Št. 50. co^VLftstu, v sredo 15. decembra 1880. Tedaj V. 
EDINOST 
Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko. 
«V mUdmU j« mofl*. 
„EDINOST1' izhaja vsako sredo; cena f» vse leto je 4 jjlU. 40 kr., ta. polu leta 2 i?ld 30 kr. ia 
četrt leta I gl<l. 20 kr. — Za oznanila, kakor tudi 7.a poslanice se pladnje 7.11 navadno fietiristopno vrsto: 
12 kr. če se tiska I krat, 10, če se tiska 2 krat. 8 te se tiska 3 krat. Za večje črke po prostora Pri 
•ečkratem tiskanji je cena v primeri manjša. 
Naročnina in vse dnino naj se pošilja npravništvu (Via <itllt poult, Ca»a Hitrtthrl, S. 10 A. /. piano) 
— Netrankirana pisma se ne sprejemajo Rokopisi Ure« ponebne irednoati »e ne vračajo — Posamezne 
številke se dobivajo po 10 kr. v ratnih tratikali po mestu 
Politično Dbi štvo Edinost 
Na željo nekaterili odbornikov 
začne se v zadnjem listu naznanjena od-
borova seja dne I K. t. m. ob dvanajstej, 
ne ob enej uri, in zborovanje igralnega 
društva ob I., ne pa ob 2. uri popoludne. 
Zarad važnosti teh zborovanj vabita k 
obilnej vdeležbi. 
Odbor „Edinosti". 
Odbor Igralnega drultva. 
Iz državnega zbora* 
Grof Hobenwart je v svojem in svojih to-
varišev imenu stavi! do skupnega ministerstva 
to le prašanje: 
„Uže lani so podpirani večkrat opozorili 
na velenevarne gospodarstvene razmere pri lju-
deh na deželi, zlasti pri kmetskem stanu. Mno-
goštevilne prošnje so potrdile naše besede. Kes 
strašno je, kako vknjiženi dolgovi pri kmetskih 
posestvih rastu, kako postajajo stroški pri iztir-
jevanji dolgov vedno večji, kako se množi šte-
vilo v posilnih dražbah prodanih posestev, kako 
v nekterih deželah kmetski ljudje za potno pa-
lico poprijemajo in se iz domovine solijo v tuje 
kraje. To so sami resnični in očivestni dogodki. 
Utajiti jih ne more nihče. Skrajni čas je, da 
postavodajalstvo hiti kmetskemu stanu, ki je 
bistven del gospodarstvene moči v cesarstvu, na 
brzo in srčno pomoč, da ga otme preteče pogube 
in z nova ukrepi. Znamo pa, da je to silno te-
žavno in zainotauo delo. Iz tega uzroka smo 
sklenoli visokej vladi privoščiti dovolj časa, da 
priredi potrebnih priprav in predlogov. Vse leto 
smo čakali potrpežljivo in zaupljivo. Zato smo 
se nadejali, da bode visoka vlada sedaj, ko jo 
državni zbor zopet zbran, temu predložila vsaj 
nekaj takšnih predlogov v postavodajalno obrav-
uavo, s katerimi bi se moglo najnujnejšim po-
trebam ustreči. Ker pa visoka vlada tega ni storila, 
pač pa še več davkov zahtevala, zato so podpi-
sani poslanci prisiljeni javno vprašati: Je li 
visoka vlada gori omenjene žalostne razmere pri 
kmetskih ljudeh kaj pregledovala in premišlje-
vala, in dalje; je li ona voljna najaviti nam, 
kakšen uspeh je njeno preiskovanje imelo in kak-
šnih dotičnih predlogov imamo skoraj in še v 
tem zasedenji državnega zbora pričakovati?" 
Skrajni čas je zares, da ?e začne ozbiljno 
preiuišljavati i delati na to, da se pomore ubo-
zemu našemu kmetu, ki se vsled vedno rastočih 
davkov i drugih neugodnih okoliščin ne nore 
več pomoči iz silnih zadreg. A tu je treba krep-
ke in izdatne pomoči, 7, nebistvenimi sredstvi 
se malo ali nič ne opravi. 
