UDK 808.63-086:07(497.12) Tomo Korošec Fakulteta za družbene vede, Ljubljana SKUPNI SPOROČANJSKI KROG V POROČEVALSTVU Osebni, osebnosvojilni zaimki in glagolske oblike za 1. in 2. os. mn. so izvenbesedilni kazalniki množinskih, v besedilu nepoimenovanih predmetov govora (denotatov). Zato se v poročevalskih besedilih ne nanašajo na jasne denotate. Uvedena je kategorija skupnega poročanjskega kroga, tj. izkustvene predstave, ki v poročevalskem poteku prek enotnosti treh sporočanjskih spremenljivk (sporočevalec, sporočilo, sprejemalec) vzpostavlja tukajšnjost in zdajšnjost vsebine v sporočanjski okoliščini. V besedilu so kazalniki skupnega sporočanjskega kroga, prek besed teh kazalnikov pa se osebni in osebnosvojilni množinski zaimki nanašajo na ustrezne denotate. Personal pronouns, personal possessive pronouns and verbal forms for 1st and 2nd person pi. are exophoric markers of plural referents, which are not named in the text. Therefore, in a report they do not refer to clearly defined denotates. A category of common communication circuit, i.e. experiential image, which in the process of communication through the comprehensiveness of three communicative parameters (addresser, message, addressee) establishes the content in the communication circumstance with respect to the here and now. In the text, these are signs markers of a common communication circuit, while through the lexemes of these markers personal and personal possessive pronouns in plural refer to the corresponding referents. 0 Vsebina besedil vseh poročevalskih (pisno-vidnih in govorno-slušnih) žanrov lahko nekatere izseke iz objektivne stvarnosti zajema tako, da predmeti govora (denotati) niso poimenovani, ampak nanje kažejo nanašanjske besede, tako da so predmeti govora in vsakokratni naslovniki vključeni v sporočanjsko (komunikacijsko) razmerje. Te besede so zaimki za 1. os. mn. in druge besede, ki v besedilu vzpostavljajo nanašanjsko (referenčno) točko, iz katere se izkustveno, po sporočanjskem dogovoru (konvenciji) razpoznava uisto-smerjenost treh sporočanjskih spremenljivk, poročevalskega vira, besedila in naslovnikov, v smislu tukajšnjosti in zdajšnjosti.1 Te besede so nekateri relacijski pridevniki (sosednji, nasproten). Sem spadajo še pisna in govorna tehnika ločevanja med avtorskim in neavtorskim (citiranim) besedilom, s čimer je povezano razpoznavanje prvin posamičnih vrednostnih sistemov. Zauistosmerjenosttreh sporočanjskih spremenljivk v sporočanjsko okoliščino uvajamo poimenovanje skupni sporočanjsi krog (SSK), katerega namen je sporočanjsko dejavnost zajeti celostno ter se hkrati izogniti delnim in večinoma nezadostnim oznakam, s katerimi se dela v območju jezika poročevalstva, kakor tudi sporočana (znanje jezika, splošno vedenje). SSK se tudi ne prekriva z javnostjo2 (oz. javnostmi), v določenih sporočanjskih okoliščinah pa samo delno z naslovniki in občinstvom ter slovničnimi oznakami udeleženci, 'Posledica raznosmernosti med temi spremenljivkami je učinek ne-tukajšnjosti. Za slovenščino je bila razčlenjena v tuji radijski propagandi, tj. v besedilih, ki so kot slovenska besedila prišla k slovenskemu naslovniku, ki jih je sprejemal kot besedila »tujega izvora« (Korošec 1984: 62-63). :Javnost seveda ni kategorija iz območja sporočanja, čeprav je le-to njena tvorna prvina, poročevalsko sporočanje pa (priznano) ena njenih najpomembnejših dejavnosti. V r e g (1980) obravnava javnost kot socialno-politično kategorijo (»ki izraža mnenje o perečih družbenih vprašanjih« (22), kot