18
Trtje in povrtje.
Vina mi natoči, dragi prijatelj moj, milosten priskoči duševni nemoči, nič se zlega ne boj!
1.
Kaj bi se že menil za ta preljubi svet! Kdo bi se jeze penil in čemu bi ne cenil svojih zrel6stnih let?!
More matter, -with bess art (Shakesp. Haml. II, 2.)
Jedki govor, ki siplje tisoč po svetu zdrah, govor, ki zbada in ščiplje bližnjika na vse kriplje, zame je  — prazen strah!
Imel sem nekdaj krasen vrt. Gojil sem v njem cvetice, resedo, krisanteme, potonike, vrtnice . . .' Povrtnih cvetov kras in vonj, vsem poljskim cvetom kos  — ah, koliko veselja imela sta oko in nos!  — A kmalu je napočila življenja d6ba mrtva, pusta; pozabil sem oči, nosa in misliti začel na usta —   — Pometal sem cvetice ven iz vrta kar v obcestni jarek, spomine na nekdanji sen, užitkov drugih, boljših barek *)
In  zdaj koristen vrt imam.
V  njem raste brdokev2) obilno
in  redkev in rdečih pes
in  broj sadovnatih dreves.
Postavil sem visoke brajde, zasadil trte v gnojna tla, in moja doba, mrtva pusta počasi, tiho je prešla . . .
Zdaj brdokvar sem, redkvar, pesnik in ker vseh trt je le pero, postavljam se celo lehko, da tudi bogat sem .—  peresni k.
Nesreča vedna! Ko bil sem majhen in mlad, moj duh je hotel umeti, kar ume kak starec sivobrad na tem neumljivem sveti. In tolažili so me, da sem še mnogo premlad, da bom že razumel vse, ko starost priveje mi hlad.
Zdaj spet sem sila nesrečen in žalosten, ker sem  —  prestar, da mogel bi jasno umeti, kar ume vsak mlad šušmar . . .
Ah, kdaj umrem, naznanite
mi, Gašpar, Miha in Boltažar!  —
Domu sije zlati vek, danes piše vse povprek: Eni za dobro stvar, drugi za slave žar, tretji za lep denar — no, in četrti . . .? Ti nam že niso več mar!
') Barek = željan. — *) Brdokva = solata.
Anton Medved.
83
Trtje in povrtje.
JNe doktor ne profesor nisi, pa še pisariš, diletant!  — jezlja nad tvojimi se spisi, naočnike ravna pedant.
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. II. 2.)
— Affirmo hoc et istud nego ... Conclusionis haec est vis, da svojega ugleda tego ') potisne pod ocene spis.
In krog in krog ocena roma in priča zboru vseh duhov: Dokaz je doktorska diploma, razlog — profesorski naslov.
Saj nič ne rečem, saj pravim samo Ti enkrat ustvari nam lepo dramo, in ako na odru uspevala bo, za vedno jo potlej radi imamo.
A če se v gledišču vsem zehalo bo, in ti boš sedel v intendantski loži, kar pusti pero! . . . Pa nikar me ne toži saj nič ne rečem, saj pravim samo.
Nemilo sem bil nekoga prijel zaradi majhnega pesmotvora odkritosrčen, zavesten, vesel  — A kakšna je bila moja pokora!
Kot ranjen lev je grozno zatulil, kot lačen gosjak široko zavpil, kot rak je debelo oči izbulil, da bi jih s palčico lahko odbil!
Ne govdri o razpori svojega rodu! Kjer prepirata se dva, tisti preje se poda,
kdor je bolj željan miru
in menj veden, kaj je res ...
Kadar se upehata,
naj sama odnehata,
ali pa naj pride tretji vmes!
9.
Kdaj pesmi naj svoje objavim?
Nesretniče pevce! jaz pravim. Če pesmi prezgodaj razpošlješ po sveti, vsi: — Nonum prematur in annum! vele ti.
Če nonum in annum jih piliš
in tešeš in gladiš in miliš,
vele ti, da krpaš in kuješ . . .
Nikdar ne izdaj jih, čuješ?  —
l) Tega = teža.
10.
Ah, moja duša, lahko si vesela!
Res včasih te greh zapeče, a vselej ti svet na pomoč priteče
— E kaj, saj to vse kri dela..
Anton Medved.
6"
138                                             Anton Medved: Trtje in povrtje.
„Pojdi z menoj v mojo sobo, se imava nekaj pogovoriti ..."
