Stefan Barbarič
Filozofska fakulteta Zadar
KO SE BO OGLASILA ZLATA PTICA...
o madžarskih prepevih slovenskih ljudskih pesmi*
Avgust Pavel je bil prepolna osebnost, da bi ga bilo mogoče obseči mimogrede, v okvirih tega ali onega strokovnega zanimanja. Odprt stvarem in pojavom je v misli in v delu izražal svoje razmerje do sveta kot pesnik, kot jezikoslovec in etnolog, kot kulturni organizator in vzgojitelj. Ob njegovem duhovnem izročilu se nam dogaja kot sicer ob srečanjih z miselnostjo pomembnih tvorcev: kakor je ta dediščina na eni strani bogata in neizčrpna, tako je na drugi oplajajoča, prevzema ne le s širino vidikov, marveč še v večji meri z živostjo in toplino utripanja.
Madžarska publicistika je posvetila Pavlovemu delovanju lepo število prikazov, obravnav in spominskih člankov, je — povedano na kratko — priznala njegovemu delu »nadčasoven« pomen. V primeri z njimi je na Slovenskem kulturni pomen našega uglednega rojaka sorazmerno slabo poznan; glavna težava je pač, ker je Pavel pisal pretežno v madžarščini, ki je za razmere pri nas žal še zmerom neka eksotična zanimivost, hkrati pa — povejmo naravnost — naše osrednje zanimanje za kulturo in književnost le poredkoma zmore malo pozornejši pogled na dogajanja na obrobju ali onkraj meja svoje pokrajine. Naše današnje poznanje spisov in pomena Avgusta Pavla temelji ponajveč na študijah Vilka Novaka, ki je že od začetka 30-ih let dalje vztrajno in prizadevno opozarjal slovensko kulturno javnost na delovanje szombathelyskega profesorja in publicista. Njegovi skrbi in kulturnopolitičnemu razumevanju Pomurske založbe gre priznanje, da smo v seznanjanju s Pavlovim opusom storili korak naprej s tem, da smo dobili dvojezično izdajo 22 slovenskih ljudskih pesmi, opremljeno z zgodovinsko-folklorističnim komentarjem in s celostranskimi ilustracijami (L. Pandur). Gotovo je knjiga Pavlovih prepevov značilnih vzorcev naše ljudske epike sama po sebi razveseljiv in širše pozornosti vreden kulturni dogodek. To že zategadelj, ker pomeni počastitev spomina in majhno oddolžitev kulturnoposredniškemu delovanju Avgusta Pavla, ki je tja do smrti
• Slovenske ljudske pesmi. Szloven nepdalok. V madžarski jezik prevedel Avgust Pavel. Uredil^ uvod in opombe napisal Vilko Novak. M. Sobota, 1967.
175
v januarju 1946 požrtvovalneje in dosledneje ko kdo poprej ali pozneje gradil mostove k zbližanju in boljšemu sporazumevanju med sosednima narodima. V razmerah, ki so bile temu delu vse prej ko naklonjene, je s prevajanjem, informacijo in s študijami obračal Madžarom poglede na dotlej pri njih komaj znano, da ne rečemo, neznano kulturo njihovega maloštevilnega jugozahodnega mejaša.
Da so Pavlove zamisli rodile sad, smo se lahko prepričali na lastne oči, ko smo se ob slavistični ekskurziji tistega popoldne v lanskem avgustu ustavili v središču Pavlovega delovanja, v županijskem glavnem mestu Szombathelyu. Ni tu mesto, da bi navajal primere za to, kako močna, tako rekoč neizbrisna sled je ostala za skromnim kulturnim delavcem slovenskega rodu v zahodnomadžar-skem mestu, katerega v naši deželi le redki poznajo pobliže, večidel morda iz prekmurske kulturne zgodovine. Ime človeka, ki se ni nikoli poganjal za zunanjimi priznanji in počastitvami, marveč se je dan za dnevom razdajal in se izčrpal v drobni, zvesti službi imperativu človečanskega napredka, je postalo danes simbol naporov, ki jih poraja želja po slovensko-madžarskem sodelovanju. Kdo se dandanes še spomni mogočnih veljakov, ki so Pavlu metali polena pod noge! Med nepozabne spomine prištevam prizor, ko je stopil pred spominsko ploščo v tihi ulici Pavlov učenec dr. Kiss Gyula, danes profesor pedagoške akademije v istem mestu. Navezujoč na simboliko kralja Matjaža ¦— rešitelja, je govornik z zaneseno besedo obudil Pavlov mit »zlate ptice«, ki pri nas v tej obliki ni znan. Vedeti je treba, da je pesnik Pavel, zrasel v modernističnem ozračju adyjevske lirike, dal »zlati ptici« specifično aktualno vrednost, ki je nemalo oddaljena od prvotne, folkloristične.
