155 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 908(497.451Ig)"1952/1961" Prejeto: 27. 8. 2020 Jelka Piškurić dr., znanstvena sodelavka, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI–1000 Ljubljana E-pošta: jelka.piskuric@scnr.si ORCID: 0000-0002-2202-7330 Ig od leta 1952 do ustanovitve Občine Ljubljana Vič-Rudnik* IZVLEČEK Prispevek obravnava razvoj vasi Ig med letoma 1952 in 1961. Razmeroma kratko obdobje je prineslo kar nekaj upravnih sprememb, od samostojne občine do vključitve v občino Ljubljana Vič-Rudnik. Najprej so predstavljeni nosilci lokalne oblasti in gospodarski razvoj kraja. Ig se je razvijal počasi, kljub željam po industrializaciji so bili prebivalci še vedno v veliki meri odvisni od kmetijstva. Večje podjetje je bilo Kovinska industrija Ig, obrt in trgovina sta bili slabše razviti. Skromnim finančnim sredstvom je sledil tudi počasen razvoj infrastrukture, največja želja je bila modernizacija vodovoda. Na koncu so opisani še razvoj šolstva in zdravstvene oskrbe ter vsakdanje življenje prebivalcev. Slednje je ostajalo skromno vsaj do sredine petdesetih let, večje spremembe v načinu življenja in standar- du so prišle ob prelomu desetletja. KLJUČNE BESEDE Ig, 1952–1961, socializem, upravne spremembe, lokalna oblast, gospodarski razvoj, infrastruktura, šolstvo, zdravstvo, vsakdanje življenje ABSTRACT IG FROM 1952 TO THE ESTABLISHMENT OF THE MUNICIPALITY OF LJUBLJANA VIČ–RUDNIK The article discusses the development of the village of Ig between 1952 and 1961. The relatively short period brought about quite a number of administrative changes, from Ig being an independent municipality to its incorpo- ration into the Municipality Ljubljana Vič–Rudnik. The author first presents the holders of local authority and the local economic development. Ig developed slowly, and despite the aspirations to industrialisation, the inhabitants still largely depended on agriculture. The only major enterprise was the metals industry company (Kovinska industrija Ig), whereas crafts and trade were poorly developed. Modest financial funds resulted in the sluggish development of infrastructure and the biggest desire among the local population was to modernise the water main. Lastly, the article also describes the development of education and healthcare, as well as the local everyday life. The latter remained modest until at least the mid-1950s. Major changes in lifestyle and living standard only occurred at the turn of the decade. KEY WORDS Ig, 1952–1961, socialism, administrative changes, local government, economic development, infrastructure, education, healthcare, everyday life * Raziskovalni program št. P6-0380 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega pro- računa. 156 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Uvod V kratkem obdobju, ki ga obravnava prispevek, je Ig doživel več upravnih sprememb. Veliko število krajevnih ljudskih odborov (KLO) je pomenilo ovi- ro v razvoju, zato so jih ob koncu štiridesetih let 20. stoletja začeli postopoma združevati. Aprila 1952 so bila odpravljena še okrožja. Tako je najnižja upravna enota postala občina, novi nosilec oblasti pa občin- ski ljudski odbor (ObLO).1 Občina Ig je nastala iz nekdanjih KLO Ig, Iška vas, Tomišelj, Golo-Škrilje in Želimlje.2 Bila je med največjimi občinami okraja Ljubljana okolica,3 merila je 11.230,53 hektarja. V njej je leta 1954 živelo 3.372 prebivalcev, 1.612 mo- ških in 1.760 žensk. Kmečko prebivalstvo je predstav- ljalo več kot 90 odstotkov občine, v ostalih panogah je bilo zaposlenih le 221 delavcev in nameščencev.4 1 Več o razvoju Iga do leta 1952 gl. Piškurić, Ig v letih 1945– 1952, str. 307–321. 