112. številka. Ljubljana, četrtek 16. maja. XI. leto, 1878.
SLOVENSKI NAROD.
(Uhaja vsak dan, tsviomsi pune« .'.oljko in 4 nove po psasnioih, ter velja po po i ti preienian aa avatro-ogorske deiele sa celo leto !•> gld., ta pol lota H ^ld.t
II ee'rt leta 4 gld. — Za Ljubljano bres poiiljanja na dom «a oelo leto 13 gld., ..* tetrt leta 3 srlo. 30 kr., sa en meaoo 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje na om .-!<• računa 10 kr. aa meaoo, 30 kr. .•«. čo-.rt leta. — Za tuje deiele toliko već, kolikor poštnina iinaia. — Za gospodu uf itolje na ljmUkih Šolah in ,a dijak o velja aniftana oena in flioor: Z» Ljubljano sa eetrt leta 2 gld. 50 kr., po poiti prejeman ta četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plaćujo od detiristopne poiit-vvate 6 kr., te ae osnamlo enkrat tiska, 5 ??r. će ae dvakrat in 4 kr. če ae tri- alt večkrat tiska. Dopisi naj bo ^vole tr^nkLrali. — Rokopisi se ne vrafoijo. — Uredništvo je v Ljnbljani v Prano Kolmanovej hiši t*, 3 „glodališka stolba". Opravniitvo, na katero waj ae blagovolijo pošiljati na»o*ni."e, l-^klMnacije, oansniia, i j. administrativno reči, je v „Naredni tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Iz državnega zbora.
Z Dunaja 14. maja. [Izv. dop.] Dvakrat na en dau propasti se svojimi predlogi v najimenitnejših vprašanjih, je tudi sa finančnega ministra preveč, da si je vajen na hudo opozicijo. Spravni odbor (Ausgleiehs-aussehuds) je z 21 proti 19 glasom sklenil, da ne privoli vladnim nasvetom, o katerih sta se naša in ogerska vlada bili zjedinili, zlasti kar zadeva vprašanje čolnih povrnitev. Fo vladnih sklepih bi mi namreč na leto 3 do 4 milijone gold. več imeli plačati za skupne ■troške, nego dozdaj. Sploh je cela sprava taka, da so pač navidezno Magjari se udali, plačati pa bi morala naša polovica. Tačas so tudi voditelji levice, Herbst, Giskra itd. v nasprotji vladi, pa vendar nij upati, da bi zbornica, kadar pride do glasovanja, se trdno držala in pritrdila spravnemu odboru. Računa ne, da v zbornici dobi vlada vsaj 30 glasov večine kljubu opoziciji Herbst-ovej, in sprava j« potem gotova zopet za deset let.
Tudi v drugem imenitnem vprašanji v pokritji kredita 60 milijonov goldinarjev, katere je delegacija Andraspyju privolila, je finančni minister siuoč v budgetnem odboru podlegel. Ta odbor je namreč z veliko večino sklenil, da se dotična postava tako dolgo ne vzame v posvetovanje, dokler nijso delegacije na novo sklicane ter iz ust Andrassvja ne po-izvedo, kaj namerava mož počenjati s temi 60 milijoni gold. Temu predlogu bode tudi zbornica pritrdila, ker bo v odboru celo nekateri najzveBtejši vladni privrženci za njega glasovali.
Vsak finančni minister bi po takih sklepih pobral svoja kopita in šel v dobro zasluženi pokoj. Naš ostane, vsaj  mu miga, ako res
Leon Br\.-ssy.
(Povest, poslovonil Pr. Kr.) Sedmi m tj sto ]>< ></ht p je. (Dal.,e.)
Vsi okolo stoječi so se čudili. „Karnar nij daleč od vile na obrežje dospel, in se misli gotovo Karle polastiti, uko nij uže storil. Ne gubite časa. Oborožite se in odvežite čolne iu na pomoč, hitro!" Lejtenant Strato je takoj dal odveslatl in sennor Marino je hotel, da je tako krepak kakor Brossv, ali ta ga je zavrnil, da jo bolje, ako ostane pri lejtenantu Strato in varuje šalupo. „Le pustite to," reče Marino, n takoj mi bo bolje, le neka slabost me je Obšla. Idi Palo, ne smeva nobenega trenotka zamuditi!" Skočil je po teh besedah V čoln in 1'alo za njim. „Še nekaj predno greste," reče lejtenant Strato,  „znabiti da
dožene spravo, najkomotnejša in najlepša služba, kar si jo mora človek misliti, da postane predsednik najvišjega računskega dvora z 20.000 gold. letne plače brez dela in odgovornosti.
Kje je poštenost?
i.
„Kaj mužu jo poštenomu taku Na Iren, kakor blagor svojih?14 Schiller.
S—c. Kdo omikani mej nami nij bral ali v originalu ali v slovenskej prestavi Scbillerje-vega krasnega umotvora : Viljem Teli, one pre lepe pesni domoljubja! Pač se ne bode z lahka izobražen človek m šel, katerega nijso Ating-hausnove besede povzdigovale:
„Nutogni kropko — prirojeno vex, Okleni so predrago domovine, Povesti v blagor Brco jej in dušo. Tu ima korenine tvoja mo8,u---
kojega nij Derta, ženska Berta, plemenita tujka svojimi besedami:
„Srce mi pok:« zarad stisk v nebd Vpijočih, ki trpi jih vašo ljudstvo"; otc.
