Na pragu v večnost. (Slika. - J. O.) Sema, črna tema je objela zemljo, ker se je bil skril mesec za črnimi oblaki. Vse tiho — le sedaj pa sedaj zatuli pes na dvorišču. Kako grozni so ti glasovi! . . . . Zalaja, nato glas povleče, čedalje močneje se sliši, potem začne polagoma padati z glasom in — utihne. Ne traja dolgo, in zopet začne. Le tuli, dolgodlaki kuže! Vem, kaj to pomenja. Smrt slutiš, kaj ne — smrt? Vsaj ljudje mislijo tako. V mali hiši sredi vasi brli luč. Stopimo noter in poglejmo, kaj počnejo tu tako pozno ? -W 173 5*- Mala oljnata svetilka nekako leno in ob jednem žalostno razsvetljuje sobo. Komaj opazimo na postelji ob zidu staro ženico. Njen upadli, koščeni obraz jo dela bolj smrti podobno nego živemu bitju. A prestala je res dokaj bridkostij v svoji bolezni. Jedno leto bo skoro, kar ni zapustila ležišča. Spi-li? Po nje mirHem ležanju bi človek sodil to. Toda opazuj jo natančneje, in videl boš, kako sedaj pa sedaj odpre oči in se nasmehne. Prejšnji dan jo je pokrepčal duhovnik z Najsvetejšim. Ker se je čutila proti večeru nekam boljšo, pustili so jo domači čez noč samo. Je-li res sama? Koncem njene postelje, glej, stoji še jedna, dosti manjša. Njen vriuk spi tu, šestletni Matijček, ki toliko Ijubi svojo babico, da je rad tudi po noči v nje obližju. »Matijček!« zakliče nenadno starka. »MatijČek!« A Matijček je mlade krvi, rad spi, trdo spi. »Slišiš, Matijček!« ponovi bolnica s slabim glasom. Deček se vendar-le vzbudi. Takoj skoči po koncu in se bliža babici. »Kaj bi radi, babica, kaj ?« »Pojdi v hišo in pokliči mamo!« Matijček takoj uboga, saj ni bil še nikoli neposlušen babici. Gre v hišo — prav nid ga ni strah iti čez mostovž in skozi vežo — in pride nazaj z mamico. »Mati, vam je-li slabše?« povpraša ta stopivši k postelji. »0, moja hči!« začne babica z vedno bolj pojemajočim glasom. »Ti ne veš, kako sem vesela. Ravnokar je bilo pri meni sedem lepih devic. Govorile so mi o svojem domu, kako je tam lepo in krasno. Povabile so me, naj grem nemudoma ž njimi. Z Bogom, moja hči, z Bogom — — — —! Pri teh besedah stegne roko v slovo in omahne na vzglavje. »Oh, mati, moja prisrčna mati! Kaj vam je res tako hudo?« vikne došla ženska in jo skuša vzdigniti. »Kaj res ne morete več? Recite vsaj še jedno besedo! Oh, mati------------!« Glasen jok je zabranil daljne vsklike. Tudi Matijčku se udero solze, ko vidi, da mama joka. »Zakaj plačes, mama?« vpraša ihte. »Mati so mrtvi.« »Mrtvi ? Kaj bo pa sedaj ?« »Tja dol k sv. Ivanu jih bodo nesli — v grob.« Babico v grob! Tega si Matijček ni mogel misliti. Saj so bili vendar tako dobri. — Na glasni jok se zbere kmalu vsa družina pri mrtvaski postelji stare matere. Vsi povprašujejo jokaje, kdaj se je ločila. »Uprav sedaj«, začne mati. »Pripovedovali so mi o sedmerih devicah, ki so se jim prikazale, nato so omahnili vznak. Te device so bile gotovo njih hčerke, ki so umrle, predno so dopolnile jedno leto. Saj so nam pravili vedno, da imajo v nebesih že sedmero angeljčkov, ki prosijo zanje. Te hčerke so na njih zadnjo uro prišle ponje in jih popeljale s seboj v nebo.« Domači skličejo brž nekaj sosedov in denejo starko na oder. Pes na dvorišču je nehal tuliti.