2 Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Uradni list LRS, št. 11/1952, str. 43, 57. 3 Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 25. 4 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 1. Za primerja- vo: ob ljudskem štetju 31. marca 1953 so v Občini Ig našteli Velik del občine je ležal na območju Ljubljanskega barja ter na rodovitnih peščenih naplavinah ob nje- govem robu, ostalo pa je bil gričevnat in hribovit pre- del. Največjo površino so zavzemali gozdovi, in sicer 5.088 hektarjev, sledili so jim travniki s 3.260 hektar- ji ter njive in vrtovi s 1.849 hektarji. Pašnikov je bilo 410 hektarjev, sadovnjakov 103. Ocenjevali so, da je 176 hektarjev zemlje močvirske in 344 nerodovitne.5 Junija 1955 je na področju lokalne samoupra- ve prišlo do novih sprememb, povezanih z uvedbo komunalnega sistema. Komuna je bila po eni strani zamišljena kot skupnost, ki naj bi zadovoljevala eko- nomske in druge potrebe prebivalcev, po drugi strani pa naj bi najširši krog ljudi pritegnila k neposredne- mu sodelovanju in samoupravljanju.6 Občina Ig se je tokrat priključila občini Ljubljana Rudnik, ki se je s tem razširila na podeželje. Obsegala je katastrske 943 gospodinjstev in skupno 3.419 prebivalcev, od tega 1.629 moških in 1.790 žensk (gl. Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 47). 5 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 4–5; Glasnik I/6, 22. 10. 1954, str. 22. 6 Vilfan, Ljubljana, str. 10–11. Občina Ig na zemljevidu Okraja Ljubljana okolica (Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 9). 157 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 občine Karlovško predmestje, Dobravica, Golo, Gra- dišče, Ig, Iška Loka, Iška vas, Lanišče, Pijava Gorica, Rudnik, Tomišelj, Trnovsko predmestje (del), Vino (del), Vrbljene, Zapotok in Želimlje.7 Proces združe- vanja občin, ki je bil povezan tudi s politično željo po odpravi socialnih in razrednih razlik oziroma razlik med mestom in podeželjem, se je v naslednjih letih nadaljeval. Leta 1959 so občini Ljubljana Rudnik priključili del ukinjene občine Borovnica (katastrske občine Brezovica, Jezero, Kamnik in Preserje),8 leta 1960 pa del ukinjene občine Lašče (katastrske občine Dvorska vas, Krvava Peč, Lužarji, Osolnik, Selo, Tur- jak, Ulaka, Velike Lašče).9 Spremembe so se končale z združitvijo občin Ljubljana Vič in Rudnik ter usta- novitvijo nove, velike občine Ljubljana Vič-Rudnik februarja 1961.10 Lokalna oblast in njeno delovanje Ob ustanovitvi občine Ig leta 1952 je revizijska komisija Okrajnega komiteja Komunistične partije Slovenije (OK KPS) Ljubljana okolica opravila po- litično in gospodarsko analizo območja KLO Ig, ki nam pove marsikaj o politični aktivnosti območja in o njegovem gospodarskem razvoju. A splošno mne- nje revizijske komisije je bilo razmeroma kritično. V njem vidimo predvsem želje partije po večji politični aktivnosti prebivalcev ter vidnejši vlogi članov partije v gospodarskem razvoju Iga in njegove okolice. »Na Igu ne more biti in ni potrebnega zaupanja v KLO tudi iz razloga, da se na Igu vsa leta po osvoboditvi ne pola- ga prav nobene pozornosti za gospodarski dvig. Že sam zunanji izgled vasi je zanemarjen, stavba KLO-ja ne- urejena, v dvorani KLO brez šip in nečistoča, ter odnosi uslužbencev do predsednika zelo familijarni«, so zapi- sali.11 Ocenili so, da je politična situacija najslabša v Iški vasi, nato v krajih Zapotok-Visoko, Golo-Škrilje in Želimlje, na Igu naj bi bila boljša, v Tomišlju pa kar zadovoljiva.12 Občina Ig je imela leta 1952 devet osnovnih par- tijskih organizacij, »ki pa imajo zelo neredno sestanke, ali pa jih sploh nimajo. Tudi članarino neredno pobira- jo. […] Člani osnovnih organizacij so v delu pasivni, sklepe, sprejete na partijskem sestanku nihče ne kontro- lira in zato tudi nihče ne odgovarja za neizvrševanje 7 Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Slo- veniji, Uradni list LRS, št. 24/1955, str. 495. 