spominjala na njegovo dolžnost, če je nemara videl, da njegovo ljudstvo na blazinah ne leži! Naravni nagon je d o m o 1 j u b j e, io bolno mora biti dušno življenje onega Človeka, ki se veseli, namesto da bi Atinghausnovo jezo delil, če ta reče: Verblendeter, vom eitlen Glanz veifllhrter, verachte dein Geburts-land! —
So mej posameznimi narodi taki ljudje, ali redki so, in boje se belega dne. A jeden narod, mali naš slovenski narod je tako nesrečen, da mej njim ta duševna bolezen, to gnjijoče domoljubje smelo svetu svoje gnjile barve kaže. „Verachte dein Geburtsland" je
bode hudobnež, vide, da ga preganjate, hotel | vam po morji uiti. Hočem tedaj obrežje ua-tanko opazovati in ako bom prepričan, da bode po tej poti uiti mislil, spustim raketo in to bode znamenje, da se povrnete. Razumete?" — „Da, da!" — „Ko raketo vgle date vedite, da vas tukaj potrebujemo in pridite kakor hitro vam je mogoče nazaj. No zabite!" S to zapovedjo je spustil Čoln v vodo in zapovedal mornarjem urno veslati. „0 moj otrok, — ljuba moja izgubljena hči l" vsklikne sennor Marino z obupajoeim glasom padši na površje in žalostno za čolnom gledavši, „ali nam bo snidenje ta trenotek prepovedano, ko smo si tako blizu. Od žalosti moram umreti!" — „Moč, ljubi moj," ga tolaži Strato, „no dvomim, da bodemo imeli kmalu ničemeruika, če se mu je tudi posrečilo z vašo hčerko ubežati. Upajmo in ne obupati."
Hitrejše kakor katerikrat je dospel čoln na obrežje in vsi so skočili na suho. Bisernik
parola jedne vrste slovenskih renegatov in brez vse sramožljivosti nam pravijo v uvodnih člankih in dopisih, govorih in druži h činih: glej slovensko rodno nam ljudstvo, tako zlo te zaničujemo, da akceptiramo navedene besede kot svoje geslo!
Jeden teh človekov se je 2. maja t. 1. v ljubljanskem „Tagblattu" oglasil, kritikovajoč moj članek v „Slovenskem Narodu" : „ Materinega jezika vlada nikdar nij zatirala".
On pravi, — da njegove glavne stranke izvzamem —: da je celo v redu, če poštni uradnik recepise na Slovenskem na nemško tiskanoj strani izpolnjuje; potem, da ljudstvo želi, da se v ljudskej šoli nemški uči, („An-bahnung eines Verstiindnisses der deutschen Kultursprache"); dalje: „was die Beamten be-tntVt, so dlhfte das Volk selbst niclit so emp-findlich sein, wie „Narod11 fiir die Form, die Spracbe der amtlichen Mittheilungen, son-dern es diirfte ilini mehr an der Sache ge-legen sein, es sueht zunlichst sein Recht und nicht Bloveuische StilUbungen". (Več neumnosti v pur stavkih povedati, ne more nobeden norec kake norišnice). Dalje v debelosti: „was niltzt es, dem Bauer slovenische Bescbeide zu geben, vvenu er nicht lesen kanu, was, dem Volksschullehrer den Gebrauch des Deutschen zu verbieten, wenn er desselben bei den, ilber formellen Sprachunterricht hinausgehenden Ge« genstanden wie Naturlehre udgl. nicht entbeh-ren kann?"
Ali naj še več citiram! Bede menda dosti. Ljubi bralec, če si še nijsi nikdar predstavljal težav slovenskega žurnalista, v tem hipu stori to. Glej takemu butlju moram odgovarjati! Za božjo voljo, prosim Vas, vi matadori „ nemške" stranke v Ljubljani, dobite vendar boljše
je hitel proti svojej h ši tik obrežja in vsi so mu sledili. „To pot, prijatelji" vsklikne on, „bi nam bila Karla gotovo nasproti prišla, ko bi bila tu." V trenotku skoči ženska, žalostno vskliknivši iz vrta. „Oh, moj Bog, ali si ti ljubi brat. Nijs^m vedela kdo da je!" vsklikne Jola, oklenivši se bratu okrog vratu. „ M oker si, kje si bil V Karla je izgiuila — Karnar jo je odpeljal. Klicala sem jo uže, pa je ne morem nikjer najti. Šla je tebe iskat." Od-dahnivSa se je povedala prijateljem Vse, kje je Karlo zadnič videla in kar vedela je od uje. Vsi so bili začuden1.
Ne mbre »e popisati strah, ki jo Bi .yja navdal, čuvši to strašno novico. „Satan se je nje polastil, in morebiti dospemo prepozno k Djenej rešitvi. O ljuba, ljuba Karla!" Pa nij dolgo tugoval. Poslal je nekaj mož poleg obrežja, kjer je Karnar Karlo srečal, sani pa je letel v vas, v katerej so ribiči in čolnarji stanovali in si nabere celo tropo hrabrih ko-
žunarlistične moči, ki bodo vaš renegatski stališ vsaj nekaj z boljšo solist iko zastopali. Prizanesite našemu žolču, ki se napolnjuje, če človek take bedarije brati dobi! Nij mogoče tu mirne besede za označenje t a c e g a duševnega reveža najti 1 Ne vem, kdo je ta članek pisal, ali — trezen — je prav čudno misleč človek.