družbenozgodovinsko kategorijo (»ki v vsaki zgodovinski fazi odseva in izpričuje družbena protislovja« (23), sociološko pojmovanje pa razume javnost kot kategorijo, »v kateri so prisotne vse govoreči, ogovorjeni, vendar jih lahko zajema. Kot se bo videlo, spada v dojemanje SSK tudi pojmovanje prostora v zemljepisnem smislu, pa tudi narodnosti in državnosti, vendar je SSK iz območja delovanja in razumevanja jezika poročevalstva, kot se uresničuje v specifičnem sporočanjskem stilu publicistične funkcijske zvrsti, iz česar izhajajo stilni učinki, sporočanjske motnje, pa tudi zlorabe. Pojmovanje SSK se približuje Prakkejevemu »komunikacijskemu prostoru« (gl. Vreg: 1980: 123) v teoriji funkcionalne publicistike, kjer se proučujejo odvisnosti3 med tremi temeljnimi »pozicijami publicističnega dogajanja: sporočevalec (publicist), sporočilo (izjava) in recipient (sprejemalec)«. Obseg SSK se sicer ponuja predvsem kot »prostorska« tukajšnjost, vendar »časovnih« ne bi bilo dobro povsem izključiti. Poročevalstvo je po naravi stvari izrazito v sodobnost (ažurnost, zdajšnjost) usmerjena dejavnost in tako se da razumeti tudi Prakkejev »duh časa«, časnovni obseg pa se lahko pokaže kot izstop iz časovnega SSK (npr. mi Kranjci, kranjska, narodnjak, naprednjak, rodobljub), seveda če na stilno hotenje, tj. rabo časovno zaznamovanih besed (historizmov) ni ustrezno opozorjeno. Zato bo oznaka izčrpnejša, če vanjo poleg »prostorske« tukajšnjosti zajamemo tudi »časovno« zdajšnjost. Uvedba SSK ni samo metodološki ukrep, saj v razumevanje poročevalskih besedil vnaša jasnejše oporne točke. Vendar ne zahteva nobenega predrugačenja obstoječih jezikovnosistemskih in jezikovnostilističnih postavk. SSK se torej pojmuje kot izkustvena predstava, ki v poročevalskem poteku iz uisto-smerjenosti vseh treh spremenljivk (sporočevalca, sporočila, sprejemalca) vzpostavlja tukajšnjost in zdajšnjost sporočanjskega stika. 1 1. SSK in 1. os. mn. Vse prvoosebne (in drugoosebne) oblike množine ne tvorijo SSK, kot ga pojmujemo tukaj. Razlike je treba videti, opora za to pa je skoraj v celoti dana v strukturalnem opisu strukturne in stratifikacijske sestavine, značilne za dano globalno družbo oziroma njen večji del« (34). Če bi postavili, da se zveza »vse strukturne sestavine« razume tako, da vsebuje tudi jezik (in sicer jezik kot sistem in govor), bi bil SSK že zajet v široko pojmovani »javnosti«. Videlo se bo, da to ne gre, tudi če bi javnost zožili na t. i. posebne javnosti, npr. kmečka, šolska, vojaška javnost, strokovne javnosti (Vreg 1980: 145-154), bo SSK širša kategorija, se pravi, da poročevalstvo za vsako od posebnih javnosti prek poročevalskih besedil vzpostavlja vsakokratni SSK, v okviru katerega je omogočeno razumevanje sporočila posamične javnosti in to se pravi tudi obče javnosti. Vzpostavlja se torej vsakokratni SSK, ne pa javnost. Spi ich al (1$84: 20) pravi z Millsom: »Z množičnimi mediji se javnost ne konstituira, ampak z njimi (ne zaradi njih!) razpade.« Zato SSK ni tvamo bivajoče (eniteta), ampak sestavina strukture zavesti, tako kot jezik. 