Juretovka je kmalu dobila moke zdolaj v mlinu. Pa ni šla precej domov. Stopila je pod okno in poslušala . . .
Brigita in Maruška sta ravno odložili šivanje, ker se je že mrak delal, ko je prišla Juretovka z vrečo na glavi mimo, vsa razbeljena.
„Si pa moke dobila?" jo je ogovorila Maruška. „To si morala hitro iti, ker ti je tako vroče !"-
„Da, pri Stoparju sem jo dobila. Hitro sem pa šla, hitro. Saj mi drugače ni dalo. Tako sem pa brusila pete! Pa da sem le prišla spet domov! Tukaj je vsaj mir. Tam
je pa tak kreg in prepir, da je človeka strah in groza ..."
„Kje?"
„1, pri Stoparjevih."
„Kaj pa je vendar?"
„Eh, jeziki vse narede. Saj sem dejala, da ti moram povedati, zato sem prišla mimo. Daj no, Maruška, malo prijeti Antona, da ne bo kvasil takih stvari ..."
„Kaj pa je vendar? Povej!"
„1, neumnost, sama neumnost! Anton je staremu Stoparju natvezel, da hodi Janko za Brigito. Ali ni to neumno? Zdaj pa stari vpije, razbija in kolne, da se vse trese."
Juretovka je hitela dalje. Maruška je pogledala Brigito: ta je bila bleda kol zid... (Dalje.)
Trtje in povrtje.
Nekoliko klicajev
in pik in pomišljajev — to bodi duševna hrana za bolne in site ljudi!
11.
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. II. 2.)
A mi smo vse drugačni,
mi zdravi smo in lačni,
nam tudi taka hrana diši,
ki v nji nič klicajev in pomišljajev ni!
Ali luna več ne sije?
Ali zvezde več ne migljajo?
Ali ni več poezije?
12.
Ali smo privezali pegaza v temotno stajo? Ali pesniki niso več
misleci resni in globoki ? Ali je vsa poezija preč? Samo pero je ostalo v roki?
13.
Stebrove Hermove podri, Dijanin tempelj zažgi — in tvoje ime bo slovelo. Vso vero obesi na klin, kot slavni Luter Martin — in čislano bo tvoje delo. Govdri o takih zvereh,
ki bivajo v naših domeh — in bodeš pisatelj ,okusa'. Za lahkomiselne ljudi kot ,mislec' napiši ti šaljivke po zgledu ,Brusa'. S pijačo nakoplji si jetiko — in potlej nam spiši — estetiko ...
14.
Največji duh je danes tisti, kdor nima nič prepričanja, kdor s svojimi ,nazori' ,čisti' v prelepi avtorski zavisti ves svet z otrovom bičanja.
Obleče kako snov nemarno, omaže narodno bukvarno, in vedno ,podjetni' bukvar mu da še za kroke denar!
Anton Medved.
Anton Medved: Trtje in povrtje.                                                  215
najdba za vojaštvo in promet, ko se izpopolni !
Če prvi poizkusi niso dobri, vendar ne smemo zaradi tega zasmehovati vsega podjetja. Tako delajo nevedneži. Prvi Fultonov parnik so ljudje zasmehovali kot bedastočo, in celo Napoleon I. je imel izumitelja za sleparja, ker je trdil, da pride s svojim par-nikom v nekaj urah čez Rokav iz Francije
na Angleško; tako se je zgodilo G. Ste-phensonu, ki je izumil lokomotivo. Neki v tistem času jako spoštovani list se je iz njega norčeval in njegovo iznajdbo imenoval neumnost. Deloma se tako godi tudi dandanes, in zlasti o zrakoplovcih se je rekla že marsikatera nepremišljena. A zaradi tega ne izgubi vrednosti to, kar je pri njihovem prizadevanju res vredno priznanja.              (Dalje.)
Trtje in povrtje.
15.
r red bitvo na Lipskem, ta divji hrup! Pijano veselje in strah in up, vsa čuvstva po srcih so vrela . . . Evropa, prišel je usodni dan ! Kdo bode zmagal, kdo bode končan? Napoleon veliki, kaj se ti zdi? Nešteta so carjev junaška kardela, vsem duša po zlati prostosti hlepi . . .
Vojak tam postaren brusi svoj meč, med sabo mrmra na meji stoječ:
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. H. 2.)
„Le sveti se meč, tovariš moj, nemara poslednjikrat greva v boj. Na prsih kolajni dve mi visita, nemara še tretja mi kdaj zasvita . . .