Treba je tudi uže zdaj misliti na žalostno 
prihodnjest, ki preti kmetskemu stanu s tem, da 
Amerika prej ali slej se svojimi žitnimi pridelki 
poplavi Evropo, ker v Ameriki se vedno več 
prideljuje Žita, ki uže zdaj naše cene zelo tlači, 
pa jih bo še od leta do leta bolj. Vlada nikakor 
ne more dopuščati, da kmetski stan propade, ker 
njegov propad bi potegnol tudi državo za sabo. 
Orožno odgovornost si je nakopala na glavo 
liberalna stranka, ki je pod krinko svobode kmet-
sko ljudstvo od leta do leta bolj zatirala, da je 
polnila žepe sebi i brezsrčnim judom. 
10. decembra so v državnem zboru nasve-
tovali Schftnerer, Kronavvetter in Fumkranz, naj 
se državni volilni red tako prenaredi, da bo imel 
vsak volilno pravico, da bi državni zbor imel 
odslej 400 poslancev in bi prišel na vsacih 50.000 
prebivalcev en poslanec. Predlog ne obvelja, ker 
bi to bil prevelik skok v ustavnem živenji; ven-
dar pa bi želeti bilo, da se volilna pravica raz-
širi i volilni red predrugači tako, da bo pravič-
niši, nego je zdaj. 
Klub desnega središča ima z novo pristo-
pivšimi poslanci z Goriškega, gornje Avstrije in 
Bukovine ((4 udov; v odbor tega kluba so bili 
izvoljeni: gref Hohenvvart za načelnika, dr. Lien-
bacher in dr. Klaič za njoga namestnika; dr. 
Fuchs in vitez Schneid za perovodji, grofa 
Brandie in Margheri za uredovalca. 
Gosposka zbornica je 13. t. in. imela prvo 
jejo. Važnih predlogov ni bilo na dnevnem rodu. 
V gosposkoj zbornici, katera se je doslej 
bolj nagibala centralistom, dela se nekaka sred-
nja stranka, ki bode z vlado hodila. Ima užo 
nad trideset pristašev, na čelu jej je knez Lich-
nowski. 
Znani dunajski državnozborski poslanec Kro-
navvetter je pri centralistih izgubil vse zaupanje, 
ker je v dunajskih javnih shodih odkrival nji-
hovo sleparjenje ter brez milosti po njih udrihal; 
bil je doslej v tako imenovanem naprednjaškem 
klubu. Ko se je ta klub 30. novembra sešel, 
zahtevali so nekateri, naj klubov načelnik po-
kliče Kronawettra pred se, da opraviči politiško 
svoje delovanje, a večina temu ni pritrdila, re-
koč, da se iz ujegovih govorov jasno vidi, kam 
meri in potrdil se je predlog, naj se iz kluba 
izključi. — Menimo, da se Kronawetter zarad 
trga sklepa ne bo jokal; da ga mej sabo niso 
mogli več trpeti, to je jasno, ker jim je doka-
zal, da so sebičniki, hinavci, sleparji, ki se ne 
brigajo ni za ljudstvo ni za nemštvo, ampak le 
zase i za svoje gospostvo. 
Dopisi. 
V Trstu, dne 12. decembra. 
Da so začeli naši laški lokalni listi o Slo-
vencih pisati, to je dobro znamenje za nas, kajti 
doslej so nas prezirali v svojih listih zafi, da 
ne bi njih „fratelli" onkraj Adrije izvedeli, da 
v Trstu tudi Slovenci bivajo. Slovanski živelj j« 
začel na obalih jadranskega morja vedno krep-
keji raztezati veje in naši lahončiči se boje sence, 
katera škoduje irredentovskim bilkam in plevelu, 
zasejanemu i/, ptujino, ki ne more svojih korenik 
utrditi. 
Kak hrup je pred leti nastal, ako se je kedo 
drznol na laškem magistratu po svoje govoriti! 
