je bilo resno bolnih. Sestop po dolini Baruna je bil nekaj posebnega in smo za las odnesli kožo. Skoraj vsi iz gornjih taborišč smo imeli rahlo pomrzle prste.« In spet Franco:» »Zasluge za uspeh gredo šerpam. Hvalnico temu čudovitemu ljudstvu so peli že v vseh svetovnih jezikih. Gjaldzenove skupine ni moč prehvaliti. Z njimi smo ravnali kot s popotnimi tovariši. V večjih višinah so imeli enako opremo kot mi, tudi kisik. Povsod so nam sledili. Težko si je brez njih zamisliti, kakšne bi bile himalajske ekspedicije...« Tudi Aleš je na tiskovni konferenci omenil šerpe: »Imeli smo izredno smolo s šerpami. En sam je prišel v taborišče številka štiri, in v glavnem je ves transport nad taboriščem tri ostal na naših plečih. Preprosto povedano: južni steni Makaluja šerpe niso bili kos. Podobne težave z njimi imajo tudi druge odprave. Zdi se mi, da ni več daleč čas, ko jih bo zamenjal helikopter. Etičnih pomislekov tu nimam. Le kakšna je razlika med tem, če ti znosijo kisik v višino šest tisoč metrov šerpe ali pa ti ga pripelje helikopter?« Namenoma sem prehitel dogodke. Med obema odpravama in med izjavama obeh bara sahabov je sedemnajst let. In v tem času se je v Himalaji marsikaj spremenilo. V teh sedemnaistih letih se je pogled z najlažjih dostopov na himalajske vrhove obrnil v stene osemtisočakov, in prav to je postavilo na glavo vse, kar je bilo do tedaj izrečeno o nemogočem v zvezi s himalajskimi vrhovi. V teh sedemnajstih letih po »srečni« francoski odpravi na »srečno« goro Makalu ni bilo nobene normalne ponovitve po francoski poti. Poskus, ki si ga je po isti smeri lotila leta 1961 mednarodna odprava, je bil nekaj posebnega. Vzpon na Makalu je bil zaključek skoraj osem mesecev trajajoče znanstvene mednarodne odprave (sodelovali so Avstrijci, Novozelandci, Angleži, Američani in Indijci), ki je prezimila v višini 5723 m pod Ama Dablamom (dandanes raje pišemo Amai Dablang) in med tem svojim bivanjem proučevala vpliv višine na človeški organizem. Hoteli so med drugim ugotoviti tudi to, ali je po zadosti dolgem bivanju v tej višini mogoče pridobiti popolno aklimatizacijo, se pravi, ali se je morda na ta način mogoče povzpeti na vrhove nad osem tisoč metrov, ne da bi uporabili kisik. Pred Makalujem so se nekateri člani odprave povzpeli na zahtevni Ama Dablam, in ugibali, ali bi se dalo priti na Makalu. Aprila se je večji del odprave pod Hillaryjevim vodstvom odpravil proti 24 kilometrov oddaljenemu Makaluju. Fiziološke podatke so zbirali praktično ves čas vzpona in ugotovili, da so dobro aklimatizirani za te velike višine, da pa je predolgo prezimo-vanje pod Ama Dablamom zahtevalo svoj davek od njihovega organizma. Najprej je Hillary doživel lažjo obliko kapi, da so ga morali nemudoma evakuirati z gore, naskok pa se je nadaljeval. Zaustavil se je komaj sto metrov pod vrhom, ko ie omahnil drugi član, nato pa so bili še štirje žrtve razmeroma neprijetnih bolezni. Hillarvju očitno Makalu ni naklonjen. Pomladi leta 1969 se je pod Makalujem mudila japonska izvidniška odprava. Proučila naj bi bila vzpon po tistem grebenu, ki je nekoč zavrnil Kalifornijce. Povzpeli so se v jugovzhodno sedlo in odločili, da je vredno poskusiti. Leto dni pozneje so bili v impozantni zasedbi spet pod goro. Imeli so glavnega poveljnika, vodjo, alpinističnega vodjo in še vodjo vršnih navez. Bilo je osemnajst plezalcev, fotograf, reporter in petindvaset šerp. Štiristo štirideset nosačev jim je od Dharana nosilo tovore. Na sedlu Mumbuk La so bili med nesrečnimi zaradi snega in nosačev, ki so jim pobegnili. Dostop se je zato zelo zavlekel in so do baze hodili mesec dni. Potem so brez težav napredovali do taborišča tri malo pod sedlom, kar je zbudilo preuranjen optimizem, da bodo v mesecu dni na vrhu. Pa so se brž nad sedlom pokazale objektivne težave v grebenu, da so se morali z grebena umakniti v sneži šča in se šele šesto metrov više vrniti na greben. Samo ta ovinek nad taboriščem tri in štiri jim je pobral štiriindvajset dni, dobrih štirinajst dni oa so nato potrebovali do naslednjega taborišča. Ves optimizem je izpuhtel, ko so se morali še enkrat umakniti z grebena - tokrat že skoraj osem tisoč metrov visoko in v severovzhodni ledenik. Vmešal se je še monsun, ki je bil štirinajst dni prezgoden. Prva vršna naveza se je morala vrniti praznih rok — tristo metrov pod vrhom je zmanjkalo moči. V gorniih taboriščih je že primanjkovalo hrane in v zadnjem taborišču sta bili le dve bombi s kisikom. Triindvajsetega maja sta srečo poskusila Tanaka in Ozaki. Po nečloveških naporih sta dosegla vrh, četudi jima je že pri 8200 metrih zmanjkalo kisika. Po 25 urah hoje sta bila spet v edinem šotorčku taborišča številka šest. Tretjemu poskusu proti vrhu so se morali odpovedati, ker jim je zmanjkalo zalog v spodnjih taboriščih. Po gori so napeli okoli pet kilometrov fiksnih vrvi in skupaj so porabili skoraj sto bomb s kisikom, ki pa so ga pretežno uporabljali za spanje v gornjih taboriščih. Od postavitve do evakuacije baze je poteklo 69 dni, 23 več, kot so jih načrtovali. In potem je prišlo leto 1971 - leto francoskega raza, saj tako zdaj pravimo elegantnemu zahodnemu razu Makaluja. »Zamisel o tem vzponu je stara,« pravi vodja Paragot, »od leta 1959, ko smo korakali proti Jannuju in iz daljave strmeli v Makalu...« Resno so se začeli pripravljati leta 1969. Odprava je štela enajst članov idealne mešanice - na vsakega starejšega, izkušenega himalajca po en zanesenjaški plezalni virtuoz. Pol jih je biio mlajših kot 32 let, nol starejših. Imeli so 14 ton opreme in hrane, da jim jo je moral DC-3 v sedmih poletih zvoziti v Tumlingtar. Spremljalo jih je osemnajst šerp, pa ne najboljših, ker je bilo tistega leta preveč odprav. Sirdar je bil zelo poprečen. Le malo so si pomagali z njimi. Ang Čumbi, ki se je udeležil tudi naše odprave, je bil nad Francozi navdušen: »Bilo je zelo leoo, v taborišče številka dva so nam vse prepeljali s helikopterji in tam je bilo hrane, kolikor si je hotel.« Do baze so od Tumlingtara hodili 24 dni. Na Mumbuk La so imeli seveda sneg in mraz in nosaški štrajk - od 462 nosačev se jih je 287 vrnilo domov. En nosač je umrl od mraza in izčrpanosti. Hotel Makalu jih je pričakal brez snega. Potem pa se začne v njihova poročila mešati aprilsko slabo vreme, bolezen (enega člana so morali operirati in s helikopterjem poslati v Katmandu), tehnične težave (dva kilometra vrvi samo med 6000 in 6500 metri višine) Po radiu zvedo, da je tudi štiri druge odprave slabo vreme blokiralo v spodnjih taboriščih. (Kako dobro de, če slišiš o tuji nesreči!) Sredi snega in vetra spoznajo, da iz Sedue ne morejo dobiti riža - kako podobno z našo odpravo. Serpe jim jo hočejo pobrisati v bazo, in splošna demoralizacija. Po trinajstih dneh se vreme vendarle popravi, iz Sedue pa 21 nosačev prinese hrano in gorivo. »Če ne bi bilo teh nosačev, bi bilo postalo dramatično,« piše Paragot. Osnovni problem pa je le ostal - raz s svojim skokom med 7380 in 7770 metri, kjer trinajstega maja naposled le postavno taborišče pet. Teden dni pozneje stoji taborišče šest, in že poskušajo naorej proti vrhu Prvi navezi ne uspe, druga poskusi 23. maja. V njej so Pariš, Seigneur in Mellet. Parisu 8300 metrov visoko poideio moči. Tovariša se sama povzpneta na vrh in v dvaiset ur dolgem delavniku vrneta v šestico. Pišejo, da je Paragot, ko ju |e od daleč opazoval ob zadnjih metrih pod vrhom, ihte! - iz ginjenosti ali iz žalosti, da ni sam zraven? In potem se leta 1972 pojavijo v »hotelu Makalu« Jugoslovani. Osma odorava smo po vrsti, ki si |e za cilj izbrala vrh Makaluja. Po količini opreme, po številu nosačev In potem se leta 1972 po|avijo v »hotelu Makalu« Jugoslovani. Osma odprava smo po nekena dne sredi septembra že pod rdečo plahto naše jedilnice na stari moreni barunskega ledenika, pa smo bili najzahtevnejši. Izbrali smo si južno steno. DE2 IN RI2, DA O PIJAVKAH NE GOVORIMO Bilo je petindvajsetega avgusta. Katmandujsko letališče pod modrino, ki ji je monsunska vlaga nadela siv nadih kot za akvarele. Peti in zadnji »twin otter«, ki smo ga najeli, da bi prepeljal ostanek ekspedicije v Tumlingtar, ima običajno zamudo. »Cez pol ure bomo leteli « zagotovi pilot. To pomeni pol ure dodatnega klepeta z miss hawley, ki se |e prišla od nas poslovit. Miss Hawley uradno krmari turistično agencijo »Tiger Tops«, za svoj hobi pa že dolgo vrsto let dopisne za Reuter. »Ne o politiki,« pravi, »le o Himalaji!« Njen konjiček so res himalajske odprave Pod knjižnico, ki opasuje vse štiri stene njene dnevne sobe ,e v predalih kartoteka odprav, kjer se spušča tako daleč, da se lahko EJ* an °°prPVe-' kl b' zaradl dolgega bivanja v Nepalu pozabil, kje stanuje in kako stare otroke ima, o tem v trenutku pouči. Svoje dragocene podatke - zdi se mi, daje o vseh odpravah m dogajanjih na Himalaji bolj na tekočem kot nepalska nožtni "JL^ravZaprapr'sluZI S tem' da ¡e 20 vse Pomembnejše odprave neke vrste postni kanal Vsa posta 2¡gore.v svet in narobe gre na naslov: »Ta in ta član te m te ekspedicije, C/O M,ss Elizabeth Hawley, P. O. B. 224, Kathmandu Nepal« Večna nezaupljivost do učinkovitosti domače poštne službe! Tudi jaz raje vidim, da oosta prihaja na gosoodično Hawley. Nekoč me je znanka vprašala, kakšna je pravzaprav ta siva eminenca miss Havley. ™ .?PIS.U ™[pre| nisem prišel dlje kot do dežnega plašča, potem sem dolgo premisli in dejal: »Ves, takšna tipična Američanka... takšna, kot so po mojem bile ženske, ki so z Mayflowerjem priplule v Ameriko.« Torej takšna je miss Hawley. Tiste pol ure kramljanja se je seveda potegnilo v celo uro, ker pilota ni bilo od nikoder. Tudi med najbolj privatnim pogovorom miss Hawley tu in tam potegne iz žepa kakšen papir in si mimogrede zapiše to in ono. In tako mimogrede vpraša: »In koliko dni sploh mislite hoditi od Tumlingtara do baze?« Aleš kot iz puške: »Deset!« Pa pogleda miss Hawley zelo prodorno čez svoje polovične naočnike in pravi: »Torej štirinajst! Kdor gre na Makalu, lahko planira, kolikor dni hoče, na koncu bo zanesljivo izpadlo štiri dni več.« Dobro uro pozneje ie »twin otter« z zlizanmi gumami težko udaril po razpokani zeml|i letališča, Tumlingtar, ki se kot rdeč peščen klin zajeda med največjo nepal-sko reko Arun in precej manjšo Sabhaja Kolo. Oranžni šotori naše odprave ob robu letališča so izrazitejši kot tri pritlikava bela poslopja: kontrolni stolp, blagajna in bungalov letališčnega upravnika. Naposled je na kupu vsa odprava - štirinajst sahabov, dvanajst šerp in zvezni oficir nepalske vlade. Nosači naj bi prišli naslednjega jutra in naslednjega jutra naj bi se odprava začela pomikati proti svojemu cilju. Dan, ki smo si ga v zadnjih dneh vse boli želeli. Večen vzdih: »Da bi že vendar hodili! Da bi bili na svojem! Dovolj nam je birokracije, odiranja po hotelih, poletne vročine ...« Po treh dneh hoje bo večen vzdih: »Da bi že bili na svojem, v bazi! Da ne bi več gledali nosačev in trebili pijavk!« Ena izmed evolucij članov vsake odprave. Če si večkrat na Himalaji, te ta zakonitost že zabava. Pravzaprav je smešno, da je iz Tumlingtara tako težko priti na cilj pod Makalu, ki ga pozimi z letališča lepo vidiš, poleti pa v vlažnem ozračju le, če imaš srečo. Tako je, ko da bi iz Ljubljane gledal na Triglav, nekaj več kot šestdeset kilometrov v zračni črti, le višinska razlika je precej drugačna. Zamisli si nad Triglavom še dva Triglava, da bo pogled segel v pravo višino. Celo bazno taborišče ¡e dva tisoč metrov nad vrhom Triglava. Le grob opis poti. Z letališča Tumlingtar z nadmorsko višino 450 metrov se moraš najprej povzpeti čez 2200 metrov visok greben spet k Arunu, tja, kjer 850 metrov nad morjem vali svoje valove pod vasico Num. Sledi dolg vzpon od reke do 4200 metrov visokega sedla Mumbuk La, spust v dolino Baruna na 3200 metrov in nato dolgotrajen vzpon do baznega taborišča na moreni ob Barunu približno 4900 metrov visoko. Višina baze je precej časa vznemirjala duhove. Eni so bolj verjeli izohipsam Schneiderjeve karte, drugi pa bolj svojim višinomerom - čudovita kost za brezplodne razprave. Šestdeset kilometrov zračne črte bi v Evropi pomenilo morda tri ali štiri dni hoie. Kruta zmota, saj smo vendar v Nepalu! Poti so slabe, mostovi še slabši, nosači počasni. Iz šestdesetih kilometrov zračne črte je nastala sto petdeset kilometrov dolga pot. Primerjava z dostopi naših dosedanjih odprav. Najkrajši in na ¡prijetnejši je bil dostop do Trisula, najdaljši in najduhomornejši monsunski dostop do Kangbačena. Ana-purna nam je ostala v slabem spominu le zaradi zelo neprijetnega dne v dolini reke Marsiandi, kjer nas je v nevarni soteski brezupno namakal dež. Takšnih tehničnih težav na poti pod Makalu nismo imeli, smo pa imeli zato pragozd, blato in pijavke v neznanskih količinah. Le dva dneva nas ni mehčal dež. Padcev je bila cela vrsta, prostori za taborišča včasih brezupni. Težav te poti smo se že naprej zavedali, predvsem pa smo si bili na jasnem, da je celo po dobri poti transport z nosači med najdražjimi v Nepalu. Dražji je le še prevoz s helikopterjem. Imeli smo v načrtu, da bi tovor v bazo ne nosilj nosači, ampak da bi jih odmetavali s padali. Peščina ob Barunu, kjer je bilo naše bazno taborišče in ki smo jo iz posnetkov, opisov in zemljevidov že dovolj dobro poznali, bi bila kljub višini idealna za odmetavanje tovorov iz letal skyvan, ki jih je v Nepalu mogoče najeti. Vse je bilo dogovorjeno: dva sahaba s helikopterjem ali padali kot predhodnica, tovori s padali, sahabi in šerpe peš (takšna majhna skupina je hitra in poceni, če jo primerjaš z neskončno kačo nosačev). Nekaj dni pred odhodom iz Ljubljane se je zapletlo s padali. Dobili smo trofejna padala, ki jih je naše vo|no letalstvo že pred leti odpisalo iz svojega inventarja, preizkus na Lescah pa |e pokazal, da so povsem neprimerna za metanje dvestokilskih tovorov. Stokilogramski tovor se je tedaj kot metorit zapičil v tla in iz Radovljice so pritekli radovedneži, ki so mislili, da ¡e pod napol odprtim padalom visel človek. Imeli smo srečo in z Alešem sva najbrž pozneje v sanjah večkrat doživljala prizor, kako se naši tovori pod tistimi padali kot bombe raztreskavajo na prodih pod bazo. Čeprav smo se naposled odločili za nosače, nas je stal transport posameznega tovora še vedno občutno manj kot pri vseh dosedanjih odpravah na Makalu. Od osmih, ki so za cilj izbrale ta vrh, jih je sedem šlo po pravzaprav edini praktični poti čez Tumlingtar. Le znanstvena odprava leta 1961 je prišla iz dežele Kumbu. Drugih sedem jih je šlo po naši poti in izmed njih sta se le zadnji dve, francoska leta 1971 in naša, okoristili z novim letališčem v Tumlingtaru. Vse prejšnje so morale celo do Tumlingtara peš, kar je pomenilo dodatnih pet ali šest ani hoje. Ko je zadeva s padali dokončno padla v vodo, smo se naposled le odločili za nosače in se s tem zavestno odločili za vse tegobe, ki so v zvezi z njimi. Po tihem sem se te odločitve veselil, ker sem morda starokopiten in ker se mi zdi, da bo z brezosebno tehniko Himalaja zgubila delček svoje romantike, ki ji jo daje človeška kača, ko se zvija čez nepalsko deželo. Bose noge. Korak za korakom. Čez čelo vrven pas, ki na njem visi tovor in do onemoglosti napenja vratne mišice. Človeški obrazi. Množica človeških obrazov. Slike, ki so mi po petih himalajskih potovanjih ob pojmu Himalaja prav tako neizbrisno v podzavesti, kot je neizbrisna slika bele verige gora, ki se od zahoda do vzhoda vleče čez severna obzorja. S tem, da se odločiš za nosače, si se odločil, da boš moral poslušati njihovo reg-Ijanje takrat, ko bi rad spal, pozno v noč in zjutraj, ko še žarijo zvezde. S tem si se odločil, da se bodo neprestano izmikali tovorom, ki so za senco težji, kot jih je večina, da se bodo ustavljali že dobro uro po jutranjem odhodu in si za tvoj okus neskončno dolgo kuhali zajtrk in kosilo hkrati. Da bodo odpirali tovore, ki so jim zaupani, da se bodo popoldne prezgodaj ustavljali in izsiljevali prenočišče po svoiem geslu: bolje kilometer premalo kot kilometer preveč. Odločil si se tudi, da boš v zadregi ob njihovem navijanju cene - običajno je za tovor na dan malo manj kot naša dva stara tisočaka, ob tem, da nosi seveda svojo hrano s seboj - da. te bodo žicali za cigarete in za bakšiš z najbolj nedolžnim obrazom tedaj, ko si najbolj hud nanje _ »Sahab, mar nismo pridno nosili?« Odločil si se torej, da se boš jezil. Res se boš jezil, pa tudi pozabil boš brž, kot pozabiš pri ljudeh, ki so ti najbližji. Tone mi je nekoč, na kdo ve katerem počivališču med Tumlingtarom in Barunom, ko smo spet obupano čakali na počasne nosače, skoraj posmehljivo dejal: »...in potem boš spet pisal o čudovitih nepalskih ljudeh!« Imel je seveda prav, ker se pri pisanju o nosačih rad raznežnim. Vem, da superlativi, če pišeš o ljudeh, nikoli niso opravičeni. Vem, da imamo vsi svoje sončne in senčne strani. Vem pa tudi, da je precei laže biti dober, če imaš poln trebuh, streho nad glavo in zagotovljeno pen-zno, ce se ti ni treba ukvarjati z mislijo, kako boš preživel v sovražni ti naravi. Obcuduiem |ih, ker se tako hrabro spoprijemajo z življenjem in ker so tako neskončno skromni. Posploševati pa se upam zato, ker velja to za vsaj devetdeset odstotkov Nepalcev. Konflikti, ki na odpravah nastajajo med nami in nimi, so posledica različnih ritmov našega in njihovega življenja - drug drugemu bi radi vsilil svoj, razume se edino zveličavni ritem. Ob tem tako malokdaj pomislimo, da smo pravzaprav mi aostje v njihovi deželi. Odločili smo se torej za nosače in s tem vzeli v zakup nekaj dogodivščin, ki so gotovo pestre|še in zanimivejše, kot če bi se naši tovori raztreskavali na skalah ob tiarunu. Kar lepo po vrsti! Prvi dan smo krenili pozno in se ustavili zgodaj. Tako je vse prve dni dostopov in bi temu lahko rekli ogrevanje. Preden so se na letališče nakapljali zadnji nosači, so najhitrejsi skupaj s sahabi že buljili v množico, ki je za praznik celo od severne me|e pridrla na sejem v vas Khandbari. Nosači so trmasto vztrajali, da je za prvi dan dovoli, Šerpe so jih podprli, sahabom pa je bilo tako vroče, da se niso posebno upirali. Prespali smo torej v Khandbariju. Barvni vložek, ki se je sahabom ponudil ob tem prvem srečanju z deželo! Bil je riž, ogromno riza. Zato je spominska slika zavita v skoraj strupeno zeleno barvo terasastih riževih polj. Kjer je riž, sta blato in voda — neznosna kombinacija pa raj za velike črne bivole. Med riž se mešajo polja s kodom, indijskim prosom, v višinah pa riž zamenjajo koruzna stebla, ajda in krompir. Vsi odtenki zelene barve, ki se še više pretopijo v pragozdno zeleno. Pragozd je tako temno zelen, da je skoraj črn kot bivoli v rižu. Nad vsem visijo sivi monsunski oblaki, ki tudi in tam milostno pokažejo, da je nad njimi jasnina in sonce. Vas Khandbari, ki jo senčijo orjaški pipali in nasadi banan, je edino strnjeno naselje na vsej naši poti. Enoadstropne hiše s slamnato streho so okrasto, rdeče ali belo ometane — nepozabne barve. Kjer ne zidajo, zabijejo v tla bambuse in jih perpletejo z rogoznico, pa še streho pokrijejo z njo - umazano rumeno. Ljudje na sejmu v Khandbaiju so, ko da bi jih postrgal z vse Azije. Največ je Kšetrijev, Raiev in Šerp, ki jih tudi na poti največ srečujemo, pa so le delček množice nepalskih ljudstev. Pri ženskah prevladuje rdeča in modra barva bjaga pa obilica medeninastega in srebrnega nakita. Nekaj je vsem skupnega - črni lasje. Črni bolj, kot je črn pragozd, in celo bolj, kot so črni bivoli v rižu. Drugi dan smo srečno zlezli v hladnejše višave sedla Cici La. Ta dan smo po sahab-skih pojmih hodili ravno prav, po nosaških pa preveč. Končalo se je z nalivom, pijavkami in kopico tovorov v pragozdu na sedlu. Nekaj nosačev je grozilo s štraj-kom, zvezni oficir pa je dobil skoraj histeričen napad iz strahu, da bo njegovo poslanstvo - urejanje stikov z domačim prebivalstvom - doživelo prvi poraz. Izjava teaa dne je bila Borutova: »Nobene živali tako ne sovražim kot pijavke!« Poznal jih je šele eno uro. Tretji dan zapuščajo prvi nosači travnik, ki smo na njem taborili, in je zdaj pokrit s krvavimi papirnatimi robčki (pijavke!), šele ob pol desetih. Štrajka ni bilo, prerekanja pa precej. Nekaj nosačev nas je zapustilo. Etapa je primerno kratka in se na robu romantičnega pragozda konča s trebljenjem pijavk in vesoljnim potopom in slabo voljo, ki ob njej Tone tako modruje: »Pa ti bo kljub vsemu tako kmalu dolgčas po Himalaji...« Četrti dan sonce razkadi dež in oblake in večina članov odprave zjutraj uživa v svojem prvem pogledu na Makalu. Etapa je spet daljša in poteka ves dan po gostem pragozdu. Pot mine v povpraševanju mimoidočih, kakšen je most pod Numom, ki nam kot volk v pravljici kvari idilo. Vsi so pisali o tem nesrečnem mostu. Taborimo pod zvezdami in med riževimi polji vasice Num. Potem spet vesoljni potop, pijavke in termiti, ki se lotijo šotorskega dna. Ta dan ni nobene pametne izjave za tisk. PeH dan smo že navsezgodaj pri zloglasnem mostu čez Arun, ki smo ga zdaj spet srečali, ko smo presekali njegov štiri dni dolg ovinek. Most ni brezupen, čeprav visijo potrgana bambusova vlakna do kavnatih valov. Nihče tod ne bi preplaval Aruna, nosači pa mislijo, da s tovori ne smejo niti na most (razen redkih izjem) in da naj se s tem ukvarjajo sahabi. Ti si ob mostu pomagajo s primitivno žičnico, ves dopoldan vlačijo tovor za tovorom, nosači pa se ob tem kraljevsko zabavajo. Vroče je, ker smo spet zdrknili na 850 metrov nad morjem. Dva tovora zgrmita v vodo, pa ju sahabi rešijo. Janezu železna sponka žičnice grdo preseka prst, da mu ga mora dohtar zvečer zašiti. V senci je najbrž čez trideset, da o vlagi niti ne govorimo. Ustavimo se v vasi Ale spet 1550 metrov visoko. Ta večer zapišem v dnevnik: »Pot začenja vplivati in po petih dneh ga ni med nami, ki ne bi bil ali ožuljen, opraskan, v mehurjih zaradi sonca in z rdečimi lisami s temno rdečo brazgotino v obliki mer-cedesove zvezde v sredini. S tem slednjim pop artom se ukvanaio PJiavke;.« Šesti dan se malo v dežju, malo v soncu iz vasi Ale preselimo v globino IOjO metrov do Kasuva Kole, jo preplezamo po vratolomnem bambusovem mostu in se povzpnemo v skoraj dva tisoč metrov visoko vas Bungi. Vročine ni več, ie pa se vedno vlažno in pijavk mrgoli. V Bungiju zamenjamo nosače in zdaj prevladu|e|0 tibetanski obrazi in noše - šerpe so. Ta dan ie izjavil Matic: »Tibetanci so pa res fe|st ljudje!« Za to njegovo navdušenje je kriv tudi čang, ki ga znap že nepalsko prekaljen. sahabi uživati precejšnje količine. . . „ Sedmi dan zapustimo zadnjo vas Tešigaon in zadnje n|ive s koruzo. Zal se ne zapustimo pijavk. Prekosijo vse, kar smo doslej najslabšega mislili o n|ih. Nosaci se po zelo kratki etapi ustavijo sredi pragozda, nas prepustno pi|avkam in dez|u in zbežijo prespat v svoje vasi. Janko zamišljeno opazuje pi|avke na svo|i nogi: »Jih bom nekaj pustil na nogi, da bom lahko doma o tem več pripovedoval!« Kaze da kljub milijonom pijavk antipijavkarska histeri|a počasi popušča. Prav zda|, ko nam šerpe za jutri obljubljajo konec pijavk. Osmi dan se začenja v znamenju blata in pragozda. Še nikoli po tako globokem blatu, še nikoli oo tako gostem pragozdu. Zaključek je lepši.Etapa |e dolga in nas pripelje 3500 metrov visoko na gornji rob pragozda. Taborišče na mehki travi brez pijavk dvigne našo zadnje dni načeto moralo. Na vse veke nam |o skorai pokvarilo od vlage neprodušni šotori, ki ne prepustilo niti molekule kisika. Za tri šotore sa-habov bi zaradi tega kmalu odšlo na oni svet. _ Pijavk ni več, dežja pa še ne zmanjka in na-, devetega dne z ledenim vetrom veselo spremlja na vrh 4200 metrov visokega sedla Mumbuk La. Mimo skrivnostnih |ezerc se v gosti megli preselimo na drugo stran gorskega hrbta Barabara m zda, smo v gornjih prostranstvih Barunove doline. Vidimo je seveda ne in dez ne po|en|a niti za trenutek. Spet se spuščamo in med jelkami ustavimo po zelo dolg. m uspesn. dnevni etapi - sedemsto metrov navzgor in prav toliko navzdol, da o prehojenih kilometrih niti ne govorimo. Za nami je torej sedlo, k. nas |e navdajalo s skrbjo skoraj prav tako kot pred dnevi numski most čez Arun. N. nas zaustavilo kot neštete druge Hillary je leta 1954 za svoje nosače kopal stopinje v led in napenjal tiksne vrvi, Japonci so leta 1970 obtičali v pomladnem snegu, še huje pa se je godilo leto dni pozneje Francozom, ki so zapravili samo za to sedlo sedem dni m so imeli enega mrtvega nosača. Naša morala se dviga, sicer pa smo tako izmučeni, da n. nobene pametne domislice več za potrebe tiska. .... ... Tudi desetega dne hoje po monsunski navadi živimo v akvar.