A potlej — kam? Hu, mraz je nocoj! Slab prorok zime je mrzel oktober . . . Baš prav za me, da malo godem: Če tretjo kolajno v vojski dobodem, no, potlej sem pa za berača dober..."
16.
Meni je vsaka pesem všeč radostne ali tožne vsebine, preden grem v trudno posteljo leč, berem lahko celo težke tercine.
Rogam se vendar iz vsega srca tistemu Muz nesrečnemu sinu, čigar pesem duh ima po petroleju ali po vinu.
17.
Ah, čemu le nauke delim ?
V kot se naj stisnem in molčim!
Kaj je komu na svetu mar,
kar jaz mislim o svetu;
svet je že preteto star,
jaz pa podoben^ detetu . . .
18.
Nikar se ne čemeri, le dvakrat pratiko preberi, po listih se ščeperi, pa bodeš velik učenjak. Saj to je danes vsak, komur sta nebo in zemlja — asfaltni tlak!
19.
Udobnost in mezda in prednost stanov,
o, te so poznane na daleč vsakomu,
naj varuje enega slamnati krov,
naj drugi že vlada v sijajnem domu! . .
Če brat zametuje svoj težki stan,
če jezen preklinja svoj rojstni dan,
nikar ga ne teši in solz ne rosi, nikar le v Atene sov ne nosi! Po svoje živita miš in slon. Čemu bi jelene strahljive tešil? . . . Kdor toži, da je svoj poklic izgrešil, najmanj ga izgrešil je ravno on!
Anton Medved.
350
Trtje in povrtje.
Ubogi, ubogi dihur, prijatelj izleženih jajec, sovražnik, zmagavec kur, pred ježem si pravi zajec!
23.
Pa jež je prijazna žival, dobrotnik je vrtnih tal; orožje ga vsega pokriva, nihče mu ne more do živa.
Iglati, delavni jež, li nisi ti drugi — Bur? Ubogi, ubogi Anglež, li nisi ti drugi — dihur .
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. II. 2.)
A ti si brezvesten tat, ki hodi krog hišnih vrat, pokrade več in podavi, kot lačen želodec mu pravi.
24.
Bogastvo, rod in sloves na svetu kaj velja, plebejec grudi dves, Še bog, da ga ima!
Kdor je zadosti bogat, kaj neki ga je skrb? Če hoče, gre si ,špogat' naslov in plemstva grb.
Kdor moder je po krvi, po glavi pa otrok, za višjo službo prvi v rokah ima odlok . . .
Bojda se je godilo nekdaj drugače to — -No, zdaj je vse minilo Bog vedi, kaj še bo! -
25.
O grob, edino varno ti zavetje, kdaj ležem v senco tvojih črnih grud, kdaj oglušim za črno vse prekletje, ki name kliče ga hinavski ljud?
Po smrti vpijte, vpijte, vsi sovragi
poniglavi, omike vsake nagi,
da ničeva je moja vsa sposobnost;
Pod zemljo mirno moji spe očetje; svet je pozabil njihovih zamud, prebili so življenja trdi trud, in zdaj nad njimi raste mehko cvetje.
da sem ohol, da ljubim le udobnost . . . Jaz kličem vam — še živ — vzlic vaši zmaj; Dostojna hči neumnosti je — zlobnost!
Dolgo ste me rešetali, če gorim za vaš poklic; no, naposled ste spoznali, da povsem ne gremo vštric.
26.
Kdo je prvi krenil s pota, ki do vzorov vseh drži? — Vaša zmota, moja zmota — krenili smo jaz in — vi!
Cvetice dehtijo po tihi planjavi, a meni spomini vršijo po glavi.
27.
Spomini na leta, v katerih sem živel tako vihrovito, da mlad sem osivel.
Anton Medved.
420
Trtje in povrtje.
28.
r rišle so torej tiste ure
v neskončni zmedi zlega časa,
da pišemo samo sature
brez sladko-milega naglasa . . .
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. II. 2.)
Da mrkli vsi smo pesimisti, za svetne ,blagre' malo vneti, da polni trpke smo zavisti, če kdo nas ne umre ,pred leti'
Naj sodi kdo o nas, kar hoče, — besedo to mi oprostite — : Na svetu zdaj je vse mogoče -celo ponarejene kite! . . .
29.
Zakaj le ne moreš privreti iz prsi mi, pesem vesela? Mar res sem tako izmučen od težkega, trudnega dela? Ni gora tako visoka,
ki moram po nji hoditi, ni onemogla mi roka, da ne bi mogel voditi peresa tako, kot hočem jaz — izmučen samo je moj — obraz!