3Odvisnost spremenljivk sporočevalca in sprejemalca sePrakkeju odkriva v tem, da morajo imeti sporočanjske vsebine, tj. informacija, komentar, zabava, enako vrednost za sporočevalca in sprejemalca, kar je gotovo prav. To je ne samo publicistična, ampak splošno sporočanjska zadeva. Pojmovanje SSK je blizu Prakkeju, ker v »komunikacijski prostor« vključuje tudi sporočilo kot »funkcijo vsakokratnega družbenega okolja« (pri Vregu 1990: 125). Ta prostor namreč razume kot kulturno in socialno sklenjene kroge kakega obdobja. Kulturni krog je podoba o svetu in vrednotenje sveta, kulturno obdobje pa je tudi duh časa in življenski čut. Če bi te Prakkejeve kategorije zvedli na jezikovne znake zanje, jih torej postavili v območje jezika (Prakke na to ne kaže), bi bili zelo blizu temu, kar pojmujemo kot SSK. Manjka namreč izrecno poudarjanje, da se te kategorije izražajo v besedilu kot kazalniki uistosmerjenosti, celokupnosti (ne zgolj medsebojne odvisnosti) vseh treh spremenljivk sporočanjskega procesa. sestava slovenskega jezika. Posamezne postavke iz opisne slovenice je treba razširiti za besediloslovni vidik, nekaj pa je treba še dodati. Prvo- in drugoosebne oblike množine so osebnozaimske mi in vi z odvisnimi skloni ter prvo- in drugoosebne glagolske oblike. Pri Toporišiču (1984: 240) so zaimki obravnavani predvsem (a ne izključno) z vidika njihovega pomena, tj. 1. in 2. oseba izražata udeleženca,4 3. os. pa neudeleženca pogovora, se pravi, jaz poimenuje (tako!) govorečega, ti ogovorjenega, on itd. pa neudeleženca pogovora. Natančneje je izraženo določilo pri kategorijah samostalniških zaimkov (239), kjer je zajet nanašanjski vidik: »Nanašajo se /samostalniški zaimski, T.K./ na poimenovanja predmetnosti, ne imenujejo pa je neposredno.« Važno je bilo poudariti »nanašanje na poimenovanja predmetnosti«, se pravi, na samostalniške besede, zato je bilo treba prvo- in drugoosebne zaimke izločiti: »Izjema je osebni zaimek za 1. in 2. os. vseh števil« (239), pri čemer je »izjemo« treba razumeti tako, da se zaimki 1. in 2. os. vseh števil »ne nanašajo na poimenovanja« predmetnosti, izjemo od »ne imenujejo pa je neposredno« pa tako, da osebni zaimki za 1. in 2. os. vseh števil prav zato, ker se ne morejo nanašati na poimenovanja (na besede, v besedilu) neposredno kažejo na izvenbesedilno predmetnost, natančneje, na posameznike, udeležene v sporočanjskem stiku, ne da bi bili poimenovani. Zato imajo prvo- in drugoosebni zaimki izvenbesedilno5 nanašanjsko vlogo, pri čemer seveda velja stilistično pravilo, da v položaju osebka niso izraženi, če niso poudarjeni. Končnice (osebila) osebnih glagolskih oblik predstavljajo osebnim zaimkom določeno analogijo.6 Osebni zaimek mi je pri Toporišiču naveden kot množina moškega spola (»jaz in ti zaznamujeta 1. in 2. os. ednine glede na vse tri spole, drugi osebni zaimki pa spol izražajo oblikoslovno: /.../ mi, mé mé ipd.«; 21984: 239), tako da vsaj na tem mestu ni navedena možnost, ko želi govoreči sebe in na- 4Pri B ü h 1 e r j u (1936: 4) je razmerje med udeležencema ločeno na bližnje nanašanje (tam: kazanje), tj. jaz, mi, in oddaljenejše, tj. ti, vi. Pozaimljenje velja samo za neudeleženca, tj. 3. os. vseh (obeh) števil. 5Izvenbesedilen (npr. v zvezi izvenbesedilni kazalnik) za eksoforičen tukaj uveljavljam zaradi primernosti, ki jo ima predponski izven kot predlog (ne kot prislov!). Pomeni namreč prav to, kar zahteva beseda iz latinskih sestavin: ven iz besedila. Nakazuje torej »smer gibanja«, podobno kot sklopljena predloga iznad, izza. Pretoga puristična prizadevanja zadnjih dveh desetletij so izven kot srbohrvatizem precej uspešno nadomestila pri sestavljenkah, kot npr. izvenkrmni —>zunajkrmni (motor). Če bi tu še nekako pristali na (slabo) nadomestilo (ker se prislovu zunaj vsiljuje še predložni pomen), pa se pri izvenbesedilen, kjer želimo zajeti »kazanje smeri ven«, tej prevzeti besedi res ne kaže odpovedati. 