Kenegatskega stališča no morejo naj Že-nijalniši ljudje zagovarjati, ker vso zgodovino narodov imajo proti sebi. Zdrava pamet jim očita pri vsakej hoji nespametnost in jako lina eonstika mora biti, da more le količkaj spretnega povedati, in vi matadori ljubljanskega butlja, vi vsi vkup ne zamorete tacega. Opu slite to delo, blamirate se in nič druzega. Iz norišnice ubeglo misel vam je zagovarjati se .slabotnimi  močmi.   —   Povejte odkrito: mi zaničujemo slovensko ljudstvo, mi ga hočemo kolikor je v naših slabih  močeh zavirati v njegovem naravnem razvoji. Mi hočemo, recite, da se slovenski otrok v ljudskej šoli z nemščino kolikor mogoče ubija, in če tudi potem doma vse pozabi, kaj nam tega mar; z zdravimi, domačimi možgani je v šolo šel, nevednež, b par nemškimi cunjami prihaja iz nje, to jo dobro. Mi terjamo, recite, da se Slovencu na svojej zemlji vbo tuje, nemški uraduje; sicer je to ogromno neumno, ali razvoj slovenskega naroda je Btern nekaj zaviran, skratka, na tla znjo, s to našo rodno slovensko maso, tu doli se peni mogočna Adrija in: „deutsch bil zur Adrija", je naše glasilo. Sij v tem, da nečemo pripravljati odkritim vUirjem pot pruskemu meču do Adrije, si ne smemo po narodnjaci h očitati dati, v nekojih razmerah je dobro, da je tudi renegat odkritosrčen, in  zakaj smo neki postroščuki ono nemške misije, ki kraje do Adrije kod dedšino Nemštva smatra ! — čfemn Soma ljubljanski butolj!   Ti pod krinko, da našo težnje  pobijaš, naše težnje, ki v tem temeljijo: razvoj naroda je le mogoč, a k o h o d i n a p o d 1 a g i domačega idijomn, razvojna podlagi tujega jezika jo neumnost, — vendar le povedati hočeš, da so vaše težnje: ponemčiti, iu če tone, za virati Slovence v razvoji in jih tako preparirati za gnoj vesolnemu Nemštvu. — Ker ne maram še zdaj pobijati gori navedenih Tagblat tovih mislij, h orem denes le to stran „Tug blattovega" članka v pošte v vzeti, po kateivj nam Tagblattovcc kaže, kako zelo mu jo všeča vsa naša rova. Tedaj vi o d o b r u j e t o, da so pri nas vse nemški uraduje. To se na znanje vzame. Vi o d o bruje to, da so v našli
ljudskih šolah nemški podučuje. Dobro, slovenski patrijot iz Tagblattove šole! Srce vam vriska, če pogledate na našo še malo literaturo, ČeS: revice, saj nemate dosti, de late in skoro nič nijste skup spravili. Sata nično vam je veselje, če vidite, da naš kmet brati ne znal
Z malopridnežem veseljem konstatirate, da Matica slovenska nič kaj velieega ne spravi na dan, skratka: vsa reva, ki naše ljudstvo obdaje, vsa duševna sužnost, ki ga na kladi drži, vho najgrše trpinčenje Blovonskega rodnega vam ljudstva — vam je povod veselja. V roko ploskate pri pogledovanju mladega človeka — naroda, ki si ubog boljše stalo priboriti želi. Toplo v roke sežete onemu, ki temu mladiču poleno pod noge zažene.
Ali fej! — taki ljudje hote ae zvati: možje — patrijoti! Ne, renegati vi, no sk runi te svetega imena patri jota; česte ule po večini zbrani neumneži naroda našega, ali tudi neumosti jo prepovedano po-blatiti to, kar drugi narodi sveto imajo!
Naša mladež Be uči grško, rimljanske zgodovine in onih src-3 k patrijotizmu pozdigova-jočih činov teh zgodovin; — ne deteriorirajte teh čutov, no spridite toga pojma, povsod in tudi pri nas o večini svetega imena: dom o ljubje! Odkrito recite: mi zaničujemo svoj slovenski ro 1. Nemci ne moremo biti, pošteni slovenski domoljubi, niti liberalni, niti kleri kalni nečemo biti, renogati smo, recite, in propast rodnega nam ljudstva jo naš smoter. In pozna vas lahko vsak, in vsak vas ve ceniti! Ne izgubite zraven ničesar, ker podpora, ki vas kvišku drži, vam ituk tudi odkritosrčnim no manjku; ali storili ste vsaj toliko, da so ne bo reklo : na Slovenskem se od necih ljudij Dežmanovccv pojm patriotizma tako definira: patrijot je kdor s v o j e ljudstvo zaničuje, kdor Ka zaviri v naravnem svojom razvoji, patrijot je, kojim reva njegova ljudstva veselje dela itd.; da se ne bo reklo skratka mej tujci: Slovenci so prav depravirano ljudstvo!
„Muss da nicht was faul sein", končuje moj replikator. Da, ali ta gnjusljiva gnjiloba v organizmu slovenskega ljudstva ste vi, in če se bo kdo pošten domoljub kdo sramoval biti slovensko krvi, potem ste Vi tega krivi, Vi sto slovensko ime spravili ob kredit!
dejanje mladega I liidela, in se jako simpatično za cesarja Vilhelma piše. Dunajska uradna „VViener Abendpost" izraža svoje „veselje, rfa brezdušni čin nij škodoval niti življenju niti zdravju nj. veličanstva."
Iz Peterburga pravi telegram: Vse rusko novinstvo govori o napadu na cesarja Vilhelma v nač:nu zanj jako simpatičnem.
Angleški „Times" pa pravi: Mi le občni čut vseh slojev angličanskega prebivalstva izrekamo, ako srčno čestitamo cesarju in nemškemu narodu po povodu njegovo srečne rešitve iz velike opasnosti. Mi cenimo nagne-nje Nemcev do njih monarha, ki je njim z j e-d i nj en j e osnoval. Nemški cesar je živ simbol narodnega prizadevanja, ki ga je znal zadovoljiti. V zdanjoj krizi bi bila smrt cesar« jeva velik političen dogodek, katerega nasledki bi se komaj pretirati dali. Vpliv cesarjev na vprašanja, ki zdaj Evropo gibljejo, bil je zmirom velik in se bode prej povečal nego pomanjšal.
