Dopisi. Iz Makol. (Redka slovesnost.) To je bil vesel dan za Makolsko župnijo, nedelja dne 17. t. m. Počastili so nas novi častni kanonik, kn. šk. konzistorijalni svetovalec, dekan, mestni župnik, načelnik okr. zastopa Slov. Bistriškega, vč. gosp. Anton Hajšek prvokrat v svojem novem dostojanstvu. Njih rojstna župnija Makolska pripravila jim je slovesen sprejem in skupno čestitanje. K temu je bil postavljen na primernem mestu čeden slavolok z napisom: »Rojstna župnija slavnemu odlikancu najsrčnejšo čestitko!« Željno jih je pričakovala ob določeni uri mnogobrojna množica domačega Ijudstva, šolarji, bela in opletena dekleta, župani vseh občin naše župnije, šolski odbor itd. Ob dohodu pozdravil je domači župnik milega gosta ter v kratkih besedah razložil, zakaj da se raduje njihovega odlikovanja vsa naša župnija. Oni so naš najodličnejsi rojak in kot bivši dolgoletni tukajšnji, neumorno delavni dušni pastir tudi jeden največih dobrotnikov Makolske župnije. Kamor pogledamo, povsod vidimo sledove njihovega blagonosnega delovanja: novi zvonovi, cerkev razširjena, znotraj vsa ponovljena, nova prostorna šola itd. Obudili so v naši župniji novo, dotlej tukaj neznano duhovno življenje, ko so nam oskrbeli sv. misijon in pozneje še večkratne sv. duhovne vaje za razne stanove. Po pravici torej se radujemo in veselimo njihovega odlikovanja ter jim iz vsega srca iskreno <!estitamo kot svojemu najodličnejšemu rojaku in velikemu dobrotniku. Bog jih naj živi in ohrani in dodeli, da bi se oni in mi vsi ž njimi prav mnogo let radovali njihovega novega dostojanstva. Na to jira je naznanil župan občine JelovecMakole, g. Jan. Jerman, da so jih vse občine domače župnije, namreč: Sv. Ana, Dešno, Jelovec-Makole, Pečke, Štatenberg, Stopno, z enoglasnimi sklepi svojib odborov imenovale vsaka za svojega častnega občana, ter jim izročil dotične listine s prelepim diplomom, proseč jih, naj blagovoljno sprejmejo revni izraz Ijubezni, udanosti in vedne hvaležnosti cele njih rojstne župnije. Bela, ovenčana deklica govorila je nalašč za to slovesnost zloženo nežno pesem, srčen pozdrav in pomenljivo čestitko. Veselo smo spremljali v dolgem sprevodu častnega kanonika v cerkev, kjer so opravljali slovesno službo božjo, pridigo in sv. mašo z zahvalno pesmijo. Na zvoniku vihrale so lepe zastave in topičev grom naznanjal je daleč okrog veliko radost župnije Makolske! Iz Senarske pri Sv. Trojici v Slov. goricah. (Smešnost.) Kdor pride k nara, v nekdanji »Sch\veindorf«, kakor se je pisala naša občina pred 20 leti, lahko se začudi, kako je vse drugače. Zato gre hvala takratnemu županu, ker je dal ime vasi prepisati v Ileudorf, ali na staro slovensko ime: »Senarska« je pozabil. Zares, vidijo se že tu in tam na hišah napisi Senarsko, ali te so si dali posestniki sami prepisati. Toraj ni lepo za naše može, da so samo takrat, ko je volitev, za silo narodnjaki, pa še takrat samo v besedi. To so nam tudi pri zadnji volitvi pokazali, ko so nas celo odbili. Le srečaj naše raogočneže, te hitro vsak po pragermansko pozdravlja: Gut' Morgen itd. Ako jih opomniš zaradi uradovanja, imajo brž izgovor, da nemški le bolj zastopijo. Ali le poglejmo njih pisarenje! Po naključji sem dobil živinski potni list v roke, katerega je izdal predstojnik v Sejancih pri Sv. Rupertu. To je bilo vse, »dajč«: »Ein semelverbige Kuche nah Petau nah Vichmark«. Gospod predstojnik, pišite raje slovensko, gotovo se ne boste tako osmešili pri svojih sosedih! Prav smešno se mi je zdelo, ko sem prebral tukaj napis: R. Habijanitsch, Wagnermeister, saj se mu že vrabci čudijo. No ni čuda, ker imate nemškega soseda: »Jochan Kosar, H. d. Kleidermacher«. Prijatelj, rečem vam, samo z nemškim napisom ne bote