6Za češčino na to opozarja D a n e š (1985: 202-203). Raba osebnih zaimkov v položaju osebka ne spada k pozaimljanju, govoreči in poslušalec sta lahko izražena samo s kazanjem, pri čemer je vseeno, ali se nanju kaže s končnicami osebnih glagolskih oblik ali s (stilistično) osebnimi zaimki (opomba na str. 202). Zato bi se kazalo pridružiti K o m â r k u (1987: 5), ki zaimke (mi bi rekli: zaimenske besede) prepušča besednovrstni delitvi, njihovo besedilno vlogo pa zajema z zvezo deiktične (kazalne) besede ali identifikatorji (razpoznavniki), ker pri njih ne gre v prvi vrsti za zastop-stveno vlogo (pro-nomen; rus. mesto-imenie), kakor tudi ne za zastopstvo imen, ampak je njihova pomenoslovna in funkcijska značilnost v tem, da obstoječe resničnosti ne poimenujejo. Nanjo kažejo oz. kažejo na poimenovanja resničnosti (natančneje bi se reklo: na odraz resničnosti v naši zavesti, sistemiziran v jeziku). Tako je zastopstvo samo ena od vlog kazalnih besed, tj. pozaimljanje, pri zaimkih za I. in 2. os. pa niti to ne. — Na širše Harwegovo razumevanje t. i. pronomin je opozorjeno pri K o r o š c u (1986: 58). slovnika vključiti v skupek posameznikov ne glede na njihovo spolno pripadnost. Ker se ista okoliščina izraža tudi z glagolskimi končnicami {-mo, -te itd.), ko zaimki niso poudarjeni, so podatki o tej vrsti množine zajeti drugje; vse lahko gre v sklop splošnega pravila o slovnični nezaznamovanosti moškega spola. Pri določilih o rabi glagolskih oblik je izjema, po kateri »... 1. os. dv. in mn. izraža tudi samo tistega, ki je kot govoreči bodisi del para bodisi večje celote: »Prosimo vas za dovoljenje,« je rekel najstarejši med šolarji.« (325), bi lahko bilo pristavljeno ».. . večje celote posameznikov obeh spolov«. Podobno se vidi tudi pri hierarhični določitvi propozicije kot prenesena raba 2. os. ed. inmn. in 1. os. mn.: Vzamemo tri kile moke ... (428). Tukaj sicer govorni poločaj neprisiljeno ne predvideva poudarjenega mi, pogosto pa je takrat, ko so jedra priredno zloženega osebka različnih spolov in zato stoji pridevniška oblika povedka v moškem spolu (479), kjer si zlahka zamislimo ne le pridevniške oblike povedka, ampak tudi poudarjeni mi. Torej ne samo Konji in krave so se pasli, ampak tudi: (V prvi skupini smo enfant in štiri dekleta, v drugi pa sama dekleta). Mi gremo ob potoku, ve pa navzgor po bližnjici, (zgled je izmišljen) Zaradi ubesedovalnih (pravzaprav besedilotvornih) težav z (osebnimi) zaimki pri učencih osnovnih šol je na besedilni vidik nanašanja opozorila Kunst-Gnamuševa (1982/83: 39), vendar jo tu zanima le nanašanje s pozaimljanjem.7 Besedilno in za dojemanje SSK važno volgo osebnih zaimkov in glagolskih oblik bi torej opisali takole: prvo- in drugoosebne množinske oblike (slednje precej redkeje) imajo izvenbesedilno vlogo in se — za razliko od tretjeosebnih, ki v besedilu tvorijo navezne pare in nize, tj. razmerja nanašalnica <—naveznik(i) — nanašajo (bolje: kažejo) na prvine izvenbesedilne predmetnosti; ker je predmet govora nepoimenovan, je lahko različen tudi znotraj istega besedila in čeprav nanj kažejo iste oblike kazalnikov. Zato se nanašanj ska istovetnost vzpostavlja prek kazalnikov SSK. 1.1 Ker vsi množinski prvoosebni morfemski navezniki osebnih glagolskih oblik ne tvorijo SSK, v nekaterih govornih položajih preprosto samo kažejo na govorca, ki ni tvorec sporočila, ampak njegov skupinski (po)srednik (medij). Pri tem je izrazit radio kot izključno govorno-slušni (po)srednik, kot tak pa ima pragmatična sredstva, ki besedila umeščajo v sporočanjsko okoliščino predvsem glede na čas (čas kot