List 16.
Dobri sveti kmetovavcem.
Njiva je tvoja locajna ali krušnica, — je tvoja dolžnica, ki te ima oskerbovati z živežem, obleko in dnar-jem. Stori ji tedaj kar moreš, dajo ohraniš pri moči in zdravo.
Mokra njiva je bolna njiva. Nič ti ne bo rodila. Saj tudi vodeničen človek nič ne more. Ozdravil jo bodeš, ako ji vzameš vlage kar največ moreš.
V  močirni zemlji ne raste nič prida. Ker je zrak ne more prešiniti, se s k is a; kisla zemlja pa rodi le bičje in ločje, mah in terstje.
Mokra zemlja je merzla. Skozi zamoke ne moreta ne sonce ne zrak, da bi jo razgrela. Vsa gorkota, ki bi imela v zemljo priti, razgreva le vlago, da se spari in spuhti. Zemlje ne doleti noben prid.
Mokra zemlja pa je tudi lena. Gnoj se v nji ne spersteni do dobrega in leži le kot prazno bilje po nji; saj ne more sonce in zrak do njega; kjer pa sta zrak in sonce brez moči, tam ni živeža nič za rastline. Gnoj je za-veržen.
Mokra zemlja je pa čez vse to še tudi težka, in se ne da obdelovati kakor je treba.
Ne daj si pokoja, dokler ni njiva tvoja saj za čevelj globoko izorana, to je, dokler nimaš za čevelj debelo rahle zemlje. Le taka njiva ti bo obilo povračala gnoj, ki si ga ji dal, in pridelki ti bojo poplačevali tvoj trud.
Globoka zemlja se napiva več vode kot plitva, in vendar ji to ne škoduje. Po globoki zemlji se voda lepo raz-teče na vse  kraje;  na plitvi lahko zastaja in dela zamoke.
V  globoki zemlji zamore žito in vsak drug sadež gostejše biti, ker more koreninice naravnost doli v zemljo zasajati. Na plitvi zemlje so korenine prisiljene na desno in levo se razširjati, in tako je ena drugi na poti in več jih gre tako podzlo.
Oplevaj pridno svoje polje!
Ne pozabi nikoli, da je plevel močneji kakor to kar seješ ali sadiš na njivo, in da ti setev zatare, ako ti njega ne zatareš. Kakor varuješ svojo živino, da je ne kolje divja zver ali nadležje merčes, tako tudi setev vari plevela. Ne dovoli mu, da bi on pojedino imel v tem, kar si pridelkom namenil, in bi njivi izpival najboljo kri. Spomni se Faraonovih sanj , da je 7 medlih krav požerlo 7 tolstih in 7 praznih klasov 7 polnih, in vendar se jim ni nič poznalo, pa lakota je segla po deželi.
Klaje sej kolikor največ moreš, živine pa imajle toliko, kolikor je dobro rediti moreš.
Iz klaje pride gnoj, iz gnoja pa spet klaja, žito in mnogoter drug sad; iz žita in druzih pridelkov pa se skupi dnar, za dnar se kupi živina in karkoli — saj veš, da dnar svet gospodari.
Pomnožuj gnoj; ravnaj ž njim prav in pametno; (o je, rabi ga ob pravem času in za pravi sad.
Ne pozabi nikoli, da gospodar, kteri gnoja pridno ne nabira in ž njim nemarno ravna, je podoben rudarju, kteri zametuje bogato rudo zato, ker se ne sveti ko čisto srebro.
Pomisli, da 100 centov gnoja se ti skerči na 40, ako ga pustiš nečimerno ležati, da ga sonce prepeka in mu izpiva moč, ali pa ga dež spira in mu odceja naj bolji sok.
J maj za kmetovanje tako orodje, s kterim svoje dela opraviš naj popoln i še. Naj bode prosto v napravi; terpežno za delo; kar je moč lahko za te in za živino, in ne predrago.
Ne bahaj se s tem, da imaš veliko polja. Ne ta, kteri na velikem polji veliko pridela, je mojster, ampak ta, kteri na ravno tistem polji prideluje sedaj dvakrat ali trikrat več memo tega, kar se je pridelovalo poprej. Kdor le potem hrepeni, da more reči: „to je vse moje, to tudi in uno tudi", tak gre dostikrat v pridelkih rakovo pot. Kdor ima manj, pa to dobro obdeluje, tak najde več v globoko sti zemlje kakor uni na planem.      Landvv. Anz. f. Kurh.