Kako je pozimi
i ozitni je mrzlo. Včasih pade živo srebro vtoplo-meru na 12 in še več stopinj pod ničlo. Takrat zmrzu-jejo potoki, jezera in reke. Sneg škriplje pod nogami in kolesi. Na oknih se narejajo iedene rože. in drevje ima belo ivje. Če posije solnce, se vse leskeče v nje-govih žarkih, kakor bi bila zemlja posuta z biseri. V jasnih nočeh je mraz tako velik, da se vidi sapa, da pokajo hrasti in da išče zverjad zavetja tudi pri svojem največjem sovražniku. Mraz reže v lica, v nos, in ušesa kakor z noži. Oorje potniku, ki ne najde toplega kotička pri dobrih ljudeh; gorje pa tudi ne-zmernežu, če od pijanosti omamljen obleži v snegu. Sen ga zaziblje, iz katerega se nič več ne prebudi.
Vkljub vsem tem neprijetnostim ima pa zimski čas tudi svoje veseije. Mladina nosi sanke na bregove in klance in se spušča z njimi v dolino, da kar vrši. Kako se ji oživd lica, kako se razlega krik in smeh, če drvi sanka kct vihra navzdol. Z drsalkami na nogah krožijo mali in odrastli po ledu nad ribnjakom ali jezerom. Veliko veselje imajo rahločutni, dobri otroci, če morejo ubogim ptičkom potrositi in če prifrče kosi, taščice, strnadi, ščinkovci in vrabci na kosilce. Kadar pa nastane toplejŠe vreme, in se zmehča sneg, lakrat gredo fantiči in dekliči vun na prosto ter napovedo s kepami hudo vojsko  sneženemu možu —  —   —K