|u in se po nepalsk. še~i spet krepko spuščamo. V višini 3200 metrov se ustavimo ob rek. Barun, k. nas bo zdaj vodila proti cilju. Današnji šport: skakanje po spolzkih skalah v neprijetno nestabilnem boku desnega Barunovega brega. Tu in tam za spremembo moker rodo-dendrov gozd. Po šestih urah zagrizene hoie se med |elkami na planini ne kadi|o taborni ognji. Višina 3700 metrov. Pohod gre h koncu. _ . .. Enajsti dan hoje je izjema, ker nas prebudi sončno jasno jutro in nas iz akvarija, ki smo po njem hodili zadnje štiri dni, preseli med ledene konice sesttisocakov. Doslej sploh nismo vedeli, da smo se prebili že tak ogloboko med gore Navzgor gre kot podmazano, vendar šele popoldne verjamemo, da bo zvečer stala baza. Brez komplikacij tudi zdaj ne gre. V mraku se prevalimo čez pet tisoč metrov k Barunovim prodom in moramo prebresti njegove valove, ker se šele na oni stran, ponuja travnata ravnica za naše šotore. Z brezuspešnim iskanjem bol|sega prehoda, z vzpodbujanjem in z vrvmi se nosači in tovori počasi selijo čez. Enega spodnese, da gre tovor kisika po vodi, Den rešuje bombo, pa pri tem skora, sam utone. Do noc. vsi ne pridejo čez in zato taborimo na obeh straneh. In vendar veq. del baze stop. Prišli smo pod Makalu... . . Ponoči v spalni vreči obujam spomine na pot in na prste štejem dni ho|e. lud. na miss Hawley napelje misel in na njeno prerokovanje o štirinajstih dneh ho|e od lum- lingtara do baze. .... ,, T Miss Hawley je zelo prodorno pogledala čez svoje polovične naočnike in rekla: »io-rej štirinajst! Kdor gre na Makalu, lahko planira kolikor hoče, na koncu bo zanesl|ivo izpadlo štiri dni več ...« Hodili smo le enaist dni. Tore! se je miss Hawley uštela? _ S-'oh ne. Pozabil sem povedati, kaj sva se z Alešem menila, ko se je »twin otter« tistega petindvajsetega avgusta s katmandujskega letališča usmeril proti vzhodu. _ »Ti, Aleš, kaj pa farbaš Hawleyco z desetimi dnevi, saj smo |ih vendar planirali sedem. Spomni se Francojevega zemljevida!« Aleš me grdo pogleda in to je vse. In zdaj v spalni vreči zračunam, da je sedem in štiri natanko enajst. NAJVIŠJI DNEVI MATIJA MALEŽIČ rinajsti oktober - Za vraževerne ¡e to dovolj. Povrhu vsega pa še petek. Ravno danes bova z Jankom odšla v prečnico. V vsej steni pomeni vsaj meni največjo uganko. Na fotografijah je bilo včasih videti popolnoma logičen prehod. Drugič spet so bile videti nemogoče. Neverjetno, kako je ena in ista slika lahko različna ob raznih priložnostih. V vsem tem času, kar mi po glavi roji stena, v kateri zdaj smo, sem ob dveh fotografijah videl že cele spektre enih in istih možnosti. V dolgih mesecih, skoraj leto bo že, je moj odnos do Makalujeve južne stene postal globoko oseben. Vse od začetnega navdušenja, do načrtov in do dvomov sem občutil ob njenih fotografijah. Prečnica bo težka. To sem vedel že doma. Od tega, kako težka bo in kako bomo prišli preko n|e, bo odvisen nadaljnji potek odprave. Tega, da ne bi mogli priti čez, pa priznam, nisem hotel priznati. Zdaj sva tu, v taboru štiri, na začetku spodnjega kraka prečnice. Po njej bomo prišli cez na|bol| strmi del stene. Od francoskega pomola sem jo zapira po vsej širini. Preko tega strmega dela je videti prav na sredini razčlembe poševno navzgor. Kon-fal?-vse v navpični in previsni steni. Zato pa teče od tam srebrna Ariadnina nit ozkih tedisc navzgor proti levi. Led je pretrgan z granitnimi ploščami. Drobna je bila ta nit na fotografijah. Včasih je povsem izginila, drugič spet pa je kazala |asno v položnejša snežišča nad strmo dvestometrsko stopnjo. Drobna je bila, ko smo jo iz baze iskali z daljnogledom. Drobna je bila za tistega, ki je vanjo verjel. Se drobne|ša je bila za nekatere po popotnici, da moramo priti na vrh. Pravzaprav sem v prečnico že pogledal. Seveda samo prvih sto metrov. Pred tremi dnevi sva bila tu z Janezom. Napela sva zadnjo vrv do snežišča, kjer zdaj stoji tabor stin. Od tam pa še stometrsko vrv preko dolgega in ozkega ledišča na začetku prečnice. V zahajajočem soncu ni bilo časa pogledati okoli kakih trideset metrov širokega skalnega pomola. Vrv se je iztekla ravno pred njim. Tudi Janez, ki je spodaj privezoval na kline prineseno opremo, je priganjal k povratku. Tabor tri sva potem dosegla v temi. Včeraj sva se sem vrnila z Jankom in z opremo za četrto taborišče. Postaviti sva ga morala malo vstran od začetka prečnice. Sneg je bil tam preplitev. Pod skalami na levi. sva potem kopala polico, vmes lovila sapo in precej na trnih čakala, da bo pločevina škrtnila ob kamen prehitro. Ko se je to res zgodilo, je bila polica na srečo ravno dovolj široka za šotor. Sonce ie lezlo za Baruntse, ko sva po dobro opravljenem delu zadovoljno gledala v noč, ki je že zakrila doline. Tu, 7400 metrov visoko, sta strmo snežišče in navpična stena nad njim počasi temnela v škrlatni barvi. Janko se je spravil nad kuho, sam pa sem z glavo v spalni vreči navijal film kasete male filmske kamere. - Za naslednji dan, za danes, ko bova stopila okoli vogala v prečnico. Kakšna je stena tam? Tu nad štirico je popolnoma gladka in navpična. Kakšen bo prehod? Take in podobne misli so naju obletavale. Lepo mi je bilo. Kot takrat, kadar se bo vsak čas zgodilo nekaj, kar že dolgo z veseljem pričakuješ. Jutro je. Šotor je še v globoki modri senci. Kuhalnik že kako uro šumi, pa je juha v posodi še čisto hladna. Prvič sva spala tako visoko in hudega mačka imava. V glavi razbija in boli, nikakor se ne moreš znebiti zasoplosti. Šele po kaki uri plezanja bo bolje. Med kuhanjem pripravljam nahrbtnik in se obuvam. Janko leži zraven. Ne počuti se dobro. Ne upam si ga vprašati, kaj namerava. Ko spijeva juho, zlezem iz šotora, si navežem dereze in uredim vrv med taborom in koncem vrvi izpred treh dni. Janko pride za menoj. S prižemami se povzoneva do konca pritrjenih vrvi. Medtem je v ta konec stene posijalo sonce. Prsti na rokah in nogah kljub vetru oživijo. Ti nagli skoki temperature ob prihodu in odhodu sonca me vedno znova presenečajo. Niso ne vem kako veliki, jih pa človek dobro občuti. Kot bi zlata svetloba pregnala modrikasti hlad, se zdi. Zvečer pa se gore spet potopijo vanj. Tudi zato odhajamo iz zgornjih taborov šele okoli osme, ko posije sonce. Pri zadnjem klinu odvijam novih sto metrov vrvi. Ko pride Janko, toži, da mu je slabo in da se mu vrti v glavi. Ko pa se vrv zaplete, mi jo vseeno pomagajo odmotati. Veter naju zasipa z iskrečimi ledenimi kristali, globoko spodaj pa mirujejo modri, v mraz uklenjeni valovi ledenika. V začetku gre dobro navzgor. Ko zmanjka ledu, se nama ustavi. Svetle granitne plošče sicer niso navpične, vendar na njih ni najti razčlemb. Nazaj moram in v preč- nico. Vabljiva bližnjica ni uspela. Potem steče. Sneg, led in skalne poličke kar same kažejo pot. Vrv se enakomerno izteka. Temni in negostoljubni gnajs dolgo skriva razpoko za klin, ko obračam v zgornji krak prečnice. Se malo in zamenjal ga bo topli rjavkasti granit gornjega dela stene. Samo nekaj ledu naju še loči od njega. Dolg aluminijast klin se zagrize za skalni blok, vrvi oa je konec. V soncu odvijam nov stometrski svitek vrvi, Janko pa privezuje na kline ravnokar napetega, ko se s prižemo vzpenja ob njem. Premalo vponk imamo, da bi jih lahko puščali v klinih. Poldne je že mimo, pa sem mislil, da je minila ura. Slikam in snemam, vmes pa poslušam tuljenje vetra zgorai v skalah. Čas teče, pa človek nima pravega občutka zanj. Spet sva skupaj in iščeva pot naprej. Za dlan tanek led pokriva skoraj navpično ploščo, čez katero morava. Počasi in previdno gre na konicah derez. Vendar ne dolgo. Nad stekleni led se je treba spraviti z oklom lednega kladiva. Levica odpoveduje pri sekanju stopinj v votlo doneči ledeni plošči. Desnica pa se ne upa prav prijeti aluminijastega profila, ki tiči par centimetrov globoko v ledu. Na vsakih nekaj udarcev je treba dolgo sopsti. Pa le gre naprej. Nogo v ravnokar izsekano stopinjo, klin v desnici ven in za seženj naprej, dva previdna udarca po njem in spet sekanje. Čez dolgo časa skala in dober klin za njo, še par metrov ledene plošče in varna skalna greda, ki vodi naprej. Za njo sneg in razčlenjena stenica in v dnu večjega snežišča se izteče drugih sto metrov vrvi. Sonce že rumenkasto sveti, sneg pričenjajo prepregati modre sence. Ta del nagiba-jočega se jesenskega dneva mi je najbolj pri srcu. Vendar pa to tudi pomeni, da morava čez kako uro obrniti. Povratek čez prečnico bo vzel precej časa. Ko lovim sapo vrh toplo obarvanih skal, razpletam še zadnjih sto metrov vrvi. Snežišče je dolgo in strmo. Utrujenost in zasoplost ga še podaljšata. Kaj bo za robom? Pa strmine noče biti konec. Morda ravno zato, ker slutim zgoraj vrh prečnice. V skalah vrh snega obtiči klin, nato pa ven okoli roba, hitro ven. Nad položnimi skalami oranžno zažari granitni greben. Vrh francoskega stebra se zdi blizu, da bi ga dosegel z roko. Stena je legla nazaj. Kaj- verjeti ne morem. Nad velikimi snežišči se še dvigne v končni del, potem pa vodi do vrha le še položni greben. Čez prečnico sva, ključno mesto je za nami. Stena ima luknjo in ravnokar sva jo našla. Se do konca vrvi splezam v razbite skale, zabijem klin, napnem vrv in obrnem. Hitim povedat Janku, da sva prišla čez. Potem v oranžnih žarkih ob pritrjenih vrveh drsiva navzdol. V štirici prižgeva kuhalnik, takoj nato pa še radio. Kup navdušenja in optimizma streseva vanj. Z onimi spodaj skušava deliti, kar sva doživela. Mraz je drugo jutro, ko sestopava proti trojki. Malo kalorij je v naju in krepko sva izsušena. Tudi ko posije sonce, se ne ogreieva. Na pol poti srečava Dena in dvoje šerp. Poskusili bodo priti do štirice. V trojki se za hip ustaviva, iz šotora pobereva par poslikanih filmov, nato pa spet drsiva ob vrveh navzdol. Čisto brez napora pri tem ne gre. V prečnicah ie treba krepko poprijeti. Pod trojko srečava Aleša z dvema šerpama. Iz zaloge konzerv v spodnjem koncu snežneaa raza ukradeva kavrom steklenico oranžade in se spustiva v dvojko. V praznem taboru je obilo hrane in pijače. Po kaki uri krepčanja s kuhanim rižem, krompirjem in oranžado odideva navzdol. V enki se ustaviva za požirek. Bron in Borut nama postrežeta s pijačo. Čaj je grenak, sladkorja nam že primanjkuje. Iz baze pride Janez. Pravi, da je v silni formi. Midva pa počasi in utrujeno odideva v obratni smeri. Po petnajstih dnevih na gori odhajava v dolino dva dni počivat. Borut naju spremi do roba. 21. oktober - Z Jankom se iz trojke odpravljava proti štirici. Sama sva. Serpi sta pobegnili v dolino. Gora je zanju prestrma in previsoka. Ob pol sedmih zjutraj pristaviva sneg na kuhalnik. Kuhava v na pol odprtem šotoru in paziva, da nama veter ne bi prevrnil kuhinje. Prvi drži kuhalnik, drugi pa posodo. Ko smo ored dvema dnevoma odšli iz trojke, smo bili štirje. Čumbi in Nima sta brez tovorov napredovala ravno tako hitro kot midva. Na snežnem razu, kjer ni fiksnih vrvi, nama z Jankom ni bilo treba varovati. Navezani smo se vzpenjali vzporedno kljub močnemu vetru. Ob fiksnih vrveh je šlo potem še hitreje. Na začetku skal pod trojko smo srečali Marjona. Sam je z ozeblo roko sestopal v dolino. Zanj je bilo končano. S skremženim smehljajem je skrival občutke, ko smo se razšli. Povedal je, da sta s Sraufom napela dve vrvi in pol. Na koncu najinih vrvi sta pustila šotor za petico. na koncu njunih pa je stometrska vrv, nekaj klinov in lopata. Srauf ga je spremil do trojke in odnesel nazaj v štirico nekaj hrane in kuhalnik. V trojki smo potem popravljali polomljeni šotor, preden smo se vsi štirje nagnetli vanj. Kljub stiski s prostorom smo noč dobro prespali. V samoti in viharju družba dobro dene. Zjutraj je Nima najprej vprašal, ali gremo danes v tabor dve. Ob mojem odgovoru, da ne, saj gremo v štirico, se je takoj posvetoval s Čumbijem. Slabe slutnje so se hitro potrdile. Zavlekel se je v spalno vrečo. Torej bo bolan, glava ga bo bolela. Janko se je mučil s kuho. Medtem sem pripravil šerpi, da sta se obula. Dolgo sem poskušal zaman, na koncu pa sta le spoznala, da v trojki nima smisla ostati. Polomljeni šotor je bil le premrzel. Tudi Nimo, ki se je spočetka branil tople pijače, češ da mu je slabo, mi je uspelo z lepimi besedami prepričati. Janko je potem zlezel ven, podali smo mu nahrbtnike, sam pa sem skušal spraviti ven še šerpe. Uspelo mi je le pri Čumbiju. Nima je trmasto čepel v kotu šotora. Ko smo si potem na tesnem prostoru navezovali dereze, je tja ušel tudi Čumbi. Po dolgem in medenem prepričevanju, da je zgoraj manj vetra, da je šotor v štirici mnogo boljši in kaj vem kaj še, sta le prišla ven. Potem ko sta dolgo navezovala dereze, Čumbi celo vsako po dvakrat, se je zataknilo pri tovorih. Po dolgem prepričevanju in potem, ko sva jima pokazala, kaj sva sama naložila, sta bila pripravljena naložiti poleg dveh kisikovih bomb še nekaj pomožne vrvice in spalno vrečo. Navezali smo se in končno sem lahko odšel navzgor ob fiksnih vrveh. Na koncu raztežaja, ko bi moral slediti Nima, pa se je dokončno ustavilo. Spet je igral komedijo z glavobolom, na noben način ni hotel naprej, celo na vse štiri se je metal. Ko ne bi šlo tako zares, bi se najbrž vsi štirje smejali. Tako pa sva s težkimi srci poskušala premagati njun strah še dolgo uro. Težko je siliti nekoga v nekaj, čemur se upira vsako vlakno njegovega telesa. Razum ne more premagati vselej strahu, negotovosti m prirojenega spoštovanja pred gorami. Podzavestno v njiju je bilo premočno. Nisva ju mogla in nista se mogla prepričati. Prezebli smo se vrnili v šotor. Premišljala sva ali naj odideva navzgor sama. Aleš je po radiu svetoval, naj poskusiva še enkrat naslednjega dne. Iz štirice je prišel Šrauf in kmalu odšel naprej v dolino. Skupai smo prepričevali šerpi, da zgoraj ni tako hudo. Po njegovem odhodu pa se |e ob nekaj zaporednih sunkih vetra Nima oričel metati na vse štiri. Ko mu |e nekaikrat zaporedoma ni uspelo bruhati, je brez besed zlezel iz šotora. Čumbi mu je sledil in ga nekaj prepričeval. Dve bombi sta klinknili ob tla, v šotor je priletela spalna vreča. Serpi sta pobegnili navzdol... Tako zdaj odhajava iz trojke. Janko je že pri prvem klinu, sam pa še slikam in snemam, preden odidem za njim. Prižema zagrabi vrv, dereze prično škrtati ob skale, telo se napenia in išče ravnotežje na majhnih granitnih stopih. Tenak led ali s snegom zasuta razpoka pomeni olajšanje za mišice v nogah. Mraz je, v roko, ki drži ledno kladivo, se mi vsakih nekaj minut zanohta. Pa tiči v debeli krzneni rokavici. Vse bi šlo odlično, le tovora naju krepko tlačita nazaj. Pljuča ne morejo dovolj hitro sopsti, ko se skušava vzpenjati v običajnem ritmu. Ko prideva čez prvo skalno stopnjo in zavijeva na snežne grede, ki jih prekinjajo skale, se nama stopinje v napihanem snegu posipajo. V močnih sunkih severozapadnika naju sonce obliva s slapovi svojih bliskov. Visoko in daleč je. Dobro poznam vsak delček stene na poti do štirice. Petič sem že tu, že tretjič se vzpenjam. Ne gledam več dosti naokrog. 2e ob kratkem pogledu navzgor se v meni budijo predstave o delu smeri nad menoj. Ko ujamem pravi ritem med zasoplostjo in izčrpavanjem, se potopim v lupino sopenja in vzpenjanja. Klin ali vozel na vrvi pomenita dogodek, ko moram preprijeti prižemo. Majhen dogodek, ki prinese par globljih vdihov, pogled okrog sebe ali besedo družabniku. Dogodek je tudi pritisk na sprožilec fotoaparata ali brnenje kamere. Motivov ne iščem ali izbiram. Sami oridejo. Ko jih začutim, prekinem tok napora, ki me sicer povsem zaposluje. Trdo delo, ki traja ure, je nujnost. Del misli ga sčasoma preskoči, kot da bi ga ne bilo. Dobro je to. Izčrpavajoče garanje bi sicer ubijalo duha. Tudi čas se ustavlja in je daleč. Kot sonce. Kako že gre tisto o gibanju s svetlobno hitrostjo? Pa saj se sploh ne premikam, le del misli frka zdaj sem zdaj tja. Vendar se vrvi nizajo. 2e sva čez skale, že meljeva neskončno snežišče pod prečnico. Se skalna stopnja, par klinov in sneg. Spodrsne mi, zapeljem se po vesini in obvisim na pritrjeni vrvi. Potem se zagrizeni v zadnjo dvajsetmetrsko strmino pod štirico. Šotor nlahuta brez srednjega loka in je malo natrgan. Iz nahrbtnika zložim vse razen puhastih rokavic. Vanj naložim še dve kisikovi bombi in vzdolž vrvi odidem v prečnico. Precej bolj utrujen sem, kot sem pričakoval. Poldrugo uro se ubadam s spodnjim krakom prečnice, pa še ne pridem čisto do konca. Ob pol štirih zakopljem bombi v sneg na polički in obrnem. Janko me v štirici pričaka s posodo odličnega čaja. Tu še ni zmanjkalo sladkorja. Skupaj popraviva šotor. Ob sončnem zahodu napravim ducat posetkov. Iz dolin se plazi noč. Stirica v skalnem zavetju je najprijetnejši tabor. Pred šotorom je res samo dobrega pol metra prostora, zato pa je šotor varno skrit v izkopani snežni polici. Edina je v steni, kjer ni bilo treba šotorske ploščadi dograditi s snežnimi bloki. Skozi šotorsko tkanino v oranžni svetlobi še dolgo odsevajo ostri obrisi Himalaje. Ob šestih naju po radiu ne slišijo. Predlagajo zvezo čez eno uro. Grejem akumulator-ček v hlačah, vmes pa polnim kasete s filmi za jutri. Ob sedmih se slišimo. Zveva, da sta spodaj na razu obrnila Janez in C'ic. V trojki tako trenutno ni nikogar, jutri odideta tja Aleš in Den. »Vesela sva, da bosta za nama. Zaneseva se na vaju,« ju pozdravim. Aleš predlaga, naj postaviva petico, nato pa naj s kisikom in brez opreme v alpskem stilu puskusiva priti do roba stene. Presenečena sva. Nisva za kompromis, vsaj zdaj še ne. Nadelala bova pot do šestice tik pod robom stene. Od tam bo tega lahko doseči, vendar pa je cilj še vedno vrh. Vsaj za naju. Ko to razlagam, mi Janko potegne radio iz rok. Na jok mu gre od razočaranja, ko iztisne vanj: »Ali res ni nikogar, ki bi prinesel kisik?« Potem urejava filme in piševa dnevnika. »Jutri morava postaviti petico.« 22. oktober — Zjutraj naloživa vse, kar rabiva za peti tabor. Šotor, ki visi zgoraj nad prečnico, naj bo za šestico, si misliva. Poleg spalnih vreč, ležišč, kuhalnika in hrane, se obloživa še s šotorom, pomožno vrvico, klini, s filmi, fotoaparati in kamero. Obleko imava tako vso na sebi, v nahrbtnika pa gresta tudi reducirna ventila z maskama za kisik. Kisikovi bombi naju čakata v prečnici. Precej čez petnajst kilogramov bosta tehtala nahrbtnika, ko bova naložila še kisik. Oba kraka prečnice naiu pošteno zmučita. Vendar pred snežiščem, s katerim se končuje prečnica, ugotavljava, da je šele pol dvanajstih. Sneg je po svoje še napor-nejši. Manj se je treba ukvarjati z ravnotežjem, z oprimki in s stopi, zato utrujenost in zasoplost precej bolj občutiš. Potem so skale in konec najinih vrvi. Nekaj opreme je obešeno tam. Poberem kline in sidro. Šotor in plezalna vrv pa morata še počakati. Čeprav nosiva s seboj kisik in vse za njegovo uporabo, za hip ne pomisliva, da bi ga uporabila. Bil naj bi za višie cilje, za več kot pol kilometra višji cilj nad nama. Pritrjene vrvi položnejšega dela nad prečnico se nizajo neskončno počasi. Ure pa nasprotno tečejo hitro. V vznožju granitne stenice najdeva na klin obešeno stometrsko vrv, snežno lopato in šop svedrovcev s svedrom. Zaveva se, da je pred nama samo še pol vrvi. Drugo polovico bova morala napeti sama. Janko naloži lopato, vrv mora zaenkrat počakati, svedrovci pa naj ostanejo tu namesto možica. Čez skalno stopnjo gre večinoma po vrvi. Vsakih par korakov sopeva, kot bi se utapljala. »Ne bom več garal kot pes!« »Zakaj pa si potem šel na Himalajo?« Hitro se pomiriva, zdaj ni časa za neumnosti. Tudi stenica je končno za nama. Tako je to. Če gledaš vsak korak posebej, se ti zdi, da si na koncu svojih moči. Občutek imaš, da ne boš nikamor prišel. Pa se kljub vsemu le vzpenjaš in tudi nekam prideš. Metri in metri ostajajo za teboj. Upanje, da vrh le ni tako daleč se spet pojavi. Vrv drži čez snežišče, nato pa zgine navzgor čez skale. Štiri je že ura. Kakega plezanja si s takima tovoroma danes ne moreva več privoščiti. Časa nama pošteno primanjkuje. Še tabor morava postaviti. Misel, da bi to storila še malo bolj v levo na snežiščih, ki vodijo proti francoskemu stebru, je mikavna. Do sončnega zahoda bi bila verjetno gotova. Pred tistim hudim padcem temperature, ko sonce zgine za Baruntsejem, bi se lahko umaknila v šotor, zlezla v vreči in prižgala kuhalnik. Na koncu snežne prečke se mi podijo te misli po glavi, ko gledam navzgor ob vrvi, ki se po kakih desetih metrih zgublja med skalami. Višje zgoraj se med rdečkastim granitom spet blešči sneg. K vragu vse skupaj! Mar naj zdaj odnehava? Dovolj je bilo že popuščanja. Kakih deset metrov višje se skale odpro v grapo, ta pa čez dvajset ali trideset metrov v snežišče. Tam je tudi konec vrvi. Še ne pritrjeni del leži zmotan v snegu pod klinom. Hitro skušam brez nahrbtnika zlesti čez snežišče. Pa tudi tako ne gre naglo. Po par stopinjah je treba loviti sapo. Janko čaka z nahrbtnikoma in varuje. Sonce postaja vse bolj oranžno, sence oa modrikasto svetijo. Baruntse je ves teman, rob se mu zlato blešči. Ze spodaj je postajal vse bolj koničast. Zdaj se točno za njegovim vrhom vzpenja znana oblika, čeprav jo vidim prvič - Ama Dablam. Po raztežaju zlezeta v skale nad sneaom dva dobra klina. Vrv je napeta, nekaj pa je je še proste. Vržem jo Janku, vendar ga ne doseže. V zahajajočem soncu mora z dvema nahrbtnikoma dvakrat do nje. Vsakega posebej potegnem k sebi. Pri drugem mi pomaga tudi Janko, ki se vzpenja ob pritrjeni vrvi. Hitro začneva kopati polico za šotor. Sonce ravnokar leze za Baruntsejev greben. Hitiva, kolikor sploh moreva. Polica raste, potem pa aluminij škrtne ob kamen in nemočno se spogledava. Sneg je preplitev. Poskusiva še levo in desno, vendar je povsod ista pesem. Šotora ne bova mogla postaviti. V gostem mraku nama uspe napeti prvi in srednji lok, ki pa ie preveč napet, da bi lahko dolgo kljuboval sunkom vetra. Za silo priveževa šotor, ki stoji na pol preozki polici in se premražena zatečeva vanj. Osem je že. Stiskava se v spalnih vrečah na pičlo odmerjenem prostoru in iščeva kuhalnik. Veter opleta z ohlapnim šotorom. Janko začne razburjeno preklinjati. V štirici je pozabil naložiti menažko polno juh in čaja. Pa ju je imel že pripravljeno. Nimava v čem kuhati, čeprav sva popolnoma jzsušena. Kuhalnik še nekaj časa ogreva šotor, nato pa ga ugasneva. Utrujena sva in visoko sva že. Veliko ne manjka do osem tisoč. Kljub mirovanju sunkovito dihava. Dolgo se ne moreva ogreti. Končno zasoiva. 