Kakor je bilo precej od kraja misliti, sumničijo in dolže uže delavske stranke, socijalne demokrate, da so oni mornlični sokrivci berlinskega atentata, in nemški „libe-ralci" kriče, da imajo socijalni demokrati preveč svobode. Vendai je menda to napačno, ker Be vidi dozdaj iz vsega preiskava-nja, da je Ilodel sam za sebe delal. Ravno tako, kakor je bilo pred nekaj časom krivično, zarad Kulmanovega napada na Rismarka dolžiti sokrivde klerikalno stranko, tiko je pretirano zdaj, delavce obdolževati, da bo sokrivi zarad svojih naukov. Vank nauk, slabo razumljen ali pretiran, more škodo delati, zarad tega se pa ne sme krivda enega na vso stranko zvaliti.
0 napadu na nemškega cesarja.
Napad   na   cesarja  Vilhelma   je vsega sveta noviuam bil povod za članku, v kateri! se soglasno zaničevanje izreka zoper blazno
Bosensko vprašanje.
O avstrijskem z a s e d e n j i Rosne in Hercegovine piše se z Dunaja londonskemu oficijoznemu časopisu „ Mastem IJudget", v katerem Reust včasi Angleže podučava, da 80 v vladnih dunajskih krogih vedno o tej stvari premišljuje, ter pravi dopisnik: »Avstrijska bode Bkoro gotovo prisiljena korak storiti, kateremu se je vedno hotela izogibati, — prisiljena vsled novega reda na iztoku, katerega je zadnja vojska provzročila. Niti avtonomija, niti obstanek turške vlade v lt osni in Hercegovini, če tudi bi se ta vlada oholjšala, ne zngotovljajo tudi za Časnega miru ne v teh deželah. Zopet bi pa bilo nevarno za Avstrijsko ako bi se ti deželi združili se Srbijo
renjakov. Okna in vrata so se na njegov klic odpirala in ribiči, kutere je poklical, zbirali bo se okrog njega.   „Prinosite vaše puško in Bamokrese, ali kakoršno koli orožje semkaj/' je  klical,   „važna dolžnost nam zapoveduje. Karnar je Karlo Moratinovo vjel in se jo polastil, hitimo, da jo rešimo!"   Ta novica je ribiče zelo vznemirila.   Kar donelo jo kletvic in zarotovanj zoper hudobneža.   „Smrt hudodelcu!" upil jo   Kavetuno in kmalu so je ta klic ponavljal iz ust mož, žena in otrok. „Obesiti ga, to je še predobro za tacega,  ki si upa Karlo, tacega angedja žaliti!" —„Sledite mi prijatelji!" reče naš junak in gre proti Jliši,   najprej   se  moramo  dobro razdeliti in gotov načrt narediti." Ko se je s Palom povrnil je dola izpoznala v njem onega moža, katerega je skušala iz luknje v gozdu rešiti. Tudi on jo je takoj izpoznal.   Ko je BrOBBV svoje ljudi razdeljeval, govorila sta naša nova
znanca mej soboj. „Jako me veseli vas zopet videti," sklene Palo svoj govor, „in upam, da bodeva boljša prijatelja, ko bomo enkrat ne-Brečo, koja nas jo zadela, mnščevali. To je vse, lepa deklica, kar vam morem povedati, doki r uijsmo naše dolžnosti kot možje izpolnili, pa nijsem vas pozabil." Jola odvrne, da jo zelo veseli, da je rešen in upa, da bo on veliko v Karlino rešitev pripomogel.
Le malo trenotkov sta so vidila, pa zadostovali so ti, jih za zmirom tesneje zvezati. „No, Palo," reče naš junak, „ midva greva s temi ljudmi v Karnarjevo hišo. Saj je tako trdno zidana, kakor kaka trdnjava, mogoče, da je Karnar Ija svojo jetnico vlekel. Podi varna sestra mej tem Časom in ostani pri prijateljih, da se ti kaj neljubega ne pripeti!" Poljubil jo je in srčno objel, pa zapustil na čelu Bvojik p rijateljev hišo in se napotil proti Karuarju.
(hrntiUtjutu poijhtrjf.
V tem trenotku, ko je Karnar Karlo silil, mu slediti tja, kjer jih Moratin čaka, in ko so mu je deklica na vso moči ustavljala, čujeta stopinje. Zmirom bližje so prišli koraki, katere je Karnar spoznal od obrežja som. „Znabiti jo jeden vaših prijateljev," reče ma-lovrednež zanimljivo, „nko jo, so ga hitro znebim. Pa mislim, da je jeden mojih ljudij." lhlo jO tako.
Ko jo z jedno roko Karlo za ramo zgrabil, z drugo pa puško napol, je priletel Moratin. „<) Karnar, ali sto vir"' reče sr strahom, „jaz sem komaj u^el". Karnar in Karla spoznata Moratina. „Jo-li res V" je bil odgovor pajdaša, „kaj se jo zgodilo in kje je čoln?-* — „Vse vam hočem povedati," odgovori Moratin, ko je zopet sapo dobil, „ko sem v čolnu vas čakal, zagledam naenkrat pred soboj čoln
ali Črno goro; vsemu se lahko izogne, ako Avstrija zasede It osno in Hercegovino Sicer bi v tem slučaji imela Avstrija dokaj stroškov, a ker mora uže ona voliti, voliti mora to, kar jej bode vsnj jedenkrat koristilo in Avstrija je jedina v stanji, red nnrediti v Bosni in Hercegovini. Potem bi pa bilo jej tudi mogoče begunce v njihovo domovino poslati, kar zdaj lehke vesti ne moro storiti.'
