734 SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH čudež — to si ti. Novelo Fosili objavlja IN TUJIH REVIJAH Zlata Kolarič Kišur. Poslednja podeželska zgodba pa je naslov novele, ki jo Umjetnost riječi, časopis, ki izhaja v je napisal Josip Barkovič. Zagrebu, prinaša v 4. številki posebej za to priložnost napisan prispevek * Marie Dabrowske-Partyka Projekcija bralca v romanih Šenoe. Članek, ki ga V 256. številki beograjske Književne je prevedla Neda Pintarič, govori o reči so objavljena mnenja nekaterih tem, kako je August Šenoa v zgodovin- pisateljev o tem, kakšen se jim je zdel skih romanih računal na drugačnega novosadski pisateljski kongres. Tako bralca kot v svojih novelah. Meta- se je Zdenka Ačin pogovarjala tudi s tekstualnost v manirističnih književnih Cirilom Zlobcem in z Igorjem Torkar- besedilih je naslov prispevka, ki ga je jem. Medtem ko se je Zlobec o kon- napisal Pavao Pavličič in v katerem gresu izrazil ugodno (»kongres je... piše o težnji manirističnih pisateljev, dokazal visoko stopnjo zrelosti«), je da bi v svojih delih razlagali posamezna Torkar dejal, da kongres ni izpolnil načelna literarna vprašanja. Zdenko njegovih pričakovanj, ker je »preveč Škreb poroča o znanstvenem sestanku zašel v politizacijo«. Zanimiva je morda avstrijskih in jugoslovanskih germa- Torkarjeva teza o psihični emigraciji nistov v Innsbrucku. razumnikov; pisatelji se še nekako odzivajo na družbena dogajanja, a kje so > vsa združenja inženirjev, zdravnikov, profesorjev... Lina Vuškovič se je V dvojni številki (1, 2) zagrebškega pogovarjala z Gregorjem Tomcem (To- Foruma objavlja slovenski pesnik Bo- varisi gospodje, jaz vam ne verjamem); zidar Brezinščak Bagola prepesnitve ta govori o sožitju svojega sociološkega trinajstih pesmi Josipa Murna Aleksan- dela s punkovskimi besedili, ki jih piše, drova. Temu je dodal še kratko pred- o centralizaciji moči v družbi, o sub- stavitev Murnove poezije z naslovom kulturi itd. Poleg posameznih člankov, Josip Murn — trs samotni ali en sam ki se nanašajo na nevarna nastopanja 735 Sprehod po jugoslovanskih In tujih revijah Stipeta Šuvarja (Svetlana Slapšak zahteva, naj se Šuvar umakne z vseh javnih funkcij, ker ogroža demokratično ureditev, pri tem pa je s primerjavo z aforizmom Aleksandra Baljka duhovito komentirala njegov »aforizem«: Tej deželi ne more nihče škodovati, niti peščica prenapetih književnikov ne. Tudi podcenjevati jih ne kaže, vendar jih lahko vsak hip obvlada ena sama četa vojakov.) Naj še omenimo rubriko Iz zgodovine okusa. V njej sta natisnjeni dve pesmi. Prva je ponatisnjena iz knjige Ljudske zgodovinske pesmi Demusha Shala in ima v prevodu naslov Strelja top, ječi dežela. Stihi med drugim pripoveduje tudi o tem, kako je Enver Hoxha izdal ukaz za osvoboditev »našega Debra« (ki je kajpak v Makedoniji). Knjigo je izdal kosovski zavod za učbenike leta 1973, prepovedali pa so jo šele predlanskim. Drugi ocvirek pa ima naslov Jasenovac in je še veliko hujši. Pesem je napisal in leta 1947 objavil Stanko Opačič-Čanica; ni pomembno, da je bil zdaj 82-letni polkovnik Opačič nekdaj član glavnega štaba Hrvaške, pa tudi član AVNOJ in ZAVNOH, po vojni pa nekaj časa minister. Pesem Jasenovac namreč izraža začudenje, kako da na zloglasno ustaško taborišče vse do konca vojne ni ustrelila partizanska puška, čeprav »na obeh obalah Save dva partizanska korpusa stojita.« Divizijski poveljnik izraža prepričanje celotne vojske, da ni nič nujnejšega od napada na Jasenovac, ki »še naprej golta može, otroke, žene«. Toda čez nekaj dni poveljnik pade in o njegovi smrti »šušlja se vse mogoče«. Stanko Opačič-Čanica ob koncu pesmi ugotavlja, da ostaja to vse do danes uganka. Do danes pa ne gre razumeti samo letnico, ko je izšla zbirka Pot in brezpotja in v njej pesem Jasenovac. Skoraj vsa 687. številka beograjskih Književnih novin je namenjena odme- vom z jugoslovanskega pisateljskega kongresa. Med prispevki, ki jih na-tiskuje, so tudi pozdravni govor Marjana Rožica ter razpravi Vena Taufer-ja in Cirila Zlobca, ki sta ju prevedla Dejan Poznanovič in Miljenka Vite-zovič. Iz