potekanje), kar spada v okvir prilagajanja sporočanja tvarnim lastnostim govorno-slušnega prenosnika. To umeščanje se hkrati uporablja za vzpostavljanje in vzdrževanje stika z naslovniki, tj. po- < Iz spoznanj, ki jih je prineslo gradivo za raziskavo (tj. težave učencev s pozaimljanjem, neustrezna raba zaimenskih izrazov in kazanje na predmetnost, kadar to ni potrebo), izvaja trditev, ».. . da bi bilo treba zaimensko besedo obravnavati funkcijsko, to je uzavestiti njeno vlogo pri nastajanju besedila. Raba zaimenske besede v navezovalni vlogi je nedvomno zapleten postopek. Pri samostal-niškem izražanju predmetnosti učenec postavi neposredno razmerje menaša izhaja iz vedenja, da se sporočilo ne nanaša na enega (na mene kot edinega) naslovnika, ampak na množico naslovnikov. V besediloslovnem smislu pa kazalnik SSK — R. in M. — zahteva v linearnem poteku govornega niza navezovanje nase, dokler ga ne razveljavi, ukine kazalnik kakega drugega SSK ali do konca besedila. Model skupnega sporočanjskega kroga (SSK): 3 SSK in relacijske besede Med besedami, ki pomenijo razmerje (natančneje: ki jih zaradi njihovega pomena lahko apliciramo na pojave, razumljene kot razmerja), kot so npr. sosednji, nasproten, prijateljski, je v poročevalskih besedilih najpogostejši pridevnik sosednji. Lastnost 'biti sosed, sosedski', je izrazita (povratna) simetrična relacija.17 Iz pravila a je sosednji b je enako b je sosednji a izhajajo na besedilni ravni določene težave, kadar je pridevnik sosednji prilastek k odnosnici država : sosednja država. Za razumevanje vsebine besedila je namreč važno razpoznavanje nanašanjske (referenčne) točke, iz katere se prek simetrične relacije »sosednja država« kaže na tukajšnjost, tj. SSK, in šele nato razpozna simetrična točka njenega pola. Na zemljepisno-državni poimenovalni ravni bi se to reklo, da ima država Slovenija več sosednjih držav (katerih vsaka je sosednja Sloveniji — simetričnost!), v konkretnem besedilu pa se zveza sosednja država nanaša na eno izmed njih. Da bi bil smisel besedila jasen, se to doseže s kazanjem (deiktičnostjo) na en, v dani okoliščini obstoječi dénotât, ki mora biti v besedilu poimenovan: Avstrija — ta sosednja država. Pojav se obravnava kot besedilotvorni postopek, npr. pri Harwegu (* 1972) kot parafraza v okviru Pronomin (zaimen), pri Korošcu (1976, 594-596) še kot stilni postopek t. i. odprave ponovitev, katere posledica je ponovitveni izraz z obveznim kazalnim zaimkom (ta sosednja država), ki seveda ni potreben, kadar je »univerzum držav« parafraziran kot ena enota (je iz ene enote): Japonska —>dežela vzhajajočega sonca, Nizozemska —>dežela tulipanov. (15) V času, ko smo zbirali podatke, so še vedno potekali pogovori med pristojnimi slovenskimi .in avstrijskimi organi o tem, kako bi ta sosednja država lahko pomagala /.../ (D, 19. 10. 1991, 1, D.B. — N.K.) Zdi se, kot da je samo z zvezo sosednja država v tem sobesediu Avstrija jasno razpoznana kot pravi predmet govora (dénotât), namreč avstrijski organi organi države Avstrije —>sosednja država. Vendar simetričnost relacije lahko vključuje sosedstvo z druge nanašanjske točke in takrat je to lahko tudi kaka druga država. Besedilo postane nejasno oz. razumevanje smisla preveč odvisno od drugih izvenbesedilnih dejavnikov: (16) Italijanska vlada je sklenila, da bodo predčasne volitve v sosednji državi 3. in 4. junija. (Radio Ljubljana, 10. 4. 1979, 24h) (16) Bolj težavni so bili/Carringtonovi/pogovori s hrvaškim predsednikom Tudmanom, in sicer zato, ker v sosednji republiki še divja vojna. (Rado Slovenija, 18. 