339
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
131.
Danes in nekdaj.
Človek je znal v prirodi najti ogromno množino materijalnega bogastva, katero je cele veke brez koristi ležalo skrito v zemlji. Kako slabo so bila razsvetljena naša mesta in delavnice dokler je človek samo z bilinstva in živalstva dobival gorivo ! Človek je s svojim trudom in naporom odprl cele potoke petroleja, da mu lepše in boljše razsvetljavajo hiše. V premogu je našel človek neizcrpivo vrelo bogastva, kateremu vrednosti na more oceniti. Premog je najbolje deloval na razvoj parnih strojev, kateri človeku vsestranski ogromno uslugo delajo. S premoga si človek dela plin za razsvetljavo, ž njega dobiva parafin za sveče, ž njega dela najkrasnejše in najrazličnejše anilinske boje, katere so v bojadisarstvu cel prevrat napravile itd.   Mnoge   stvari, ki se na miru
340
v zemlji ležale, izdelavajo se danes v premnogih tvor-nicah vse na korist in ugodnost človečanstva. V tvor-nicah je danes malo odpadkov, katere bi človek do celega zavrgel. Mnoge rude, za katere človek preje ni maral, postale so izvor njegovemu bogastvu. Hrano si človek napravlja raznovrstnejšo in boljšo, ker je znal z umetnim vzgojem živalstva in bilinstva priti do boljše in izdatnejše hrane. Ogromne goveje črede, katere se po južnej Ameriki pasejo, lovil je preje človek samo radi njihove kože, no kemik Liebig nas je naučil, kako je moči z mesa njihovega izvleči hranive tvari, pa jih po svetu razpošiljati.
Veliki svetski promet, ki ga je človek v novejšem času po celem svetu razplel, znamenito je povzdignil naše bogastvo. Silno rudno blago, s katerim je priroda obdarila kraje zunaj Evrope, zna danes umni Evropejec v svojo korist tako upotrebljati, kakor da mu doma pred pragom leži. Velik kos Evrope se oskrbuje s petrolejem, ki ga v Ameriki love. Malone vse zlato in srebro celega sveta se zvozi v Evropo. Neizmerna množina tvornic na Angleškem, katere podelavajo železne in bakrene rude, dobivajo množino teh rud z izvenevropsRih naselbin. Bilinsko bogastvo celega sveta nam je postalo z današnjim prometom pristopno. Veliko množino dišavin isto tako vživamo , kakor da pri nas uspevajo. Mi se naslajamo s kitajskim čajem, pijemo azijsko in ameriško kavo, in redkokedaj pomislimo, kako so daleč ti kraji, odkoder nam ti pridelki dohajajo. K nam donašajo sago, datlje, smokve in stotino drugih hranivih zelišč z južnih vročih krajev, tako da v tem pogledu skoro ne čutimo, da nas je priroda siromašnejše obdarila. Prav to velja o proizvodih živalskega sveta. Proizvodi prirode raznih krajev sveta so toraj postali občen imetek, pa tudi izdelki človeških rok in razne umotvorine kateregakoli kraja so pristopne danes celemu svetu. Kolikor bolje raste človeški promet, toliko raznoličnejše postaje tudi bogastvo.
Kamorkoli se ozremo, povsodi vidimo, da je človek znatno napredoval, da je znamenito obogatel.
No vprašamo pa, ali ta napredek, to bogastvo vse zadeva ?
132.
Siromaki.
Kdor dela, trudi se in muči. Zvest spremljevalec delu je trud. Ali ob vsem trudu ponuja delo človeku tudi slasti. Dokler človek more delati, laglje mu pomoreš, ako ga zaaene ta ali ona nadloga. Drugače pa je, kedar ne more delati, kedar opešajo moči ter si ne more ni-česa prislužiti, pa tudi nima ne imetka ne dohodkov, da se vzdržuje brez dela.
V takih okolnostih druge nas čakajo naloge. Dokler imaš moči, prebijaš se skozi vse nadloge, z marljivostjo in treznostjo moreš ne samo živeti, temveč utegneš tudi do tega se dokopati, da si zavaruješ starost s štedlji-vostjo v boljših dnevih. Ali kedar tega ni, kedar ne mo-
reš ne z delom ne z imovino — ki je nimaš — zado-voljavati potreb svojih, tu je gotovo uboštvo. V uboštvu se prikazuje socijaluo vprašanje v najjasnejšej svojej obliki. More človeka kedaj pa kedaj zadeti nadloga, da mora po rkati na tuja vrata, o takovem človeku velimo, da je v potrebi. Kedar se to stanje premeni, neha potreba, če pa ostaue to stanje trajno, tedaj nastane uboštvo, siromaštvo. Iu tu ni in ne more biti drugače, kakor da društvo skrbi za vzdržavanje in življenje ubogih. Povest celega sveta potrjuje to.
Ubogih iu stradajočih je bilo vselaj, in bodo tudi, dokler bode svet stal. Znano nam je, kaj je povedal Jezus Kristus. Naj s ¦¦ društvo ljudsko vredi kakor mu drago, uboštva ue bode odpravilo, samo način vzdržavanja ubogih utegne premeniti. Možje, ki motrijo življenje ljudsko, njegov tečaj, premene, njegove radosti in trpljenje, opažajo, da v narodu, ki se je popel na visoko stopnjo prosvete in napredka, ne zgine beda, pomanjkanje, temveč da se raste. Čujmo, kaj veli o tem ameriški pisatelj PIenry George v svojem delu: ^Napredek in uboštvo," ki je vzbudilo veliko senzacijo. Da dokaže, kar trdi, pozivlje nas, da pogledamo, kaiio se godi po svetu, kako se živi tu in tam. Na enej strani ogromen napredek. Naše stoletje je res stoletje čudovitosti. Eden izum hiti pred drugim, eno odkritje poriva drugo. Kamorkoli se ozreš, povsodi kakor da iz zemlje rastejo nova podjetja, novi dokazi neumorne ljudske delavnosti in duha človeškega. Ali je pa ta ogromni napredek prinesel tolažbe, ali je prikrajšal dnevni napor onim, kateri najbolje trebajo odmora , ali je prinesel ubogim več kruha ? Ne! Z vseh strani civilizovanega sveta se slišijo tožbe, da ide na zlo, da industrija trpi, da delavci sedaj tu sedaj tam ustavljajo delo, da človek svojih novcev ne more koristno naložiti, da poslovnemu s vetu manjka novcev, da se je v hiši težaka in delavca trajno nastanila skrb in revščina. Take tožbe se slišijo ne z ene države, temveč z več držav, ki se med seboj znamenito razlikujejo. Ali najhuje tožijo tam, kjer imajo vsega onega, kar je potrebno, da se narod materijalno razvije in povzdigue, to je, kjer je zemlja jako naseljena, kjer je največe bogastvo, kjer stoje najizvrstnejši stroji za proizvajanje, kjer goste železne mreže preprezajo zemljo, in mnoge ter dobre ceste vežejo predel s predelom. Tu vam je največ siromaštva, tu se bije najhujša borba za življenje, tu je največ ljudi, kateri ne morejo dobiti dela.
(Dalje prihodnjič.)