Stoletne slovenske ljudske pripovedke prerokujejo, da bo takrat, ko se bo oglasila nad planino bajeslovna zlata ptica, iz notranjščine gore Pece planil izpred zmagovite črne vojske Kralj Matjaž. Prav gotovo bo tedaj Kralj Matjaž prinesel odrešitev in resnico ne le Slovencem in Jugoslovanom, marveč tudi lastnemu ljudstvu, Madžarom, da se bodo v bratski slogi za vse večne čase pomirili kujajoči se sosedje. Dobronamerni ljudje — na tej strani in onkraj — z zadržanim dihom že oddavnaj čakamo na glas čarobne zlate ptice (1940).
Zlata ptica? Od kod Pavlu ta simbol? Velja se ustaviti ob tem simbolu, ker slikovito ponazarja, kako se v Pavlu nerazdružno spajata in prepajata znanstvenik in pesnik, dognanje in podoba. Stroga znanstvena metodologija bi po logiki razumske spoznavnosti lahko podvomila o zanesljivosti takega, na videz bipolarnega zrenja stvari, toda kaj ni mogoče mimo spoznanja, da pogosto še tako striktna znanstvena analiza ne pelje do konca poti in se v naše eksplikacije, hočemo ali nočemo, nemalokdaj vmešavajo iracionalni momenti. Kar se Kralja Matjaža tiče, vemo, da je ta kompleks vprašanj pritegoval Pavla vse od začetka do konca njegove znanstvene poti. Že kot mlad študent na budimpeštanski fakulteti je ob preučevanju vzporednic Orfejevega motiva v južnoslovanskem ljudskem pesništvu zadel na Vrazovega Godca pred peklom in je začrtal pot prenosa starinskega ljudskega izročila iz Tracije do Srednje Evrope. K matjaževski temi se je Pavel ponovno s posebno ljubeznijo vračal, nazadnje jo je podal ob svojem poznem, žal prepoznem nastopu na szegedski južnoslovanski katedri. Vendar bi bilo v temelju zgrešeno mišljenje, da je bila Pavlu matjaževsko-hunjadijevska tematika izbran predmet samega akademskega zanimanja. Pavel se je tolikanj predano in zavzeto posvečal izbrani temi in
176
se z njo zaposloval vse življenje tudi zato, ker mu je na področju ljudske kulture prinašala preštevilne dokaze o sorodnosti in povezanosti duhovnih tokov na madžarsko-južnoslovanskem kulturnozgodovinskem terenu. Menim, da je pri izboru matjaževske tematike delovalo v njem še nekaj prvinskega, nagonsko pogojenega. Zato se ni omejeval na samo ljudsko pesništvo, temveč je segal za vsem, kar je iz tega v zvezi z Matjažem prešlo kot literarna snov v umetno književnost, zato je prevajal Cankarja (Potepuha Maika in Kralja Matjaža ter črtico iz Podob iz sanj) in Zupančičevo pesem. Z drugimi besedami: ljudski mit in književna ustvarjalnost mu izvirata iz istega duha, književni simboli se mu nujno nadograjujejo na ljudska izročila, katerih dragocenost je v tem, da so v njih nakopičena spoznanja mnogih rodov.