23. oktober - Ko se zbudiva, sva bolj utrujena kot zvečer. Vsaj tak občutek imava. Strupeni mraz nekaj časa preganjava s prižganim kuhalnikom. Potem mi pade v glavo rešilna misel. Ugasnem kuhalnik in odvijem bombico, da plin s sikom uiae iz nje. Z žepnim nožem potem odrežem zgornji konec butanske konzerve. Lonček drži sicer le nekaj več kot četrt litra in ima ard nazobčan rob, vendar je nekaj še vedno tisočkrat bolje kot nič. Potem dolgo topiva lončke snega in vanje mešava zdaj sladkor, zdaj tsampo, potem pa spet oboje. Zaman skušava pogasiti silno žejo, vendar po nekaj urah le prideva malo k sebi. Potem zlezeva iz šotora in se lotiva tabora. Z lopato lomim klade snega, Janko pa z njimi zida ploščan za šotor. Delo naju utruja, vendar se pri tem ogrejeva. Tudi sonce nama pri tem pomaga kljub mrzlim sunkom vetra. Če že ne toliko s svojo toploto, naju greje v podzavesti. Okoli poldneva je ploščad zgrajena in utrjena. Srednji lok šotora se je ponoči polomil, kosi pa so popadali v globino. Zato pa s končnima lokoma napraviva kar prijetno zavetje. Šotor z dodatnimi vrvicami prive-ževa še navzgor v steno. Ko ogrejem akumulatorček, dobim zvezo z Zoranom v bazi. Povem, da bova jutri nadelala steno nad nama, dokler bo šlo. Zveva, da sta Aleš in Den v štirici, pa zaman skušamo vzpostaviti zvezo z njima. Mar nista s seboj prinesla radia iz trojke? Popoldan odidem navzdol po sto metrov vrvi, ki zvita visi na klinih. Ko se čez kako poldrugo uro vrnem, nisem posebno utruiem. Opomogla sva si torej, počitek nama je koristil. Potem urejava zamotane klobčiče pomožne vrvice. Vrvi nama primanjkuje in uporabiti bova morala tudi to. Kakega pol centimetra je debela in jedro na številnih mestih sili skozi tanki plašč. Se malo ne vliva zaupanja. Uporabila jo bova dvojno in to na lažjih mestih. Ko sva gotovo, ugotoviva, da jo bo za kakih trideset metrov. Potem spet grejeva v konzervi sneg, dokler se nama nemogoči sladki žganci iz tsampe popolnoma ne upro. Zvečer še napolnim kasete male kamere s filmom. Zaspiva veliko bolje in udobneje kot prvo noč na petici. Pred tremi leti sva ob tem času z Mikcem stala na vrhu Anapurne II. 24. oktober - Danes bosta nahrbtnika lahka. Pa naju to ne veseli preveč. Sam bi veliko raje nosil še kakih dvesto ali tristo metrov vrvi. Ni mi preveč jasno, kaj lahko s sto tridesetimi metri napraviva. Sicer pa, naredila bova, kar bova največ mogla. Danes bosta v petico tako prišla Aleš in Den z dodatno opremo. Kisik lahko, ali bolje mora zaenkrat še počakati. Bova pa zato imela lažja nahrbtnika. Preden posije sonce, še spijeva nekaj požirkov osladne pijače. Zvečer bo tu tako menažka, juhe in drugo. Prostor pred šotorom, ki je nastal ob zidanju taborne ploščadi, pride prav za navezovanje derez. Zgoraj pri skalah, kjer je zasidrana fiksna vrv, ogledujeva teren. Treba bo prečiti desno za rob čez strmo snežno vesino. Ocenim, da bo konec vrvi, ki je še prost, ravno segel do tja. Kakih pet metrov pred koncem snega je potem vrvi konec. Uštel sem se. Precej časa traja, da iz nahrbtnika dobim pomožno vrvico, potem pa le dosežem skale. Prijetno je poslušati zven klina, potem ko si se prestopal na konicah derez in se oklepal lednega kladiva. Z dvojno vrvico iz rjavega perlona zavarujeva še razbito skalno stopnjo, ki naju loči od velikega snežišča. Veliko je, mnogo preveliko za najinih sto metrov vrvi, če bi ga hotela zavarovati. Kakih petinštirideset stopinj ima, nad njim pa se stena poslednjič vzpne pred snežnimi gredinami, ki držijo na francoski greben. Strmi granit je gladek, da se sprva oko ne more odločiti, kje bi bilo dobro poskusiti priti čez. Na levi snežišče sega visoko med skale. Tam zgoraj je slutiti visok kamin, nad njim pa se stena malo umakne nazaj. Tam bova poskusila. Čez snežišče se vzpenjava počasi in previdno. Pa saj se tukaj brez kisika tako ne da hitro vzpenjati. Misel, kako bova tu sestopala, si raje prihraniva za takrat. Na polički v dnu kamina razvijeva vrv. Ostalo nama je še kakih deset metrov pomožne vrvice. Če bo treba, bova zraven privezala še to. Pot v kamin zapira previs. V čudovitem granitu sopeva in se v razkoraku premikava navzgor. Kako drugače je plezati v novem neznanem delu stene, kot vlačiti tovore ob fiksnih vrveh! Kar prerojenega se čutim, čeprav moram na vsak meter hlastati za zrakom. Kamin se sem ter tja razširi, da gre navzgor kar po njegovem dnu. Drugi previsni del je treba nabiti s klini. Eden se spuli, dereze krčevito zapraskajo po skali. Na drobni lašti dolgo grejem prste, preden se upam potegniti v kup snega nad previsom. Potem gre po kaminu s hrbtom na eni strani in z nogami na drugi. Klini lezejo v razpoke in vrv je čedalje težie vleči. Sami znani in domači občutki, le ko bi bilo več zraka. Vendar brez kisika tudi misli tečejo počasneje, utrujenosti ni čutiti tako močno. Vrh kamina ogledujem steno na desni. Tudi tu bi šlo naprej. Po kakih sto petdesetih metrih plezanja bi se dalo izstopiti v samem vrhu trikotne Makalujeve stene, tam, kjer se stikata japonski in francoski greben. Da, dalo bi se, če ... Pa preženem te misli in se obrnem v skale na levi. Po nekaj klinih v dnu manjšega snežišča vrv komaj še vlečem. Tako ne bo šlo več naprej, pritrdim jo na klin. Kake četrt ure cukam za vrv in tulim v veter Janku, naj pride. Zaman, ne sliši me. Sunke v vrvi si najbrž razlaga tako, da jo mora podaljšati s pomožno vrvico. Pa saj se ni še iztekla. Obupam in napulim preostalih štirideset metrov vrvi. Kaj zdaj? Počasi tolčem stopinje proti vrhu sneaa. Tesno mi je. Z vso močjo stiskam ledno kladivo, ne sme mi spodrsniti. Klin v skalah pomeni olajšanje. Položne razbite skale privedejo do gladkega navpičnega kota. Naprej bo šlo po zunanji strani, vendar rob zakriva oogled naprej. Deset, morda dvajset metrov ie še do snežnih gredin. V višini oči vidim skrbino v francoskem grebenu, kjer privedejo nanj. Vendar se vrv izteče. V poslednji klin privežem vrv in šop titanovih klinov za jutri, ko bomo prišli z Alešem in Denom, s kisikom in s šotorom za šestico. Stal naj bi tam v škrbini. Od tam ni do vrha nobenih problemov. Ne vem še, da me sem ne bo več. Sonce se je že krepko prevesilo. Spet je tu tista skrivnostna rumena luč. Saj mora tako biti, dan na dan, kot se nizajo preplezani metri tu na gori. Treba je nazaj._ Plezalni pas vleče oblačila izza hlač, ko drsim navzdol ob vrveh. Ledeni mraz vdira za hrbet. Pa naj. Saj bo tako samo še enkrat, ko bomo sestopili v dolino. Vse za naskok na vrh je pripravljeno. Snežišče brez vrvi se vleče, vendar spodaj v taboru pričakujeva popravljen šotor, posodo in pijačo in družbo tovarišev. Napetost popusti šele pri vrvi vrh skal nad petico. Od spodaj veter prinese glasove. Tu sta. Ko pogledam čez rob, vidim kakih dvesto metrov nižje sestopati dve postavi. Nemo se gledava, spodaj v šotoru pa dobiva dve kisikovi bombi, šotor, kuverto s pismi in listek: 15.45. »Matic in Janko! Drugi tovor s hrano, posodo, vrvjo in še eno O2 žal ni prišel do cilja. Zmrzline. Pisma prilagam. Srečno - Aleš.« Do teme popravljava šotor. Janka se loteva malodušje. Zaman poskušava dobiti zvezo po radiu. Bazo slišim, ko pa spregovorim tri besede, vse skupaj ugasne. Akumulator je prazen. 25. oktober - V mrzlem meglenem jutru premišljava, kaj storiti. Če hočeva še sploh kaj početi tu zgoraj, morava dol po hrano, posodo in vrv. Kisika imava dovolj. Janko pravi, da ima pomrznjene prste na rokah. Skupaj si ogledujeva najine prste. Hladni in modrikasti so, vendar jih čisto dobro čutiva. Taki so zaradi pomanjkanja kisika, pa zato, ker sva izsušena in že četrti dan teče brez prave hrane. »Počakaj, da prineseva Denov tovor. Potem se napijeva in najeva, v hrib pa bova šla na kisik.« Tudi spala sva že z njim. »Res, prstov ne čutim več. Lahko je tebi, ko študiraš. Jaz si ne morem privoščiti, da bi bil ob roki!« Odločil se je. Spomnim se na trojko pred petimi dnevi in odneham. »Prav, pojdi v štirico. Šel bom s teboj do Denovega tovora, potem pa se vrnem. Pa naj Aleš pride sem gor.« Počasi in dolgo se odpravljava. Nekam otožna sva. Vsak se molče prepušča svojim mislim. Ko odideva, se iz megle vrtinčijo redke snežinke. Dvesto metrov pod petico se pri zakopanem tovoru ustaviva. Janko mi pomaga naložiti nahrbtnik. Tudi kisik naloživa. Na petki so polne le še tri bombe in pol. Treba ga bo jemati tudi med spanjem. V čudnem stanju sva. Zaradi nepomembne malenkosti pade ostra beseda in že se zmerjava. »Nehaj, saj ti bo kasneje žal, ti hudič zmešani,« se za hip osvestim. Naslednji hip pa že spet vpijeva drug na drugega. S trpkim priokusom se razideva. Pri vsem tem pa se ves čas nisem hotel prepirati. Bilo je, kot bi mi nekdo drug polagal psovke na jezik. Verjetno se je z Jankom godilo enako. Vračam se v vetru, megli in rahlem sneženju. Topleje je. Medtem teče po radiu pogovor med Zoranom in Alešem, vmes posežeta Cic in Borut, pet minut, če ne več... Poslušam. Ko se vrnem v petico, popravim za silo šotor, ki se je medtem spet podrl. Komaj zlezem vanj in ga zaprem, ga nenaden sunek vetra odtrga. Več kot polovica ga visi v plobino, večina klinov je izpuljenih, le moja teža in teža kisikovih bomb ga še držita na polici. Za hip me prevzame groza. Vidim se leteti čez steno zavit v oranžno ponjavo. Potem planem ven, se pripnem na fiksno vrv in zrinem šotor nazaj na polico. Dolgo ga potem privezujem in postavljam. Za konec še napeljem čezenj fiksno vrv in ga nekajkrat privežem nanjo. Potem si šele oddahnem. Uredim še notranjost in pristavim polno menažko snega in kuhalnik. ČLANI ODPRAVE Sedijo z leve: Janez Gregori, Janez Brojan, Marjan Manfreda, Stane Belak, Aleš Kunaver, dr. Tone Wraber, dr. Jurij Kunaver - čepijo in stojijo z leve: dr. Borut Pire, Franc štupnik, Janko Ažman, Janez Kunstelj, Danilo Cedilnik, Pemba Lama (oficir za zvezo), Zoran Jerin in Matija Maležič Kakšno razkošje! Po treh dneh bom pošteno pil. Ko oolokam posodo vroče in sladke limonade, sem znatno bolje razpoložen. Pričelo je močneje snežiti. V sivini popoldneva prebiram pisma, ki bi jih včeraj z veseljem zamenjal za par požirkov kakršnekoli pijače. Kot iz drugega sveta so. Misli me ob njih nosijo daleč. Dan bolj in bolj sivi. Slišati je le šum snega, s katerim veter obsipa šotor. Aleša danes še ne bo. Kljub temu prisluškujem v sivino. Počasi se stemni. V modri svetlobi butanskega plamena kuham gosto čokolado. Samo žejen sem, vendar vem, da rabim kalorije. Ko popijem posodo črne lepljive pijače, mi postane slabo. Želodec ni več vajen gostih reči. Nič kolikokrat moram ven na mraz. Počutim se točno tako, kakršen sem. V dveh spalnih vrečah prisluškujem sikanju kisika v maski. Samo pol litra na minuto pričara čudovito toploto. Po dnevih sopenja se mi zdi, da mi sploh ni treba več dihati. Blaženo zaspim. 26. oktober - Jutro je ravno tako sivo kot prejšnji dan. Veter še vedno nosi sneg. Bo že bolje. Koliko dni sta že čakala tista dva tiča v južni steni Anapurne, preden sta odšla na vrh? Zaprem kisik. Še za eno noč za dva ga mora ostati in dve polni bombi za vzpon. Iz toplih vreč pa se mi ne da. Aleša pred poldnevom tako ne bo. Še enkrat preberem pisma. Zadnje je bilo oddano pred kakimi tremi tedni. Ura se komaj premika. Dopoldan oreležim v vreči. Zgodba o južni steni Makaluja se bliža vrhuncu. Dolgo že traja. Pred letom sem v ameriškem Alpine Journalu prebiral poročilo o angleški južni steni Anapurne. Fotografije tega in naslednjega članka o japonskem vzponu po vzhodnem grebenu Makaluja so bile objavljene skupaj. Bolj za šalo sem po.gledal sliki Makalujeve južne stene. Kot nalašč sta bili posneti z dveh različnih kotov in ob različnih svetlobah. V hipu sem se zresnil in pričel buljiti vanju. Po nekaj tednih sem ju od neprestanega gledanja znal na pamet. Ni bilo dvoma, čez steno kaže smer, čeprav je na prvi pogled videti povsem nemogoča. Ni mi dalo miru. Pogovarjal sem se z Borotom, nato pa še z Alešem. Takrat smo se pripravljali še za Kangbačen. Ko so nam ga 179 mesec pred odhodom zavrnili, nisem bil posebno žalosten. Boro je medtem odstopil. Skoda, njegova družba bi mi zdaj prišla hudo prav. Namesto Kangbačena smo govorili o Everestu, Dhaulagiriju in — o Makaluju. »Matice, na katero mesto naj napišem Makalu?« se je smejal Aleš. »Na zadnje!« se je še meni razlezel obraz. Tudi Anapurna II izpred treh let je bila napisana na zadnjem mestu. Dobili smo Makalu. Da bo tako, sem slišal že veliko prej iz ženskih ust. »Zato, ker se tako lepo sliši — Makalu.« Tako, zdaj pa je že čas, ko bi utegnil priti Aleš. Poslušam, nato zakličem. Nič. Le megla, veter in šum snega ob šotor. Lepo bo, da bova za konec tu z Alešem. 2e pred odhodom sva toliko časa preslonela nad fotografijami stene in nad načrti za vzpon. Vsako uro poslušam in sem ter tja zakličem v meglo. Delam načrt za nadaljnji vzpon. Vmes pa misli letajo na vse mogoče strani. Pozno popoldan se zavem, da bi Aleš že moral biti tu. S kisikom in brez tovora ne more hoditi toliko časa. Vendar, da ne bi prišel? Čez uro bo gotovo tu. Da, ko smo prvič prišli v bazo, je stena zgledala zelo strma. Pošteno me je bilo takrat strah zanjo. Vsi so začeli pogledovati k južnemu grebenu. Ko smo glasovali med grebenom in steno, sem bil edini povsem zanjo. Pet dni je šlo za ogledovanje, preden smo postavili dvojko v vznožju stene. Ura je minila. Pričnem premišljati, kako bi jutri sam odšel navzgor, če Aleša ne bo. Nad "etico bi odrezal zadnjih dvajset metrov vrvi. Skupaj s pomožno vrvico v vznožju kamina bi tako dobil kakih trideset metrov vrvi. Z dvema kisikovima bombama in z dobro mero kisika na minuto bi lahko prišel do konca vrvi pod gredino veliko prej kot pred dvema dnevoma. Eno bombo bi pustil tam za povratek. Napel bi vrv do snega, potem pa bi previdno poskusil priti do roba stene. Vendar v tem vremenu tam nimam kaj iskati sam. Kaj se le dogaja pod mano? Iz žepa potegnem akumulator. 2e dva dni ga grejem tam. Dolgo ga grejem nad lamenom kuhalnika. Morda bom iz njega Te iztisnil še kaj energije. Ogrejem še ovinsko ohišje aparata, potem pa vložim akumulatorček in grejem oboje skupaj, da se plastični deli kar krivijo. Ob običajni uri počasi preklopim stikalo. Zaslišim Alešev glas: »Halo baza, kliče dvojka, javi se.« Saj ni mogoče! Pa je. Baza se še ne oglasi, zato parkrat kratko pritisnem na gumb. Govoriti si ne upam, da ne bi do konca izpraznil baterije. Aleš me sliši, vendar se hip nato oglasi Zoran iz baze. Potem poslušam, naj pridejo iz baze šerpe, da evakuirajo preostalo opremo. Janko in Den sta že v bazi. Dohtar naj bo pripravljen, če bo treba v enko, ker bo Matic gotovo čisto na koncu. Nemočno vpijem v nemi aparat, da grem jutri na rob stene. Sum v njem ugasne. Zamišljeno dodam čez čas: »Če bo lepo vreme.« Ker je kisika v izobilju, nastavim ventil na liter v minuti. Kmalu spoznam, da ga sploh ne rabim toliko. Diham zelo počasi, izravnalni mehur je poln. V predihu med izdihom in vdihom kisik uhaja iz maske. Naveličam se in obrnem na običajnega pol litra za spanje. Počutim se kot pred težkimi vzponi v Alpah. Večkrat se prebujam iz nemirnega spanja. 27. oktober - Zjutraj najprej pogledam za vremenom. Kar odleže mi, ko se zagledam v meglo in zaslišim stari šum snega v vetru. Snežinke so za spoznanje gostejše od včeraj. Zlezem nazaj v vrečo. Torej navzdol. Spet cvrem radio na kuhalniku. Pomaga za hip. Uiamem, da so šerpe odšli iz baze proti dvojki. Cic, Srauf in Aleš bodo tam še počakali. Pripravim nahrbtnik. Vanj dam dve polni kisikovi bombi, radio, filme in šotor. Fotoaparat in kamero obesim okoli vratu, svetlobo pa zmerim kar skozi zadnjo apsido, potem ko v njej napravim luknjo z nožem. Zunaj razkošno odprem kisikov ventil do konca in se pripnem na vrv. Nekajkrat pritisnem v slovo. Saj res, nad petico nisem nič fotgrafiral. Nekaj časa se spuščam z zavoro iz dveh vponk na pasu. Nahrbtnik me hoče v pasu prelomiti, kljub kisiku mi zmanjkuje sape. Moram se ustaviti in vsaj nekaj vzeti iz njega. V klin k šopu svedrovcev privežem še šotor, saj je bil tako namenjen za šestico. Vrvi se sledijo do prečnice. Na najtežjem mestu izpnem vrv iz klina. Mislim, da bo tako bolje, pa je preohlapna. Dolgo nemočno visim in nočem odvreči nahrbtnika. Kljub kisiku dolgo hlastam v prazno, ko mi uspe priti čez. Spet gre ob vrveh skozi kašo iz megle in snega. Žalosten je pogled na zaouščeno štirico. Vsa drobna in prazna tiči že na pol zasuta s snegom na drugem koncu snežišča. Malo si oddahnem v njej. Brskam med kramo v šotoru. Najdem zastavici, ki sta bili namenjeni za vrh. Trojka čez kako uro je še žalostneiša. Šotor s polomljenim ogrodjem vihra v vetru. Skozi luknjo nosi sneg v notranjost. Vzamem konzervo limonade, v dvojki je gotovo nimajo več. Navijem budilko, da se še kaj premika poleg surove narave. Ko odidem, jo vtaknem v žep. Spodaj pod skalami snamem s klina svoje smučarske palice. V presledkih, ko veter odjenja, se spuščam po razu. Vmes sedim v snegu in se oklepam lednega kladiva. Megle se sem ter tja zredčijo, spodaj se pokaže dvojka. Dolgo se nič ne približa. Potem opazim pred njo postave. Šerpe nalagajo tovore za v dolino. Napetost popusti, ko se spustim po vrvi z raza na položno snežišče, kjer stoji dvojka. Opazijo me. Zdaj, ko koncentracija ni več potrebna, se noge mlanavo odpravijo tja čez, oči pa se napolnijo. »Živijo, Matic.« Ležimo v šotoru. Molčimo. 28. oktober - V svinčeni svetlobi se šibimo pod nahrbtniki na poti v bazo. Pred enko sonce le premaga oblake. Naproti nam pride Janez. Par ur kasneje tisoč metrov nižje odložimo tovore. Čez vodo sta prišla ponje Sarkie in Čumbi. Pemba jima je naložil veliko termovko čaja. Drugi šerpe in večina sahibov so že odšli proti Sedui. S Cicem dolgo sediva v senci velikega bolvana. Počasi odideva proti bazi. Blizu sva si, vendar komaj spregovoriva kako besedo. Poooldan v bazi sedim ob ognju v kuhinji. Prijetno je, le dim tako sili v oči. Pemba drži pred menoj iztegnjeno dlan in kaže na konico sredinca. »Matic sahab, če prideš sem gor, je uspeh. Samo še malo je do tu,« premakne prst malo višje. »Molči, Pemba. Pri uspehu ni samote, ni molka in ne vozla v grlu.« * Zaradi pomanjkanja prostora izide Maležičev članek o opremi v PV 1974/75. Op. ured. IZ DNEVNIKA IV. JAHO STANE BELAK azno taborišče »Good morning, saab!« me budi krepki Sarkejev glas šestega septembra že tako zgodaj, da bi motilca najraje utopil v velikem čajniku, s katerim kolovrati od šotora do šotora. Le s trudom odprem zalepljene oči in ugledam umazane prste kuhinjskega omočnika, namakajo se v skodelici tekočine, ki ji pravi čaj. otem zaživi naselje živobarvnih, lampijonom podobnih šotorov, ki poleg drugih prostorov tvorijo bazno taborišče. To je prvi dan v bazi, potem, ko so za nami prvi burni vtisi s Kathmanduja in čudoviti Polet z »dvojno vidro« nad zelenimi, nepojmljivo razgibanimi himalajskimi predgorji, ristopni marš mi ostaja v spominu kot nekakšna mora poln negotovosti, pričakovanj in ugibanj. Naprej v neznano Pri vsej obilici opravkov je stalno pričujoč nevidni Makalu, skrit za kipečimi meglami. Le sem in tja odkrije kak del svojih neskončnih pobočij. Prva tipajoča raziskovanja bližnje okolice ne prinesejo nikakršnih novih spoznanj razen vtisa o ogromnosti sveta, v katerem smo se znašli. Medtem -,a nam uspe nekako zasilno posušiti opremo in obleko tako, da tretji dan že planiramo prvo organizirano raziskovanje morenskih labirintov in južnih pobočij gore. Ostati v »dolini«, pomeni ves dan opravljati goro opravkov. Razumljivo, da ga ni bilo prostovoljca, ki oi rad ostal doma. Vsi so hoteli v goro. Tako je bila 8. septembra večina sahibov in tudi šerp s tovori nared za odhod na goro proti veliki Črni glavi, ki kot nekakšen pomol štrli iz razbitega ledovja južnih ledenikov. Nekaj po deveti uri smo se v majhnih skupinicah ali posamič odpravili proti velikanskim morenskim kupom v zatrepu doline. Serpe s svojimi rdečimi oblačili so bili kot veliki makovi cvetovi med velikanskimi kupi grušča in balvanov. Sahibi pretežno v modrem so v dopoldanskih sencah, ki iih dušijo še megle, precej manj opazni. Sla nas žene naprej, kot bi bili na kakih dirkah. Pa vseeno smo nekaj tednov kasneje isto pot reši i v precej krajšem času in brez težav. a velikim ovinkom splezamo na vrh stranske morene, kjer se odpre pogled na pravcato dolino, po katerem dnu teče kalna, narasla rečica. Pred nami leži ledenik zelen in siv kot odsev predavnine. Srebrne megle, ki jih skuša predreti vroče južno sonce se leno prevažajo v lahnem vetrcu in vse več je modrih oken, skozi katera se prikazujejo beli špiki. Kot nalašč pa se v smeri našega pohoda megle obešajo bolj goste in temne, kot bi hotele ubraniti qoro nadležnega mrčesa. Bron, Janko, Matic in Kunsteli. ki se spustijo proti penečemu ledeniškemu potoku, se kar nekam izgubijo sredi skal in voda, tako da je vtis mogočnosti popoln. Večja skupina, v kateri so tudi vsi šerpe, vztrajno iščemo prehode navzgor ob deročem toku ledeniške vode prav do mesta na ledeniku, ki spominja na pravkar končano katastrofo. Med zelenosivimi zalomljenimi deli ledenika leže jezerca in mlakuže umazane in že kar goste ledeniške vode, ki se sceja in pretaka proti glavnemu odtoku. Onstran ledenika očitno ne bo več težav za napredovanje, kajti strm morenski hrbet se vleče kot nebeška lestev naravnost navzgor v vpadnici vršnjega dela stene. Idrijčan Schneider ji je izmeril višino 5850 m, kar je bila ves čas odprave tudi edina trdno izmerjena višina. Prva vnema mora kmalu, popustiti strmini, ki je hujša, kot je bilo videti, pa tudi skalovje na poti je včasih neverietno razmajano. Na levi se iz megla počasi luščijo obrisi velikih ledenih stolpov, ki vise nad spodnje plošče. Šerpe uberejo svoj ritem: mnogo počivajo, za naše pojme kar predolgo. Razdalja med nami se veča, tako da postajava že pomalem nestrpna, obenem pa vzhičena nad naglo pridobljeno višino. Nekako v isti višini, kot se končujejo odlomi ledenika, se izgubi tudi nasutina stranskih moren, ki jih zamenjajo melišča pod steno Črne glave. Ledenik je videti izredno razbit in možnost prehoda problematična. Pa se je zopet izkazalo pravilo: »Pridi in poizkusi!« Prav pod mračnim odlomom temne skale se je pričenjala gredina, ki je varno vodila levo navzgor. Robovi zaobljeni, led pa kratek kot kje na spodnjem toku Mer de Glace v območju Mt. Blanca. Tudi tistih 15 cm mokrega lepljiveaa snega zadnjih dni naju ni oviralo, ko sva vesela nad odkritim prehodom vižala med ledenimi štrlinami kvišku. Šele sonce, ki je razgnalo megle, je iznremenilo najino napredovanje v kalvarijo, ledeniško krnico pa v peklenski kotel, ki je malone v trenutku izpil najine moči in voljo. Tudi fantastična panorama, ki se je širila po vsem južnem obzorju, ni mogla odpraviti občutek sončnega sevanja, ki ubija voljo in hromi duha. Šerpe so komaj zakoračili spodaj na ledeniško teraso. Zdaj neodločno sede na svojih tovorih. Jasno je, da je zaenkrat dovolj. Doseženo višino oceniva na kakih 5600 m in uživa razgled na sosednje sedemtisočake onkraj Barunskega ledenika. Včasih se prikaže za nazobčanim robom serakov nad nama neskončna belina južne Maka-lujeve stene. Megle zagrinjajo pobočja, ostajamo pri ugibanjih. Proti večeru se pojavi novica, da 1. tabor že stoji. Tabor 1 in plaz Podoba je, da se monsunske tegobe vendarle umikajo. Noči so vse bolj posute z zvezdami in jutra vse hladnejša. Dan po uspešni izvidnici nastopa hladno jutro, saj Jure v svoji improvizirani vremenski hišici nameri -8° C. Z Marjanom pričakujeva to pot dodatne napore. Poleg polnega tovora iz baze bova morala prinesti na Črno qlavo še tovor z najinega razgledovanja. Za nameček bova izgubila še vzpon in sestop po 200 višinskih metrov, da bi v času in materialu ne bilo ničesar izgubljenega. Tisto nedeljsko popoldne je bilo videti dva sahiba, ki sta se krivila pod velikima tovoroma in počasi lezla preko skalnatih pobočij in grap gor proti vrhu Črne glave. Šest nas je tisto noč spalo v dveh predoru podobnih šotorih. Gosta megla, ki se je popoldne vlačila preko pobočij, se ni razkadila niti ponoči. Vegasto in skalnato ležišče je poleg megle storilo jutro še bolj turobno. Smo skoraj 6000 m visokoh v ne preveč obetavnem vremenu. Kljub temu se dve navezi pripravita za oglede. Bron in Janko odhajata na poizvedovanje v južnovzhodni raz z Maticem pa proti snežnemu razu, ki drži kot naravna pot v osrčne južne stene. Nad šotori tabora, ki stoji na nekakšni polici, se širi kakšnih 100 m strmih snežnih pobočij do planote, ki se potem lahko spusti proti ledeniku. Prav to pobočje je v naslednjih popoldanskih urah postalo malone usodno za nadaljnji potek vzpona. Ko z Maticem prikoračiva na plato, Bron in Janko že sestopata po desnem v spodnjem delu neprehodnem ledeniškem jeziku, ki ga napajajo snegovi desnega dela južne stene in jugovzhodnega raza. Izgineta nama izpred oči, ko midva zavijeva v levo. Iz megle se prikažejo pa zopet izginejo seraki, ki kot prikazni bolščijo v dvoje postav na vrvi. Potem posije sonce in prikaže se drzna krivulja snežnega raza, ki se nekje pri 6800 m neopazno zgubi v strmih vesinah južne stene. Tam se moramo prebiti na vršnji greben, sva si bila edina tisti dan! Kot cilj prve etape tega dne sva si zadala skalnat grebenček, ki kot po naključju kljubuje navalu ledu iz zgornjih pobočij. Nekakšna levvdeniška terasa preprežena z razpokami nama omogoča sorazmerno enostaven prehod daleč v levo. Strah pred padajočim ledom odčara meglo, ki skrije zlovešče ledene odlome, obenem pa onemogoča pravilno oceno nevarnosti. Kratek predah na skalah potem pa dalje navzgor, kjer nekje nad sabo slutiva ledeniški plato in začetek snežne rezi. Raziskovalni dan se utaplja v mlečni belini meglic, skozi katere pripeka sonce. Imam občutek, da sem v razbeljeni peči, v kateri ne vidim nič določenega. Preko dveh lednih skokov prilezeva na zložno napeto gredino in občepiva kot dve slepi kuri. Mlečna belina onemogoča vsako resnejšo orientacijo, da o tehtanju situacije in sveta nad sabo niti ne govoriva. Vreme nam ni naklonjeno, naša gora ostaja še nadalje zavita v meglo in skrivnost. Tudi pogovor po radiu med izvidniki in bazo ne odkrije nič novega. Janko in Bron sta v razu dosegla zavidljivo višino 6500 m in sestopata v dolino. Tudi nama ne preostane nič drugega kot sestop. Vračava se po odurno zmehčanem ledeniškem površju in najine jutranje sledi so naju vodile. Mlečna belina in puhteča vročina naju spremliata vse do planote nad prvim taboriščem. 