preostalega dela časopisa naj omenimo pet zanimivih in samosvojih pesmi Ibrahima Hadžiča in »literarne« aforizme Milovana Vitezoviča. V 2. številki novosadskega časopisa Novy život piše dr. Jan Kmet o prvem obdobju literarne zgodovine in kulture Slovakov v Vojvodini v dobi pred letom 1781 in po njem. O poštni umetnosti kot umetnosti sporočanja piše Andrej Tišma. Temu je pridružen še prvi mednarodni manifest poštne umetnosti. * Sedeminpetdeseta številka celovškega Mladja je zaradi denarne stiske okrnjena. Največ se v njej pojavlja Janko Messner. Najprej s sedmimi pesmimi s skupnim naslovom Nicaragua libre. Pesniškemu odzivu na bivanje v tej trpeči deželi sledi Messnerjeva pesem Sveta noč, blažena noč, posvečena Er-nestu Cardenalu za lanski božič. Janko Jezovšek je temu Messnerjevemu besedilu dodal še melodično parafrazo. Pavel Zdovc ugodno ocenjuje Messner-jevo knjigo Naša lepa beseda. Potem se Janko Messner še zajedljivo obrača na Reginalda Vospermika, čigar ocena koroške politike mu ni bila všeč. Svojo repliko sprevrže v oseben napad na Vospernika, ki da je malone za vozil Zvezno gimnazijo za Slovence, obenem pa še mahne po »kakem (neobvešče-nem) političnem asu v Ljubljani«, ki da mu utegne biti všeč Vospernikovo pisanje in ravnanje. Janko Messner se pod vse to sarkastično podpiše kot bivši učitelj Gimnazije za Slovence 736 A. A. in sedanji sotrudnik »promoskovskih komunističnih skupin« v Celovcu. Med najopaznejšimi prispevki pa je gotovo zapis o stopetdesetletnici Jožefa Štefana, rojenega v Sv. Petru pri Celovcu. Mladje se sprašuje, kolikšna je krivda Slovencev, da je lahko na Dunaju ob tej priložnosti izšel zapis, v katerem ni z besedico omenjeno, da je bil Jožef Štefan slovenski fizik, matematik, pesnik in publicist. V tem zapisu je med drugim tudi rečeno, da se je Štefan ukvarjal z južnoslovanskimi jeziki in s češkim zato, ker je imel veliko časa. Takim brezsramnim potvorbam postavlja Mladje po robu nekaj Štefanovih prispevkov, ki jih je objavil njegov gimnazijski profesor slovenščine Anton Janežič v svojem Glasniku za literaturo in umetnost leta 1958. Neverjetno, kako so njegove misli še danes žive, kakor da bi bile namenjene današnjim dogajanjem. Jožef Štefan namreč piše o šolanju slovenskih učencev, o njihovi asimilaciji, o družbenem zapostavljanju Slovencev, o pisateljevanju in težavah slovenskih pesnikov in pisateljev, o nalogah literarnega glasila itd. * Svetlana Hristova Jocič objavlja v 3. številki skopske Sovremenosti izbor iz jugoslovanske ženske poezije. Po njenem uvodnem razmišljanju Preoblikovanje paleolitske Venere je v njenem prevodu natisnjenih štirinajst pesmi štirinajstih sodobnih jugoslovanskih pesnic, med njimi je tudi Svetlana Ma-karovič. O novi pesniški zbirki Svetlane Hristove Jocič z naslovom Ea piše Sande Stojčevski in jo ugodno ocenjuje. Ivan Ivanovski piše o dveh praizvedbah, dveh klasičnih delih in predstavi za otroke. Ocenjuje Jugoslovansko antitezo, ki jo je uprizorilo narodno gledališče v Bitolju, igro Srečno novo leto 1949, ki jo je pripravila skopska Drama, Zikove v izvedbi narodnega gledališča v Štipu, Revizorja v uprizoritvi Turške drame v Skopju in Dogodivščine Ponga in Lucy, kar so pripravili v skopskem opernem gledališču. t Dvojna številka krakovskega tednika Zycie Literackie (18, 19) je v znamenju štiridesetletnice konca vojne. Wladi-staw Machejek piše v daljšem članku o Poljakih v maju leta 1945. Med drugim je objavljena tudi fotografija skupine inženircev, ki so kot prostovoljci sodelovali s partizanskim gibanjem v Jugoslaviji. Zbigniew Domino objavlja z naslovom Poljaki so branili tudi Kijev odlomke iz filmskega scenarija. Tednik prinaša še neznano korespondenco med generaloma Kazimierzom Sosnkowskim in Wladislawom Sikorskim v Londonu leta 1942. To je že četrto nadaljevanje v objavljanju zaupnih depeš. Ob imenovanju kardinala. Kermaunerja Kaj bi počel slovenski epigram, če ne bi Mevlja ga navdihoval? Karmauner bi obtičal v leči sam, na Karnjskem bi bil manj en kardinal. Dosežek pa je še bolj epohalen: naš epigram bi več ne bil — banalec. A. S.