Ima bledotno lice, ima glavico drobno, ne ravno dosti večjo kot pomladanjski česen, ima životek droben, za nederc dosti tesen.
30.
A kadar kaj zamisli v lobanji duhoviti in kaj zapiše, reče -to nekatere zbode, to nekatere speče!
Morda so mu možgani drugače razpleteni, vsi živci po možganih drugače ustrojeni . . .
Morda je bil gorila njegov praded sloveči v eksotični deželi, poznat po dolgih rokah, poznat po nizkem čeli . .
E, bodi, kakor hoče! On mnogokaj zapiše in marsikaj izreče, kar nekatere zbode kar nekatere speče!
31.
Tako po svetu se peham,
pobit, da sam ne vem, kod hodim,
le tega se zavedam sam,
da vedno slepe miši vodim.
Pa mi očitaš, bratec ti,
da v pesmih vedno sebe gledam!
Imam zavezane oči,
zato le sebe se zavedam!
Anton Medved.
Trtje in povrtje.
32.
Kaj hočeš, Katinka, da zate  storim, predražestna ljubica moja? V obrambo za tebe se nič ne bojim nič — niti krvavega boja!
Kadar me napade misel strašna, da ti bi, Katinka, umrla, oko mi zalije potok solza, še tožba ne more iz grla.
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. II. 2.)
Pa saj ti, Katinka, umreti ne smeš! Jokali bi angelski zbori — in jaz bi po smrti naredil — saj veš, kaj reveži delajo — nori . . .
Kaj hočeš, Katinka, da zate storim? Z ljubeznijo večno me vnemi!' „Ah, Robert, veš kaj jaz od tebe želim nič drugega -  hitro me vzemi!"
33.
Bitja tri so potovala nekoč po deželi naši: jezik, osel, ovce. Mirno svojo pot je hodil, vsem ljudem povsod poznat, jezik, star, a živ vodnik. Osel pak je rigal, brcal, kadar konja je začutil, ker je bore tepec mislil, da je že beseda konj . . . Ovce ni se kaj zmenilo (bilo je še pač premlado, še premedlo, prenevešče) ni za jezik, ni za osla: zdaj je tapalo za enim,
zdaj za drugim — kaj je htelo! Ko pa jezik je zaznal, da se roga radi družet tudi njemu zlobni svet, rekel je besede trde: „Če želita potovati še nadalje, butca, z mano, morata se pokoriti, meni samemu, da vesta!" Osel je odvrnil brž: „Mi se moramo združiti ne po bistvu, kar ni možno, temveč po imenu! Upam, da bo potlej mir zavladal." „Dobro!"  oglasi se ovce,
imenuj se gospod jezik, združen v naših treh imenih jezikoslovce!
Anton Medved.
Med travo.
ed šumečo travo zdravim svojo gorko si bolest, in med travo zdaj o svitu sanjam svojih zvezd — —
Vse izgubil sem! — Osamljen, kakor mesec skoz azur, hodim skozi noč življenja mladi trubadur . . .
Cvetko Slavin.
539
Trtje in povrtje.
34.
V eledična gospodična,
jaz sem čisto izgubljen! Po močvirnih lokah mirnih
vodi me ljubezni sen.
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. II. 2.)
Ko ponoči
ne razloči pogled štorov od ljudi,
lice križam,
plah se bližam štorom, vprašam: „Kdo ste vi?"
Tih odgovor
vzame tovor z duše moje, ko veli:
„Ne ongavi!
Spat se spravi! Sicer to si, kar smo mi!'
35.
Pesem na ,tralala', godba na ,hopsasa' vredna zlata je, ne bakra. Polen je božji hram, v kotu pa joka tam žaljena ,musica sacra'.
Nikar se mi ne srdi, če v tvoji družbi gost v besedi kažem trdi, kako sem divje prost!
36.
V veliki svoji togi ne čutim, da sem kriv, če nisem, kakor mnogi vesel in ljubezniv.
Ne boj se me, gorjanca, ki v skalah dom je moj! Izlikanega znanca desetkrat bolj se boj !
37.

Kaj toliko te briga, kar svet o tebi klepeta? V nebo visoko naj te dviga, ali v pekel peha!
38.
Brdka knežnja Simforoza sede na čaroben voz. Sredi ceste pade z voza in si stlači orlov nos.