2e ga zagledam pod sabo, nerazločen maaež v megli. Zakličem, istočasno pa se zasliši tisti zloglasni dvojni fluf-fluf kot vzdih iz globin. Nagonsko zatulim nekaj o plazu in že vzvalovi snežno pobočje. Spodaj so šotori v njih pa Janez in Marjan. Še za hip gledam veliko skladovnico kisikovih jeklenk in druge opreme, potem pa zakipi beli hudournik in zgrmi preko plošč v globino... Počasi mi lezejo mravljinci iz hrbta, ko vidim, da prijateljema ni hudega. Marjan leze izpod napol zasutega šotora, Kunsteli pa čepi na najvišji varni skali. Slabše je z opremo, vsa je pod debelo snežno grobljo. Počasi se zavemo, da smo pravzaprav za las ušli neprostovoljnemu koncu odprave. Z grenkim priokusom sreče v nesreči zapuščamo mesto taborišča in se spustimo v strmi aruščnati žleb proti ledeniku. Gora se nas otresa s sodro in zoprnim snegom. Marjana pa dodatno načenja višina. Dvojni tovor včerajšnjega dne najbrž tudi dodaja svoje in tako se privlečemo v oporišče šele pozno ponoči, ko iz črne temnine še vedno naletava vlažen sneg. Trenutno najvažnejše opravilo je premestitev TI na ološčad in seveda rešitev zasute opreme izpod plazu. Tako gre 12. septembra v višine največji transport opreme. Na novo mesto tabora 1 nesejo 200 kg tovorov. Odločitev Zvečer je bil v »Ljubljanski banki«, tako smo zaradi napisa na nosilnem stebru imenovali družabni šotor - veliki posvet. Po temeljitem tehtanju razmer, možnosti in vneme se odločimo za direktno smer preko južne stene, za najkrajšo obenem pa tehnično najzahtevnejšo smer proti vrhu. Izdelamo tudi kratkoročni načrt za prihodnje dni. Godrnjaje se odpravlja skupina šerp v poznem jutru proti Črni glavi. Nič jim ne ugaja nošnia bremen, čeprav so na odpravi kot višinski nosači. Kaže, da bomo imeli z njimi težave tudi v boaoče. Ne gre mi v glavo, da začenjajo že na samem začetku. Tabor 1 - »Jugoexport« Drugi vzpon proti Črni glavi skrajšamo sahibi tako, da uberemo pot preko široke zagruščene grape naravnost navzgor. Nižje temperature zadnjih dni so preje penečo se ledeniško rečico zmanjšale na pohleven potok. Po strmem zagruščenem žlebu izredno naglo napredujemo in kmalu duškamo ob idiličnem, nenavadno zelenem ledeniškem jezercu, v katerem se zrcali divje razpokam sosednji ledeniški jezik. Prekrasen dan z brezmejnimi pogledi odkriva onstran spodnjega barunskega ledenika gigantsko belo konico Pik 4. Bolj proti desni zakipi obzorje v pravi zmešnjavi grebenov, razov in vrhov skupine Čamlanga in Pika 6. Mogočni Makalujev masiv nad nami je videti nenavadno pohleven. Ze visoko zgoraj, kjer se široka gredina zgubi v sosednji gruščnati žleb, odkrijemo šerpe, ki počasi prihajajo preko širokih melišč z leve. Že v zgodnjem dopoldnevu dosežemo polico z ostanki prvega taborišča, debelina snežne groblje pa se kljub močnemu soncu ni še prav nič stanjšala. Nekateri si naložimo dodatno težo in odnesemo vse skupaj navzgor na ploščad, ki nas sprejme s precejšnjim vetrom. Preostanek dneva mineva v suženjskem garanju: Z Bronom delava teraso, na kateri naj bi stali šotori novega TI. Težaški opravki ne gredo najbolje od rok. Naši vrli šerpe računajo, da so svoje opravili, neprizadeto posedajo po skalah in naju gledajo, kako garava. Vse pogosteje razmišljam o številnih poročilih in knjigah, ki tolikanj hvalijo prizadevnost višinskih nosačev. Nekaj tu ne more biti prav. Ali jim ti pisatelji iz kdove kakšnih razlogov pojejo lažno hvalo ali pa nam je usoda izbrala najslabše primerke iz Solo-KhumbujaI Kot neužitna burka mi ostaja v spominu jutranji dogodek, ko je Vangčuk »tovorij« na svoji krošnji proti TI le svojo spalno vrečo in dereze. Njihov vodja se na prošnjo še enkrat odpravi navzdol do zasutega TI, - borih 100 m - da bi prinesli gor opremo potrebno za taborišče. Čez čas se vrnejo z napol praznimi nahrbtniki pa še tisto, kar prinesejo je v glavnem stiropor, torej najlažje od lahkega! Pri sebi vse bolj sumim, da je vodja v glavnem vzrok tihemu odporu. Končno vendarle stoje na razgledni ploščadi trije živobarvni višinski šotori. Večerni veter se podi preko ledenikov in naselja, ki je dobilo ime »Jugoexport«, po enem od prijaznih mecenov naše odprave. Večina šerp se vrača v oporišče, le trije ostanejo. Pripravljamo se na dolgo noč. Spanec kar noče zatisniti trudnih oči, znane in stalne tegobe, ki nastopajo nad višino 6000 m. Vodo topimo iz snega. Le počasi se naliva v posodah, nestrpno pričakujemo blagodejno tekočino. Ta navidez malenkostna opravila terjajo mnogo potrpežljivosti in samopremagovanja prav takrat, ko bi se po garaškem dnevu najraje vdali popolnemu mirovanju. Sicer pa je v višinskih taboriščih vedno kup opravkov. Brezdelje je znamenje otopelosti, ki včasih kar hromi življenjski utrip. Naslednja etapa nama je z Maticem sorazmerno znana, saj se bo končala tam, kjer sva ob zadnjem razgledovanju obtičala v megli. Kljub temu nameravamo odriniti še v trdi temi po pravilih gibanja po ledenikih. Šerpe, ki prenočujejo v sosednjem šotoru, naj bi nas s čajem budili že ob treh po polnoči. Toda ob štirih je pri sosedih še vse mirno in ob pe,*ih jih skušamo buditi. Dokler se ne zdani, nočejo niti slišati o odhodu. Sahibi na srečo ne verjamemo v nočne strahove in demone, zato se še v mraku odpravimo preko ledenika, ki se na tej višini nekako umiri. Šele ko kresnice naših čelnih svetilk poplesujejo nekje proti sredini ledenika, odkrijemo šerpovsko trojico, ki se odpravlja na pot. Počasi se dani in pozdravlja nas kristalno čisto gorsko jutro, ki naznanja vroč dan. Odličen skrepenel sneg pripomore, da kar šinemo do markant-nega skalnega otočka, kjer moramo pričakati nosače. Zahodno obzorje omejuje drzna krivulja znamenitega jugozahodnega raza, preko katerega je elitna francoska ekipa leta 1971 dosegla vrh Makaluja: enkratni dosežek kljub dejstvu, da so imeli transport v višino 6200 m s helikopterji. Dalje proti levi se grmadi mogočni Barun Tse, po katerem je dolina pod nami dobila tudj ime, potem pa zmešnjava šestitisočakov in prelazov do mogočne skupine sedemtisočaka Čamlanga, ki je še povsem nepreplezan. Pik 6, ki se kot samostojni masiv šopiri na jugu, skuša zakriti neskončne daljave nad himalajskim predgorjem in daljno Indijo. Pogled nas prevzema, čeprav si grizemo kolena v strme vesine proti razu, ki se danes brez skrivnosti poganja v osrčje stene. Začuda na nekaterih mestih še opazimo najine sledi, čeorav je medtem večkrat snežilo. To si razlagava z deistvom, da v teh višinah okoii 6300 m redkeje sneži. Kasneje je divji veter teorijo o tem nekoliko izpremenil. V zgodnjem dopoldnevu, ko že razkazuje moč tudi vroče sonce, smo_ na cilju. Ne preveč strm ledeniški plato se pne do robnih razpok južne stene, snežni raz pa se izdatno pomaknjen naprej ponaša s spoštljivimi strminami. Prej trdno zmrznjeni sren spreminja vroče sonce v kašasto brozgo. V prisojnem pobočju velikanske zasute razpoke pričnemo po daljšem tehtanju ravnati ploščad za višinske šotore. Omotični rijemo po mokrem snegu. Šerpe so prinesli namesto snežnih lopat snežna sidra, češ da je tako vseeno. Ker pa to ni res, nam ne morejo pomagati in se seveda ne pritožujejo. Dva ležita kot obstreljena v snegu, češ da se ju loteva višina, le Lapka Gjalzen nekaj časa pridno odmetava sneg. Ko tudi ta odneha in vidimo, da z njimi ne bo nič, jih odslovimo. Tedaj tudi oba »mrliča« mine višinska bolezen. Čez dobro uro jih vidimo, kako jo naglo režejo mimo »Jugoexporta« proti oporišču. Zvečer 16. septembra poročamo po radiu, da je osnovan T2 - »Iskra« in delno tudi založen z najnujnejšo opremo in hrano. Peklenska vročina popoldneva se umakne prijetnemu gorskemu večeru, ko kljub utrujenosti kuiemo načrte in ugibamo o jutrišnjih možnostih, ko bomo šli na oglede v raz. Iz tabora pod razom opazujemo nepozabno morje vrhov in špikov na jugu in jugozahodu. Kdo bi jim vedel imena! Šest in sedemtisočaki, vmes pa divja zmeda ledenikov in globoko zasekanih dolin, iz katerih v večernem mraku puhte srebrne meglice. Še dolgo žari vršiček Makaluja, potem ko so ugasnili žarki tudi na najvišjih robeh Čamlanga in Barum Tseja. Za nami odhaja na goro nova skupina sahibov in šerp. Ekspedicijski stroj se uteka. Proti sedem tisoč Naporna dneva v višinah okoli 6000 m sta kriva za sorazmerno nemirno noč, ki se vse prepočasi umika jutru. Še v temi se odpravljamo in si samogibno navezujemo dereze. Pri tem mine čas, ko bi v normalnih razmerah zlezel 400 m više. Tudi temperature so tu zgoraj precej nižje kot spodaj v oporišču in dokaj časa preteče, da se na butanskem kuhalniku scmari nekaj čaju ali juhi podobnega Če pa v časovni stiski zanemariš jutranjo tekočino so, se tegobe čez dan podvoje. Človek bi komaj verjel, koliko pomeni tekočina v višinah. V prvih jutranjih žarkih, ki ožarijo vrhove onstran barunske doline, odkolovrati naša četverica navzgor proti razu. Neverjetno togi in okorni so naši gibi, dokler se telo vsaj malo ne ugreje. Zelo strmo pobočje nas privede na snežni raz z izredno primernim snegom, pravo presenečenje. Tudi robno poč minemo brez najmanjšga zamujanja in okobal zlezemo na ostro, snežno rez, ki se na drugo stran spušča precej globlje no ledenike. Bron in Kunstelj kar s cepinom pritrjujeta prvih 100 m pomožne vrvi. Raz se kot nebeška lestev poganja kvišku v mogočna nedra gore. Medtem ko spodnja naveza pritrjuje vrv, skušava z Maticem prodreti čim višje po razu. Višina narekuje zmerno hitrost, čeprav želje prehitevajo zmožnosti telesa. Izza jugovzhodnega raza posije sonce in pričara svet črnobelih razsežnosti. Rahel, vendar strupenomrzel zahodnik poskrbi za to, da postajajo udje počasi neobčutljivi. Zlasti Matic, ki je še v običajnih gorskih čevljih, prve hude mrazove bolj občuti. Skrajšana perspektiva nama steno in konec raza vztrajno odmika. Do radijske zveze doseževa nekako 6500 m, odkoder si kot s prižnice ogledujeva ledeniške jezike in odlome. V silnih globelih se odražajo zelenosive morene barunskega spodnjega toka. Na bleščečih smučiščih pod »Iskro« se premikajo drobne postave. To je druga skupina Den, Marjan in Janko s tremi šerpami. Kljub uspešnemu napredovanju kaže, da bo tretje taborišče izredno trd oreh. Stena nad nama se poganja neusmiljeno nerazčle-njena v nebo. Aleš se po radiu jezi zaradi opreme, ki jo prvi dan nimamo dovolj s seboj. Pomanjkljivost bo odpravila skupina za nami. Sedaj vemo, kakšne razmere se nam obetajo nad taboriščem »Iskra«. Iz oporišča nama sporoče, da sva dosegla konec prve tretjine raza, kar nekoliko ublaži navdušenje. Medtem se je druga skupina že udomačila v šotoru »Iskre« in tudi midva se obrneva v sestop. Ob prvi pritrjeni vrvi se kar zapeljeva na ledenik, kjer izgine občutek mraza. Tu spodaj zopet preti peklenska vročina. Zato le navzdol na toliko pričakovani oddih v oporišču. V prašnem oblaku se pozno popoldne podimo k Barunovim vodam, ki so zaradi močnega sonca zadnjih dni resna ovira. Kristalno čist dan nam onstran ledenika pričara pogled na tretji zemeljski pol, ostro zarisani grebeni Nuptseja, Lhotseja in bela krivulja Everesta, ki se izgublja za Makalujevimi pobočji. Pobočja gora nad Barunom zopet dobe mogočne razsežnosti. Ko se onstran obsežnega prodišča na zelenicah tongmarske morene zablešče oranžni šotori, pozabimo na utrujenost in pridrvimo v oporišče kot kje na višini 2000 m. Očitno se prilagajamo višini po načrtu. Glavna opravila se razumljivo vrte v skladiščnem prostoru okoli hrane, kajti tu spodaj se večine loteva volčja ješčnost. Za bodoče načrte so to bolj obetavna znamenja. Znanstveniki imajo polne roke dela. Tone polni svoje herbarije stalno nekaj suši. Jure se klati po morenah in pobočjih in zbira najrazličnejše vzorce, zraven pa meri in beleži najrazličnejše podatke. Še največ privržencev ima Gregori, ki je pravzaprav nekakšen lovec odprave. 2e v ranem jutru nas bude jate »božjih piščancev«. Tako imenujejo šerpe trume glasnih divjih kur, ki se izredno spretno preletavajo nad pobočji. Janez jih več ali manj uspešno zalezuje s puško in fotoaparatom. Plezalci imamo svoje oodročje, ki nas okupira tako, da imamo komaj še kaj časa za druge reči. Tako je 18. septembra navsezgodaj v uporabi veliko Aleševo kukalo, ko zavzeto opazujemo drobni točki na elegantnih krivinah snežnega raza. Počasi napredujeta vse višje in ob enajstih dopoldne dosežeta prve skale v položaju. Z zadovoljstvom ocenjujemo višino blizu 7000 m. To je že majhen premik za odpravo. Potem pa se tam zgorai nekaj zatakne. Zgornja točka pri skali vse predolgo ostaja na istem mestu in nas začne skrbeti. Potem v daljnogledu opazujemo premike. Prvi v navezi se spušča za cel raztežaj, potem pa se več kot uro sploh ne premakne. Postajamo nestrpni. Za nameček dogajanja zagrne megla, ki se potem vse popoldne vlači nekje na višini 6000 m in onemogoča opazovanje. Zdimo po šotorih in se ukvarjamo z raznimi rečmi. Jure že dneve prizadevno vrti transistor v upanju, da bo vendarle ujel posebno vremensko napoved za našo odpravo. Pozno popoldne priroma vsa ekipa v oporišče. Zopet je celotno moštvo zbrano v oporišču, v južni steni Maka-luja ie utrta pot do višine skraj 7000 m. Veselimo se uspeha ob dejstvu, da se višini še vedno nismo prilagodili. Zato Borut preverja zdravstveno stanje vsega moštva, kar naj bi bilo Alešu v pomoč pri odločanju. Dnevi počitka v oporišču potekajo med raznimi opravili. Drugi dan prevladujejo »žehte«. Zavedajoč se izredno napornega dne, ki nas čaka, naravnamo budilko za 22. september že tretjo uro zjutraj. Odhod se zopet zavleče, ko se nosači obotavljajo in nergajo zaradi pretežkih tovorov. Zopet odidejo šele z dnem, ko sva z Bronom že daleč na ledeniku. V rekordnem času - v eni uri in štirideset minut - doseževa »Iskro«, kjer nas pričaka prvo neljubo presenečenje. Snežna vejavica v zadnjih dneh je povsem zasula šotor in velik kup opreme ob njem. Dovolj imava opravka, da za silo rešiva del opreme, ki jo bomo rabili tudi višje gori v steni. Svoje so dodali še krokarji in kavke. Ni bilo prvič, da so nam ti odlični jadralci s svojimi ostrimi kljuni naredili škodo. Kar so storili danes, je šlo čez rob. Vrečo z izbranimi živili in zdravili, pripravljeno za zadnji vzpon, so popolnoma uničili. Tako imenovani višinski komplet je zato popolnoma neuporaben. Sledi krokarjevih kljunov so bile povsod po grebenu, kjer so prejšnje naveze odlagale tovore v izkopane police. Prisegamo jim krvavo maščevanje, jim bo že dal naš ornitolog. Medtem ko urejava razdejanje, pridejo tudi drugi. Le s težavo se sporazumemo o nadalnjem vzponu, kajti nihče ni voljan ostajati v ozadju. Težko otovorjeni se vzpenjamo po razu in sredi dopoldneva doživimo drugi zaplet. Bron dobi bolečine v ledja pa se mora odločiti za sestop. Tudi šerpe, ki so ob fiksni vrvi prikorakali na raz, se upro in nočejo več dalje. Tu _ od lože tovore in sestopijo. Zato Janez prevzame Bronov tovor opreme, ki ga sestavljajo predvsem snežna sidra, in ga pritovori vrh snežnega raza do vrhnjega konca pritrjenih vrvi. Jasno je, da je ta dan oropadla možnost vzpona do tretjega taborišča. Z Maticem še vedno negujeva idejo, da bi prenočila pri Marjanovi skali, kjer se končujejo vrvi, jutri zarana pa nadaljevala z vzponom. Zato poleg normalnega tovora nosiva s seboj tudi vso opremo za bivak. Janez, ki opreme nima, sestopa nazaj proti »Iskri«. Dose-ževa markantno skalno štrlino vrhu neskončnih snežišč. Ko sekava v ledeno strmino polico za noč, nama je vse bolj jasno, da z bivakom nikakor ne bi izboljšala položaja. Dan naglo ugaša, medtem ko Matic pleza strmo proti desni proti velikemu žlamborju, preko katerega kanimo izsiliti prehod v lažji svet. Ta dan sva napela komaj 70 m vrvi, potem sva morala sestopiti. Z nočjo izplezava iz raza in sestopiva v »Iskro«. Garaški dan z višinsko razliko več kot 1000 metrov ni prinesel nič bistveno novega razen tretje grenčice tega dne: Bron sestopi v oporišče v Borutovo oskrbo. Očitno je, da nam začetna sreča obrača hrbet. Snežni metež in stavka šerp Jutro se rodi z medlim soncem v nenavadni sivini. 2e zgodaj dopoldne megleni paj-čolani zakrijejo sonce in gore, začne se vsipati nadležen moker sneg in ne pojenja. Po imenitni večerji, s katero Janez z enkratnimi zrezki zopet spravi v slabo voljo našega kuharja Pembo, prične snežiti kot za stavo. Nenehno otresamo šotore. Okoli polnoči je snega za pol metra. Očitno je, da se zgrinja nad nas prava snežna katastrofa. Nekateri šerpovski šotori so že polomljeni, le s težavo rešujemo vse tri prostore, ki jih pokrivajo najlonske ponjave. Na gori imamo postavljenih dvoje taborov in vso opremo za nadaljevanje vzpona. Misli na plazove in vihar, ki bo uničil vse naše dosedanjo delo, skušamo odgnati s pridnim odmetavanjem snega. Počasi se snežna ujma unaša, iz viharne noči se izcimi sivo jutro. Oporišče je zakopano v meter debelem snegu, pokrajina pa kaže podobo polarne puščave... Kljub neprespani noči si naslednje dopoldne navežemo kratke Elanove smuči in uresničimo sanie o vijuganju v globokem snegu. Čeprav višina skoraj petih tisočakov ni najprimernejša, nam je himalajski smučarski svet vrnil precej dobre volje. Popoldne, ko se prične kazati južna stena, zaskrbljeno strmimo v pobeljena pobočja in skušamo ugotoviti, kaj je z našimi tabori. Težki mori, ki lega na nas, dodajo dodatno težo še šerpe. Grozijo z odhodom in zahtevajo dvojno puhasto opremo in dodatne nahrbtnike, torej našo rezervo. Zlasti zahteva po nahrbtnikih nam ne gre v glavo, saj še svojih nočejo nositi. Očitno je, da smo v resnih težavah, šerpe jih skušajo izkoristiti sebi v prid. Glavna preizkušnja čaka sedaj Aleša. Kako bo zakrma-ril v mirnejše vode? Pogajanja potekajo dolge ure in se iztečejo v našo korist. Šerpe bodo namreč ostali v službi, vendar od njih kaj posebnega ne moremo več pričakovati. Popoldne pride od vedno zasedenega daljnogleda vesela novica, da očitno ni prek »Iskre« zgrmel noben večji plaz, čeprav o šotorih ni sledu. Šele tretjo noč v oporišču mirneje zaspimo. Razdejanja na gori Odhajamo ponovno v trde višinske razmere. Moramo prodreti do T3, postaviti T4 in nadelati steno z vrvmi do T5, od koder bi se v skrajnem primeru že lahko odločili za vrh. Čas ne dovoljuje nobenega odlašanja več. Kolona se prebija po poti, ki je bila že neštetokrat prehojena, pa se nam zdi danes najtežja. Gazimo še vedno globok sneg, žge nas vroče sonce. Vzpon proti Črni glavi opravimo to pot po široki in izpostavljeni aredini, izredno slikoviti, in kar je glavno skoraj brez snega. Pozno popoldne smo dosegli ploščad, kjer je stalo taborišče »Jugoexport«. Pravim je stalo, kajti od slikovitih višinskih šotorov je ostalo le nekaj v tla zbitih ponjav, opremo pa komaj opazimo v zametih. Prej prijetno okolico pometajo divji sunki vetra. Zaman iščem značilno rdečo pego, ki naj bi označevala »Iskro«. Uresničujejo se naša najbolj črnogleda pričakovanja. Če je plaz zasul »Iskro«, potem je odprave konec. Zgoraj je že ves kisik, vrvi in druga prepo-trebna tehnična oprema. Z nočjo nekako usposobimo štore. Vso noč se stresajo v divjem vetru. V grebenih orgla vihar. Kakor da so tu gori zelo prometna letovišča. Odhod se zavleče, razmere kmalu pokažejo roge. Janko in Kunstelj zaman rijeta za svojo opremo, ki sta jo ob sestopu vedno puščala na skalovju ob robu ledenika. Vse dopoldne imata dovolj dela, da premečeta kupe snega in se končno spet opremita. Veter nas izčrpava, ko rinemo v zadnje strmine pod »Iskro«. V vršnih delih gore gospodari veter s takšno silo, da ga že težko poslušamo. Končno se pretolčemo do zadnjega ledeniškega roba, odkoder so se za lučaj daleč običajno pokazali šotori »Iskre«. Dolina velikanske ledeniške razpoke, kjer naj bi stala »Iskra«, je popolnoma zasuta. Kje so šotori? Potem zagledamo v snegu košček oranžnega najlona. Vse drugo sta sneg in veter zbrisala s površja ledenika. Globoko pod snegom leže porušeni šotori in oprema. Vrv, ki je držala na greben, je veter odnesel pošev po pobočju. Sreča v nesreči pa so do golega spihana pobočja raza in celotnega ostenja, tako da se vsaj plazov ni bati. Odkopavamo žamete in ko se nam pridružijo še šerpe, končno le izkopljemo 6 m dolgi dvojni šotor. Ogrodje iz steklenih vlaken je poškodovano, moramo ga zamenjati z novim, predvsem pa so prizadete zadrge vmesnega prostora. Poglavje zase je odkopavanje spodnjega šotora, ki ga je sneg še globlje zasul. Do večera nam uspe za silo usposobiti tudi tega. Končno je tudi taborišče »Iskra« za silo ponovno vzpostavljeno. Se ves naslednji dan se trudi ekipa, da dobi »Iskra« urejeno podobo. Popoldne pri-tovorita Den in Cic s tremi šerpami dodatne tovore, tako da lahko naslednji dan, 3. oktobra odrinemo na končni vzpon do T3. Ekspedicijski stroj se nekako zopet uteka. V šotorih se skušamo kar najudobneje namestiti, kajti »Iskra« bo očitno najbolj naseljeno taborišče na gori. Nad njim ne bo več prostora niti možnosti za kakršno koli udobje. Vse prekmalu smo spoznali, da tudi »Iskra«, postavljena na varnem platoju, še zdaleč ni tabor, v katerem bi si odpočivale naveze. Veter izza francoskega raza se ves čas »ekspedicije« oraktično ni več polegel. Življenje v »Iskri« se je sprevrglo v večno odmetavanje snega s šotorov, zares prav neznosno. 3. oktobra zaropota budilka že ob treh. Pripravljamo se na veliki dan. To pot nas gre v steno šestorica, da končno vendarle dosežemo nekakšen snežni raz v za-lomljenem delu stene precej visoko nad žlamborjem. V »Iskri« si natovorimo le manjše količine opreme. Neprijeten vzpon po razu nas sorazmerno naglo privede do velikega prostora, kjer se je pričenjal nepretrgan niz vrv in kjer je ležala zakopana več|a količina opreme in hrane. Naložimo si vsak, kot ve in zna, potem pa se posamič, neodvisno drug od drugega s prižemami vzpenjamo navzgor. Tam smo pred snežnim viharjem zabili zadnje kline in pritrdili zadnje metre vrvi. Zlambor nas pozdravi kot stare dobre znance. Težavni prehod nas ne razočara in po dobrih razčlembah dosežemo lažji svet na desni. Prva noč v »Induplati«, 7200 m 17 dolgih dni je minilo, odkar se je globoko spodaj na ledeniškem platoju razcvetel rdeči mak »Iskre«. Bil je na oko edino uporabno mesto za taborišče na vsem neskončnem vzponu do sem gor. Sedaj smo tu na višini 7200 m. S težkimi bremeni se skušamo nekako obdržati na pobočju. 900 m vzpona v enem zamahu je sicer lep dosežek za himalajske razmere, obenem pa pogubno spoznanje, da je višinska razlika vse prej kot primerna za delo v steni, kot je Makalujeva. Sunki vetra vrše prek pobočij, kot bi hoteli upihniti sončno luč. Vedno hladnejša se naglo pogreza za divji Čamlangov greben. Ali bomo odkrili primeren prostor za mali višinski šotor? Den, Kunstelj in Matic sestopata ob pritrjenih vrveh proti vse bolj mračni dolini, kjer se na umazani belini ledenika le še motno odraža pega taborišča Iskra. Tu zgoraj še rdi bledi odsev zadnjega sonca, vse močnejši sunki vetra najavljajo trdo višinsko noč. Vsak krepkejši zamah snežne lopate naleti na trdo granitno pečevje. Treba je v strmo pobočje izkopati teraso le nekaj večjo od kmečke mize, vendar so vsa prizadevanja le ničeva. V trdi noči se trudimo, da bi usposobili plahutajočo šotorsko ponjavo, pa je veter vselej močnejši. Puhaste rokavice ne prijemajo pritrdilnih vrvic, če pa jih slečem, se mi takoj zanohta, da od bolečine škripljem z zobmi. Zasilno pripeti šotor plahuta in poka na izpostavljenem robu. Zunaj ni ravnega prostora niti za stopinjo. Na edini bombici butana si kuhamo pozno v noč skromne količine tekočin. Pa kaj ko potrebujemo več kot debelo uro za liter mlačne vode! Kljub temu je razpoloženje - dobesedno - na višini in zdi se, da pred nami nekaj časa ne bo težav. 