izhajali. Toliko za danes, ako se ne poboljša, prinesem pa še več na dan. ^Rodoljub. Iz Kraljevec blizu Sv. Jurija ob Ščavnici. (Nova kapelica.) Blagovoli, dragi »Slov. Gospodar«, vsprejeti nekatere vrstice o slovesnosti, katera se je pri nas zvršila. Na binkoštni ponedeljek so nam gosp. župnik Jurjevski blagoslovili podobo Device Marije in kapelico. Naš premožni kmet Tomaž in njegova žena Marija Borko, posebna častitelja Device Marije, sta to podobo in kapelico na svoje stroške dala narediti in postaviti, dobro vedoč, da brez božje pomoči in naklonjenosti vse nič ne pomaga. Gospodar in gospodinja sta skrbela, da se je kapelica pozidala in okrasila z venci in čedno naslikala. Podobo je izrezal Trojiški podobar Lavoslav Perko. Delo je lepo. Vsi gospodje v okolici, kateri so dali kaj delati pri gori omenjenem podobarju, njegovo delo hvalijo in tega rojaka priporočujejo. Pisatelj teh vrstic se rad pridruži tej hvali, pristavi ji še samo željo, naj bi se pri enakih naročilih povsod najprvo na domače umetnike gledalo. Kapelica, da bi bila lepa, čim več mogoče, zato sta gospodar in gospodinja skrbela in sta se nepopisljivo veselila, ko je 1(5 belo oblečenih in ovenčanih zalili in prid ih, pobožnih deklet prineslo Mater božjo iz Jurjevske eerkve. Veselo so doneli Svet-Jurjevski zvonovi, ko se je proeesija mnogoštevilna od cerkve pomikala proti Kraljevski vasi, vedno in odločno narodni; vsakemu izmed nas pa je srce čistega, nepopisljivega veselja zaigralo, ko je videl Kraljieo nebeško, ki bode naprej v naši sredini bivala. Na licu mesta so preč. gospod Janez Kunce v lepi pridigi pomen podobe razložili. Kakor smo radi, da imamo sedaj lepo kapelico v vasi, tako nas žalosti, da sili nemškutarija že tudi v našo vas. Bog zna, kako smo zaslužili to »šibo božjo«; storimo pa zato, kmetje, med seboj zvezo, da se ji ne udamo, če nam jo tudi vsiIjuje »Markec«, ali pa jo kopa »Zemljič« iz zemlje. Iz Prihove. [Dvojna nagla smrt.] Take smrti nas varuj usmiljeni Bog! Na PrepuSi je šla 28. avgusta 68 let stara ženica, Mica Pepevnjak, s kosom kruha na njivo delat in ko je ravno kruha vgriznila, je omahnila in padla mrtva na tla. Hči, ki je nekoliko od nje delala, ni videla, kedaj so mati dušo izdihnili. Krub je še imela v ustih. Hog ji daj luč nebeško. Veliko žalostnejšo smrt je storil 'na male meše dcn na meji naše in Čadramske fare mladenič, vojak. Tovarši so ga vlekli po krčmah, da se ga je nalezel, potem sta ga dva zvabila k znani ženski, ki stanuje v sredi hoste pri Jamni; tam sta ga pustila in hitela po tistega, ki je ž njo že dalje v zvezi. Ta pridrvi razjarjen ter ga pri priei ubije s cepcem. Ubogi siromak, kaj si bo začel v večnosti? Zivo čuti zdaj, da je edino prav, kar uči Bog in cerkva, ki prepovedujeta požrešnost in nečistot, pa zapodujeta biti zmernim in čistim: boli ga, ker se ni izogibal slabe tovaršije. Take žalostne skušnje bi naj druge mladeniče in dekleta spametovale, da bi toliko pridneje v cerkvo in nič v slabe tovaršije ne hodili. Z&peljivka bi naj pridno molila in delala in bi si gotovo več prislužila, ljudje bi jo spoštovali in bi za večnost kaj skrbela. Iz Dobja pri Planini. (Malo pozno) pridem, g. urednik. pa pot iz Dobja v Maribor je dolga in ni človeku zameriti, če se malo zakasni. Oglasiti pa se le nioram, če tudi malo pozno, da svet izve, da tudi tukaj na Dobjem bivamo Slovenci, ki se zavedamo pravic svojih, ki se ravnamo po pesniku: »Biti Slovenec — bodi Slovencu ponos! Pred nekolikimi leti zboroval je tukaj pri nas, na Dobjem med samimi čvrstimi Slovenci — Nemca, tudi nemškutarčka ne najdeš tukaj in išči si ga z lučjo pri belein dnevu — neki »Germanenbund.