Ključ do popolnejše razlage Pavlovega zanimanja za matjaževsko snov bi lahko iskali v njegovi poeziji, ki nam razodeva ustvarjalca od njegove najbolj intimne in najbolj pristne strani. Kakor je mogoče povzeti iz pesmi Naša mati je pripovedovala na robu gozda (Anyänk meselt az erdöszelen, v prvi pesniški zbirki Vak völgy ölen igy zsolozmäzok, 1933), je starodavna ljudska izročila pesniku vsadilo v zavest materino pripovedovanje tam nekje v zgodnji mladosti. Pesnik evocira v pesmi, ki se mu je utrgala iz duše ob vznožju Pece nekaj dni pred odkritjem med vojno izgubljenega Pirnatovega doprsnega kipa Kralja Matjaža, sliko iz mladosti: bilo jih je devet otrok, ki so zasanjani ob materini pripovedi, zbrani na robu gozda, poraslem z materino dušico, »prežali« na prihod Kralja Matjaža. Za našo obravnavo je omembe vredno, da pesnik v pesmi na dveh mestih omenja »zlato ptico«, najprej v spremni besedi, sklice-vaje se na slovensko ljudsko verovanje o »zlati ptici« kot znanilki prihoda Kralja Matjaža, in v drugem delu, ubranem na elegično noto neizpolnljivosti mladostnih pričakovanj. Ta del je trpek, v disonanci s prvim: pesnik je tega leta (1932) našel na starem mestu le mater, sedečo na mahovnatem panju starega hrasta, družina se je razkropila, iz materine tožbe je mogel razumeti, »da se Kralj Matjaž nikoli ne bo prebudil, ker so nekje ustrelili ali ujeli z jekleno vrvico iz sna budečo zlato ptico.« (Zaradi celotnega vtisa pesmi bodi omenjeno, da je sklepni akord jenkovsko ubran na motiv večno žive narave, ki ni podrejena zakonu človeškega minevanja.)
Ko sem se razgledoval za motivom »zlate ptice« v znanstvenih zapisih matjaževskih zgodb, sem bil pravzaprav presenečen, ker sem pričakoval, da je pogostejši. Med več ko 80 variantami, kar sta jih objavila in obdelala Ivan Grafenauer in Milko Matičetov, sem ga zasledil v samo enem zapisu, to je v Freuensfeldovem iz ormoške okolice (Pravljice o kralji Matjaži, št. 1; Kres, 1884; Pri Grafenauerju št. 4).
O novih pomenih, ki jih v starodavne mitične snovi vnašajo različna obdobja, je v zvezi z matjaževsko tematiko spregovoril Matičetov (v oceni Gra-fenauerjeve monografije. Slovenski etnograf VI/VII, 1953-54). »Njihov čar se najbrž skriva v tem, da vsaki dobi nekaj povedo, da vsaka doba v njih nekaj najde, nekaj pa odloži kot dediščino za prihodnje rodove.« Itd. Pisec ocene pri tem opozarja tudi na umetniške poustvaritve in se ustavlja pri matjaževski temi kot oporišču za določen »kulturnopolitični ideal.« Primeri takega kulturno-političnega prenosa so pogosti po 1. 1848, značilen je Majarjev politično poan-tirani pristavek k objavi folklornega izročila v Sloveniji 1848 (obj. Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, 208 si.). Speransova in partizanska
m
književna aplikacija teme Kralja Matjaža v družbenopolitičnem smislu je široko poznana. Upoštevaje širši kompleks prenosa matjaževskega motiva, nam postane jasno, da je Pavlova »zlata ptica« dete njegove poetizacijske izraznosti, simbol, ki na področju sosedskih kulturnih zvez lahko napolnjuje stvari s popolnejšo vsebino.