Tako bode nazadnje vendar do tega prišlo, kar so precej od kraja pravi avstrijski patrijot je zahtevali, kateri se ustavljajo, da bi naša monarhija bila le vozal Nem št v a. Kajti mi smo uverjeni, da kadar Bosno zasedemo, budemo jo tu ii obdržali. Z obdržano Bosno pak je dnalističnej sistemi odklenkalo.
Politični razgled
Notranje «!«'*,«'l«*.
V Ljubljani 15. maja. O Rtanji  notranjih  stvarij   poročamo v dunajskem dopisu, uvrstenem na prvem mestu tega lista.
V O0dt*dtKr€fM ^rinu'tt je minister Tisza 14 t. m. oglasil ho v debati o pokritji (10 milijonnega kredita in dejal, da ne če onih p o s a ni e z. n o s t i j v san-štefanskem miru naštevati, ki nijso v soglasji z interesi naše monarhije, le toliko more on določno povedati, da se pogoji, ki se ne dajo z interesi monarhije v sklad spraviti, ravno tako nahajajo v vzhodnjem delu Polgnrije, kakor v zapadnem. Vlada nij nikoli (?) nameravala s kako okupacijo ali zaseden jem v zapadnem delu Balkana temu priglasovati, kar bi se v vzhodu Bilkana zgoditi moglo. Vlada še dan dennšnji želi, da se na kongresu stvari rešijo in jo pripravljena, če so to ne posreči, v s p o ni z u m 11 e u j i z onimi velevlastmi postopati, ki enake namere glede orijenta imajo. Minister trdi, da so glasovi o spremstvu bo-aenskih beguncev domov po avstrijskej vojski napačni. Minister vnanjih z»dev so o teh re •čeli s Turčijo dogovarja, da bode, če mogoče, svo;e naredbo v sporazumljenji s Turčijo storil, na noben način pa ne kaj podjel, kar bi protivno bilo. — Vlada ve, da so v Itumuniji zbirajo ruske vojske, a misli, da ne v sovražnem namenu za monarhijo. Na vsak slučaj pa bodo potreba moie monarhijo zoper iznenadojanja zavarovati. Jutri se debata na dalj uje.
VituiiJ«' driaie.
Iz Itn m u ni/v so poroča v „Pol. Corr.", da jo položenjo prav kritično. Zhornica je glasovala za 4 milijone za dopolnitev vojsko. No neha se agitirati proti Rusom.
Iz Berlina so javlja v „I). Ztg.", da je vspeh misije grofa &ittu»lavvfj** v Peter«
iz šalupo. V njem jo bilo kaci h deset mož, ki so name streljali!" — „Jaz nijsem čul ni-kakoršnega strela," odgovori Karnar. — „Jnz no vem, kako vi to imenujete," odvrne Mora-tin, „kroglo so mi žvižgalo okrog ušes, in po neizmernem trudu se mi jo posrečilo na obrežje dospeti in ubežati." —. „ln čoln v" vpraša Karnar. — „("lolu so gotovo k šalupi odpeljali, ali pa so ondi in čakajo, da pojdeva v nastavljeno zunjko." Karnar se jo zelo razsrdil, slišavŠi to novico. „Sedaj j-j naš beg uničen. Jaz sem grešil. Ne bi imel biti tak neumnež, in ne čolnu t m pustiti. Imela bi eno miljo dalje odjadrati." — Se le zdaj zupnzj Moratin Karlo in mrmra nekaj „o vesolji", da jo vidi. »Upam, da nij si preveč ostrašena zavoljo nenavadno hitrega oilho.lu," jej reče bo gun, „rad bi te srečno storil. Karnar misli da bodemo drugje bolje in laglje živeli, za'o hočemo drugam iti." — Mej tem, ko je Moratin to besede izgovoril, je opazoval Karnar šalupo.   „Vidim, du je velik nemir na ladij i,
burgu dozdai ugoden, Pač je to, kar angleška vlada glede Bolgarije in njenega odtiska od morja, teško sprejemljivo, vender glede Besa-rahije in Batuma bi baie ruska vlada pripu stila govoriti s soboj. Kongres se skoraj gotovo snide.
Na #V«t»ro#*ff*m Rtare stranke po polno razpadajo. ()rleanisti pristopajo k republikancem, bonapartisti se topo kot sneg in zdaj še legitimisti olnadajo od svoje zastave. — človek bi se mogel tega novega veseliti, ko bi Orambettovci v vnnnjej politiki tako na „Btara" angleška in krivična pota ne vlekli.
Tudi v sintoriki se širi komunizem. Iz Filadellije se poroča, da se komunisti v San Francisco, St. Louis. ('incinnati, Chieago, Novem Jorku in v pennsvlvanskih premoških krajih pripravljajo na upor proti bogatinom; strah je velik in policaji so po vseh mestih pripravljeni. Komunisti se v mnozih krajih vadijo v orožji in misli se, da se bode upor pričel v San Frančišku, kjer so komunisti najbolje organizovani.
Dopisi.