12. 1991, 22h) (17) Ondan so v Avstriji z izrazito poudarjeno publiciteto objavili izsledke raziskave javnega mnenja o tem, koliko so Avstrijci protisemitsko, protižidovsko razpoloženi. In razglasili, da je »samo« sedem ostotkov državljanov sosednje republike mogoče uvrstiti med »prave antisemite« /.../. (D, 25. 3. 1987,4) (18) Tako so teritorialno obrambo na Hrvaškem razorožili. V sosednji republiki pa naj bi imeli približno 150.000 vojaških obveznikov, predvsem rezervistov zvezne armade in drugih, /.../(D, 5. 9. 1991,5, B.K.) Brez splošnega vedenja o tem, da italijanska vlada pač ne odloča o volitvah v kaki od sosednjih držav (zgled 16), da ta čas (december 1991 ) divja vojna v Sloveniji sosednji republiki Hrvaški (17), da se javno mnenje praviloma ugotavlja v lastni, ne kateri od sosedskih Simetrična relacija je pri V i d a v u (31987, 18) definirana takole: »Relacija R, definirana med elementi množice A, je simetrična, če velja obenem z aRb zmeraj tudi bRa, torej Arb bRa.« — Elementa a, b G A (pripadata množici A) sta v relaciji tedaj in le tedaj, če je par (a, b) element množice R, torej aRb <=> (a, b) € R. držav (18), da ima Sloveniji sosednja republika toliko in toliko rezervistov, ne pa Hrvaški sosednja Srbija (18) itd., je zveza sosednja država (pa naj že bo posledica stilističnega postopka ali besedilotvornih zahtev) nejasna. Iz (15) se vidi, daje dvoumnost odpravljena s pokaznostjo (ostenzijo). S kazalnim ta se zmeraj kaže z določene (na najbližjo) točko in zato na en, v dani okoliščini obstoječi — tukaj: v besedilu že izraženi — dénotât, s čimer se izločijo druge točke. Po Hlavsovi teoriji (1975: zlasti 13-15) ločevanja med designacijo in denotacijo bi stvar razložili tako, da za denotacijo (to je določitev predmeta govora v konkretnem govornem dejanju) v tem primeru ne zadošča, če iz razreda spremenljivk »država« izločimo spremenljivko, katere lastnost je »biti sosednja država« in s t. i. kazalnikom količinsko-sti, kvantifikatorjem (tukaj mn. sosednje države —>ed. sosednja država), ampak moramo delati z operatorjem denotacije ta (v zgornjih zgledih je tak operator tudi kazalnik SSK naš)}* Smemo reči, da so zgledi (16), (17), (18), zlasti še (19), za poročevalstvo šibki in da zgolj z relacijskimi besedami ne moremo narediti jasnega besedilnega navezovanja na isti predmet govora, kakor tudi ne pri drugih, nerelacijskih besedah v parafraznih naveznikih, kjer pokaznost nedvoumno določa nanašanjsko točko ne glede na SSK, npr. Danska — nordijska država —>ta nordijska država. Pristavimo še, da lahko mimo SSK to vlogo, namreč kazanje na isti predmet govora v parafraznem navezniku, opravljajo tudi druge zaimenske besede, npr. nedoločni zaimek. Naslednji zgled je sicer dvoumen, vendar le zaradi enakozvočnosti možnega nedoločnega zaimka en (- neki) in števniškega pridevnika, ki je kot tak jasen samo v im. m. sp. (eden): (20) Pokol v zgradbi španskega veleposlaništva je široko odjeknil v svetu in opozoril na grobo kršenje človekovih pravic v Gvatemali. Španija je ukrepala kot še nikoli doslej: pretrgala je diplomatske stike z eno od latinskoameriških držav /.../(D, 16. 2. 1980, 23) Nejasnost bi tukaj odpravil nedoločni zaimek : z neko od 1 .a. držav. 