Ni naša naloga na široko razpravljati, koliko je Avgust Pavel prodrl v znanstveno folklorno problematiko. Po tem, kar so v zadnjih dvajsetih letih prinesle na področju matjaževske folkloristične problematike slovenske in slovaške znanstvene raziskave, je težko pričakovati, da bi v gradivu iz njegove ostaline bilo mogoče najti posebnih novosti. Vilko Novak obžaluje, da Pavel ni poznal razprave Zenona Kuzelje, ki je, kot vemo, Ivanu Grafenauerju služila že v začetku raziskovanja kot važno napotilo. V zapisu Avgust Pavel in slovensko ljudsko pesništvo (Narodno stvaralaštvo-Folklor, Beograd, 1965) poudarja Novak, da je Pavel ostal pesniški posrednik našega izročila sosedom, ki so dali ime našemu junaku«, in »da njegova prva študija dokazuje, da bi mogel pozneje, ako bi mu bilo na voljo vse slovensko gradivo, ustvariti pomembno primerjalno delo . . .« Očitno je, da pri pretehtavanju vrednosti Pavlovega obravnavanja hunjadijevsko-matjaževske tematike težišče ni na izvirnosti folklo-rističnih dognanj, marveč na kulturnozgodovinski razlagi in na popularizaciji pri sosednem narodu, ki ga te snovi posebej zanimajo. Ce je točno, da niti Hunjadi niti Matija Korvin nista vnela madžarske ljudske pesmi (Fiala Endre, A Hunyadiak a delszlav mondakban, Kalangya, 1944, 3. št.), potem je tem bolj zanimivo, da je Sibinjanin Janko (z drugimi »Ugričiči«) dobil v južnoslovanskem ljudskem pesništvu tako pomembno mesto in je npr. pri Kačiču Miošiću po njem naslovljeno pet pesmi. Koliko je Kralj Matjaž prisoten pri Slovencih, začenši od Nicolettijeve notice preko Devovega tekstnega vrivka o »kralju Matjažu« v prevodu Denisove pesmi, preko Schneiderjevega Ulrika, motivične variante Smrti Kralja Matjaža, Vodnika in Prešernove omembe matjaževskih pesmi v Glosi itd., ni potrebno na tem mestu posebej poudarjati. Skratka, z opozarjanjem na hunjadijevsko-matjaževske snovi je Pavel lahko dokazal Madžarom, da so zveze jugoslovanske, posebej še slovenske kulture z madžarsko mnogo tesnejše, kot je na splošno znano. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da je Kralju Matjažu, »prelepemu ogrskemu kraljicu«, dal ime Matija Korvin, sin Janoša Hunjadija, Celjanom sovražne rodbine tekmecev na budimskem dvoru, brat tistega Ladislava, ki je bil kriv umora Ulrika II. in je zato tudi sam izgubil glavo. Z drugimi besedami povedano: dramatični dogodki, ki jih je doživljalo ali o njih slišalo slovensko ljudstvo v 2. polovici XV. st. in v XVI. st., so ustvarili epsko atmosfero, v kateri je lahko konkretna zgodovinska osebnost prevzela legendarne poteze.
Se en moment je določal Pavlov odnos do študija folklorističnih in drugih narodopisnih snovi. »Z globoko korenino sem zrasel z zemljo,« je Pavel izrazil na nekem mestu v prvi pesniški zbirki prvobitne izvire svojih ustvarjalnih navdihov. To, kar velja za njegovo pesništvo, se očitno kaže tudi v njegovem povezanem zanimanju za jezikoslovje in narodopis. Kako mu je bilo to dvoje neločljivo, je očitno že iz tega, da je svoji fonetiki cankovskega narečja (1909) dodal 15 zapisov ljudskih pesmi. Ljudstvo hrani najuniverzalnejše in najtraj-nejše vrednote, zato je treba te zaklade zbirati, jih preučevati in se vanje po-
178
glabljati; tako je vabil izobražence 1. 1936 v svoji reviji k zbiranju ljudskega izročila.
Ko se oziramo na knjižico prepevov slovenskih ljudskih pesmi, delujejo pri našem vrednotenju širša merila, kot je sam vidik prenašanja besedil. Pavel je v svoji ustvarjalni volji združeval nagnjenja pesnika, znanstvenika in kulturnega posrednika. Hotel je, da bi stara ljudska epika* izzvala v kulturnem okolju soseda mejaša živo pozornost, si prizadeval, da bi zazvenela v tujeje-zičnem prenosu enakovredno. Zeleč, da se slovenska epika prenese v obliki, ki: naj bo čim bolj ustrezna madžarskemu ljudskemu izražanju, si je dovoljeval različna stilistična preoblikovanja (143: galambom, rözsäm za ljubca, ljuba), razširjal po lastnem občutku vrstice (Marko in Turki, 91 v 125), rimo po madžarski šegi nadomeščal z asonanco, vendar skrbno pazil, da je zadel najvažnejše: ritem. Seveda je mogoče ugotavljati razlike v izbrušenosti prepevov, vendar je očitno, da je Pavel pri prepesenjevanju zasledoval prej pesniške kot folkloristične cilje, tj. da so mu ljudske pesmi predstavljale predvsem pesniške vzorce. Morebiti je zato tako zelo uspel prevod Prešernove Lepe Vide:
Lepa Vida je pri morji stala Tam na prodi si plenice prala, Črn zamore po sivem morji pride, Barko vstavi, praša lepe Vide:
Črn zamore ji reče ino pravi: »Ce doma jim dobro ni, žerjavi Se čez morje vzdignejo; ti z mano Pojdi, srčno si ozdravit rano.