Iz i»OMtoJii*lt4»i?ti okrajn 14.
maja. |Izviren dopis.) „Slovenski Narod" rad prinaša dopise o šolskih stvareh, vedoč, da je narodna šola steber in pogoj narodnega razvoja; zato naj mi bo dovoljeno, da spregovorim denes o nekej stvari, ki mi je uže dolgo pri srcu. Lota 187o uže menili smo se učitelji pri okrnjnej šo'skej konferenci v Postojni, da si hočemo ustanoviti za naš šolski okraj samostalno učiteljsko društvo. Takrat je bil voljen začasni odbor, da naj osnuje pravila temu društvu, in naj jih predloži visokej vladi v potrjenje. Izvoljeni narodni učitelji bo brzo storili, kar jim je bila dolžnost, in slavna c. kr. deželna vlada je blagovolila potrditi pravila nameravanega društva. No, mislil som si, zdaj smo dobri, ker tudi visoka vlada pri-poznava za dobro, da se duševno zjedinimo učitelji imenovanega Šolskega okraja. Pa glejte no, kako sem se varal! Še zdaj, ko pišemo uže 1878. leto, to prekoristno društvo nij pričelo svoje delavnosti. In kdo je tega kriv v — Nekateri mlačni in zaspani učitelji sami, ki jim za napredek v duhu časa nij kaj mar, in torej dremljejo in spe spanje malomarnosti. Vsaj jaz tako sodim. Kajti, ko je lansko leto gosp. (i. pri okrnjnej učiteljskoj konferenci v Postojni zbranim učiteljem povedal, da je vi soka 0. kr. deželna vlada blagovolila potrditi pravila, ki so se jej predložila o nameravanem učiteljskem društvu za šolski okraj Postojna,
vendar Be je moralo kaj izvedeti. Nekaj je uže od vašo zgodbe resničnega," reče Karnar. — „Besnično, sennor Karnar!" reče Moratin jezno, „to, kar sem vam povedal, je gola resnica, akoravno mislite, da je lehko neverjetno . . . ." — „No bova se pričkala o tem," mu pade Karnar v besedo, „ako me vse ne goljufa, bodeva morala jako varno ravnati. Ravno jadra čoln proti obrežju." — Moratin vsklikne ves obupan: »Ker nam je beg po vodi uničen, morava skusiti po suhem." — „Moja ladija mora vendar priti prodno bodo Bolnce izšlo," reče Karnar, „saj jo uže dva ilni čakam!" — „Kuj morava narediti, da nase zasledovale uaičiva." — „Skriti so morava, dokler ne pri le ladija, in potem to deželo zapustiti.u - .,Kum se pa hočeva skriti V Ali je kak kraj, kjer bi nas morebiti ne našli?" — „()j, veliko jih je, prav gotovo jeden ali dva. Tedaj bodite brez skrbi. Le meno se držite in bodite srčni in vso bo šlo dobro.   Naša  prva naloga je, deklico od tu
in ko je on potem navzočne učitelje izpodbu-jal in vabil, da naj se vpišejo v to prekoristno društvo, kaj pravite, koliko se jih je podpisalo od :$S pričujočih učiteljev, da hočejo biti udje temu društvu? — l.r>, reci: petnajst!! Sicer ne more, in tudi ne bode nihče nikogar ■silil« da naj bode ul tega ali onega društv«. Pa toliko smem reči, da učitelj, ki se odte-cuje tako blage j nameri, kakor so učiteljska društva, ne umeje sedanjega časa, ko se vse giblje, vse zboruje. Tak učitelj ali ne pozna, ali pa noče poznati, kako važna so učiteljska društva. Nij me volja naštevati tukaj koristi, ki dohaja učiteljem od tacih društev, kajti, kdor bere šolske liste, mu je to itak znano, samo to bi rad vprašal ono gospode, ki ovirajo, da ne more oživeti na^o društvo, kaj bodo izg.ibili s tem, ako pristopijo k našemu društvu. „Nič izgubiti, vse dobiti," bi bo smolo tukaj reči. So mar bojite kakovih stroškov? Zopet prazen strah! Denar, ki so izda za duševno izobražen jo, nij zavržen, ampak donaSa obilo obrestij. — Torej vi, gg. kolegi, ki ste storili, da naše društvo ne more na dan, spreobrnite se, prvi do zadnjega vpiši se v to društvo. Popravite, kar sto zamudili! Bliža se ravno zopet čas, da so bomo zbrali k na-vadnej letnej skupščini. Veste kaj, vi drugi, ki kaj vplivate na te znspanco, podrezajte, podrezajte malo, da se prebudi, kar še spi. Bi mar ne bilo za nas vso skupaj nečastno in sramotno, da hi zarad malomarnosti nekaterih no moglo se oživeti društvo, čegar pravila nam je slavna vlada uže potrdila! Bi ne bilo žalostno in sramotno, ako bi se o nas reklo, da ni j smo zmožni, da si osnujemo okrajno učiteljsko društvo! Upam, da bodo tudi oni s nami, ki dosedaj nijso vedli, ali na levo, ali na desno. Dolujmo „viribus unitis" za omiko nase mladine, po knterej upamo doživeti mile jo dobe za naš mili narod!
■K !»»«»>.«h«» 15. maja. [Izv. dopis.] Moj dopis je bil krivo razumljen, če so vrli slovenski Janezi 17. polka hudi nanj. Jaz nijsem hotel nikogar žaliti, najmenj pa slovensko vojnike. Jaz sem le hotel konstatirati, da vojaki sploh imajo zdaj tako pogosto in hude marše, da jih mnogo zboli. Druzegs nič no.. .