4 SSK in poročevalska sklicevalnost Tehnika poročevalske sklicevalnosti je podrobneje prikazana pri Korošcu (1991: 295-299), za razumevanje SSK tam zlasti zgled (27) na str. 298, kjer se ohranja osebnosvojilni naš v neavtorskem navedenem delu besedila, ki kaže na dru^ SSK. Tu je treba samo še pristaviti, da ohranitev dobesednega navedka izključuje pritegnitev pretvorbenih pravil iz premega v odvisni govor. Pretvorba namreč pomeni »poseg« v besedilo, ta poseg pa zajema tudi vključitev v SSK, ki ga v izvirnem besedilu seveda ni bilo: (21) (To je bil povod za vprašanje, ali seje moratorij že začel, saj se v Sloveniji tako govori in tudi piše. Kot je rekel Zoran Miškovič, se bo o moratoriju razpravljalo šele tedaj, ko bo podpisan dogovor o delovanju sistema.) '"H I a v s a sicer dokazuje, da operator denotacije v češčini ni zmeraj obvezen (in to velja tudi za slovenščino, s tistimi izjemami, kjer je v češčini operator denotacije oblikoslovno sredstvo, v slov. pa samo določena beseda). V povedi Ta avto seje zaletel v tramvaj je iz razreda avtov izvzeta čisto določena prvina (z denotatorsko frazo ta avto), a tudi izraz v tramvaj trdi, da gre za eno prvino razreda 'tramvaj', čeprav denotacija ni posebej signalizirana; operator denotacije se izvaja iz hipoteze o razmerju med designacijo in denotacijo v govornem dejanju. »V zvezi z železniškim in ptt prometom si bo ZIS prizadeval, da čez naše (poudaril T.K.) ozemlje tudi tranzitni promet ne bo potekal,« je poudaril Miškovic, »saj v zadnjih desetih dneh ni bilo mogoče vzpostaviti nadzora.« (D, 15. 8. 1991, 2, Biljana Todorovič) Glasnik ZIS-a je seveda izgovoril vaše, tj. slovensko, ne morebiti naše, jugoslovansko ozemlje. Pomota pri prevajanju je povzročila »kontaminacijo« med pretvorbo premega v odvisni govor z vključitvijo v SSK (vaš —maš), (kot zahteva tukajšnji zgled (14)), hkrati pa ohranitev znakov za dobesedni navedek premega govora, v katerem te pretvorbe ne more biti. Zato je nastopila smiselna napaka. Ker v radijskem poročevalstvu odpadejo tipično pisni kazalniki dobesednih navedkov premega govora (dvopičje, narekovaji, velika začetnica na začetku povedi dobesednega navedka), je za nezaznamovanost sporočanja treba ohraniti zaporedje spremni stavek — dobesedni navedek (XY je dejal, da p). Obrnjeno zaporedje pa je zaznamovano, posebno še, če vsebina dobesednega navedka prinaša prvine, ki so poimenovanja ne-tukajšnjega in ne-zdajšnjega vrednostnega sistem. Tak dobesedni navedek sproži naslovnikovo pozornost v smislu negotovosti glede SSK. Ta traja, dokler negotovost ni odpravljena s pojasnilom, ki je kazalno prirejen spremni stavek. Tak »pozivno-pridobivalni sinopsis« spada med običajne postopke pri napovedih posameznih sporočil poročevalskih blokov v slovenskem radijskem poročevalstvu novejšega obdobja: (22) Nemčija je hladnokrvno izigrala svoje zaveznike /.../ To je v komentarju zapisala današnja Politika/.../Radio Slovenija, Val 202, 26. 12. 1991, 14.30) S tem se dojemanje SSK, eksplicitno izraženo v besedilu, pomika v širše območje razumevanja vsebine poročevalskih besedil na osnovi znanja o tem, kdaj, v katerem družbenopolitičnem okolju, torej na katere predmete govora se nanašajo besede določenega vrednostnega sistema, kot so npr. agresor, okupator, paravojaška enota, tako imenovana ljudska armada itd. To pa je v prvi vrsti pomenoslovna, ne besediloslovna problematika poroče-valstva. NAVEDENKE K. B ü c h 1 e r. Das Strukturmodell der Sprache. Travaux du Cercle linguistique de Prague (1936), 6,3-10. F. D a n e š 1985: Vëta a text, Studie ze syntaxe spisovné češtiny. Praha: Academia. R. H a r w e g : 1972: Pronomina und Textkonstitution. München. Z. H 1 a v s a, 1975: Denotace objektu a jeji prostredky v současnč češtinč. Praha: Academia. M. K o m â re k, Sémantickâ struktura deiktickych slov v češtinč. Slovo a slovesnost 39/1(1987), 5-14. T. Korošec, 1976: Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila (disertacija). Ljubljana. --Besediloslovna tipologija razmerij med časopisnim sporočilom in sliko. Slavistična revija 30(1984), 4,361-388. --1984: Slovenščina v tuji radijski propagandi. V: S. Spichal, Mlini na eter. Ljubljana: Partizanska knjiga. 