4. oktobra s prvim dneh kukamo v viharni dan. Kot lene mrzlokrvne živali se okorno premikamo v pretesnem šotoru, ki komaj še zasluži svoje ime. Z Marjanom se le počasi odpravljava, da bi prodrla kar najvišje navzgor po steni. Skalni odstavki, ki so prevlečeni s tankim Dožledom, zahtevajo previdnost. Veter hromi voljo in zavira napredovanje. Sunek te zasači na najnerodnejših mestih, zato morava plezati skrajno napeta. Trosiva moči tudi tedaj, ko tega ne bi bilo treba. Z »Induplati« drži strmo proti desni razčlenjena in vetru izpostavljena stena. Veter rohni in ko nastopi trenutno zatišje, dobiš občutek, kot da je vse skupaj privid. Nenadni sunek, v katerem komaj obvladaš ravnotežje, te hip nato postavi nazaj v kruto resničnost. Veter je hinavec, ne smeva mu zaupati. Počasi minevajo skalnate strmali in že sva na prvem večjem snežišču. Varljiv teren brez opore. Ukrotila ga bova z drobno najlonsko vrvjo, ki se kot življenjska nit vzpenja na goro. Kljub vetru, ki naju peha navzdol, sva optimista. Uro po poldnevu zabijeva zadnji klin v višini nekaj čez 7300 m. Nekaj globokih vzdihov in glava se počasi zbistri. Očem, ki so bile ves čas vzpona uprte le v naslednji stop, se odpira razveseljiv pogled: brezmejno morje belih špikov in grebenov, ki se kopljejo v soncu. Zdi se, kot da plavajo na kipečem morju oblakov. Oba velikana Pik 6 in raztre-skani Čamlang bi človek kar prijel. Gledamo se kot enak z enakim. Na razbitem podnožju stene pa se vleče vrsta drobnih pik, kolona šerp in sahibov, ki gredo v »Iskro«. Potem je treba navzdol in to z veseljem. Spodaj je zrak gostejši in vsaj nekaj udobja. Zapeljeva se ob vrveh čez znane skalne odstavke mimo plahutajočega šotora T3. Spodaj se veter pomalem unaša. 2e je tu znameniti žlambor, kjer so nas ob zadnjem poizkusu zasipali plazovi novega snega in potem neskončne strmine do raza, kjer se končajo vrvi. V poldrugi uri poročava številni družbi v »Iskri«. Tu spodaj so domala vsi šerpe pa še Aleš, Cic, Den, Kunstelj, Matic in Janko, ki bodo spravili vse potrebno v »Induplati«. Še vedno upamo, da nam bodo šerpe priskočili na pomoč, ko bo šlo za končni biti ali ne biti. Na goro torej odhaja velika skupina, z Marjanom pa greva na zaslužen dvodnevni počitek v »Jugoexport«. Pridružijo se nama še Janko, Kunstelj in Borut, ki je dosegel danes svoj višinski rekord z vzponom v »Iskro«. Proti taboru 4 Peti december je dan počitka za našo skupinico v »Jugoexportu«. Ves dan prebijemo ob butanskih kuhalnikih in se ukvarjamo s kuharskimi umetnijami. So pa tudi s tem precejšnje težave, kajti velike štirikilogramske jeklenke so nam pošle. Za taborišča so najprimernejše. Tudi največja - desetkilogramska bomba nam ne more pomagati, je nekaj narobe z reducirnim ventilom. Tako nam ostajajo na voljo le mali kuhalniki, ki ne morejo dovolj hitro streči našim željam. Skupina šerp, ki jih vodijo Aleš, Cicko, Den in Matic se šele nekaj po deseti uri dopoldne pojavijo kot drobne pike na razu. Danes je na programu velik transport v »Induolati«. Predvsem qre na goro kisik. Med opravki napeto spremljamo napredovanje drobnih človeških mravelj, ki se Eočasi pomikajo po mogočnih plečih gore. Zelo počasi napredujejo in šele popoldne, o megle zagrinjajo steno, dosežejo žlambor. Ob 18, ko je na sporedu zopet radijska zveza, zvemo resnico. Ves transport je obtičal na snežiščih nad žlamborjem, ao taborišča pa je še kakih 150 m. Fantje so imeli velike težave z nosači, ki niso vajeni plezati v svetu brez počival. Tako je ostalo zgornje taborišče neopremljeno, veselo razpoloženje pri nas v »Induplati« pa se nekoliko poleže. Z nočjo se prične siliti sneg. Jutro 6. septembra je bilo megleno in je grozilo s temnimi oblačnimi gmotami. Umirjeni Zoranov glas nas ob prvi jutranji radijski zvezi hladnokrvno obvešča o slabih vremenskih prognozah. Makalujev vrh si je nadel značilno oblačno kučmo, za francoskim grebenom pa se enaka oblačna tvorba košati tudi nad Everestom. V oporišču zmanjkuje kurjave. Dva kuharja morata s kukriji iskati korenine pritlikavega brinja v okolici. Čeprav je v dolini še precej starega snega, že opoldne poročajo, da je zapadel nov, najslabša pa je novica o nosačih iz Sedue, ki da jih ni od nikoder. Iz »Iskre« pridejo šerpe. Pridruži se jim še Borut in skupina naglo izgine za robom v prijaznejšo dolino. Povedo, da je v »Iskri« neprijetno, ker veter in sneg vztrajno zasipavata šotore. V »Jugoexportu« imamo popoldne veliko žehto. Skozi megle sili sonce. Umivamo se s snegom in uredimo že dokaj zanemarjeno notranjost šotorov. Zvečer smo kljub celodnevnemu turobnemu vremenu in ne najboljšim novicam židane volje. Pomalem se nas že loteva domotožje. Je pač jesen in tisti čas, ko v naših domačih gorah žare čudovite jesenske barve in še vedno se najde kakšen prav poletni dan. Vsa noč med šestim in sedmim oktobrom smo otresali šotore »Jugoexporta«, ki ga je zasipaval volhki sneg. Zjutraj poročajo tudi iz doline o dvajsetih centimetrih novinčka. Slabo uro po Drihodu skupine iz »Iskre« se odpravimo v ples vetrov prek ledenika, pa že ne najdemo nobenih sledov sestopajočih. Zadnje strmine pod razom pa so na golo spihane. V »Iskri« je precejšnje razdejanje. Zlasti je prizadet spodnji šotor za šerpe. Odko-pavanje je pravo Sisifovo delo. Sredi noči se zopet zbudijo vetrovi in z večjo silo pometajo po ledeniški ploščadi. Šotori se stresajo kot velike živali v smrtnih krčih. Po viharni noči se z Marjanom nerodno pripravljava na odhod. Prav nobenega veselja ne čutiva ob pogledu na neprijazno okolico. V »Iskri« ostaneta Kunstelj in Matic. Vzpon po razu nama pije moči. Prištevava ga med najneprijetnejše doslej. Z zabi-tim cepinom pričakujeva vetrne sunke, ki butajo z vseh strani. Le počasi pridobivava na višini. Nad žlamborjem je še slabše. Ko mineva skladišče opreme, izkopano v snezišče, se morava prav neugledno plaziti ob vrveh, še največ pa visiva na nl'P pnpeta s prižemami. Končno šotor! Bolje rečeno, kar je od njega ostalo. Sprejme na|u plahutajoča ponjava s potrganimi vrvicami in polomljenim ogrodjem. Smolo imamo, da je edini primeren prostorček za šotor prav na najbolj vetrovnem delu nase poti. V upanju na vsaj malo zavetja se zavlečem pod plahutajoči najlon pa mi je že v nasledniem trenutku jasno, da je veter močnejši. Hlastam za zrakom in skušam odtrgati najlonsko tkanino, ki me hoče zadušiti. Dve debeli uri se trudiva, da za silo usposobiva šotor. Pri tem skušava nekako ohraniti prste na rokah, pa za nameček izgubim še rokavice, ki kot izstrelek izgineta nekam nad praznino. Bliža se noč bolj podobna bivaku kot taboriščnemu življenju. To stalno zavijanje in plahutale je bolj moreče kot ne vem kako težko plezanje. Kljub vsemu z jasnega neba neprizadeto mežikajo zvezde. Šele pozno ponoči se pogrezneva v nemiren sen. Katali vetra poskrbe, da zjutraj vsaj z zbujanjem nimava težav. Motne glave skušam ohraniti kuhalnik in posodo, v kateri se tali sneg. Skušava skuhati nekaj prave kave. Počasi nama gre od rok. 2e ob osmih, ko je južna stena še v globokih sencah, načenjava strmo skalno pobočje nad »Induplati«. Ze pripetih 150 m vrvi naju nekoliko ogreje za neznani svet višje zgoraj. Opremljena sva z vrvmi, kolikor jih bova potrebovala do četrtega taborišča, s seboj pa sva vzela dokaj železja. Nad taboriščem gre smer strmo proti desni navzgor po nekakšni rampi. Kakšnih 400m nad »Induplati« strmi gladka granitna stena, ploščata in nepristopna. Le v desnem delu naše začrtane smeri upamo na uporabne prehode. Počasi se prikradejo sončni žarki izza japonskega grebena, vendar zaradi tega ni niti najmanj topleje. Veter se neprestano zaganja v skalne štrline, za katerimi skušava najti zavetje. Dragoceni čas nama jemlje zabijanje klinov. Spotoma prečkava nekaj snežišč, ki so v običajnih razmerah najlažje prehodna, v takšnem vetru pa se plaziva čeznje, dokler prsti ne začutijo varnejše oprimke v skalah. Dan se nagiblje v pozno popoldne, ko leževa zadnje raztežaje pod snežišči, kjer računamo na primerno mesto za taborišče 4. V neskončni globini pod nama leži lisasti barunski ledenik kot velikanska predpotopna žival. Taborišče »Iskra« na platoju je le še drobna točka na beli ploščadi. Vsi vrhovi so že pod nama. Tudi mogočni Camlang in Barun Tse. V dolinah se gostijo sence, stena pa si nadeva barvo razlitega zlata. Marjan leze zadnji raztežaj do roba granitnih plošč, kjer se pričenjajo sne-žišča, vendar ga ne vidim. Dan počasi ugaša, naju pa še čaka neskončni sestop v »Iskro«. Končno se le prikažejo zgoraj noge z ostrimi zobmi derez, ki škrtajo ob trdi granit. Delo današnjega dne je opravljeno, pot do tabora 4 je prosta. Navzdol gre mnogo hitreje. Pritrjene vrvi naju varno vodijo preko pobočij, ki so nama vzela skoraj ves dan. Prekipevava od navdušenja. Medtem sta plahutajoči šotor »Induplati« naselila Kunstelj in Matic. Sonce se kot velika bleščeča krogla pogreza za nazobčanim obzorjem gora. Neskončne ledene drsalnice južne stene, kjer oko zaman išče opore, nam postajajo domače. Z mrakom doseževa Marjanovo skalo. V trdi temi sestopiva do začetka raza. Tu morava nagli sestop krepko zavreti. Ob zadhji vrvi, ki drži na ledeniško ploščad, skoraj stečeva navzdol. Den in Janko naju pričakujeta s pijačami. Zaradi zamude je določena zadnja radijska zveza med taboršči šele ob 21. Se vedno zaman pričakujemo posebne vremenske napovedi za obe ekspediciji na Everestu in Makaluju. Sicer pa tako nimamo kaj izpraševati. Spodnji šotor »Iskre« je na tleh, gornji, ki je stalno zaseden, pa tudi povsem zasut. Nihče več zares ne prijema za lopato. Aleš je z opravljenim delom zadovoljen, saj dogodki zopet tečejo po planu. Končno se nam zopet nasmiha sreča. Pot do »Save«, kot smo imenovali četrti tabor, je odprta in s tem dosežena višina kakih 7400 m. Nemirno in vetrovno noč do devetega na deseti oktober zarana zmotita Janko in Den, ki odhajata proti »Induplati«. Šotori »Iskre« so že krepko zdelani, dno zanič, ni nobenega udobja. Včasih skozi priprto ponjavo na vzhodu zreva gor v raz. Nekdo je očitno zadel na težave. Potem se spodnji obrne v sestop. Kmalu izveva neprijetno resnico. Vrača se Den, boli ga grlo. Do večera doseže zgornja naveza prečnico daleč v desno. Tisto mesto nas skrbi. Novice od zgoraj so vzpodbudne. Potem oba sestopita in v »Induplati« nekako tesno nočijo Kunstelj, Matic n Janko. Zvečer se veter poleže in jutro 11. oktobra se rodi kristalno čisto in nenavadno mirno. Zreva po vrhovih, kjer se prižigajo olameneči vrhovi v jutranjem soncu. Pripravljava se na sestop v ooorišče, še prej pa želiva slišati najnovejše novice v odda|i ob 8. Ni nobenih izprememb v planu in tako se že v krepki pripeki zapodiva proti »Jugoexportu«. Pozno doooldne naglo iznubljava višino. Kot na krilih se spuscava po strmih zagruščenih žlebovih dol do umirjenih Barunovih voda. Nasmejani obrazi Zorana, Aleša in Pembe s polnim čajnikom pijače je nagrada za dolgi sestop. Na gori je izredno mirno. Vsi upamo, da se začenja toliko pričakovano obdob|e lepe jeseni. Da bi do noči dosegla »Jugoexport«, odideva z Marjanom 14. oktobra zopet na goro. Proti 8000 Nekoliko nemirna, čeprav še znosna noč, vendar jasno jutro. Naveze so ta dan zelo živahne. Den z Gjalzenom in Vangčukom je na poti proti »Savi«. Aleš z dvema šerpama poroča z raza o naraščajočem vetru. Matic in Janko sestopata. Zavzeto poslušava njune izjave. O nadaljnjem vzponu sta optimista. Ko leževa v breg pod »Iskro«, se po nebu razpredajo cirusi, Makalu pa si je nadel zopet značilno lečasto pokrivalo. Zgoraj se je nekaj zataknilo, kajti na razu zagledava Vangčuka, ki sam sestopa, Den z Gjalzenom pa je še visoko v žlamborju. Vangčuk se je obrnil že v »Induplati«, Gjalzen pa je klonil na začetku snežišč pod »Savo«. Noben od šerp ni prinesel tovora do cilja. Vetrovno noč divje konča budilka, ki to pot ne zataji. Po dveh urah priprav, ko se nalivava s kuhano sadno juho, ko navezujeva dereze in premišljujeva, če le nisva na kaj pozabila, zakoračiva v mrzlo jutro. Po grebenih razsaja vihar, temni oblaki na zahodu se zlovešče pripravljajo, da preplavijo najvišje gorovje sveta. Slabe volje opazujeva neprijazna vremenska znamenja. Na srečo ostaja vreme le pri grožnjah. Težki krošnji tovoriva, kajti v višinah ni nikoli dovolj opreme in hrane. 2e ob devetih sva pod žlamborjem. Zdi se, da se še veter nekako unaša in prav ood žlamborjem so čudne vremenske razmere, noge nama zmrzujejo, glava pa žari v sončni pripeki. Ko mineva skladišče kisika v snegu nad žlamborjem, veva, da imava do »Induplati« le še dobrih 150 metrov. Pod nama sestopa šerpa. Zapustil je Aleša na poti v »Savo«. Drugi nosač je vztrajal. Očitno je, da višine nad »Induplati« Šerpom ne prijajo. Drug za drugim propadajo nosaški transporti v višje predele. »Sava« je bila še popolnoma neopremljena. Nekaj pred dvanajsto se že privlečeva po vrveh v »Induplati«. Spodnji šotor je le še oranžna cunja, s katero pometa veter. Držita jo le dve že močno načet vrvici. V zgornjem šotoru je pravo razdejanje. Nekaj časa traja, da ugotoviva vzrok nereda in predvsem smradu, ki napolnjuje šotor. Bolni Šerpa, ki ni mogel z Alešem, se je očitno v strahu pred globino in vetrom olajšal kar v šotoru! Tisti trenutek sva klicala na njegovo glavo jezo vseh desetih bogov in demonov, v katere veruje. Medtem z odporom skušava nekako urediti zmešnjavo snega, hrane, opreme in zdravil. Popoldne med pripravami na nemirno višinsko noč opazujeva Aleša, ki s šerpo sestopa iz »Save«. Nosač mu je sicer sledil do taborišča, toda prišel je brez tovora. Obupujemo nad tolikanj hvaljenimi višinskimi nosači. Tudi v prihodnje se stvari niso izboljšale. Ni ga bilo šerpe, ki bi prišel s tovorom v »Savo«, čeprav jim je bara sahib Aleš obljubljal bogato dodatno plačilo. Le kratek oddih si privoščita, potem pa se naglo spuščata proti »Iskri«. Velike snežne zastave vihrajo na Čamlangovih grebenih, ko se pogreza sonce v nasekano zahodno obzorje. Še dolgo se ostro odražajo ostri špiki gora na plamenečem zapadu. Med vsemi je najdrznejši Gaurisan-har, morda tudi zaradi svoje do danes še neosvojene krone. Medtem se z Marjanom ubadava s kuhanjem, ki v plahutajočem šotoru zahteva pravo ekshibicijo. Kuhalnik ugaša, kadar pa se veter zažene, ga morava držati, da se ne prevrne. Z muko pridobljena topla pijača je v tistih razmerah višek ugodja. Zadnja radijska zveza prinese razburljivo novico, da so dožievli v »Jugoexportu« požar. Uničil je nekaj opreme in polovico dvojnega šotora. Sicer pa je po taboriščih vse po planu. Peklenski mraz 16. oktobra naju dolgo zadržuje v šotoru. Sključena pod divje pla-hutajočo šotorsko plahto skušava ujeti kakšno besedo po radiju. Brez uspeha. Globoko soodaj na koncu snežnega raza se premikajo tri točke, Kunstelj z dvema šerpama na poti v »Induplati«. Nekaj pred poldnevom doseževa zgornji rob skalne rampe, ki prehaja v večja snežišča, v katerih nekje tiči leva taborišča »Sava«. Na poti naju pričaka dodatno breme tega dne, odloženi tovor Denovega šerpe. Na srečo ¡e v zavoju večinoma hrana, zato si ga naložim rade volje. 2e po nekaj desetinah metrov pa dobra volja skopni, saj se z dvojnim tovorom le s težavo vlečem naprej. Marjan se mi naglo odmika. Divji veter odnaša vrvi v velikih lokih nad brezna. Vse moči napenjam, da se obdržim na krhkem snegu. Slabih dvesto dolžinskih metrov me loči še do »Save«, kjer Marjan pravkar načenja pogovor z drugimi taborišči, pa se mi zdi pot dolga kilometre. Vendar tovor mora prispeti na cilj. Stiskam zobe ob vsakem koraku, vlečem vase zrak, ki ga je tako malo. Riba na suhem sem. Ker šerp nismo mogji uporabiti za višje transporte, varčujemo kisik. Do sedaj ni še nihče uporabljal. Končno majhna, ozka leva v strmem snegu! »Sava« je pripeta kot orlovsko gnezdo nekako 7500 m visoko. Ploščata in navpična stena da taboriščem je kot obrambni zid pred višjimi deli gore. Ledeniki in grebeni v globinah se združujejo v divjem kaosu gorskih sil. Tudi najvišji vrhovi so postali nekam pohlevne gore. Nad nama pa je še kilometer stene. Njeno ogromnost dojameš šele, ko se tedne dolgo pehaš po pobočjih, za merila pa jemlješ alpske stene. Prihaja eden tistih večerov, ki jih človek, povezan z gorami, nikoli ne pozabi. V doline se že plazi mrak, se zgošča v temo, tu gori pa še trepeče zadnji odsvit dneva. Ta pogled iz osrčja gore ie nagrada za težki dan. Vsem navkljub zapojeva nekaj domačih. Za hip izgine odurni občutek mraza, ki bode v sleherni del telesa. Tudi Kunstelj, ki se je z dvema Šerpama naseli! v »Induplati«, po radiju tarna zaradi mraza, sicer pa upa, da bo vseeno uspel pregovoriti šerpe za nadaljnji vzpon na »Savi«. Potem utihnejo radijski sprejemniki in posvetiva se kuhanju. Izbire ravno ni-mava, le juhice. Dve debel uri potrebujeva kuhalnik, da iztisne iz ledu liter tekočine, še eno uro traja, da nastane nekaj, kar se lahko imenuje juha. Potem naju premaga nemiren spanec. Podzavestno se stiskava k steni, ko zarohni veter. Peklensko mrzla noč od 16. na 17. oktober naju je zdelala. V »Savi« ponovno razočaranje. Nihče se čez dan ni prikazal sem gor. Po radiu zveza, da šerpe niso hoteli naprej in tako smo ob še en transport prepotrebne hrane in opreme. Nanje se ne moremo več zanašati. Pozno v noč se potem še ukvarjava z juhami. Po dolgih urah iztisneva iz kuhalnika eno sadno juho in liter snežnice. Za uspavanko novega dne, ki ga štejeva za najhujšega v svojem življenju, nama rohni vihar. 18. oktober je verna podoba prejšnjega dne. Zopet morava na goro, da dokončava etapo do T5. Marjana se lotevajo ozebline. Po eni juhici na dan in šestih dneh vzpona človek pač ne more biti preveč vročekrven! Potem se pa radijski zvezi in neskončnem pripravljanju ob pol desetih le podava na pot, ki je čista kopija včerajšnjega vzpona. S seboj tovoriva višinski šotor in vse za peto taborišče. Z višine izstopne rampe opazujeva tri temne postavice, ki sestopajo po razu. Kunstelj in šerpe odhajajo z gore. Zdi se mi, kot bi odtekala kri iz ekspedicijske žile. Krčevito utriplje ob vedno slabših okoliščinah. Na depoju se otovoriva z dodatno opremo, potem pa se kalvarija nadaljuje preko snežišč, ki jim ni konca. Vztrajno se poganjava kvišku, se upirava vetru in rijeva po skalah v upanju, da nama naklonijo primerno razpoko za klin. Pozno popoldne načenjam novo stometrsko vrv že blizu snežišča, kjer naj bi stalo T5. Marjan me varuje pri skalni škrbini, ki gleda iz snežišč. Po grebenskih stolpih, ki so tako blizu, da bi jih prijel z roko, se pode vetrovi, tu spodaj pa je pravo zatišje. Podivjani elementi se nekako uničujejo in razmere postajajo kar znosne. Skale in snežišča se počasi odevajo v škrlat ugašajočega dne. Hlastaje za zrakom se poganjam kvišku. Strm kaminček v granitnem skoku, nato zopet snežišča. Zgoraj skalnat pas pa spet plitvo zasnežen žleb. Pol ure traja, da odkopljem primerno razpoko. Raztežaj višje se pričenja snežišče, kjer naj bi stalo T5. Naj tvegava bivak? Bilo bi noro. Toda ura se nagiblje čez peto popoldne. Le misel na jutrišnje ponovne muke in izčrpavanje me zadržujejo na mestu. Do radijske zveze je le še 40 minut, aparat pa visi 300 m nižje na izstopni rampi. Špiki zahodnih gora, kot da podpirajo žareče sonce, ki nezadržno tone za obzorje. Obotavljal sem se, sam ne vem zakaj. Obrnem se, da bi pustil tam pri zadnjem klinu del samega sebe. A treba je dol. Dvesto metrov niže čaka Marjan, trd od mraza. Roke mu zmrzujejo, privezoval je zrahljane dereze med vzponom. Beživa navzdol. Ob šesti sva na rampi pri radijskem sprejemniku. V divjem vetru se ne moremo sporazumeti. Zamrznila sta nama tudi fotoaparata. V zahrbtni temini se spuščava po vrveh. Samodejno koračijo noge po granitnih ploščah in ledu vse nižje proti varnemu zavetju v »Savo«, le sva mimo zgornje rampe. Potem Marjan nenadoma izgine in le napeta vrv priča o dogodku, ki ti v običajnih razmerah zmehča kolena. Hip nato sem na istem mestu tudi sam. Na gladkih poledenelih ploščah zdrsne;o zobje derez in znašla sva se nekaj metrov nižje. Sitna zadeva s slabo pritrjenimi vrvmi in apatičnost po prestanih naporih naju za kratek čas zbistrijo. Potem gre vse po starem. Marjan ima resne težave s prsti. Prsti na nogah naju že dva dni bole. Torej še ne more biti hudega. »Sava« je bila za naju tisti večer kot obljubljena dežela. Veter ¡e čez dan opravil svoje in izpremenil šotor v neugledno plahutajočo stvar. Kljub temu se nama zdi leva z zavetjem višek udobja. Z otrplimi rokami sezuva Marjan dereze. Noč prinaša razpoloženje, ki je za spoznanje turobnejše od dosedanjega. Mesečina siplje svetlobo preko pokrajine. V šotoru se nabira ivje in veter ga neprijetno osiplje. Skušam pričarati nekaj tekočine na brlečem kuhalniku, 2e šest dni čutiva pomanjkanje tekočine in tudi današnja noč ne bo popravila. Računava na Janka in Matica, ki bosta prišla z dvema šerpama sem gor. Premlevava dogodke in željno čakava na prve kaplje pijače. Prvi obrok je ekstrakt limonade z mastnimi cinki včerajšnje juhe, naslednjega pokonča močni sunek vetra. Sita vsega odnehava in skušava zaspati. Nase navlečeva vsa oblačila, v puhovki pa najdeta svoj prostor tudi fotoaparat in radijskoodajna postaja. To noč kljub hudemu mrazu sorazmerno dobro prespim in zjutraj nekoliko vedreje gledam v svet, čeprav situacija ni rožnata. Nestrpno pričakujeva pogovor z dolmo. Aleš bo odločil o nadaljnjem dejanju in nehanju. Zavedava se posledic tudi lažjih omrzlin. V spominu so mi še poročila z mednarodne IHE in spopadi med udeleženci po nesreči, ki je terjala smrt indijanskega alpinista. Zato naju Aleševa odločitev ne preseneti. Marjan mora nemudoma v oporišče, kjer bo Borut odločil kako in kaj. Za Marjana je to nedvomno huda odločitev. Tudi jaz čutim, da mi s tem visoki cilj uhaja. Medtem ko navezujem dereze, se na belih pobočjih raza prikažejo štiri drobne točke: Matic in Janko s šerpami na poti v »Induplati« in »Savo«. Spet se oklepava vrvi, ki jih zanaša veter. »Induplati« je opustošen. Marjan sestopa sam. Oba sahiba sta s šerpama še prilezla do Marjanove skale. Skušam urediti zasjla notranjost šotora, medtem pa izbiram hrano, kajti na »Savo« mora na vsak način tovor hrane. Končno je zajetna krošnja natovorjena. V sprejemniku zaslišim končno Aleševo odločitev: Tovor hrane v »Savo«, jutri pa moram sestopiti, kajti sicer bo gneča, ko pridejo šerpe, Matic in Janko. Kdo bi vedel, da se bo tudi ta transport končal v »Induplati«, naslednji pa že kar v »Iskri«. Šerpe so popolnoma odpovedali. Potem se odpravim nazaj gor ob neskončnih vrveh. Vzpon mi pobere dokaj moči, ki pa jih kanim nadomestiti z izdatnim obrokom hrane. Medtem je veter ponovno načel šotor. Popravilo mi vzame dve uri popoldneva in zadnje rezervne ogrodne police. Potem velja glavna skrb hrani in kmalu se pobožno bašem s praženim rižem in šunko. Kako malo pravzaprav potrebuje človek, da je zadovoljen. Sedaj sem tu zgoraj sam. Zadnja noč v »Savi«, ki mi bo zaradi neke posebne sreče ostala vse življenje v spominu. Nanjo me bo spominjal za pest debel granitni kos, ki je okoli enajstih ponoči nekje na višini 8000 m pričel svojo naglo pot v dolino. S samotnimi mislimi sem ždel tisto noč ob kuhalniku in ničesar mi ni manjkalo. Grenko spoznanje, da očitno ne bom dočakal ponosnega vzpona na goro, mi je grenilo misli. Potem nenadoma oster pok, ki mu ne vem vzroka, le tik nad glavo so se skozi luknjo v dvojni šotorski steni prikazale zvezde in medla mesečeva svečava je zaplesala po notranjosti. Pod rokami začuti tisti kamen, naslednji hip pa me prešine spoznanje »Gora ni hotela!