Predvčerajšnji mesečni „semenj" so jo še precej dobro obnesol; popoludne se jo plesa-Žcljna mladina v.iila pod milim nebom v prostoj naravi.
spraviti, predno more pomoči klicati." — „Gotovo, gotovo!" reče Moratin, katerega je to obupno stanjo popolnem zdivjalo, „morava jo zveza*', jej usta zamašiti, in vse storiti, kar bi pomagalo, da molči!" Izdal ae je. Karla je zdaj popolnem spoznala, da nij njegova hči. „Ničemernik!" vsklikne, trudivši se, iz rok Karnarja iztrgati se, „pa vaša hudobnost vama ne bo uie pomagala, dan povračila se bliža." — „Mi nočemo tukaj tega protro-sovati," opomni Karnar, „mi moramo dohiti, idite!" Karla so nij branila, ali vpila je, upajoča, tla bodo ljudje, katere je Moratin videl, temu sledili in jo rešili. Pa zastonj, tre no tek obupaoja je prišel. Žalostno zaječi in hoče Kuruarju ubežati, on pa jo drži Z jedno roko, z drugo pa jej tišči usta, da se ne moro ganiti. „Privežito joj kako ruto ali kar si bodi okolo ust," zapove Moratiuu. Ta, bled in od straha trepetajoč, izpolni zapoved.
(Dalju priti.)
Pretečena leta so bile tudi pri nas letine slabe; tudi vina je bilo malo. Vsled splošnjih slabil) letin pa so kmetje skoro obupali. Od raznih krajev so torej slišijo glasovi, da kmetje obupujejo, prodajno svoja imetja in se podpisujejo za — Ameriko. Nit ne pomaga jih pregovarjati: „da le domovina je mili kraj — kjer se, če tudi borno — pa zadovoljno živi." Druzega jim tedaj ne moremo red nego: Sretno pot in daj vam l>og boljšo osodo!
Letošnja letina kaže dozđaj izvrstno. X:i-3etek je nadepoln. Posebno &adje in trta ima zaroda, kolikor se ga skoraj ne pomni. Ilog daj, da bi „zlati majnik"  minol brez slane!
V zadnjem dopisu omenjena javna ljudska veselica pod milim nebom bode baje 16. junija, ko bode uarava če bolj v praz ničnej rož noj obleki.
Č. gg. slovenskim volilcem celjskega volilnega okraja!
V nedeljo 26. maja t, 1. ob i/a 3. uri popoludne se snide v Zavri v dvorani gosp. J. Ilaiizciibichlirja volilni sllOtl, h kateremu uljudno vabimo vse slovenske volilce celjskega volilnega okraja za deželni in državni zbor,
J)r,      Vošiijafc, <1rž. poslanec, na l)iw<tji. Dr. 1<\ JJomlnh-uš, v Maribom. Ur. -/. Serncc, v Velji.
Domače stvari.
— (Požigalka.) Pred porotniki v Ljub Ijani je stala 13, t. m. 25 let stara Tereza Eisenbuhn, rojena v Trstu, izrejena v Studencu pod Ljubljano, zarad požiganja. Ona je bila namreč 12. febr. zapalila streho Matija Cibra iz Dobra vire, vsled česar je cela koča zgorela in je škodo nad 300 gld. Toženka prizna da je to storila in sicer zato, da bi V zapor prišla, ker nij imela od česa živeti. Obsojena je bila na šest let teške ječe in vsak meBec en po t.
i — (1'rve črešnje) so nam Vipavke na prodaj prinesle.
— (Požar.) Piše se nam: Ogenj je nastal 13. t. m. zvečer ob Vi 10. uro v hiši it. 28 v Podmotniku v ljubljanskem okraji. Pogorela je hiša, pod in hlev. Bilo je nalašč zažgano. Ali se bode hudodelstvo dokazalo ali ne, to je vprašanje. Lastnina tega posestva je zamotana. V poldrugem letu so bili na njem itirje lastniki. Vse kupčije ho se vršile Bkoro brez denarja. Po gorele c jo zaprt zaradi ponarejevanja šestič. Njega hčere ljubi je zaprt zaradi tatvino.
— (železnica iz Trsta v Vipavo in Ajdovščino) je uže več časa v mislih in projektih. Tržaški nemški list ta nasvet zopet pogreva in pripoveduje, da bo je v Trstu naredila družba, ki hoče to železnico delati kakor brž celi potrebni kapital dobi. Cela proga bi bila v ozkih kolovozih in (17 kilometrov dolga. Stala bi 1.478.340 goldinarjev.
— (Z Vrha pri sv. treh kraljih) v okraji Idrijskem se nam pi^e: Prepirov ia pobojev se dandenes ne manjka. Tudi na našem, malo znanem hribu žali bog ne vlada vedno mir. Prvo nedeljo po Velikej noči je bil pri nas BDOd. Pri prepiru ki je nastal, je nek fant druzega pod noge ustrelil. Pretočeno nedeljo pa se je zopet vnela puljava mej domačimi fanti. In tu je bil jeden do mrtvega stepen. Drugemu je bila roka zlomljena in ta jo neki onega tudi ubil. Sodnija ga je uže
zaprla. Kedaj bo pač zacvetel mir po vsem milem nam Slovenskem V — /.ito in sadje nam lepo kaže.
— (Ponarejeni denarji.) V Borovnici je bil pred M. dnevi nezaan mož, ki je ponujal ponarejene bankovce na prodaj. Sto-take je ponujal za iO gld. pravega denarja. Predno bo ga mogli prijeti, bil je odšel proti i Notranjim (iuricam iu ga dozdaj nijso zasledili. Neznanec je kacih 30 let star, srednje velikosti, ima Črne brke in brado in je polu-mestno oblečen bil, ter je govoril slovenščino v kraškem dijalektu, pravi tiralno pismo.