61-69. --1986: K besedilni soveznosti časopisnega sporočila. XXII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: 49-59. --Besedilni nastop (K tipologiji začetkov časopisnih besedil). Slavistična revija 36/1(1988), 81-99. --Vzorci poročevalskih stopenj. Slavistična revija 39/3( 1991 ), 285-300. 0. K u n s t-G n a m u š: Primer pomensko, funkcijsko in operativno zasnovane obravnave, Jezik in slovstvo 27/6 (1981/82), 182-190. --Kako učenci osnovne šole obvladajo skladnjo besedil, Jezik in slovstvo 28/2(1982/83), 34-44. Povejmo naravnost! Jezikovni odsevi birokratskih odklonov v samoupravni družbi in jezik množičnih občil, (1985) Ljubljana, Delavska enotnost. S. S p 1 i c h a 1 1984: Mlini na eter. Ljubljana: Partizanska knjiga. J. Toporišič 21984: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. 1. Vi da v 31987: Algebra. Ljubljana. F. V r e g 1980: Javno mnenje in samoupravna demokracija. Procesi izražanja mnenj in interesov v meščanski demokraciji in v sistemu socialističnega samoupravljanja. Maribor: Politološka knjižnica. -- 1990: Demokratično komuniciranje, Prispevek k pluralistični paradigmi v komunikacijski znanosti. Maribor: Politološka knjižnica. L. Z i m o v â: Vyjadrovâm podmčtu osobnfmi zâjmeny 1. a 2. osoby. Naše reč 71/1(1988), Praha: Academia. Summary The forms of personal pronouns, personal possessive pronouns and verbal forms for 1 st person (partially for 2nd person) pi. have an exophoric function. They do not refer to antecedents in the text, but rather point to the elements of extra-textual reality. In reports, this indicates extra-textual plural referents. Therefore, any or no identification of a referent is possible, and disturbances or even abuses can occur in the report contact. Since the referent is not named, it can differ inside the same text, even if it is signaled by the same formal markers. Referential identity is therefore established on the basis of markers of the common communication circle (CCC). This is the experiential image which in the process of reporting, from the comprehensiveness of three parameters (addresser, message, addressee), establishes the content in the communication circumstance with respect to the here and now. CCC belongs to the realm of langue and does not correspond to terms that are used in communications, linguistics, stylistics (public, adressees, participants, speakers), although these categories are implied in CCC. In a report, the expression which is a geographic, national, socio-political, cultural-historical, or other type of marker, that the adressees can identify with respect to the here and now, has coreference to the lexemes of this marker in the 1st person pi. personal and personal possessive pronouns and can indicate the CCC. The author distinguishes between the pronominal and verbal forms of the 1st person pi. that are (particularly in radio reporting) pragmatic devices, i.e. they place thfc text in time and establish the contact with the adressees (limited communication circle), and between the ones that point from the text to the referents of the common communicative circuit.