Nikomur ni po godi na slehernem človeku vse. Ni vreden, da po zemlji hodi, kdor sam ne ve, kaj je!
Simforoza, knežnja brdka, nos je lica velik kos. Meni pa je znana tvrdka, kjer dobi se tudi nos . . .
Anton Medved.
624
Trtje in povrtje.
39.
r ri polku bil je debel tambor, pritlikav, polhu ves podoben. Nekoč je z betom vtrgal v boben veliko luknjo, kaki r žlambor.
Postavljen bil je za trobnika. Kadar ni sape dosti dobil, namesto da bi polku trobil, obraz je delal kot čmerika.
In čast je stražarja dosegel. A „Kdo je!?" nikdar ni zakričal, bedenja se je naveličal — kadar je mogel, spat je legel.
Tri leta končno je doslužil, za šole ni bil nič nadarjen, celo za kmeta ne ustvarjen, pa se ciganom je pridružil.
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. II. 2.)
Cigani so ga brž sprejeli, lase mu namazali s salom, ogledali ga pred zrkalom — in krast poslali ga po seli.
Dva dni ukradel ni ničesar; poskušnjo zadnjo pa je plačal: Ko se je z lepo desko vračal, zalotil ga je neki lesar.
Za lesami je ležal tudi,
ko se je zbudil drugo jutro . . .
Sodniki so poslali slugo,
in ga poslali spet med ,ljudi'.
Nasipa gramoz zdaj na kola, da juho služi si prežgano. Pri jedi godrnja si vdano: „Kaj hočem! Smola je pač smola!"
40.
Ti vprašaš, kako le jaz pesmi zlagam, ko nikdar ne vidiš me treznega? Z odgovorom kratkim ti rad pomagam, le srca ne bodi jeznega!
Na leto me vidiš trikrat komaj v gostilni kateri — kot tebe jaz Na mojo g6ro enkrat priromaj, tam ni hotelov, kot so pri vas .
41.
Zdaj meni šepetaš v uho, kaj veš le ti in malokdo, zdaj drugemu, zdaj tretjemu natvezaš tajni ,entre-nous' . . .
Povej mi, zakar te pobaram! Nobenih skrivnosti ne maram.
Vse tvoje poznate skrivnosti osanejo meni naj tuje! Kdor v vodi prozorni stoji, pa vneto si v roke pljuje, še norcu neumen se zdi.
42.
Da moj izraz je ljub in nežen, spreželjno pesem bi zapel, kako globoko sem hvaležen, da nikdar nisem prevesel.
Da pot življenja mi je zložen, jaz burko v verzih bi skoval, a ker sem le preveč otožen, težk6 bi kdo jo slastno bral.
O duh, studenec ti brez curka, ne snuj problemov brez miru! Spreželjna pesem, tožna burka le spita mirno v srčnem dnu!
Anton Medved.
Anton Medved: Trtje in povrtje.
653
vala na nas — „Ali se pravi: ca je? Ali ne znaš, da se reče: comandi?" . . . No, pa bodi „comandi", če je to boljše in lepše...
Sicer pa se v Lošinju tudi nemščina precej šopiri. Z g. Bučarjem sva zabredla v hotel „Vindobona". Gosta sicer ni bilo nikjer nobenega, le debela hotelirka je sedela v salonu ter se igrala s papigo. V sobi je prav neprijetno dišalo po ribah, in tudi gospa ali stara gospodična ali kaj je bila, ni bila videti posebno prijazna. A ker sva bila že notri in sva nameravala pisati nekaj razglednic, sva naročila vina.
No, ko je prišel čas odhoda in plačila, nova sitnost: natakar ni znal hrvaškega. „Ich bin ein Wiener", je menil. Jaz sem mu položil na mizo za četrtinko litra 30 vinarjev, češ: „Ce več stane, pa mi povejte, a nemščine  ne razumem."   Prijatelj Bučar  pa se
je prav razgrel. A škoda besedi! ,;Ich bin ein Wiener!" — se je odrezaval možicelj na vse njegove dokaze. Ker je „ein Wiener", mu ni treba znati jezika dežele, ki živi v nji! Tako gnilo logiko in tako smešno za-petost najde človek le pri Nemcih in Ma-žarih.
Sicer pa me negostoljubna „Vindobona" nikdar več ne bode videla v svojih, po ribah tako divno dehtečih prostorih . . .