Kaka nevolja je nastala, ko je naš spoštovani 
odvetnik Dr. Bizjak vložil slovensko tožbo 11a 
pomorsko trgovsko sodišče! Kar svet stoji niio 
imeli sodniki pomorske trgovinske sodnije še 
nobenega slovanskega spina v roki. V Izraelu jo 
vso po konci, kakor da bi bil potres, hudujejo 
se nad vražjimi Slovenci, ironično pristavljajo 
zbadljive psovke v lokalnih časnikih. A vse to 
je za nas dobro, vse to pripomore k slovanskemu 
razvitku v Trstu. 
Novi nemški časnik „Triester Tagblatt* je 
v prvej številki „Cittadina" prav pozgačkal v 
uvodnem članku s tem, da je mestne naše po-
slance prijel, ker so se podpisali na Wurmbran-
dovo resolucijo.*) „Cittadino" želi v strastnej svojej 
opazki, da bi tudi zoper nas Slovence pisal, ki 
smo se zdrznoli v svojem jeziku pritoževati in 
terjati enakopravnosti. Ako bo „Cittadino" So 
nekoliko časa živel, moral bodo še to učakati, 
da se bo celo na magistratu se strankami naše 
narodnosti v slovenskem jeziku uradovalo. 
Naš deželni namestnik še ni Šel na Dunaj 
k zborovanji, kaj je temu uzrok, to je vsacemu 
na voljo dauo v presojevanje. 
Tu imamo prav lepe jesnusko dneve, solnco 
nas jako greje, vetra uobenega, ni še bilo lotos 
iz Adrije nadležne mbgle, katera nas skoraj 
vsako leto obišče. 
Našo delalsko društvo bode imelo v nedeljo 
svoj rodni glavni zbor. Tu utegne nastati vihar 
in huda ura, kajti ueka stranka spravlja vsako-
vrstnega orožja vkup, da bi na bojišči zmagala 
ter se potem v zmagovalnem vozu, ovita v la-
voriki kazala. Orožjo je rujavo, vojaki so uoza-
nesljivi, dva generala komandirata vojno, nju 
generalštab jo ves črviv, le nek kriegsdugel jo 
zasadil Mahomedovo zastavo na trdujavo blizu 
morja, da celo Angleži in sicer »lordi" pripo-
morejo k bitki, katera so bode bila, ne na Belej 
•) Tega niso storili, „Trioster Taublstt" je bil 
alabo podučen. Urodu 
gori ali Kosovem polji, ainpak nn „Zelenem 
hribu. Kakor je angleški admiral pred bitko na 
morji storil, da je kozarec vina v morje izli I, 
rekoč: Ti, element, pripomoreš k zmagi, tako je 
posnemal tudi naS general admirala, izlil je baje 
več „fltifelnov" v slano mrtvo morje, da mu tudi 
ta mrtvi element, Kateri je oživil le ječmenov 
sok, do lavorik pomore. 
Tedaj, slovenski delalci, na nogo! vrag se 
v sadi na „Zeleni hrib", mislim, da nehode treba 
kričati: Ni h, Hanibal ante por t as! 
Samovii. 
Iz Borovnice, dne 11. decembra. 
(Slovensko uradovanje v naših raznih uradih). 
Kolikokrat se je uže vaš cenjeni list prito-
ževal, kakšne krivice delajo razni uradi s tem 
našim kmetom, da jim sploh vso uradne stvari 
pošiljajo v nemškem, njim neznanem jeziku! In 
našemu kmetu gotovo nij po volji, da mora včasih 
v največjem delu od Petra do Pavla letati, da 
poizve, kaj hoče kak urad od njega imeti. No, 
če pa vprašaš c. kr. okrajna glavarstva, kako 
c. kr. uradi spoštujejo slovenski jezik, poreče 
se ti: — „Kmet uže dobiva vso uradne odloke 
v slovenskem jeziku!" 
K ljubu tej izjavi c. kr. uradov beremo 
skoraj vsak dan po slovenskih novinah pritožbe, 
kako dobiva naš kmet, ki ne uineje ni besedico 
nemški, od naših uradov, vso uradne stvari, celo 
vabila, v nemškem jeziku. 