« Sara Bog ve, kaj ga je bilo ravno k nam zaneslo! Tudi ne vem, kaj se je pri tem zborovanji sklepalo, pa še manj, komu se je govorilo, menda so si bili poslušalce Nemce seboj privlekli, samo to vem, da so možiceljni neki precej poparjeni odšli — in da se jim od tačas ne cede sline več po našem lepem kraji. Da bi pa svet vendar kaj hudega nas ne mislil in da bi črvsti že bolj čvrsti, bolj slabi pa tudi čvrsti narodnjaki postali, sklicali smo bili letos dne 19. septembra slovenski javni Ijudski shod ter povabili k teinu naše, za naš blagor vnete poslance. In hvala Bogu, shod se nam je vrlo dobro obnesel. Kmetov volilcev se je kar trlo, ves kozjanski okraj bil je prav dobro zastopan. Tudi iz sevniškega okraja prišlo je dosti volilcev. Zborovanje smo začeli popoldne ob 2 v krasno okinčanih prostorih gosp. Gučeka na Tratah in tu ti je bilo lepoj, znotraj in zunaj se je kar trlo Ijudij! Ko je g. predsednik pozdravil gosp. poslance in druge goste ter jim zaklical iz dna srca »dobro došli«, nastopil je g. Miha Vošnjak, naš državni poslanec, ter poročal o svojem delovanji. Prav pazljivo in z veseljem smo ga poslušali ter z burnim živio odobravali njegovo delovanje. Zanimivo bilo je tudi poročilo našega deželnega poslanca. ces. svetovalca g. .Terrnana, ki ume v resni govor svoj marsikatero šaljivo vplesti. Tudi njngov govor bil je z veselim živio sprejet. Izvrstno in navdušeno govoril je zatem deželni poslanec gospod dr. Sernec ter krepko povdarjal potrebo slovenskega uradovanja, nas opozarjal na pravico slovenščino neustrašeno povsod zahtevati ter vnekaterih vzgledih dokazal, kolikokrat se kmetu huda krivica godi, če mora podpisati kaj nemškega, česar ne razume. Hvala g. poslancu za tako lepe, krepke besede! Govorili so Se potem dr. Vrečko kot naš sosednji rojak, in naš domačin g. dr. Romih, ki je v domačem narečji tako lepo po »Dobovsko« nam pokazal prijatelje in sovražnike naše. Vmes so nam pa Št. .lurijski pevci marsikatero lepo zapeli, tako da nam je čas le prehitro potekel — in treba se je bilo zopet ločiti. Zdaj nastopi še g. Trček iz Kozjega ter v imenu celega okraja in vseh volilcev gg. poslancem popolno zaupanje izreče, pa jih tudi poprosi še še v naprej tako pogumno potegovati za nas uboge trpine. Zivio! donelo je kakor iz enega grla! G! predsednik zahvali se še enkrat vsem govornikom pa tudi volilcem, da so se v tako ogromnem številu sošli, ter zakliče trikratni živio našemu svitl. cesarju in z geslom: vse za vero, dom, cesarja, razšli smo, srčno veseli uric, ki nam jih je pripravil slovenski ljudski shod. Iz Slatine. (Roben.) Gostje so se razšli, godba je prenehala, godci so raznesli svoje »štrumente« na vse strani, samo boben je še ostal — trgovcu Mat. Lešniku. 0 ta možicelj se kaj dobro razume na boben. Pred nekaterimi leti so ga dajali na »boben«. To je njegove živce malo razdražilo in šel je v toplice na tri tedne, ali mrzle, ali tople, ne znam; sarno to vem, da ga niso nič ohladile. Od tistega časa prav pri Ino bobna po Slatini. To ti je krik in ropot, da si moramo ušesa zatikati, kedar dela na svoj »štrument«. Pred kratkim je prinesel svoj boben k občinski seji in tam tako dolgo in močno udrihal po njem, da je vse odbornike izbob— nal iz občinske sobe, ter se je seja vsled tega morala preložiti. Večkrat se s svojim bobnom tudi v Rogatec poda k sejam okr. šolskega sveta in tam ž njim tak ropot napravlja, da ga morajo možje, v skrbeb si za svoje ušesne mrenice, krotiti rekoč: pst, tiho, gospodine, mislite rajši, kako ste prišli na — boben! Toda ne odjenja, nadejajoč se ugnati s svojim bobriom Slovence v kozji rog. Pa bodisi, kakor že hoče, le ta dober svet mu dam: Matevž, odložite boben, pa primite za drug »štrument«, za meter, sicer še spravile brata Janeza na — boben!