«. Kako da sem se ravno tisti hip sklonil in premešal snežno brozgo? Potem sunek vetra opravi tudi s posodo. Dan sklepam s precejšnjim občutkom sreče. Skozi luknjo strmim v viharno noč in stiskam v pest tisti košček Makaluja. Zdaj mi s knjižne police utrinja spomine na tisto noč. Jutro 20. oktobra. Potrpežljivo pričakujem zvezo z oporiščem in prizadevno grejem oddajnik na prsih. Znani hreščeči glasovi, ki sporočajo o nadaljnjem poteku odprave, prinašajo domačnost in vzbujajo domotožje. Skušam se tolažiti, saj program ostaja neizpremenjen. Borut sporoča Alešu, da morata Bron in Marjan v oporišče. Prvi bi utegnil imeti vnetje slepiča, Marjan pa resneje prizadeta dva prsta na levi roki. V »Iskri« se Cic pogaja s šerpo, ki zaradi vetra odkloni vzpon v »Induplati«. Enake težave imata Janko in Matic z Vangčukom in Čumlijem, ki nikakor nista voljna nesti v »Savo«. Oba sta med francosko odpravo leta 1971 na Makalu dosegla najboljše uspehe. Čumbi je bil celo v zadnjem taborišču. Še tolažba zame oB vremenski napovedi: Veter v višinah 7000 m še naprej preko 100 km/h pri temperaturi -25° C. Z nekoliko lažjim srcem sestopam. Kdo bi razumel občutke, ko človek zapušča goro, ki ti je v dolgih tednih izpila moči in izsušila telo! Slutim, da imamo le še prav malo možnosti za vzpon na vrh, čeprav je cilj takorekoč pred vrati. Steno bi si lahko očitno še priborili, veter na vršnem grebenu pa ne kaže, da bi popustil. Petdeset dni že oblegamo gorski kolos, nimamo več mnogo časa. Nenavadno vztrajno se misli vračajo v tisti snežni žlebič, kjer sem zabil svoj zadnji klin tisti večer. Nekje pri 7900 m mora biti. Osebni višinski rekord. Pa kaj neki pomeni vse to? Tveganje brez smisla, bi dejali mnogi. Kaj vse tvegajo ljudje? 2ivljenje žrtvujejo za ideale, ki morda ravno meni niso razumljivi. Pa naša gora? Zdi se mi dovolj lep cilj za vse, kar sem in še bom doživel na tem hribu. Marsikdaj odloča tudi sreča! »Induplati« je plahutal v vetru in oba sahiba sta še vedno pregovarjala šerpi. Slabo kaže. Z mešanimi občutki se razidemo. Počasi izgubljam višino. 2e je tu žlambor, vrv niha v velikih lokih. Marsikateri klin je že popustil. Potem neskončna snežna pobočja po razu. Čamlangovi in Baruntsejevi grebeni postanejo spet mogočni. Zgornja pobočja Makaluja neprizadeto gledajo na zavrnjeno človeško niče na umiku. Popoldne se vrneta tudi obe šerpi z »Induplati«. Zadeva se nam zdi že kar sama po sebi umevna. Tako je spodnji šerpovski šotor »Iskre« polno zaseden. Toda ne za dolgo. Preden se zavemo, izginejo vsi štirje brez vprašanja proti »Jugoexportu«. 21. oktobra se Cic in Kunstelj po planu odpravita proti »Induplati«. Zelo počasi napredujeta po razu. Očitno ta dan ne bomo imeli sreče. Kunstelj se kmalu vrne, ob dvanajstih pa tudi Cic. Zdravje in energija moštva se počasi krhata. Cicko ima težave s križem, preveč je imel dela ob zadnjem neuspelem transportu, Kunstelj pa gre v Borutove roke. Da bi rešil položaj, sklene Aleš, da se ta dan preseli v »Iskro«, od koder naj bi podprli zgornjo navezo. Popoldne je »Iskra« spet polno zasedena. Spodnji šotor je neuporaben, ker so šerpe ob svojem naglem odhodu pustili šotor odprt. Sneg ga je preko noči zasul. Hočeš nočeš si moramo priznati, da gre vse rakovo pot. V najkrajšem času se mora odločiti končni izid velike avanture. Na gori nas ostaja le še šest. Svoje sile moramo osredotočiti na oba prva cilja, doseči višino 8000 m in izsiliti izstop iz stene na francoski greben. To bi pomenilo, da smo preplezali južno steno. Če bi veter prenehal, bi vršna naveza še vedno lahko poizkušala doseči vrh, kajti naše peto taborišče je na višini zadnjega francoskega pri zmagovitem vzponu leta 1971. Dopoldne 22. oktobra odhaja na goro naveza Aleš, Den in Cic, sam ostanem v »Iskri«. Toda Cic je tudi danes v slabi koži. Bolečine v križu ga prisilijo, da sestopi in se mi pridruži pri urejanju »Iskre«. Treba je pripraviti preostalo opremo, ki za vzpon ni več uporabna, za transport v dolino. Ko Den in Aleš dosežeta »Induplati«, se nama povrne precej optimizma. Vremenski obeti za prihodnje dni slabi, nastopajo težave s hrano. Počasi kopnijo tudi najtrdovratnejše zaloge. Tudi poročilo o hitrosti vetra za višino 9000 m niso vzpodbudne, 170 km/h pri -40° C. Na zgornjem grebenu nimamo kaj iskati. Janka in Matica ta večer ni slišati, računamo, da sta zamudila oddajo. Z daljnogledi so jo popoldne opazovali na mestu, kjer naj bi stalo T5. V naraščajočem nočnem vetru vzide mesec in razliva bajno svetlobo po gorah onstran barunske doline. 23. oktobra s prvo zvezo dobimo novice tudi o zgorni navezi. Včeraj sta postavila v višini ca. 7900 m zasilni šotor in v njem preživela trdo noč. Danes bosta dokončno uredila T5. Vesela novica, saj smo bili ves prejšnji dan v negotovosti. Tarnata zaradi posode. Sicer pa gresta danes v »Savo«, Aleš in Den in si njune zahteve vestno zapišeta. Vesele novice nama s Cicem vlijejo nov polet. Začneva odkopavati spodnji šotor »Iskre«. Po kaki uri spoznava, da je za nas izgubljen. Dvodnevni počitek nama je vrnil dokaj moči. V zgodnjem dopoldnevu izredno naglo napredujeva po razu. Za pot do »Induplati« porabiva komaj polovico običajnega časa. Medtem ko se ukvarjava z jeklenkami in dragocenejšo opremo, pridejo iz »Jugoex-porta« naši znanstveniki, da bi s ogledali tudi »Iskro«. Naglo se vračava nazaj v dolino. Toda na depoju nad žlamborjem morava pobrati še preostali kisik, kar vse skupaj izda nemogočo težo. Tovor morava spuščati ob vrveh. V živinskem garanju beže popoldanske ure. Spuščanje gre silno počasi. Ledena pobočja se lesketajo v soncu. Kljub utrujenosti se mi zdi ta večer eden najlepših na gori. Potem se znajdeva v temi. Jeklenke žvenketajoč spuščava preko pobočij. Zdaj se zagozde med skale, pa spet zdrve navzdol, da jih komaj obdrživa. Tovor pa je vreden precej milijonov in dela ne smeva opustiti. Mrzel veter naju hladi. Črna noč je že, ko doseževa raz. Potem nama je vsega dovolj. Vso zadevo pustiva na razu in se tipajoč prebijeva v »Iskro«. Skrbi, kako potekajo dogodki v steni in žgoči prsti na nogah, namazani s finalgolom, nama branijo zaspati. V zraku visi končni rezultat in le zgornja naveza bo naredili piko na konec naših prizadevanj. 25. oktober prinaša vetrovno in nič dobrega obetajoče jutro. Od jugozahoda plovejo temni, velikim ribam podobni oblaki. Zanesljivo znamenje poslabšanja. Nestrpno pričakujeva novice iz zgornjih taborišč. Toda gora molči. Zoran v oporišču enolično kliče zgornja taborišča. Nič. Vse zveze so pretrgane. Pove še, da je videl včeraj popoldne zgornjo navezo vrhu skoka nad T5. To bi bil lep dosežek, vsaj del naših ciljev. Višina 8000 m in konec težav v steni. Še vse dopoldne pričakujemo novice. Opoldne se javi Aleš iz »Induplati«, medtem ko Den še sestopa. Kljub slabemu počutju je vztrajal do konca, tako da sta dva tovora prispela v T5. Zgoraj je sedaj vse potrebno za končni vzpon. Vse je v rokah zgornje naveze. Vreme pa se kvari. Popoldne, ko Aleš in Den sestopata v »Iskro«, zaplešejo prve snežinke. Možnost, da bi Aleš spustil po vrvi kisik na plato, se izjalovi. Tudi ta dan z zgornjo navezo ne navežemo nobenih stikov. Očitno so odpovedali radijski aparati. Zoran iz oporišča iz- črpno poroča o stanju. Pravi, da so opazili postavo, ki sestopa iz T5. Stvari se sučejo dokaj nenavadno. Z nočjo prične snežiti. Skrb preplavlja »Iskro«. Hrepenimo vsaj po najmanjši novici o zgornji navezi. Naše vroče želje izpolni Janko osebno, sorazmerno čil, pozno ponoči se vrne sam v »Iskro«. Kmalu nato iz prve roke poslušamo dogodke zadnjih dni. Z Maticem sta postavila T-5, potem je zaradi mraza odpovedal radijskoodajni sprejemnik in stvari sta urejala po svoji vesti. Nadelala sta steno do izstopne sredine, s čimer je odpadla tudi zadnja čisto tehnična ovira na poti do vrha. Doseženo višino ceni na približno 8100 m. To Aleša vsaj delno pomiri. Toda Matic vztraja z mislijo na vrh, čeprav je na dlani, da nam vremenske razmere onemogočajo vsako misel na to. Tok dogodkov je zvišal nekoliko mimo dogovorjenega plana. Vsi upamo, da se bo kmalu vrnil tudi Matic, kajti vremenske razmere ostajajo brezupne. 26. oktober se nam predstavi z vejavico in izredno slabo vidljivostjo. Na gori vlada ples snega in vetrov. Zavedamo se, da smo končali. Zoran javlja, da v oporišču zmanjkuje hrane, ker so ob zadnjem transportu poslali v višine tudi poslednje rezerve. Tako se je zgodilo, da smo tu zgoraj bolje založen s hrano kot v oporišču. Edina možnost je, da moštvo, ki je v oporišču, zapusti prizorišče dogajanja in se obrne proti domu. S težavo je Zoran pregovoril šerpe, da pridejo še enkrat v »Iskro« po kisikove aparate in drugo opremo. Samo tako bomo rešili del najdragocenejše opreme. Velika večina opreme bo morala ostati na gori, saj jo je že zdavnaj uničil vihar. Toda kisik vrhu raza je treba najprej spraviti na plato. Ni misliti, da bi šerpe hodili ponj tja gor. To naj bi bila moja zadnja naloga. Pričakujemo Matica, časa dovolj. Tokrat se ženem po strmih vesinah naravnost v vpadnici Marjanove skale. Razmere so koma i sprejemljive. 300 m vrvi, ki je ostala od včerajšnjega spusta, so zasuli plaziči. Kdo si naj predstavlja, kako se razpletajo te štrene in vozli izpod snega? Neskončno počasi se vzpenjam. Raztežaj pod skladiščem kisika na razu so se vrvi zažrle in celo uro se mučim na žive in mrtve, da jih s Cicovo pomočjo rešim. Potem je treba vse pripraviti za spust. Predvsem se vrvi ne smejo zmesti. Vseh 18 jeklenk moram spustiti naenkrat, sicer bo zmanjkalo časa. Z raznimi improvzacijami, ped za pedjo, ob divjem naporu, ki traja osem ur, mi uspe spraviti ves sveženj do ustnice robne poči, od koder bodo prevzeli nadaljnji transport še šerpe. Tu pa se zgodi ena redkih srečnih okoliščin na tej naši skoraj dva meseca trajajočih kalvarij. V upanju, da je spust končan, popustim vrvi, sveženj pa je pretežak in zdrvi še nadaljnjih 300 m po pobočju. V slutnji, da je vse izgubljeno kljub tolikšnim prizadevanjem, me kar stisne pri srcu. Ko se čez nekaj časa za hip razblini vrtinčasti ples snežnih valov, zagledam gmoto kisika malone na pragu taborišča »Iskra«. Neznansko utrujen sestopim v «Iskro« in si tisti dan ne želim prav ničesar več. Vihar pa je z nezmanjšano silo divjal naprej. Vidljivost ni večja od 100 m. Tesnobno pričakujemo Matica. Taborišče »Iskra« je samo še senca tistega, kar je bila pred mesecem. V šotoru lahko samo še ležimo. Sneg tlači ponjavo k tlom. Notranjost je podobna razbiti jazbini. S sten se vsipa ivje. Den in Janko zapuščata »Iskro« in gresta v oporišče. Dan mineva brez drugih presenečenj. Jutri bodo prišli šerpe po opremo, pa tudi glede Matica moramo nekaj ukreniti. Njegovega početja že dolgo več nihče ne razume. 27. oktobra se zbudimo v viharnem jutru. Sneži brez prestanka. Dvomimo v šerpe, čeprav je Zoran javil, da so odšli okoli 8. Radijsko zvezo z Zoranom v oporišču imamo vsako uro. Potem se nekaj po 14. pojavi v meglah na razu postava. Končno vendar! V tem pridejo tudi šerpe, ki brez besed pograbijo tovore opreme in izginejo v dolino. Malone v trenutku se je razrešil najbolj zapleteni vozel odprave. Vsem se odvali kamen iz srca. Ob 16. zvedo tudi v oporišču za razplet. Danes je odšlo vse moštvo iz oporišča proti Sedui razen Boruta in Zorana. Jutri pričakujemo tudi nosače iz doline, da bodo odnesli preostali material v Tumlingtar. Zadnja noč na gori. Živimo kot svizci v popolnoma zasutem šotoru »Iskra«. O spodnjem šotoru že dolgo ni sledu. Še vedno sneži. Toda to ni več pomembno. Naša pot re le še navzdol. Ko zjutraj 28. oktobra prilezemo na piano, ne moremo verjeti očem. vinčeno črni oblaki vise nad Himalaio nad višino 8000 m. Belo sonce kot odrska luč obseva grebene Čamlanga. Po planoti »Iskre« se pode snežni vrtinci. Prava podoba polarne zime. Naš odhod z gore je še najbolj podoben begu. Naglo se spuščamo po strminah na spodnji ledeniški plato. Zadnji kratki vzpon do »Jugoexporta« je pravo mučenje. Kunsteli nam prihaja nasproti. Potem pa gre le še navzdol. Makalu, temna gmota, kipi v višave. Naše dvomesečno delo bo zbrisal z naslednjim viharjem. Celo nekaj bledega sonca nam je vreme naklonilo tisti dan, ko smo na vrat na nos zapuščali goro. Kot naročeni so prišli popoldne tudi nosači. V oporišču se sesedemo po šotorih. Pa so vremenarji naglo zakrpali luknjo v območju, ki nam je naklonila nekaj sonca. Zvečer nas zopet zasipa sneg. Zjutrai se preostanek oporišča zbudi pod 20 cm debelo snežno odejo. Pričenja snežiti in nad 50-glavo skupino polnagih nosačev in izžetih sahibov se zgrne snežni metez, ki izpremeni naso vrnitev v beg na življenje in smrt. Sest dni je trajal do zelenih nepalskih dolin cez globoko zametene doline in orelaze. Padlo je meter snega globoko doli v zelene gozdove himala|skih jelk in rododendronov. Za nami ostaiajo globoke tesni Barun Khole, neskončne planjave obeh sedel nad Seduo. Molilne zastavice na otočku sredi idiličnega |ezera med sedli plapolajo v rahlem vetrcu ... Potem se nam še zadnjič prikaže ogromna Makalujeva konica. Prijazno se blesce rdečkasta vršna pobočja pete gore sveta. Zaman iščemo z očmi drobno pego v labirintu zgornjih snežišč, kjer morda še sameva šotorček zadnjega taborišča. Na gori ostajajo vsi tabori in skoraj 4 km pripetih vrvi. Dvolična gora. Potem se kolona potopi v jesenske džungle nad Seduo. BOTANIČNE RAZISKAVE V NEPALU (Botanik na IV. JAHO) TONE WRABER o smo se v pozni jeseni 1969 vračali z Anapurne, sem skoraj verjel, da se ne poslavljam za vedno samo od vetrovnega Doma, ki ga je nekaj tednov ozivi|alo nase tretje višinsko taborišče, od slikovitih vasi v Manangu in sončnih borovih gozdov v tej dolini, temveč tudi od šerp, počivališč pod košatimi fikusi, rdečega lalipa tiia in toliko drugega, kar spada k himalajski odpravi, skratka, od Himala|e nasploh. Usoda pa mi je bila še enkrat naklonjena: od sestankov pred odhodom pa do pristanka na trdnih domačih tleh se je ves film himalajske odprave še enkrat odvrtel. Ko je bil pri kraju, je bila njegova vsebina hkrati vse preveč blizu, da b. lahko.o me| tudi doživeto pisal Saj sem se naveličal celo množice svojih m svojih prijateljev diapozitivov kot se pač naveličaš vsega, kar imaš v izobilju. Minilo pa |e leto m diapozitivi spet postajajo zanimivi in kadar mi pride pred oči članek, k. sem ga sam napisal, se m. tu n tam celo zazdi, da me ni bilo zraven; toliko ,e bilo doživeti, m toliko ,.h je ze odšlo V pozabo.1 Čas je torej zrel, da napišem tudi ka, o Makaluju 1972 kar ,e zaradi Drav^ar omenjene ča ovne odmaknjenosti postalo ne samo pn,etno, temveč zaradi moralnih obveznosti tudi nujno opravilo. Za začetek se m, zdi primerno poročat, o raziskovanju nepalske flore nasploh, sa sem zaradi te dejavnosti tud, prišel v od-oravo Pravzaprav lohko pišem o tem šele zda|, ko sem se vrnil iz Londona Od fi leotembra do 9. oktobra 1973 sem namreč v Britanskem muzeju določeval rast me, ki sem J h nabral na Anapurni in na Makaluju in tako šele dobil pregled nad delom. II Neoal se zahodnjaku še dandanes zazdi kot ra| na zemlji m neho e se vprašaš, kako \e ESo v deželi v času od marca 1802 do marca 1803, ko |e v okolici Kathmanduja botan?ziral D F Buchanan (pozneje Sir Hamilton , super.ntendant bo an.cnega vrta v Kalkuti2 Rastline, ki ¡¡h je nabral, je dobil v obdelavo D. Don m l, 1825 objavil Iprodromus Florae Nepalensis«. Ta drobna knjiga obravnava 766 cvetnic in praprotnic in predstavlja prvo zaokroženo delo o flori Nepala. T Za bodočo bibliografijo naj navedenčlanke ki sem jih napisal ob naši Anapurni 1969: Pojdimo na Himalajo! Proteus 33 : 210-216 1971 Ljudje pod vrhovi Himala,e Proteus 33: 256-261 1971 Utrinki itot^U^oti^Hi^oj^eJf 3: 350-358, 1971 S^he^isto MmapoTa H^hTA». 470-475, 1970 isfeif najvišje g^rsto SSS^ «"rSJ.' Hrt S T-18 1970 2HOzad e tegTpionSklga botaničnega delovanja v Nepalu -¡brž lahko iščemo v de.stvu, da ,e I. 1802 prvič prišel v Kathmandu britanski rezident in ostal tam do I. 1803. V letih 1820 in 1821 ¡e v Kathmanduju in njegovi okolici deloval N. Wallich in objavil »Tentamen Florae Nepalensis illustratae« (1824-26), opise in ilustracije izbranih ne-palskih rastlin. Buchanan-Hamilton in Wallich nista smela zapustiti kathmandujske kotline, ki ji Ne-palci pravijo kar Nepal. Kljub temu pa sta spoznala tudi rastline iz višjih predelov Nepala. Prinašali so jih domačini, zlasti romarji, ki so se vračali iz svetih krajev v Himalaji. Med rastlinami, ki jih je znanstvenemu svetu prvi predstavil Don, je npr. bombažasta kosmatulja (Saussurea gossypiphora), v svoji volnati »obleki«, pravi simbol visokogorske himalajske flore. Leta 1848 je v Dardžilingu začel svoje potovanje sloveči J. D. Hooker, ki je čez Sikkim prišel tudi v dolino Tamurja v vzhodnem Nepalu. Svoja opazovanja je opisal v znanih Himalajskih dnevnikih (Himalayan Journals, 1855), predvsem pa je pomembna njegova »Flora of British India« (7 knjig, 1872-1897), kljub svojim letom še vedno edino kompletno delo, uporabno za indijski podkontinent vključno z Nepalom. Pozneje Nepal tujcem ni bil več dostopen in je le T. H. Burkillu uspelo, da je I. 1910 opravil zbiralno potovanje, pri čemer je prišel do Nawakota kakšnih 50 km severozahodno od Kathmanduia. Na tej skromni podlagi so botaniki botaničnega vrta v M PM °n I,™^71!1. nov Pre9'ed nepalske flore, ki je izšel v Landonovem zborniku o Nepalu (1928) m ki našteva 1672 vrst cvetnic in 132 vrst praprotnic. V letih pred drugo vojno sta za Britanski muzej v Nepalu nabirala domačina Dhvvoj in Sharma Na| omen.m da so iz semen, ki jih je poslal Sharma, v Angliji vzgojili sviscevec, ki se |e izkazal za novo vrsto in bil I. 1943 opisan kot Gentianella glandu-lifera. Ko sem primeril rastline, ki sem jih nabral pod Anapurno in Makalujem, z originalnimi primerki vzgojenimi iz semen, se je izkazalo, da gre za isto vrsto, ki je verjetno v Nepalu bol| razšir|ena, kot je to kazalo doslej. ISm Vi949 'e V Nfpal priš®' zah°dni botanik. To je bil O. Polunin, ki se je ude-M Pr°re-ekspefe!e^ L?n9tpng Himal. Švicarskih odprav spomladi 1952 vtčČ ntll l\l-eS.?,n,.1954JG?unsant5r)l S,e ie kot botanik udel*žil A. Zimmermann. Si L- ' • v.1- |ern,ab.ra,A so obdelali specialisti za posamezne skupine v prispevkih, h so izšli med leti 1955 in 1968. Zimmermannovo gradivo je shranjeno v PaÎ.mTn'lKÎ"^ eR'n.ŠtltMiie "Conservatoire et Jardin botaniques«, medtem ko je i l t za Britansk. muzej. Le-ta ,e ohranjal angleško prvenstvo v raziskovan u nepalsketlore s samostojnimi botaničnimi odpravami, na katerih je sodeloval tudi nmpnitl' i n "5' Pci tU?' 5 Pr'dobivanjem gradiva drugih zbiralcev. Med temi velja bEÏJ'J?; St?lnt°Pa' ljubeznivega, že nekoliko starejšega gospoda, ki si mimoTredp n?.-,astDnf -strOŠke in ki ¡e v času mojega bivanjaF v Londonu N on 97r i Avstralijo Bil je tudi že v Jugoslaviji, a najbolj se zanima za TurTLJ I 16 ' i ° niegova knjiga >>Forest of Nepal« o gozdni vegetaciji dežele. I udi razne druge alpinistične himalajske ekspedicije so imele s seboj botanika. Posebej vel i a omeniti Japonce, ki redno organizirajo tudi samostojne botanične odprave, odlikujejo pa se tudi po tem, da objavljajo prav vse rezultate z odprav. Ozadje te dejavnosti ie nedvomno tudi v geslu »Azijo Azijcem«. Tako je I. 1955 izšla knjiga »rauna and Flora of Nepal Himalaya« s seznamom rastlin, ki jih je kot spremljevalec japonskih odprav na Manaslu (1952 in 1953) nabral S. Nakao. Kot rezultat samostojnih botaničnih odprav v Nepal, Sikkim in Bhutan pa sta v letih 1966 in 1971 izšli zelo obsežni deli z naslovom »The Flora of Eastern Himalaya«, ki pa vendarle nista pravi flori, temveč le seznam nabranih rastlin z lokalitetami in drugimi prispevki, ki zadevaio te rastline. V nekaj letih se je tudi na tem področju uveljavila Francija, katere »Nacionalni center za znanstvene raziskave« (CNRS) financira raziskovalni načrt »Ekologija in geoloqija osrednie Himalaje«. J. F. Dobremez iz Grenobla je od I. 1969 naprej vsako leto po vec mesecev v Nepalu in je doslej objavil že štiri vegetacijske karte Nepala: Ana-purna-Dhaulagiri, Jiri-Thodung, Kathmandu-Everest in Osrednji Terai, prvo tretjo in četrto v merilu 1 =250 000, drugo pa v merilu 1 :50 000. Dobremez je pravočasno zaznal potrebo po strnjenem prikazu dosedanjih prispevkov k nepalski flori. Tako je I. 1972 izšla »Botanična bibliografija Nepala«,3 ki smiselno zajema tudi sosedna območja. Poleg bibliografije, urejene po avtorjih in snovi, najdemo v delu še pregled botaničnih inštitucij v Nepalu, seznam herbarijev in botaničnih vrtov z nepalskimi rastlinami in seznam njihovih zbiralcev. Po vsem tem bo zanimiv odgovor na vprašanje, kje je danes raziskovanje nepalske flore. Od I. 1949, ko se je Nepal odprl zunanjemu svetu, se je nabralo ogromno gradiva, ki čaka sintetske obdelave. Srečni smo, da lahko to sintezo pričakujemo v kratkem času V Britansken. muzeju L. H. J. Williams že dvajset let tiho in marljivo pripravlja rokopis »Enumeration of Flowering Plants of Nepal«. Iz literature in bogatih herbarijskih zbirk Britanskega muzeja je zbral podatke za okrog 6000 cvetnic, kolikor ToDm°2reŠote:'124 sWisSJk (Êd^'cNRsj. Bibli°9raphie du Né"al- Vo1" 3" Sciences Naturelles. ¡¡h je doslej znanih za floro Nepala. Pri vsaki vrsti navaja njeno ime, sinonime, bibliografijo, razširjenost v Nepalu in nasploh ter višinsko amplitudo. Čeprav gre pravzaprav le za osnovno inventarizacijo, rokopis obsega 15 knjig. Kaže, da bo pri njegovi končni redakciji sodeloval tudi tokijski botanik H. Hara, ki je prišel v London v začetku oktobra 1973 in bo v Britanskem muzeju deloval nad pol leta. Čeprav je v omenjeni »Bibliografiji« izid tega osnovnega dela za poznavanje flore Nepala in Himalaje napovedan za I. 1973, ga skoraj ne moremo pričakovati pred ietom 1975. Ill Se vedno pa Nepal ne bo imel »flore«, kot si jo predstavljamo v Evropi, to je dela, v katerem so vse rastline neke dežele opisane in jih je mogoče tudi določiti z dolo-čevalnim ključem (v skromnejši meri je takšna npr. naša »Mala flora Slovenije«). Kako potem sploh lahko določiš nepalsko rastlino? Ko sem prišel v London, sem uredil rastline po družinah in rodovih ter jih začel primerjati s herbarijskimi zbirkami. V posameznih primerih sem uporabljal tudi specialno literaturo. Čeprav nad tem načinom določanja sprva nisem bil posebno navdušen, moram priznati, da je bil uspešen. Čisto pa sem se potolažil, ko sem na 85. strani »Bibliografije« prebral stavek: »Aucune flore complète et moderne n'existe pour ce pays et la détermination des plantes ne peut se faire que par comparaison avec les spécimens d'herbiers.«4 V trenutku postane jasen izreden pomen bogate zbirke nepalske flore v Britanskem muzeju, ki naj ga podčrta še en stavek iz »Bibliografije« (str. 85): »...l'on pourrait presque affirmer qu'il est inutile de travailler dans une autre ville lorsque l'on peut avoir accès aux collections du British Museum (Natural History) de Londres, qui contient à lui seul presque autant de spécimens que tous les autres herbiers réunis.«5 Skrajna koncentracija ima torej velike prednosti pred sicer morda bolj demokratično razdrobljenostjo. Okrog 80% rastlin z Anapurne in Makaluja sem kot dublete pustil v Londonu in razumsko gledano bi bilo edino smiselno, če bi to storil tudi pri tistih 20%, ki so unikati in zato spravljeni samo v Ljubljani. V Londonu shranjene rastline so vedno na »prepihu«, pregledujejo jih specialisti za opise posameznih skupin. V Britanskem muzeju so me sprejeli zelo orijazno. Povsem svobodno sem uporabljal herbarij in knjižnico, poleg tega pa precej zaposlil tudi g. Williamsa, ki mi je s svojim bogatim znanjem obilno in nesebično pomagal. Škoda, da je bil prisoten le tretjino mojega bivanja v Londonu. Tako sem uspel določiti večji del rastlin, ki sem jih nabral na obeh odpravah. Spravljene so, zaenkrat še ločeno od siceršnjih zbirk, v herbariiu oddelka za biologijo biotehniške fakultete v Ljubljani. Prvi duplikati so v herbariju Britanskega muzeja, nekaj pa jih je tudi v Grenoblu in Ženevi. Tako upam, da so prizadevanja po uveljavitvi našega odpravarstva odmevna tudi po tej strani; gre za odmevnost, ki je dolgoročna, saj so posušene rastline kot dokument neke dejavnosti praktično trajne. IV Preostane mi še opis mojega delovanja na 4. JAHO. Kot se je to zgodilo že drugič, smo odšli drugam, kot smo nameravali. Deloma je bilo to ugodno, saj sta Arunska in Barunska dolina floristično manj znani kot Tamurska in pa okoliš Kangbačena, kjer je bil že Hooker, za njim pa najprej Švicarji (Wyss-Dunant, 1949), pozneje pa zlasti Japonci. Kolikor sem mogel ugotoviti, sta bila pred menoj v Barunski dolini le biolog kalifornijske odprave na Makalu L. W. Swan (1954) in pa že omenjeni Adam Stainton. Prvi je opravljal predvsem ekološke raziskave,6 Britanskemu muzeju pa je prepustil dublete nabranih rastlin, Stainton oa se je posvetil sistematičnemu nabiranju in so v Britanskem muzeju originali nabranih rastlin. Swan je deloval spomladi, Stainton pa je nabiral, tako kot jaz, jeseni. Kljub temu je število primerkov, ki jih je nabral v Barunski dolini in ki se ujemajo z mojimi, presenetljivo majhno. Je pa med njimi npr. svišč, ki je najbolj podoben vrsti Gentiana ornata, a je Staintonove primerke zdaj že pokojni specialist za nekatere rodove (Saxifraga, Gentiana, Sweertia) H. Smith iz Uppsale imenoval G. arunensis. Ker te nove vrste nikjer ni objavil, ni jasno, zakaj misli, da se razlikuje od prve. Enako Smith ni opisal svišča, ki ga je po naiditelju Swanu imenoval G. swanii in tudi ne tistega z Anapurne, ki ga je krstil za G. tilmanii. Torej sama »nomina nuda«, kot pravimo botaniki imenom, ki jih lahko vsakdo še spremeni, ker niso bila objavljena do pravilih botaničnega imenoslovja. * Ni nobene kompletne in moderne flore za to deželo in določanje rastlin ¡e mogoče le s primerjavo s herbarijskimi primerki. 