Slavno deželno vlado prosimo, naj vzamo 
to na znanje, du ni zaupati tistim njenim urad-
nikom, ki trdo, da po mogočosti uradujejo 
slovenski. Koliko bomo še morali prositi za 
svojo pravice, ki so utemeljene v postavi? 
Iz Podgrada, 9. decembra, 
Naše „Bralno Društvo" je imelo včeraj svoj 
redni občni zbor, katerega je pričel predsednik 
s primernim govorom, spominjajoč se tudi umr-
lega marljivega društvonika g. Francesa Sabca. 
Da si z novim letom skoro polovica članov iz-
j stopi, zagotovila je ostala desetorica društvu 
obstanek i sklenola uvesti živahnejo gibanje z 
rednimi „tihimi večeri". Želeti bi bilo le, da bi 
, so gospodje iz okolice ne odtegali dalje prijatelj-
: skemu krogu tein bolj, ker po pravilih zarad težje 
udeležbe plačujejo le polovične doneske. — Čas-
nikov, nekoliko darovanih, bode dovolj za tako 
Bkromno društvice, kakor je naše: .Edinost", 
„Ljubljanski Zvon', „Naša Sloga", „Slovenski 
Narod", „Slovenski Pravnik" „Soča", „Tribttno", 
„Neuo Illustr. Zt.", „Kikeriki" i „Gittadino". 
Pri tem, da ima društvo lep namen, sku-
pljati tukajšnjo inteligenco, kar se mu, to se 
Narodne šege in r\avade. 
(Spisiije And. Vonovo« učitelj.) 
Obh*j*nje cerkvenemu patrona v nekuterlli krnjih 
na Vipavskem. 
Vasi, trgi, mesta, dežele in celo celi narodi 
volč si posebnega svetnika ali svetnico za svo-
jega varuha — posredovalca mej zemeljskim in 
nadzemeljsklui svetom. Tem svetim izvoljencem 
zidamo božje hrame, v katerih jih cerkev veli-
častno slavi in časti, sosebno dan njihovega 
obhajanja. Veseli se ljudstvo tega dneva in 
Želno pričakuje radostnega trenotka, trenotka, v 
katerem tudi ono želi in hoče, po težavnem delu 
in izpolnivši svojo kršansko dolžnost, uživati 
veselje in radost, ki mu jo ta dan ponuja. In 
kedo bi mu jo kratil ? 
Obhajanje cerkvenega patroua se pri raznih 
narodih, v raznih deželah in krajih različno praz-
nuje. Vedno in povsod pa praznično in veselo, 
v čemer tudi vipavski Slovenci ne zaostajajo. 
Vipavska dolina, 
Lepota sveta. — 
Idimo tedaj v duhu na deželo, v prekrasno Vi-
pavsko dolino, kder živi skozi in skozi žili 
brat — Slovenec! Opazujino njegove šego in 
navade, skrbi in priprave k temu dnevu! Osta-
nimo pri njem ta dan. Pomudimo se pa tudi 
mej tednom iu počakajmo prihodnje nedelje! 
Fantje ugibajo, kako bi mogli najeti godce, 
iu tako ne zaostati zn drugimi sosedi. V ta 
namen skrbe in hrane denar. Nekoliko pred 
praznikom zbere se jih kakih .1, 8 ali celo tudi 
10 k ljubu fajmoStrovemu svarjenju, da se do-
menijo o stvari. Trda je. — A naposled po-
prime eden besedo: „Kaj bi! nekoliko ima uže 
vsak — za drugo naj poskrbi! Odjonjamo ne!" 
Drugi pristavi: „In če bo lepo vreme, utegnemo 
imeti še dobiček." Ojačijo se, iu godci so gotovi. 
Izmej društva določijo navadno uajpriletuiša 
in najbolj prebrisana doslužena vojaka, ki se 
potegujeta za godce pri županu, in, ako jo treba 
pri okrajnem glavarju, ali celo uamostuiku. Toma 
izroče malo svotico za postranske troške, za 
godce pa, saj polovico drugemu, glavnemu de-
narničarju. 