Lepa Vida a tenger vizeben pelenkakat mosogatott eppen. Fekete mor arra vitorlazott, bärkäjäröl kötödve mökäzott:
»Tengeren tül szäll a darvek nepe, kihüUt feszket üj honnal cserelve. Gyere velem te is idegenbe, hol irt talalsz sajogö sebedre!
Poznavalec madžarščine bi lahko ugotovil, da Pavlova prepesnitev predstavlja pesniško vrednoto prvega reda. Pavlova Lepa Vida bo poleg številnih njegovih prevodov lahko služila kot primer vsem prihodnjim prevajalcem, kako je treba pesniške tekste pesniško prevajati.
Naposled, a zelo na kratko, naj spregovorim še nekaj o kulturnem posredništvu. To zato, ker marsikdo dandanašnji živi v prepričanju, da to v času razvitih komunikacijskih stikov deluje samo po sebi po pravilih nekake operativne tehnike.
Ne moremo in nočemo zanikati vrednosti organiziranih oblik kulturnega posredništva, a ne smemo jih absolutizirati. Boljše možnosti stikov same po sebi še ne vodijo h kulturnemu zbliževanju, same po sebi še ne zagotavljajo vzajemnega bogatenja med kulturami. Kultura ni tržiščno blago, in je le posredno odvisna od ekonomskih zakonov povpraševanja in ponudbe. Zato je kulturno posredništvo v svojem bistvu zavestno vodeni vsebinski proces, saj na tem področju sodobni menedžerski postopki lahko kaj kmalu izpričajo svojo nezadostnost in brezuspešnost.*
* Ločitev ljudske epike od lirike je praktično pogojena; vemo, da se v pesmih lirski in epski elementi prepletajo in zlivajo. Epske v izvirnem pomenu so pesmi o bojih in junakih. Pavlov izbor obsega nekaj pesmi, ki kljub fabulativni osnovi izražajo občutja (Rodbina), izrazito lirski sta Ljubi konja jaše, Jaz pa pojdem. Zadnji, ljudski popevki, dodaja v prepevu dva verza, subjektivno obarvano kot slovo od rojstne vasi.
• Primerjaj bibliografije v budipeštanski reviji Studia Slavica; po Pavlu je prenehalo na Madžarskem sleherno sistematično spremljanje slovenske književnosti in kulture sploh. Morda se v zadnjem času nekaj obrača na bolje?
179
Posebej je nujno poudarjati, kakšna je funkcija kulturnega posredništva pri majhnih narodih. Pogosto opažamo, da onkraj narodnostne meje komaj kdo še kaj ve o nas, se pravi o nas kot kulturni enoti sredi Evrope. Povsod učinkujejo kvantitetna merjenja, čeprav, kot vemo, je na duhovnem področju številnost vse prej ko odločilno merilo. O tem je svoje dni v polemiki z Adamičevim stališčem razpravljal Josip Vidmar, pred kratkim pa je kipar Vanja Radauš poudaril, kar velja v enaki meri za nas: »Ne glede na vplive mora to, kar je kakovostno v narodni kulturi, ostati, četudi pripada majhni in revni deželi. Prej ali slej bo taka kulturna vsebina ovrednotena in bo začela delovati zunaj meja. To je samo dokaz, da ne glede na to, ali je dežela velika ali majhna, mora po svoje prispevati k svetovni kulturi. Kultura lahko že kot mentalnost oplemeniti druge kulture.« Itd. (Vjesnik, 1. 6. 1968.)
V luči teh spoznanj je Pavlovo kulturno posredništvo slovenskega ljudskega in umetniškega pesništva kulturna vrednota izrednega pomena. Ožarjeno s pesniško vizijo presega drobni prakticizem, v katerega nas peha poslovni stil sodobne civilizacije, in odpira perspektive sporazumevanja ljudi preko pokrajinskih in narodnostnih meja.
Bibliografska pripomba. Med lastnimi starimi zapisi sem našel verjetno prvi madžarski prispevek k slovenski matjaževski tematiki. To je Prem Jözsef, Mätyäs kiräly a krainai nepkölteszetben (Kralj Matjaž v kranjskem ljudskem pesništvu). Objavljeno v spominskem zborniku Mätyäs kiräly emlekkonyv, Bp 1902, 236. str.