5 Skoraj bi lahko trdili, da je nekoristno delati v nekem drugem mestu, dokler imaš pristop do zbirk Britanskega muzeja v Londonu, ki som vsebuje skoraj toliko primerkov kot vsi drugi herbariji skupaj. « The Ecology of the High Himalayas. Sci. Amer. 205 (oktober): 68-78 (1961). Sprva sem botaniziral okrog baznega taborišča, po dolini Zgornjega barunskega ledenika od baze navzgor, na pobočjih kot 5860 m južno in jugovzhodno od samega Makaluja, od Baruna proti pl. Shershon in na grebenu med to planino in Dolino Spodnjega barunskega ledenika. Ko je zapadel »veliki sneg«, smo se znanstveniki preselili na pl. Ne (3800 m) in ostali tam 14 dni. V tem času sem prebrskal dolino srednjega Baruna, 14. oktobra pa smo se vrnili v bazo, to pa je pomenilo že konec sezone v višjih legah, saj je bila že pozna jesen. Šele na povratku sem v toplih predelih spet lahko polnil mapo. Za nekaj vrst npr. Odontochilus crispus, Microcaryum pygmaeum) se je izkazalo, da so bile prvič najdene v Nepalu, spet druge (npr. Draba ellipsoidea, Microcaryum diffusum, Gentianella glandulifera ali Saxifraga punctulata) so veljale kot izredno redke, v Nepalu doslej znane le z enega nahajališča. Seznam določenih vrst z navedbo nahajališč sem kot poročilo predložil Raziskovalni skupnosti Slovenije (Sklad Borisa Kidriča) in Planinski zvezi Slovenije. Vse nabrane lišaje sem izročil v obdelavo graškemu specialistu J. Poeltu, ki intenzivno preučuje tudi himalajske lišaje. Iskreno se zahvaljujem Planinski zvezi Slovenije, Raziskovalni skupnosti Slovenije, oddelku za biologijo Biotehniške fakultete in Inštitutu za biologijo Univerze v Ljubljani in komisiji za znanstveno raziskovalno delo Biotehniške fakultete, ki so mi moralno in materialno omogočili udeležbo na 4. JAHO, prav tako pa tudi vsem soudeležencem na odpravi in poseoej še njenemu vodji A. Kunaverju za prijateljsko sodelovanje. SLIKE IZ KATHMANDUJA IN NEW DELHIJA (S potovanja po Indiji in Nepalu novembra 1972) 1. Revščina in bolezen sta le epizoda v življenju te žene. Ne seje, ne žanje, s skromno miloščino se prebija skozi uboštvo, ki ne mine vse do pre-ranega groba. 2. Kod vodijo tvoje poti, romar? Častitljiv in prav nič posveten si odklonil rupijo, ko sva se srečala na ulicah v Kathmanduju. Zadoščata ti popotni trisul in kanglica, pa tisto kar pokriva tvoje koščeno telo. Kako prav ima! Ko prideta ura in dan, se bomo srečali v onostranstvu in takrat boš ti najbrž bogatejši kot vsi tisti, ki se danes pehamo za blagostanjem. 3. Dobra vaga v nebesa pomaga. Prodajalec na ulici ni nobena redkost. Redka je ulica brez prodajalcev. 4. Po dolgi poti vendar enkrat spet za trdno mizo. Včeraj neznanci, sedaj nas druži že 15 700 km poleta. Na desni dolgoletni prijatelj in zaščitnik naših odprav, svetovni popotnik in ljubeznivi družabnik Vlado Šestan. 5. Trenutki, ko je tale ulica tako prazna, so prav redkost. Tu je srce Kathmanduja. 6. Koliko bogastev v eni samo uborni izbici. Kukri za vsakogar, za revne in bogate, za izbirčne in ravnodušne. Za nameček pa še vodna pipa in tisoč drugih reči pri sosedih, še preden si do konca ulice. 7. Prodajalec ob ograji Royal Nepal Airlines je lačen. 2ena z lešniki mu bo nasula merico za prvo silo, sama pa se bo osvežila s sokom pomaranče. 8. Vsi tovori romajo na ramenih. Bambusov drog, na obeh koncih pa snopi, vreče, karkoli. Kdor ne nosi na ramah, si pomaga s čelom in vratom. 9. Ulica je igrišče, šola za življenje neštetih ne-palskih in indijskih otrok. Mamice lepotičijo svoje malčke, s črno šminko jim obrobijo že tako in tako kot oglje črne očke. 10. Ob silni revščini veličastne zgradbe, stare nekaj stoletij ali več, namenjene bogovom in zavojevalcem, vladarjem, gospodarjem vsega živega in mrtvega. 11. Kolo in rikša sta poglavitni mestni prometni sredstvi, z njima si lahko pomagaš v najhujšo gnečo na trgu. Nihče se zavoljo tega ne jezi, ne vznemirja. Se mi, ki nas je že davno pokvarila in načela civilizacija, smo si nekako odpočili. Kako smo prilagodljivi - če hočemo! 12. Mamica in hčerka s svojo potujočo trgovinico. Zaboj na kolesih pa še en zaboj in množica steklenic z bonboni, semeni. Kupčije ni mnogo, ravno toliko, da se preživi in da je življenje bolj pestro. 13. Tule je za spoznanje bolj gosto! Kuliji na težkih vozičkih, za nekaj vreč tovora morajo štirje kar krepko poprijeti, da premagajo trenje in težnost. 14. Banka je banka, tudi »Rastra Bank« mora imeti stražarja. Rad in brez ukaza se je postavil v držo «mirno«, dokler ni šklebnil zaklep fotoaparata. 15. Pokažite mi sahiba, ki ga ne mika, da bi si sveta vsaj enkrat ne ogledal s hrbta pravega, živega slona. Modrijan je potrpežljiv, rad po. klekne in se vzdigne, samo da je prav gostom in občudovalcem. 16. Dežnik ni kar tako. Na bazarju ima vsak svoje delo, mladež tiči ob odraslih, vsak po svoje prispeva, da je izkupiček izdatnejši. 17. Imovitejša družba v restavraciji »Indra«. Koliko ljudi si bo ogledalo ljubkega malčka, moža in ženo, troje bitij iz petstomilijonskega naroda med Indijskim oceanom in Himalajo. 18. Teliček mirno počiva na kathmandujskem tlaku. Ni mu hudega, in če se mu ne primeri kaj posebnega, bo čez leto, dve zrasel v vsega spoštovanja sveto kravo. 19. Kranjci bi ne bili Kranjci, če bi kdaj pa kdaj ne zapeli kake vesele. Tudi če lete z DC-9 skoro deset kilometrov visoko, jih ne mine veselje do življenja. 20. Mirko Fetih, načelnik komisije za inozemski turizem, na svoji najdaljši poti. Brez njega in Petra bi Kathmandu ne doživel »slovenske invazije«. 21. Naši otroci se igrajo s tem in onim, frniku-lajo, počnejo druge neumnosti. Marsikje po svetu pa morajo starejši tu in tam pobrskati po glavicah svojih varovančkov. Za vsak primer, če se najde kaka drobna zverinica ... 22. Za skok iz največje bede v najbolj svobodno življenje je treba dobesedno le nekaj metrov. Par korakov, pa si od fakirja s kobro v najmodernejši prodajalni na letališču. 23. Ena izmed mnogih. Pagoda na ulicah Kathmanduja ni nobena redkost, če ni velika, je pač majhna, toliko da je nekaj prostora za oltar in kipec, kamor verniki odlagajo darove. Zunaj pa pod platneno streho teče kupčija. Ponoči se tam zlekne utrujen romar, da si nabere moči za nov dan. 24. Dr. Peter Soklič je vodil prve slovenske turiste v Nepal in Indijo, potem ko je precej mesecev žrtvoval vse proste ure in skupaj z Mirkom pripravljal pot za vrnitev članov 4. JAHO. Na sliki med postankom v Teheranu. Toliko kravat, da človek ne ve, za katero bi se odločil. Foto ing. Pavle Šegula ZDRAVNIŠKO POROČILO DR. BORUT PIRC akšne naloge naj bi imel zdravnik, ki spremlja himalajsko ekspedicijo? V prvi vrsti pomagati ljudem v vaseh, skozi katere gre ekspedicija. V Nepalu je organizirana zdravstvena služba le v nekaj večjih mestih, v Katmanduju, Pokhari, Biratnagarju, Daranu, dežela, ki je pretežno hribovita in brez komunikacij razen redkih letalskih zvez, pa je brez redne zdravstvene službe. Ekspedicije so edina možna institucija, ki naj rešuje zdravstveno problematiko za nazaj, tekočo in celo za vnaprej. Pot, po kateri smo hodili lansko jesen, je prvi obredel H i 11 a ry I. 1954, nato dvakrat Francozi 1954 in 1955, sledil je dolg presledek do I. 1970, ko so prišli Japonci in nato 1971 ponovno Francozi. Kljub temu dajejo redke vasi, skozi katere smo šli, videz, da je predstavnik zahodne civilizacije in zahodne medicine tod nekaj novega, neznanega. Higienski nivo med domačini je na skrajno nizki stopnji. V razmerah, ko je glavni in edini problem preživeti, to je najti dovolj hrane v večni borbi z naravo, pač ni misliti na vzdrževanje osebne higiene, na umivanje. Verjetno je za nizek nivo osebne higiene soodgovorna tudi religija, ki sili ljudi v popolno inertnost. Na poti smo nekajkrat naleteli na vodnjake, ki so imeli površinsko vodo speljano v zaželeni smeri z bivoljimi izločki. Ljudje in živali živijo v čudoviti simbiozi, vez je umazanija. Dosežki mikrobiologije in medicine do teh krajev enostavno še niso segli. Temu primerna je tudi patologija. Največ je najbolj banalnih posledic nesnage, gnojnih vnetij na koži, turov in podobnega. Cele vasi so prihajale kazat noge. Ko pa smo jih najprej pošiljali prat umazanijo v bližnje potoke, je to izzivalo nejevero in začudenje. Zdi se mi, da mi je uspelo nekaj premakniti v zavesti nekaterih šerp, s katerimi smo bili dalj časa v stiku. Pričeli so se umivati in ob koncu ekspedicije so bili morda celo bolj čisti od sahabov. Kanček zadovoljstva zame. Veliko je bilo prebavnih motenj, večinoma banalnih diarej, ki so se hitro pomirile po običajnem zdravljenju. Nekajkrat so prišli iz okolišnih vasi po pomoč bolniki z grižo, verjetno povzročeno po amebah. Koliko je v teh krajih bacilonoscev po tej težki bolezni, verjetno ne bo nikomur znano. Vse moštvo je bilo pred odhodom cepljeno proti tifusu, paratifusu in koleri, zato pojava teh bolezni ni bilo pričakovati, nismo pa jih srečali niti med domačini. V dveh večjih vaseh, skozi katere smo šli, Kandbariju in Sedui, smo opazili veliko golšavosti, pojav, ki si ga lahko razložimo s tem, da dobivajo domačini sol pretihotapljeno iz tibetanskih slanih jezer, vendar brez zadostnega dodatka joda. Pijavke smo omenili že na drugih mestih. Včasih so jih uporabljali v zdravilne namene. Nam niso posebno pomagale, čeprav tudi niso predstavljale posebnega medicinskega problema, boli psihično moro. Puščajo pa za sabo drobno ranico, ki dolgo časa krvavi, se ne zazdravi in se končno ognoji. Seveda so nosači, ki so hodili goli in bosi, pobrali večino teh pijavk, vendar tudi nikomur od sahabov niso prizanesle, pobirali smo jih s čudnih mest, kot so usta, okolica oči, predvsem pa izpod pasu, z anogenitalne regije in seveda z nog. Proti kačam smo bili »oboroženi«, jemali smo 1 ampulo polivalentnega lifoliziranega seruma proti kačjemu piku, dobili smo ga po dolgem iskanju na ameriški ambasadi v Katmanduju, medtem ko ga bolnice v Delhiju in Katmanduju niso imele na voljo. 1 ampula je pomenila bolj psihično oporo kot dejansko zaščito, res pa je, da smo na vsej dolgi poti, ki je po poročilih zaradi obilice kač precej nevarna, videli eno samo živo kačo in še ta je bila po vsej verjetnosti nestrupena. Na poti skozi nižinske predele, ki so uradno označeni za malarično področje, smo preventivno jemali resochin. Anofelese smo občasno videvali; nekajkrat so po pomoč prišli tudi malarični bolniki iz okoliških vasi, med našim moštvom pa se bolezen ni pojavila. Največ je bilo na vsakem postanku ob poti bolnikov z zoboboli, glavoboli ali pa kar z bolečinami po vsem telesu, takih, ki pridejo prosit za nekaj tablet proti bolečinam, tablet, ki imajo po njihovem mnenju čudežno moč. Vsa ta množica bolnikov pa je precejšnja obremenitev za ekspedicijske zaloge zdravil. Da bi se izognili črevesnim obolenjem, smo imeli na pristopnem maršu precej strikten režim kuhanja vse hrane in vode, režim, ki je najbolj praktičen, po drugi strani pa planincu po dnevni hoji tekočina v obliki juhe in čaja tudi najbolj prija. Tako so naše zaloge tablet za kloriranje vode v glavnem ostale nedotaknjene. Čang (neke vrste pivo) iz riža in rakši (riževo žganje) nista potrebovala posebnih razkužil. Višinsko bolezen sem ob prihodu v bazo poskusil najprej na samem sebi, v blažji ali hujši obliki pa ji ni mogel uiti nihče izmed nas. Povedati moram, da zelo hudih pojavov bolezni nismo imeli zaradi zdravilne aklimatizacije po že preizkušenem receptu. Bolezen se pojavlja s hudimi glavoboli, pri katerih običajni analgetiki ne pomagajo dosti, resnejše je bruhanje, ki iz organizma v kratkem času ožme vodo, sol, da odpovedujejo ledvice. Pravilnemu in zadostnemu dovajanju soli in tekočin telesu je zato posvečena naša prva skrb za alpinista na gori, predvsem v aklimatizaciji. Seveda nastane iz preproste zahteve, da je treba zadosti piti, v izjemnih okoliščinah na gori velik kuharsko-tehnološki problem. Sneg pri -20° C je treba na butanski bombici v odprti posodi stajati in segreti; na temperaturi, ki je telesu ugodna, pa voda že vre; in voda, ki naj bi stekla po grlu, odhaja v oblake. Odtod pojav, da se v višinskih taboriščih ves dan nekaj kuha in cmari, da pa so kljuni klub temu ves čas odprti kot pri mladih vrabcih. Ker smo ves čas preventivno mislili na zadostno hidratacijo, višinska bolezen ni nastopila v obliki, ki bi zahtevala dajanje infuzij ali bi se celo končala z odpovedjo ledvic. Nehvaležna zdravnikova naloga je pomagati vodji ekspedicije najti s testiranjem tiste, ki bi bili zaradi najboljše fizične kondicije najbolj sposobni za končni naskok na vrh. Sredstva, ki smo jih za takšno prognoziranje imeli na voljo, so bila zelo preprosta: tlakomer, slušalke in ura. Merili smo pulz, krvni tlak, zadrževali sapo pri vdihu in izdihu in delali t. i. test 40 mm Hg. Seveda s tako preprostimi sredstvi nismo mogli pričakovati fenomenalnih odkritij, potrdili smo le, da predstavlja bivanje na 4900 m višine, kjer je stal naš bazni tabor, precejšen fizični napor, za katerega organizem porablja rezerve, za dodatni fizični napor, kot je hoja ali pa celo smučanje, ostane teh rezerv zelo malo. Stanje se z aklimatizacijo do neke mere popravi, pa ne normalizira. Šerpe so nas v teh testih po vrsti prekašali; da je njihov organizem za bivanje v velikih višinah dosti bolje adaptiran od najsposobnejšega izmed nas, se je pokazalo okrog I. in II. višinskega taborišča, ko so šerpe še lahko tekali okrog šotorov kot srne, medtem ko smo mi uspevali uloviti dovolj zraka le še za zmerno hojo. Najboljše rezultate smo dobili pri plezalcih, ki so tudi na gori dali največ od sebe. Težave z ušesi, nosom in grlom spadajo k obvezni desetini vsake odprave v Himalajo. Zaradi znižanega pritiska suhega mrzlega zraka v dihalih pride do močnega izparevanja vlage v izdihanem zraku s posledičnim sušenjem sekretov v dihalnih poteh in z draženjem njihovih sluznic. Človek občuti, kot bi imel cmoke v grlu, iz nosu se mu luščijo kraste, po njih neprijetno krvavi. Oster zrak je vzrok za pogosta vnetja v nosu in grlu, ki se jim vsaj v začetni dobi aklimatizacije ni moč izogniti, tudi običajna zdravila prav malo pomagajo. Največji sovražnik ekspedicije je prav gotovo psihološka obremenitev alpinista. Nanjo vplivajo nekajmesečna odtujitev od doma, srečanje s civilizacijo, ki z našo skoraj nima stične točke, občutek nemoči pred naravo, predvsem pred goro, ki te prevzame s svojo mogočnostjo, občutek, ki ga je nekje v dnu duše težko ločiti od strahu, in konec koncev sama narava alpinista, ki je morebiti nekoliko bolj zaprt sam vase, včasih pa bolj eksploziven in silovit v izražanju svojih čustev in doživetij. Nujnost ekspedicijskega življenja je v tem, da je več takšnih ljudi privezanih na ozek življenjski prostor, da se nekompatibilni ne morejo drug drugemu izogniti in da je torej treba najti nekakšen modus vivendi. Mnoge ekspedicije so že pred nami opozarjale na važnost psihološkega testiranja že pred odhodom in izbire kandidatov med tistimi, ki verjetno ne bodo predstavljali psiholoških problemov, čeprav z nekoliko slabšimi fizičnimi zmogljivostmi. Mislim, da je bila to pot naša ekipa dobro izbrana, homogena, saj med vsem dogajanjem na gori ni prišlo do večjih napetosti med udeleženci. Čas, ki smo ga prebili odrezani od civilizacije pod goro, je verjetno nekje na meji racionalnega, prav navedeni psihološki problemi, morda še potencirani zaradi vpliva hipoksije (pomanjkanja kisika), prično po dveh mesecih pod goro načenjati moralo moštva. Glede na številčnost moštva spada 4. JAHO med žepne ekspedicije, vsaj če jo primerjamo s sestavom drugih podobnih ekspedicij z istimi cilji. V takšni žepni ekspediciji predstavlja vsak dodatni izpad plezalca zaradi bolezni ali poškodbe velik udarec po načrtih. Glede tega smo imeli predvsem v kritičnem obdobju napada na vrh nesrečno roko. Šerpe so v tem obdobju popolnoma odpovedali (dokaz več, da odlična fizična pripravljenost ne more nadomestiti psihične revščine), na alpiniste je tako padel transport tovorov v vsa višinska taborišča od trojke navzgor. V tem obdobju pa smo zaradi zdravstvenega stanja izmed 10 plezalcev izgubili definitivno 3, dva pa delno. Eden izmed alpinistov je že med aklimatizacijo odpovedal zaradi bolečin, ki so kazale na prizadetost ledvic. Stanje se mu je po mirovanju v bazi izboljšalo, s precej volje in samopremagovanjem je poskusil vnovič, med vzponom v tretje višinsko taborišče ga je vnovič zvilo, moral je sestopiti. To pot je bila slika tipična za akutno vnetje slepiča. Bili smo pripravljeni na kirurško intervencijo, vendar se je k sreči stanje po zdravljenju z mirovanjem in antibiotiki v bazi pomirilo. Drug alpinist je med tridnevnim napenjanjem vrvi na višini 7500 m pri hudem mrazu in vetru pozebel po desni roki in nogi. Za nadaljnje napore ni bil sposoben in se je moral vrniti, k sreči še dovoli hitro, da je lahko sestopil ob fiksni vrvi. V bazi smo takoi pričeli s sredstvi za širjenje žil, torej za boljšo prekrvavitev. S tem zdrayljenjem in zaščito pred nadaljnjimi okvarami zaradi mraza je uspelo škodo na prstih omejiti na minimum, amputacije na koncu niso bile potrebne in plezalec se je izlizal z nekaj rekonstruktivnimi posegi in dodatno operacijo za izboljšanje krvnega obtoka na prizadeti okončini. Tretja hujša žrtev je bil plezalec, ki je popolnoma obnemogel po nekajdnevnih naporih v hudem mrazu in vetru. Imel je manjše zmrzline na prstih nog, ki so se po-popolnoma popravile, vendar pa za nadaljnje plezanje takrat ni bil več sposoben. Nadaljnja odpoved je bila zaradi bolečin pri srcu. Objektivni izvid je bil pri tem plezalcu negativen, morda bi težave lahko razložili z večjo psihično obremenitvijo. Končno je izpadel še en plezalec zaradi splošne utrujenosti. Ni mu dovoljevala nadaljnjih vzponov. Odveč je pripominjati, da smo bili ob koncu dogajanja na gori vsi bolj ali manj utrujeni, da je dolgotrajno bivanje na višini, kjer Dopolna aklimatizacija ni možna, opravilo svoje, svoj delež pa je prispevala morebiti še nekoliko pomanjkljiva prehrana ob koncu ekspedicije in predvsem dolgotrajna izolacija. Epopeja ob povratku se je končala brez smrtnih žrtev, vendar pa z ozeblimi prsti pri peterici nosačev, ki so goli in bosi prišli delno ozebli že v bazo, in z začasno izgubo vida zaradi snežne slepote pri nadaljnjih petih nosačih. Pri zmrzlinah na nogah se kljub gangreni nismo odločili za amputacije, ker bi bil efekt operativnega zdravljenja pri skrajno nizki higieni - saj hodijo ti nosači bosi - slabši kot pa pri spontanih mutilacijah, to je pri odpadanju odmrlih prstov. Končno naj bi zdravnik sodeloval pri izbiri prehrane. Naloga je častna, pa brezplodna, če se ekspedicija znajde v položaju, da mora na domačem letališču pustiti tono najkvalitetnejše hrane. Znano je, da je v predelih, skozi katere smo hodili, razmeroma težko dobiti hrano iz lokalnih virov. V višinah so najprimernejše^ hranivo ogljikovi hidrati. Kaže, da to najbolj čutijo šerpe, ki pospravijo ogromne količine riža, krompirja in campe (tsampe - nekakih mlincev). Dobiti zadostno količino predvsem riža v višinska taborišča, pomeni resen intendantski problem. Po drugi strani je težko brzdati himalajsko-alpinistični apetit, ki se mu po dnevnem obroku hoje zahoče npr. salate iz gobic v veliki količini. Posledica takšnega prevelikega apetita pa je večkrat neprespana noč zaradi težke prebave in slaba hrana ob koncu ekspedicije. Zdravnik v Himalaji naj bi torej bil praktik, kirurg, fiziolog, okulist, psiholog, včasih že malo psihiatra, nutricionist. Ali pa bi bilo včasih bolje, če bi imel vsaj malo čudodelnih sposobnosti. Z LETALOM V NEPAL ING. PAVLE ŠEGULA rav danes se je oglasil Aleš. V nedeljo se je z družbo slovenskih turistov vrnil iz Kathmanduja, kamor je odšel po dovoljenje nepalske vlade za vzpon na Kangbačen. Bil je dobre volje, saj je bilo tokrat prvič, da smo dobili ta dragoceni košček papirja pred odhodom odprave in to celo dobrih osem mesecev pred velikim podvigom. Končno vendarle nekaj prijetnega za ušesa odpravarjev in organizatorjev. Pa to ni namen mojega pisanja. Pobuda je prišla ob tretjem slovenskem letu proti Indiji in Nepalu. Prvič so se zavrteli vijaki lljušina 15. avgusta 1972. V svojem srebrnem trebuhu je z moštvom IV. JAHO letala družba radovednih turistov. Odzvali so se vabilu Planinske zveze Slovenije ter se podali na pot, ki jim je odgrnila košček tančice s skrivnostnih dežel, odkoder prihaja sonce. Ta prvi let sta skupaj z Alešem organizirala Peter in Mirko v dokaj kratkem času, a vendar brezhibno. Pritožb ni bilo slišati, popotniki so si ogledali čuda Indije, naša odprava pa je tačas premagala sto birokratskih zank, plačala kupe deviznih denarcev in se jezila, zakaj pilot noče v Kathmandu. Potekli so trije meseci, ozračje je bilo spet naelektreno. Spremljali smo delo IV. JAHO, Mirko in Peter s sodelavci in sodelavkami pa sta ob ljubeznivem sodelovanju tova- rišev od podjetja Inex-Adria, Perka, Fuxa, direktorja Nedoga in nedopovedljivi vnemi delavcev iz pisarne PZS pripravljala drugi čarterski polet. DC-9 naj bi tokrat del potnikov pustil v New Delhiju, večjo skupino pa popeljal v Kathmandu in tam naložil ob odhodu še člane in opremo naše 4. JAHO. Komisija za odprave v tuja gorstva, kar je je še bilo v domovini, organizatorji, člani UO PZS vsi smo bili malo na trnju, ko smo spremljali tok dogajanja, zlasti prijavljanje popotnih gostov. Sprva je slabo kazalo, bali smo se, da bo iz dobro zamišljene akcije v pomoč odpravi nastala finančna polomija. V nedeljo, 12. novembra 1972, se je srebrna ptica s težkim tovorom dvignila pod brniško nebo. Bila je polna, praznih je bilo le 14 sedežev, namenjenih Alešu in njegovi četi. Spremljalo nas je lepo vreme, od časa do časa smo pasli radovednost na letališčih v Istambulu, Teheranu in Karačiju ter se po kratki noči, ki smo jo ogoljufali za nekaj ur, znašli na širnem letališču v New Delhiju. Za nami je bilo 10 ur in 1 minuta čistega letenja, nič več in nič manj kot 7851 km poti. Še istega dne popoldne smo odrinili v nekam negotovi Kathmandu. Skozi luknje v orjaških kumulusih smo se povzpeli na bleščavo nebo in dobro uro strmeli proti obzorju na severu dežele, kjer je beli zid Himalaje tekmoval z belino oblačkov in se zažiral v violičasto modrino. Potem smo se zazrli v džungle, terasasta polja z rižem pod našimi nogami in v prekrasni relief mesta, kamor smo bili namenjeni. Stroji so ubrali drugo pesem, pričeli smo se spuščati. Kmalu smo tudi laiki prepoznali letališče in še malo kasneje uzrli gručico naših himalajcev, ki je ponosnih src vneto mahala v pozdrav prvi jugoslovanski ptici iz jekla in aluminija, pristajajoči v vznožju Himalaje. Tudi ta pristanek je bila v nemajhni meri zmaga in zasluga prizadevne trojice Aleš-Mirko-Peter. Nepalci, ki so jih takrat še mačehovsko usmerjali francoski specialisti, so komaj, komaj dali dovoljenje za pristanek. Pa se je vseeno vse srečno izteklo. Užili smo nekaj dni čudes neznane dežele, polne novega, neslutenega, nikdar doživetega. Vračali smo se prepolni doživetij in s sklepi, da se še vrnemo. Novembra lani so potovanje izvedli tovariši od Inex-Adria v lastni organizaciji. Zanimanje je bilo ogromno, marsikdo je bil žalosten, ker je bil prepozen in je moral ostati doma. Naši ljudje imajo očitno veselje, da sami, z lastnimi očmi in ušesi, z lastno dušo za-zaznavajo svet v daljnji Aziji, njena ljudstva, njeno odmaknjenost, poduhovljenost pa tudi revščino. Lahko rečemo, da smo veseli, saj smo kot skromni, ne komercialni amaterji pomagali odpreti okno v dotlej neznani del sveta. Vodila nas je želja po spoznanju, ne po dobičkih, pa so se našli pogumni možje in zaorali v ledino. Če gredo po teh stopinjah za nami poklicni turistični delavci, je to samo dokaz, da smo bili uspešni. Če ugotavljamo to, ne smemo prezreti Romana Herleca, ki se je med planinci prvi pričel podajati na tuje vrhove s čarterskimi poleti in letalom, do na odpravo PD Kranj na Mawenzi v Afriki jeseni 1972. Pomenek z Alešem se je iztekel. Povedal je, da se je na Forei an Ministry v Kathmanduju pomenkoval tudi o prista-|anju naših letal. Vlada je naklonjena našim željam. Lahko smo prepričani, da bo prvim začetkom kmalu sledilo tesnejše sodelovanje. 