Naše deklo pa dela vse bolj tiho — vso 
bolj bojazljivo. Mesec pred praznikom gre v 
mesto kupovat obleko, za katero, se ve, morali 
so preskrbeti roditelji denar. Poleg obleke pa 
kupi tudi za svoj zvito prihranjeni denar rudeče 
svilnate trakove, Žamet v lase; plesalcu lep, 
suh pušelc, časi tudi prstan, ako jo snubi. Ko 
pride domu, nese nakupljeno robo k šivilji. 
Gre pa tudi mati ž njo, da jej preveč našemljeue 
ne napravi. 
Zvita hčerka pa uže seže iu stisne šivilji 
svilnate trake v roko in jej uamežkne, kako naj 
nabere kikljo, kako rukavce in jopico. In vse to 
zna deklica tako sprotno ravnati, da se materi 
še sanja ne o tacih zvijačah svoje hčerke. Iu kedo 
bi jej v zlo jemal '< Ako ne bi tudi ona bila 
tako napravljena kakor druge, kamo bi pogle-
dalo ubogo dekle? Prinesel ne bi njej dan obha-
janja cerkvenega patrona veselja in radosti, nego 
žalost iu otožnost. — Pustimo jej tedaj kratko, 
uodolžno veselje! 
Še celo pastir ne zaostane, tudi on hoče ta 
dan praznovati. Hrani in stavi krajcar h kraj-
carju, da si more tako kaj omisliti in ta dan 
uže v temnoj noči oznanovati in slavljati se 
živahnim pokanjem malih a čvrstih možnarjev. 
Teden pred praznikom je tu. Dekleta nosijo 
raznih reči v mesto prodajat. Pridružijo se jim 
tudi fantje, in ni jim dolg čas. Za spečani denar 
nakupijo kave, sladkorja, bele moke, evob, opaše, 
sladke skorjo, cvečičev itd. In čemu vse to? 
Ej no! mati bo kuhala štruklje, pekla potice, 
masleni kruh — in kedo ve, kaj še vse? Go-
spodar skrbi za meso, katero vipavski kmet le 
redkokrat v lotu uživa, a ta dan ! — I u pri 
tako ukusnem obedu treba kaj druzega — kar 
se tudi pripravi tako ali tako. Ako je grozdje 
dosti dozorelo, napravi Vipavec novo vino. Tako 
n. pr. v Gabrijah za augeljsko nedeljo, Šmarjah, 
Imemarija, Kibenbergu kvatranco itd., ako pa 
ni Še grozdje dosti gotovo, zna si pomagati se 
itarim domačincem ali pa kupljenim — božja 
kapljica mora biti. 
V soboto gre, navadno sam gospodar, pu 
užo omenjeno meso v bližno mesnico, kamor je 
1 uro ali celo Še bolj daleč. S to potjo vabi 
tudi sorodnike v gostije, ako niso preveč v stran. 
Opoludno oglasi se iz lino ubrano tolklanje 
in živahno pokanje možnarjev oznauuje bližajoči 
se praznik. To popoludne preneha marsikedo od 
toških poljskih opravil. Delajo le kaj malega na 
dvorišči in v hiši. Moški napravljajo drva. Ženske 
hite ćediti kuhinsko posodo, ognjišče, stopnice. 
Pometajo dvorišče, spravljajo drva itd. Godijo 
se deklice in ogledavajo novo obleko. Pomerijo 
in poskusijo žamot iu rudeči trak okoli ledij. 
Gredo vpletat in krasit v cerkev oltarje, zastave, 
svetilnice itd. Gospodinja peče potice, masleni 
kruli, kolače napravi malemu vuuku „Mihotu"; 
tudi on pride z očetom na gostije. Gospodar pa, 
domu prišedši, pomaga zdaj ednim, zdaj drugim 
so svojim modrim svetom. 
Zdajci se sliši na holmcu za vasjo strelanjo 
in vriskanje, ki naznanja bližajoči so voz z 
berjarji. 
Fantje z veselim obrazom obstopijo voz in 
lotijo so koj prijetnega dela. — Berjarji so kmalu 
na tleh pod lipo, orehom ali kako murvo. V 
uajlepšom redu otožno čakajo mladih, pa tudi 
starih veselih parov. 
(l)aljr prih.)