— (V Ptuju) izhaja, kakor smo uže poročali, nemški tednik „Pettauer \Yocben-blatt". Jedva je doživel 14 številk, a uže je bil enkrat konfisciran, da Bi je ustavo veren in nuniSk.
— (V Celji) so se 13. t. m. tudi zopet začele sodnijske obravnave pred porotniki, ki bodo trajale do 21. t. m.
Tujci.
14. maja:
Evropa i Hirsch iz Trsta.
r*n Hlvaa i Schnmz iz Dunaja. — Blasich iz Gradca. — grof PnČe iz Ponovi ca. — pl. Malic iz Gorico. — fierkovitz tz Dunaja.
Pri Mali«! s Schvvari iz biinaja. — Brod iz Trsta. — Ovin ii Gorenjskega. — Bauibergor, Schle-singer iz Dunaja.
Pekarija.
V Hmarji tik dohnjske ceste in farne cerkve s» daje pokanja v najem, taista se tudi lehko /i štacuno porabi. Opomni so, da od Ljubljane do Nt. Vida nobene pukarijo nij. Več" o tem so izve v Š m a rji st. Ji. (16J—1)
frinr «t-mt-
v Ljubljani 15. maja t L Pfonioa hektoliter 9 gld. 2u kr,;  — res 6 gld. 18  kr.; — ječmen 6 g)d. 63 kr.; — ovos 3 gld. 2j kr.; — ajda 5 gld. 85 kr.; — proad (J gld. 18 kr.
— koron 6 gold. 20 kr.; krompir  10O kilogramov
5 gld. 69 kr.; — fižol hektolitor 10 gl. 50 kr.; mani:, kilogram — gl. 91 kr.; — mast — gld. 82 kr; -ipeii irifon — gl, 70 kr.; — Špeli povojen — gl. 74 kr.
— jajce po 1*/, kr.; — mleka liter 7 kr.; — govedu me kilogram 54 ar.; — taleinino 52 kr.; — svinjam me*o 70 kr.; — aena 100 kilogramov 1 gld. 87 kr.
— slame 1 gold. 78 kr.; — drva trda 4 a. v. uieiru>
6 gold. — kr.; — mehka 4 gid. — kr.
Dunajska borza 1&< maja.
(Izvirno tolograficno poročilu.;
Enotni dri. dolg v bankovcih   . 1)1 Kld- Hl) kl
Enotni dri. dolg v srebru    ,   . M m W »
Zlata roma....... ?l „ 5o „
IbtiO dri, posojilo..... 113 „ — ,
Akcije narodne banke .   .   ,   , SOL „ — ,
areditne akcije...... «11 w 90 J
London........ 121 „ 5.) „
NapoL.......   . * » 73 •
0. kr. cekini....... 5 „ 73 ,
drebro ......... 10& » 40 ,
Državne marke...... 69 m 95 ■
kije b1 ovenskega in nemškega jezika zmožen, tor je pred jednim letom izučil eo trgovine z mešanim blagom (Hpezerei- umi Schtiittvvaaron) *cli novo Mluabo precej naniopitl. Ima dobra spričevala in priporočijo, a telesno je nioČan in zdrav. Službo je voljan aprejoti pod priprostimi pogoji.
Ponudoe naj so izvide poslati pod naslovom: „D. B. 6." poste restante Zagreb.     U^l—3)
Elegantna
spomladanska obleka
IN gol«l.
spomladanska zgornja suknja 155 gold.
T t ti »te
spomladanske hlače
5 golti.
in v primerji najfinejše obleke za gospode in dečke; po najnižje j ceni Obleke za Otroke od dveh let naprej.
Spalne suknje
za gospode in gospe priporoča
■ir«»J;t*ltl mojnter,
v Ljubljani, slonove ulice štev. 11, v Luknianovej hiši.
S4F"~ Vnanje naročbe se proti j>o-izetju vrno izvrne in nejrristojjio brez ugovora nazaj vzame. (m_12)
vzajemno-zavarovalno društvo v Libercu (Reichenberg in Bohmen).
Uljiutiio naznanjamo, <la biiio 2ii voJvoUm.vo Kmiij.ko
Glavni zastop
hč sedežem v Ljubljani ustanovili iu n vodjo izvolili t;ospod»
Igrri-a-ci3a, T7"a.lor^.tIr^_6lč-3i,
lilsuc^a |>on4's(iiil.ii v l.jiil»lj»ui.
Liberec (lleiohenberg iu llohuiun), 1. marca La<8.
Ita v nate/ jstvo.
Glede na gornjo uu^nanilo, kakor tudi glede na to, da ho bodo zavarovanja pri mrtii pod najugodnejšimi pogoji sklepala, ter da bodo moju posubna «krb, p. n. stranko vsoHtranuko ladovoljiti, — hi dovoljujem »lavno občiiidtvo na meni izročeni glavni zastop prav posebno opozoriti, ter k obiiuej udeležbi vabili.
,<»mi4-«»i-«li_i«i*,~ zavaruje proti Škodi  pO ognji  na po.Hlopjib, premakljivih rečeh in poljtklh prldeiklb, kakor tudi na S|0V6Šk0 /.ivljenjo v različnih pninorljejib.
Ponudba /.a sprejom zastopniitva, kakor tudi ponudite za zavarovanja »o sprejemajo v mojej pisamii »V« l*el ra T.'t, kjer se tudi pojasnila broz-pladno dobivajo.                                  Odličnim spoštovanjem
Ignacij % aleutlučlč9
hišni posestnik.
V Ljubljani, 1. marca 1878. (140—2)
i
Izd&telj m uredniic Jouip Jurčič.
Laulmua in tiok „Narodne tiskarne*.