1 Čamlang s soseščino 2 Pogled proti Kangčendzongi 3 Pogled iz stene na zahod - Najbližji je sedemtisočak Baruntse 4 Francoski raz v Makaluju - Desno od njega je vrisana smer naše odprave v južni steni Makaluja 5 Južna stran Makaluja, vrisana je smer naše odprave, od baze do tabora 5 in še do točke, ki jo je dosegel Matija Maležič - Smer je vrisal M. Maležič sam DRUŠTVENE NOVICE POPOTNIK PRIDEM CEZ GORO (Jubilejno predavanje PD Ljubljana-matica) PD Ljubljana-matica, naslednik nekdanje osrednje planinske organizacije, je v zgodovini slovenskega planinstva edino društvo, ki je takoj po vojni povzelo pomembno planinsko predavateljsko izročilo in dalo drugim zgled. 22. januarja 1894 je bilo prvo slovensko planinsko predavanje v Ljubljani. Slovensko planinsko društvo je s tem pokazalo voljo, da tudi s predavanji krepi slovensko planinsko in obenem narodno gibanje. 23. januarja 1974 ob 20. uri je bilo v predavalnici Fakultete za elektrotehniko na Tržaški cesti 25 slovesno jubilejno predavanje, ki ga je pripravil tov. Rinaldo Steiner, po rodu Savinjčan, velik ljubitelj narave in estet, ki svoja doživetja zapisuje in oblikuje s kamero, a prav tako z izbrano poetično besedo. Predavanje je uvedel dr. Bojan Spicar, predsednik PD Ljubljana-matica in med drugim dejal: »Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno iz narodnoobrambnih ciljev proti prodirajočemu nemštvu, ki je tudi svoie nlaninstvo uporabljajo za ponem-čevanje. Zaradi tega ni čudno, da se je SPD že takoj v začetku usmerilo na tiste oblike delovanja med Slovenci, ki so kre: pile narodno zavest in odpornost proti očitnim in prikritim oblikam ponemčeva-nja. Med te oblike spada tudi propagandna dejavnost, v kateri zavzemalo predavanja pomembno mesto. Včeraj je poteklo osemdeset let od prvega predavanja, ki ga je imel odbornik društva Ljudevit Wólfling »o turistiki«, kot sta to poročala oba takratna slovenska časopisa »Slovenski narod« in »Slovenec«. Razumljivo je, da je »Laibaherica« to nacionalno slovensko prireditev zamolčala. In v istem letu je tudi dr. Orožen predaval o hribolaštvu na Triglav v dobi od 1778 do 1837« in še enkrat Wólfling »o opremi hribolazca«. V osemdesetih letih se je pred slovenskim občinstvom zvrstilo veliko število predavateljev ob znatnem obisku poslušalcev in v zadnjih letih, ko predavanja spremljajo tudi diapozitivi in filmi, tudi gledalcev. Niso nam znani podatki za leta pred zadnjo vojno. Gotovo pa je, da je ta dejavnost našega društva, ki skupno s Planinsko zvezo in drugimi planinskimi društvi nadaljuje tradicijo ustanoviteljev SPD, še danes izredno pomembna. Čeprav je društvo takoj po osvoboditvi začelo s predavateljsko dejavnostjo (9. 12. 1945 je profesor Avčin predvajal barvne slike iz Švice in Julijskih Alp), se skoraj pet let, ko je v prvem programu nas vseh stala obnova porušene domovine, ta dejavnost ni mogla razmahniti. Po letu 1950 pa nastane silovit preobrat in že to leto beležimo 13 predavanj. To število je rastlo iz leta v leto, prav tako pa se je nenehno večalo število poslušalcev. Vse to po zaslugi ljudi, ki so vodili organizacijo, prav posebej pa zaradi rastoče kvalitete predavanj in planinske veljave predavateljev. Tem, od katerih jih je že veliko število pokojnih, gre glavna zasluga, da je društvo svoje kulturno poslanstvo izpolnjevalo na tako zadovoljiv način. Pred nami so se zvrstili domači predavatelji: Gnidovec, Janko Mlakar, Dol-har, dr. Brilej, prof. Avčin, prof. Lovšin, dr. Mayer, Hočevar, Aleš Kunaver in drugi. Predavatelje smo imeli tudi iz drugih jugoslovanskih republik in znatno število tudi iz tujine. Od leta 1950 dalje je bilo 546 predavanj, ki jih je obiskalo okrog 150 000 planincev. To dokazuje, da planinsko kulturno udej-stvovanie v našem društvu ni zamrlo, kot so nekateri prerokovali pred leti, temveč da narašča. Sedanja predavanja obiskuje poprečno 300 do 400 poslušalcev, kar ni majhno število. Vsa čast organizatorjem predavanj, predvsem pokojnemu Peršiču, in sedanjim: tov. Carneluttiju, Skerbcu in Svarcu. Iskrena hvala vsem!« Čustveno in smiselno je predavanje Ri-nalda Steinerja intoniral prvak ljubljanske opere, popularni Ladko Korošec, ki ga poznamo tudi kot velikega ljubitelja narave in posebej zasavskih hribov. Zapel nam je nekaj ljudskih in s svojo mojstrsko interpretacijo ustvaril najprimernejše vzdušje za Steinerjevo predayateljsko poemo o okameneli muziki, ki jo predstavljajo gore. Steinerjeva domiselna kamera in vznesena beseda je bila en sam slavospev goram in vsej naši slovenski domovinici, »nebesom pod Triglavom«. Predavatelju Steinerju se za lepo doživetje zahvaljujemo, PD Ljubljana-matici pa čestitamo k pomembnemu kulturnemu jubileju. j. O. OBČNI ZBOR PLANINSKEGA DRUŠTVA »BOHOR« SENOVO Natanko po preteku enega leta so se dne 12. 1. 1974 v dvorani brestaniške elektrarne zbrali ljubitelji gora z namenom, da naredijo obračun dela za preteklo leto, za leto, v katerem so doživeli cel niz uspehov pa tudi nekaj neuspehov. Tako so sami ocenili svoje delo. Občnega zbora so se udeležili: podpredsednik PZS tov. Tone Bučar, predsednik KO meddruštvenih zasavskih društev tov. Kozo le Drago, predsednik skupščine občine Krško tov. Radej Jože, predsednik občinske konference ZM Krško tov. Dr-stvenšek Rajo, najstarejši član PD »Bohor« Senovo tov. Ivan Flego, akademski kipar Vladimir Stoviček, prof. Mirko Soštarič ter člani PD Brežice, »Lisca« Sevnica, Zagorje in Dol pri Hrastniku. Poročilo o delu PD »Bohor« Senovo za leto 1973 je podal predsednik društva tov. Milan Mahovne. Število članov je porastlo za 10%/ tako da šteje društvo sedaj 1165 članov, od tega 750 pionirjev, 105 mladincev in 310 odraslih članov. Organizirali so 18 izletov z udeležbo nad 800 pionirjev in 200 članov. Za najmlajše - cicibane - so v zimskem času organizirali smučarski tečaj, ki sta ga vodila dva mladinska vodnika, organizirali so masovni izlet »po poteh kmečkih upornikov«. Uspela akcija je bila organizacija oz. izvedba meddruštvenega tabora v Trenti v letnih počitnicah. Sedem mladincev se je udeležilo tabora »Sut-leska«. Velik uspeh za društvo je bilo tudi formiranje nove planinske skupine v Koprivnici. Skupina šteje 65 pionirjev. Uspešno so sodelovali s PD Brežice in Lisco iz Sevnice, zlasti z mladino. Društvo je imelo problem s planinsko postojanko na Bohorju. Koča ni bila oskrbovana tako, kot so želeli. Ugotavljajo, da se bo društvo moralo zateči po pomoč k širši družbi, da bodo kočo obnovili oz. ohranili. Ugotavljajo tudi, da bi bilo delo v društvu lažje, če bi društvo uživalo več podpore širše družbene skupnosti. V poročilu MO je bila poudarjena želja, da bi čim več pionirjev planincev, ki zapustijo osnovno šolo, ostali ljubitelji gora še naprej in zvesto zahajali v gore. Od 18 izletov so jih kar 6 organizirali brestaniški pionirji. V zimskem času so se smučali na Golteh, obiskovali postojanke v zasavski in slovenski transverzalni poti, taborili v Trenti, kjer so opravljali tudi planinsko šolo, 47 se jih je udeležilo izleta na Velebit. Poudarili so, da '/2 pionirjev planincev tekmuje za značko »Pionir-planinec«. Mladinci so sodelovali na vseh skupnih izletih kot udeleženci ali pa kot vodniki. Po poročilih je sledila razprava, v kateri so sodelovali tov. Motore - član PD Lisca, tov. Radej, ki je izrekel pohvalo tov. Mahovnetu, - že vrsto let je neutrudljiv mentor in iniciator uspešnega dela z mladino - in ostalim mentorjem ter mladinskim vodnikom. V razpravi je vzpodbudil planince »Bohorja« z besedami »Planinski dom ne sme propasti«. Finančna sredstva bo treba zbrati, da bo lahko dom zopet zaživel in nudil planincem pravo planinsko zavetišče. Tov. Kozole je poudaril, da dom na Bohorju ni samo dom, ampak spomenik pad- lim herojem, zato mora ostati in obdržati ime planinskega doma na Bohorju. Tov. Bučar se je v diskusiji dotaknil problema planinskih domov pri nas, planince PD »Bohor« pa pohvalil, ker so pripomogli k večjemu številu članstva. Zbor so nato pozdravili še tov. Pust - PD Dol pri Hrastniku, tov. Gubenc - PD Zagorje in tov. Petričeva - PD Brežice. Sledila je še podelitev značk. Srebrni častni znak: akademski kipar Vladimir Stoviček; bronasti častni znak: Bizjak Drago, Bizjak Marinka, Kranjc Janko; mentorski znak PO Bohor: dr. Rudi Skapin, častni planinski znak: Radej Bojan; značko o prehojeni slovenski transverzalni poti: Zaje Jože, Tomašič Slavko; značko o prehojeni zasavski transverzali: Kranjc Janko, Kozole Drago; srebrni znak pionir-planinec: Skapin Ksenja; bronasti znak pionir-planinec: Skapin Daša ter dva srednješolca, ki sta pogoje za pridobitev značke izpolnila še v osnovni šoli. Društvena priznanja so prejeli: Osnovna šola Brestanica, Kozole Janko, Novak Finika, Bizjak Vlado in Flego Ivan. Profesor Mirko Soštarič je nato ljubiteljem gora predvajal diapozitive o varstvu narave, tov. Janko Avsenak pa film s planinskih izletov na Velebit, Nanos in Jalo- Nevenka Zaje RAVENSKI PLANINCI V LETU 1973 Društvo je uspelo povišati članstvo pri Mladinskem odseku od 35 članov v letu 1972 na 127 članov v letu 1973. Pravijo pa, da se je zmanjšalo število pionirjev. Kljub temu je imel pionirsko-mladinski odsek pri svojem delu lepe uspehe, saj so izvedli 10 izletov na bližnje vrhove in Julijske Ajpe. Skupaj je bilo 344 udeležencev. Pionirji in mladinci so se udeležili več orientacijskih tekmovanj ter dosegli lepe uspehe, saj so bili povsod med prvimi ekipami. Organizirali so tudi san-kaško in smučarsko tekmovanje. Planinsko šolo obiskuje 35 slušateljev. Organizirali so tudi 5 planinskih predavanj. Skupno se je udeležilo predavanj 399 pionirjev in 619 članov. Predavali so prof. Mirko Kambič, Stane Belak in Stane Tavčar. Organizirali so tudi več izletov. Izleta na Bleščečo planino se je udeležilo rekordno število udeležencev (126) iz PD Ravne in Prevalje. Udeležil se ga je tudi celotni pevski zbor »Vres« iz Prevalj. Obiskali so tudi znanega koroškega skladatelja Pavla Kernjaka. Organizirali so še izlete na Triglav, v Logarsko dolino in Grossve-nediger. Udeležili so se tudi centralne proslave »Dneva planincev« v Bovcu z 42 udeleženci. Društvo tudi upravlja s planinsko posto-lanko na Naravnih ledinah. Precej prosto- voljnega dela in truda so vložili v razširitev in adaptacijo te planinske postojanke. Tu jim je na pomoč priskočil tudi kolektiv železarne Ravne, saj je bila po zaključnem računu za leto 1972 dodeljena društvu dotacija v znesku 100 000 din v namene za obnovo planinske postojanke. Društvo šteje sedaj 1003 članov, vendar pravijo, da s to številko še niso zadovoljni. Prav tako pa nameravajo javnost bolje obveščati o svojem delu s sredstvi javnega informiranja. O vsem tem so govorili na občnem zboru PD januarja 1974. F. Srebotnik MLADI NOVOGORIŠKI PLANINCI NA POHORJU Mladinski odsek planinskega društva Nova Gorica je v aneh 7. in 8. oktobra organiziral izlet na Pohorje. Udeležilo se ga je 125 mlajših planincev, večinoma šolskih otrok. V soboto so se izletniki ustavili v Franko-lovem in se poklonili spominu stotih talcev, ki so postali žrtve nemškega okupatorja. Prenočili so v rekreacijskem mladinskem domu na Smolniku, drugo jutro pa so se podali na Pohorje. Na Osankarici, ob spomeniku pohorskemu bataljonu, jim je predsednik planinskega društva Nova Gorica Anton Sre-brnič spregovoril o tragediji, ki je v januarju 1943 doletela borce tega bataljona, mladi planinci pa so deklamirali in zapeli nekaj žalostink. Ogledali so si tudi muzej v domu na Osankarici, nato pa še Črno jezero. Planinsko društvo je tako povezalo mladinski izlet z oživljanjem tradicij iz narodnoosvobodilne vojne. Zaradi lepega vremena in dobre organizacije izleta so bili mladinci še posebno navdušeni. D. F. GORIŠKI PLANINCI NA POREZNU Pionirji osnovnih šol Nova Gorica, Šem-pas in Šempeter, včlanjeni v novogori-škem planinskem društvu, so se podali 2. in 3. junija na izlet na Porezen. To je bil že njihov tretji izlet v letošnjem letu. Med potjo od Hudajužne, do kamor so se pripeljal z vlakom, do Porezna so si mladi planinci ogledali rojstno hišo pokojnega pisatelja Franceta Bevka. Vendar so pionirji zaman spraševali po vpisni knjigi, radi pa bi tudi kupili kak spominski znak. Vsega tega hiša nima, niti si niso mogli ogledati njene notranjosti, ker ni nobenih predmetov, ki bi spominjali na umrlega pisatelja. Vse to kliče po ureditvi, saj bo Bevkov rojstni dom zanimal še mnoge planince in ljubitelje lepe knjige. Na Porezen so prišli pionirji po štiriurni hoji z vmesnimi počitki precej utrujeni. Vendar je utrujenost hitro minila, ko so v planinski koči dobili čaj, se odpočili in okrepčali. Naslednji dan je bila vrh Porezna ob spomeniku 21 padlim neznanim partizanom kratka žalna slovesnost v spomin na padle na Poreznu 25. marca 1945. Predsednik društva Anton Srebrnič je o takratni tragediji na Poreznu, pri kateri je bil tudi sam udeležen, pripovedoval pionirjem o dogodkih in bojih, ko je po izdajstvu padlo toliko partizanov. Veliko ujetih (97) so naslednji dan v vasi Jesevica pod Poreznom nemški zločinci ustrelili. Ob tej priložnosti so položili ob spomenik lovorov venec. Še malo so se razgibali po mehk[ trati, polni planinskega cvetja. Toda čas je hitro mineval in treba je bilo oditi, zakaj vlak v Hudajužni ne bo čakal. Vračali so se veseli in z željo, da bi še šli na izlet vrh Porezna. Franc Hva|a O DELU MO PD IDRIJA Mladinski odsek PD Idrija je ena najbolj množičnih mladinskih organizacij v idrijski občini, saj ima čez 1100 članov. Kljub razmeroma visokemu številu se njegova dejavnost ni najbolj razmahnila. Vzrok je predvsem ta, da primanjkuje ljudi, ki bi bili pripravljeni mladino organizirano voditi v gore, pa še tisti redki, ki so, so preobremenjeni z delom na drugih področjih. V lanskem letu so se mladi idrijski planinci povzpeli na Nanos, Triglav, najvišje vrhove Kamniških Alp, Sleme, Komno, Porezen in na nekatere okoliške hribe. Nekateri izmed njih so obiskali tečaj za orientacijo, kar je omogočilo, da so se po nekajletnem premoru udeležili tekmovanj. Največ uspeha so imeli pri članih, ki so na Nanosu osvojili prehodni Vojkov pokal, na tekmovanju za pokal »Jelovica« pa, v močni konkurenci, tretje mesto. V vso to dejavnost so bili vključeni v glavnem učenci osnovne šole, premalo pa srednješolci, študenti in delavska mladina. Ti sicer zahajajo v gore,_ vendar neorganizirano, v manjših skupinah ali posamično. To je dokaz, da je planinski šport v Idriji dokaj popularen in bi se ob boljši organiziranosti še bolj razživel. Za letošnje leto so že pripravili okviren delovni načrt, ki zajema poleg izletov še predavanja z diapozitivi. Želijo se tudi čimbolje pripraviti za orientacijska tekmovanja, predvsem za nastop v slovenski orientacijski ligi. Prva skrb pa jim je seveda pridobiti še nekaj mentorjev, predvsem iz vrst učiteljev in mladinskih vodnikov. Le sposobno in prizadevno vodstvo, ob denarni pomoči družbe, lahko zagotavlja, da se bo planinstvo kot oblika povezovanja in vzgoje mladih uspešno razvijalo. V|ado Sedej GORIČANI POD VODSTVOM DR. ANDLOVICA OSVOJILI V OSMIH DNEH TRI ŠTIRITISOČAKE Zamisel o vzponu na streho Evrope in bližnja soseda se je porodila že pred približno letom dni. Takrat so pod vodstvom dr. Andlovica tudi pričeli z resnejšimi in temeljitejšimi pripravami. Seveda ne moremo reči, da so bile to njihove prve poti v gore, saj so vsi do zadnjega že preplezali marsikatero steno v naših in tujih gorah. S sedmimi avtomobili se je skupina 22 podala 27. julija na pot. Obloženi z vso potrebno opremo in hrano, da bi bila tuja čim cenejša, so si kuhali sami, so se utaborili ob vznožju gore Monte Rosa, ki so jo izbrali za svojo prvo turo. Predvsem so se zanjo odločili zaradi aklima-tizacije, da so se privadili na razredčen višinski zrak. Bilo je nekaj glavobola, na splošno pa so vsi dobro prestali preizkušnjo in se pripravili za glavni cilj - na 4810 metrov visok Mont Blanc. Zanimivo: Francozi pišejo povsod, da je visok 4807 metrov, mi in Italijani pa smo ga na vseh zemljevidih in planinskih kartah »povišali« za tri metre. Do nadmorske višine 2300 metrov so se povzpeli z žičnico, nato pa še isti dan prehodili okoli 500 metrov nadmorske višine in prespali. Ob treh zjutraj 31. julija so že grizli kolena proti zavetišču Vallot na približno 4300 metrih. In prišli so na vrh. Sreča, radost, da so premagali najvišjo goro Evrope in da so med redkimi, ki so se od nas odpravili na tako pot. S sovjetskimi planinci, ki so jih srečali na vrhu, so se prijateljsko, kot je navada v hribih, pozdravili in se seveda nekajkrat slikali. Ni čudno, da so ob tolikem uspehu pozabili na morebitne želodčne težave in da so prinesli domov goro poslikanih filmov in diapozitivov. Pot navzdol jih je pravzaprav peljala že spet navzgor. Pred sabo so namreč imeli še Gran Paradiso, 4061 metrov visoko sosedo Mont Blanca. Vrh Mont Blanca je doživel presenečenje. Član društva slepih Marjan Zgavec iz Šempetra je s sabo ponesel na vrh plaketo Zveze slepih in jo zasadil v večni sneg. Povedati je tudi treba, da jih je sneg spremljal že od višine 3000 metrov naprej. Prestajati so morali že napol zimsko turo, povrh vsega pa jih je na Mont Blancu spremljalo grmenje in sodra. Vsekakor moramo vrle gornike pohvaliti in jim čestitati za njihov uspeh. Vsi, ki so se namenili na pot, z njimi je bilo namreč tudi nekaj žensk in mladincev, do dosegli vrhove. Kot gosta sta se z njim vzpenjala tudi dva izkušena člana APD iz Ljubljane in predsednik idrijske občinske Skupščine otanko Murovec. POROČILO O SAVINJSKI POTI Markiranje poti je bilo končano 27. aprila 1972. Opravili smo 679 ur pod vodstvom Florijana šona. Koliko ur je bilo dela s potjo, ni znano, pot sedaj več ali manj uspešno vzdržujejo posamezna drušva. Dosedaj ni bilo večjih pripomb. Edina pripomba gre na krajo žigov na nekaterih točkah, npr. na Krvavici se žigi sploh ne morejo obdržati. Potrebno bo izdelati ponatis »Vodnika« s pripombami in dopolnitvami. Ponatis pripravlja ing. Jordan. Bilo je že več sestankov (19. 11. 1972, 10, 4. 1974), pripombe zbira ing. Jordan. Društva do sedaj niso veliko napravila. Prodali smo 893 Vodnikov, na zalogi jih je še 176. Poleg tega smo med planince dali 129 začasnih dnevnikov po Savinjski poti. Za reklamo jih je bilo izdanih 39 in sicer nekaterim društvom, planincem, ki so delali na poti, časopisom in vsem, ki so dali finančno pomoč za to knjižnico. Naročila prihajajo od vsepovsod, tudi iz Hrvatske, BiH itd. Vodnike pošiljamo po vsej Jugoslaviji, samo iz Makedonije še ni bilo naročil. O poti večkrat pišejo lokalni časopisi, piše Delo, Planinski Vestnik. O tem, kaj pišejo planinci o poti, je bilo podano "oročilo na Resevni, ob podelitvi značk za leto 1973. Omembe vredne so pohvale o bivaku, ki je bil pod vodstvom Florijana Šona postavljen na vrhu Gozd-nika - nova pridobitev na poti. V I. 1972 smo podelili 26 značk, v letu 1973 pa 61 značk, torej skupno 87 značk. Po društvih so značke prejeli: Celje 10, Maribor 2, Maribor TAM 3, Polzela 5, Štore 10, Slov. Konjice 2, Zagreb? Kidričevo 2, Maribor MTT 1, Mozirje 2, Sent|ur 8, Vransko-Tabor 5, Zabukovica 35, OAV Celovec 1. Sestavil po podatkih ing. B. Jordana. Ježovnik F. ALPINISTIČNE NOVICE ALPINIST V FRANCOSKI VLADI V Francii so spet izbrali za člana vlade alpinista, to pot dr. Pierra Mazeauda, o katerem v tej rubriki pišemo najmanj 15 let. Gotovo spada med najpomembnejše živeče alpiniste in uživa velik ugled v Franciji in po vsem svetu. V vladi je prevzel dolžnost, ki jo je pred leti general de Gaulle zaupal ing. Mauriceu Her-zogu, vodji ekspedicije na Annapurno, prvi osemtisočak, na katerega je stopila človeška noga. Mazeaud ima naslov državnega sekretarja za mladino in šport. Francoska planinska javnost pričakuje, da bo prominentni član GHM (Groupe de Haute Montagne) znal ceniti in uveljaviti vrednost rekreacijskega športa v naravi in posebej vse, kar dajejo mladini gore. T. O. ANGLEŽI V VALIŠKIH ALPAH V Mont Blanc de Cheilon so februarja 1973 prvi preplezali Angleži W. Barker, K. Konnery, J. Anthoine severovzhodno steno, levo od Jenkinsovega grebena. Jim Taylor pa je sam zmogel severovzhodno steno zahodnega vrha v Lyskammu. Hodil je po stopinjah naveze Diemberger-Stefan. T ^ VAL BREGAGLIA - BERGHELL Brata F. in E. Gugiatti sta s tremi bivaki prva pozimi - decembra 1972 - preplezala severozahodni greben Piz Cengalo. V Dolomitih so v znamenitem Torre Vene-zia od 28. dec. 1972 do 2. januarja opravili prvenstveni zimski vzpon po smeri Mauro-Minuzzo plezalci A. Aste, M. Fiz-zera, A. Miorandi in T. Pedrotti. Smer je skoraj vsa A, tipično moderno dolomitsko plezanje. T 0 ALLEN STECK Steck spada v vrh ameriških plezalcev. Ni več mlad, vendar je še vedno stalno na nogah. Rodil se je 1926 v Kaliforniji, njegovo ime je najtesneje povezano z Yosemite Valley. Prvi je tu preplezal severno steno Sentinel Rock, tretji je uspel v Salathejevi smeri v El Capitanu iz leta 1951, ki je ena od najtežjih smeri sploh. Leta 1965 je s petimi plezalci ZDA prvi preplezal južni greben 6050 m visokega Mt. Logana v severni Kanadi. Greben je ena največjih plezalnih tur v Severni Ameriki. Vodi organizacijo »Mountain Travel«, s katero prireja vzpone v gore po vsem svetu in druga potovanja. V intervjuju, ki ga je dal revji »Der Berg-steiger« (1/1973) pravi, da so razvili lastno alpinistično tehniko neodvisno od Evrope. Ko si jo Evropejec osvoji, ponavlja ameriške smeri v zelo dobrih časih. Glede izbijanja klinov - ameriški plezalci razmišljajo, ali naj z njim nadaljujejo ali ne, kajti klini iz krom-molija pri izbijanju preveč načenjajo raze in razpoke. Zato uva1 ikort» ZDRUŽENE PAPIRNICE Vevče — Ljubljana Z najboljšimi strokovnjaki v državi, novimi stroji in 130-letno tradicijo izdelovanja papirja nudimo domačemu in inozemskemu tržišču nove papirje za najbolj zahtevno tiskarsko tehnologijo. Papirji z zaščitnimi imeni: Emona, Avala, Sla-vija. Planica, Istra. Bled in Jadran so primerni za tiskanje reprodukcij umetniških slik starih in novih mojstrov, vseh vrst barvnih fotografij in drugih zahtevnih barvnih tiskanih reprodukcij. V rednem produkcijskem programu imamo še večino klasičnih papirjev s priznano kvaliteto. Zahtevajte vzorce! Tovarna volnenih izdelkov MAJŠPERK proizvaja vse vrste volnenih tkanin za moške in ženske obleke iz česane volnene preje, kakor tudi vse vrste volnenih tkanin za moške in ženske plašče iz mikane volnene preje. Kvaliteto tkanin kontrolira mednarodni sekretariat za volno, kateri jamči s svojim volnenim znakom »Čista runska volna«, da so tkanine na nivoju svetovne kvalitete. Inozemska zastopstva Avgust Knor Blindenstrasse 33 A. 1020 WIEN Telefon 246-93-12 Telex 75-171 Priporočam se čevljarski industriji za prodajo vseh vrst zgornjega usnja in podlog TOVARNA DOKUMENTNEGA IN KARTNEGA PAPIRJA RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU Pošta: 61433 Radeče — Tel.: Radeče 819-050, 819-051, 819-111, 819-112 — Telex: 35136 yu pap — Brzojav: Papirnica Radeče — Tekoči račun pri SDK Laško: 50710-601-16039 — 2elezniška postaja: Zidani most Proizvaja: vse vrste brezlesnih papirjev in kartonov, specialne papirje, surovi heliografski papir, paus papir, kartogratski papir, specialni risalni »Radeče«, premazne kartone, papirje za filtre itd. Izdeluje: vse vrste kartic za luknjanje v standardni velikosti in tisku, Po želji izdeluje kartice v posebnem tisku v rdeči, modri ali sivi barvi