Ko smo pluli iz luke, nam je ljudstvo na molu še dolgo vihtelo robce v slovo. ,Most' na ladji je bil spet natlačen; pogledi naši so se še enkrat opajali s krasoto mesteca ter se poslavljali od njega. Polagoma nam je izginjalo iz vidika — kakor bi belkasto-sivi galebi pluli proti jugu ter se izgubljali v sinji daljavi . . .
(Konec.)
Trtje in povrtje.
In, toda, sicer, ali, pa, zdaj, le, ampak, hev kako nam v pesmi žali posluh teh slovk odmev!
44.
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. II. 2.)
A ha, ha, ha, ha, ha, ha, lehko se grohota, lehko z rokami maha, kdor misli, da vse zna!
45.
Resnica ne vpraša, če komu po   godu je: le s tem se ponaša, da nikdar ne škoduje.
46.
Abuna Soliman,
naš slavni prerok Knoblehar,
spomin na-te je star,
kot v jasnem jutru novi dan.
Za tabo nam je žal. Učenost tvojo in pogum opevati bi znal ne Umek, temuč veleum.
47.
Dovršnost, nedovršnost slovenskih glagolov! Pritajena površnost, kje tvoj je blagoslov?! —
Ti zapustiš nam dom kar, predkar poznaš svoj dom. Le pojdi! Veren bomkar vsekdar sem bil in bom !
Anton Medved.
Anton Medved: Trtje in povrtje.
737
Ni še dolgo, ko smo o Robbu kaj malo vedeli, a megle izginjajo in poteze iz Rob-bovega življenja se  prikazujejo vedno jas-
meščani", str. 227) meni, da je bila trgovska zadružna hiša z njenima patronoma, ki sta tudi patrona proti kužnim boleznim. — Kipe hrani sedaj zadnji lastnik Robbove hiše, g. Ludovik Tschada, ki nam je drage volje prepustil fotografijo svoje nekdanje hiše v porabo. —
neje. Prijazni čitatelj naj nam oprosti, če mu nismo ponudili popolnoma jasne slike; tolažimo se, da se je prepričal vsaj o dobri volji, čeprav nismo ustregli vsem njegovim zahtevam. Veselilo bi nas, ko bi uprav te vrstice kaj pripomogle, da se Robbovo delovanje še bolj pojasni in da pridemo kdaj do celotne slike tega brezdvomno zanimivega moža in prvega kiparja naše dežele.
az primorec, ti zamorec, mračno se ne glejva!
Potnika na eni ladji dobro se imejva!
Vi zamorci, vi ste strastni, mi primorci mirni,
nerazburljivi, nenagli in zato preširni.
Ti s težavo mnogo gleviš
jezik iz Evrope, obor belih zob premikaš
kot vreteno stope.
Lahko ume, kdor te sliši, čuvstva do dežele,
v kteri prve so besede ti v uho zvenele.
Trtje in povrtje.
48.
Nas pa skrb je vedno manjša
rodnega jezika. Skoro se učili bomo
v šolah volapiika.
Blaženi otrok narave!
Naš je greh naglavni, da smo silno nenaravni,
toda silno — ,nravni'.
Mi poljubljamo   po ,bukvah'
kvečjemu trihipno, a besede in poklone
mečemo razsipno.
Blagor mu, kdor pri nas dela nič očito, vse prikrito,
kdor razume govoriti
nič naravnost, vse   zavito !
More matter, with less art. (Shakesp. Haml. II. 2.)
Kakošna razlika torej
večno loči naju po telesu in po duši,
času in po kraju!
Vendar, mio caro moro, nič ne boj se mene!
V vaše proste, tople kraje ah, kako me žene!
Bliže k meni se pomakni,
prosto mi govori! Sladka noč ugaša v dalji,
svit večerni zori.
Glej, navzdol gredo mornarji,
pljuskajo valovi — daj pošteno mi desnico,
moj prijatelj novi!
Heu mihi! Žalostna brozga pojmov nejasnih na sveti! Tudi človeka brez mozga mora že jeza prevzeti. Dober spomin — učenost, to sta si pojma enaka.
49.
Kurtoazija — krepost, delo naporno je — tlaka. Verske resnice so — vraže, vsaka neslanost — princip, kdor nas — pošteno — nalaže, storil je dober dovtip . . . Vsaka je spretnost — umetnost. Muza, kaj praviš, uboga!
Veš, kaj je tvoja naloga? Zbujati sladno prijetnost -Jasno kraljestvo idej straži kitajska nam stena . Falb preroški, povej: kaka še bodo vremena?
Anton Medved.
Dom in Svet" 1902, št. 12.
47