Štev. 11.                V Ljubljani, 1. listopada 1912.                  Leto XIII.
-"—                                                                                                                                                                                                                                                                                                                    ¦*»
Šolarske pesmi.
Šolarčkova želja.
Da bi ta šola bela, visoka                                  Pa kaj, ko ljudje na podobah na steni
blla moj ponosni grad:                                       prav kakor da tnrtvi so vsi,
iz sobe neugnan bi tekal v sobo,                      pa gledajo vendar — a eden ko drug se
zdaj v eno, zdaj v drugo  hodil bi spat.          bolj kislo, leseno drži.
Pa kaj, ko vse ptičice drobne po stenah,           Pa vendar, pa vendar bi rad, da to šolo
čeprav se tako kakor žive drže,                       gospod učitelj bi meni dal,
kot kljunCkov bi drobnih nič ne itnele,            ej, to bi razsajali notri z otroki,
vse tiho čepijo, molče.                           -            da kmaiu ne imela bi stropa ne tall
Odhod.
Košek moj, kako si majhen,                        Ne, saj to bi vendar bilo
skoraj bi premajhen bil!                              kot bi šel brez p!uga orat,
Kaj pa, če bi kruh le del vanj,                   ali Če oči ne imel bi,
knjige pa — doma pustll?                           pa bi hotel iti — spat!
Morda vprašal bi učitelj, kje da pustil sem glavč, a obenem že na glavi, bi kozmal tne za — uhot
V šolo.
Hej, konjički — palice lesene —             le lepo po cesti, ne pa v jarek —
danes smo kot kralji Imenitni,                 no, konjički, ne bodite sitni.
11
—•   242    .«—
Za klobukom tri peresa sračja               In zato smo zamudili šolo.
in na prsih svetle zvezde tri,                Stopili smo v velik krog okol
pa kolajno repno! Vsi smo bili              učitelja, ledaj že vsi — prostaki,
generali in maršali vsi.                          a učitelj s palico — kaprol!
V šoli.
,.Vsi glejte semkaj, poslušajte!"             Ves pisan, zal, ves z rožami
Res, tudi Jurček gledal je.                     posut se breg pomlajal je,
Kaj, ko uSesa in oči so                          nad njim se solnček je hahljal
brž službo odpovedale.                   '       in Jurčka v greh zavajal je.
E, kdo bi gledal tiste kljuke,                 In Jurček, kakor da je zunaj,
zverlžene tak čudno vprek                    zastneje se vesel — na glas . ..
In žalostne ! No, Jurček se                    ,,No, JurCek!" Molk! Pa je ufltelj
zagledal ven je v solnčni breg.              poiskal sladke izmed las.
In kot na tabli črke tožne obraz se mu zverižil je, na ves glas se smejal je solnček, napol z očesi mižal je!
Ob dežju.
Po beli cesti v dotgi vrsti                     Ej, Anica, vsa majhna, drobna
smo stopali po dva in dva                    se bala je: ,,Če padem, joj!"
pod enim dežnikam; in tnidva               ,,,,Nič se ne boj!"" in jaz še bolj
s sosedovo sva skupaj šla.                    uprl korak sem samosvoj!
Oj, to ponosen pod dežnikom — če padla ni! — ob njej sem Sel in tnislil, da sem že junak, k! je princeso zmaja otel!
Jurcek bere . . .
Jurček bere, bere, bere,                        Izpričevalo! Dolga vrsta:
pa tak kislo se drži.                             štiri, pet, no, enkrat tri!
Kaj res Jurček neki bere,                      O, zdaj pa že malo slutim,
da tak kislo se drži?                            kaj tak kislo se drži!
In za hrbtom s Sibo v roki očka jezen, hud stoji — o, zdaj vem pa že prav dobro, kaj tak kislo se drži!
Cvetko Gorjančev