—   214   —
Premišljevanje
narave in previdnosti  božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Povsod živi človek. Veliko veliko zemlje že poznamo, in zmiraj več dežel spoznavamo. Nikdar pa se ni se v noben kraj prišlo, kjer bi ne bila narava cisto ničesa ne napravila, naše življenje ohraniti. Znane so dežele, kjer sonce skoraj vse požge, kjer človek skoraj druzega ne vidi, ko peščene hribe in planjave, in kjer je zemlja brez vse zelenjave in skoraj brez  vse  lepote.    Ia  vendar stanu-
jejo v teh deželah ljudje in živali, in najdejo v njih svojo hrano. — Najdejo se kraji, ki jih sonce skoraj nikdar ne obsije, kjer skoraj večnega mraza vse oterpne, in kjer so poljodelstvo in pridelki popolnoma neznani. Vendar najdemo v njih ljudi in živali, ki se ondi rede. Previdnost je to, kar je tim okrajnam odrekla, ker bi bilo ali vročine zgorelo ali mraza oterpnelo, namestila z druzimi darovi, s kterimi se ljudje in živali lahko pre-žive, in ondašnji prebivavci iščejo in porabijo tudi skerbno v živež in v druge vgodnosti življenja, kar jim narava daja.
Laponijo je previdnost tako vravnala, da mora celo neka ondašnjim prebivavcem sila zoperna nadloga pripomoček biti njih ohranjenja. Tam je namreč mnogo mnogo merčesov, ki s svojim pikanjem ondašnje prebivavce zlo mučijo in terpinčijo, in kterim se drugač ubraniti no morejo, ko s tem, da se v njih stanovalisčih vedno kadi, in da si obraz z neko kuhano smolo namažejo. Ti mer-češi devajo svojo zalego na vodo, in velika množica povodnih ptičev, ki svoj živež od nje dobivajo, pride po njo. Laponjčani jih polovijo in jedo, in rekel bi, da to je njih poglavitna hrana.
Gronlandčani imajo sicer jedi iz živalstva sploh raji ko rastlinske jedi, kterih je v njih sila nerodovitni deželi sila veliko; brez tega bi terpeli veliko pomanjkanje. Vendar porabijo tudi nektere zelišča, na primer, kislico, in posebno žličnek v svoj živež. Narnavadniša hrana Groalandčanov pa je riba angmarsetka (Angmarset), ktero posuše v zraku na skalovju , in jo hranijo ko svoj vsakdanji kruh ali za prikuho v veličin usnjatih žakljih, ali v ponošenih oblačilih pred zimo.
V Izlandii, kjer ni zavoljo severne lege tudi vee poljodelstva, je borno ljudstvo namest   kruha suheribe.
Dalekarlečani, prebivavci severnih okrajin na Šved-skem, si pečejo zastran pomanjkanja žita kruh iz brezove in smrekove skorje, in iz neke korenine, ki v mo-čirjih raste. Prebivavci Kamčatke jedo olapijene sirove stebla medvedje tace (_Barenklaue}.
Čudovita je res skerb Stvarnika za ohranjenja mnogoverstnih narodov na zemlji. Napravila je med prebivavci zemlje tako zvezo, da morajo tudi tisti narodi, ki jih velike široke morja sebijo, za občen živež in za občno vgodnost delati. Velika je modrost božja, ki nam je dala telo, ki ni na to ali uno posebno hrano navezano!                     __________