8 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list LRS, št. 17/1959, str. 143. 9 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list LRS, št. 2/1960, str. 41. 10 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list LRS, št. 3/1961, str. 102. Do nekaterih manjših teritorialnih sprememb je priha- jalo še v naslednjih letih. 11 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Nekatere izjave članov KP na Igu in Iški vasi, str. 1. 12 Prav tam, str. 3. nalog.«13 Očitali so jim še slabo obveščanje o sestan- kih in manjkajoče podatke o članstvu.14 Nekaj čla- nov so nameravali kaznovati, »ker imajo primere, da hodijo v cerkev in dajo krstiti otroke«.15 Posameznim pa so očitali slabo sposobnost, pomanjkanje revo- lucionarnosti in »ideološko šibkost«.16 Po drugi strani so se nekateri člani partije iz Iga in okolice prito- ževali nad nemogočimi razmerami pri opravljanju svojih nalog oziroma reševanju težav. Omenjali so celo posamezne nepravilnosti pri finančnem poslo- vanju delovnih organizacij v družbenem sektorju ter nepravilnosti pri delitvi blaga.17 Njihova mnenja, ki so bila pogosto podprta z obtožbami o nepoštenem ravnanju, osebnih povezavah ali medvojni aktivnosti, pa kažejo predvsem na medsebojna trenja, tako med člani partije kot med prebivalci Iga in sosednjih va- si.18 Sicer pa je osnovna partijska organizacija Ig leta 1952 štela le 38 članov. Tri člane so izključili, ker niso hodili na sestanke, niso plačevali članarine oziroma so hodili v cerkev.19 Okrajna kovinska industrija Ig je imela lastno osnovno partijsko organizacijo, ki je štela 9 članov.20 ObLO Ig je imel predsednika in tajnika, poleg njiju pa je bilo v občinski upravi zaposlenih še nekaj uslužbencev, ki so skrbeli za administracijo, odme- ro in izterjavo davkov, občinski proračun, različne evidence ter gozdni sklad. Na Igu je deloval tudi matičar.21 Najbližja postaja ljudske milice je bila na Škofljici.22 ObLO je imel več teles, med drugim za gospodarstvo, ljudsko zdravstvo in socialno politiko, kulturo in prosveto, prekrške in pritožbe, davke, sta- novanja in komunalne zadeve.23 Zaposleni v občinski upravi so imeli večinoma osnovnošolsko izobrazbo oziroma malo maturo, a le malo časa za strokovno izpopolnjevanje in so se ve- činoma seznanjali s predpisi, »vendar s študijem nismo na tekočem«, je povedal tajnik.24 Kot največjo oviro pri 13 SI ZAL LJU 682, t. e. 3, a. e. 10, Poročilo o pregledu stanja članstva ZK v okraju Ljubljana-okolica, 1952, str. 3. 14 Prav tam. 15 SI ZAL LJU 682, t. e. 3, a. e. 9, Zapisnik sestanka sekretarjev občinskih komitetov KP, 7. 4. 1952, str. 4. 16 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Partijski sestav Občinske- ga komiteta na Igu, str. 1–2. 17 Najverjetneje je mišljena delitev blaga v okviru zagotovljene preskrbe, ki je bila z letom 1953 odpravljena. 18 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Nekatere izjave članov KP na Igu in Iški vasi, str. 1–3. 19 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Poročilo o pregledu član- stva KP v OPO Ig, 9. 4. 1952, str. 1–2. 20 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Politična analiza Okrajne kovinske industrije na Igu, str. 1. 21 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik, 13. 11. 1953, str. 5–6; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 1. redne seje ObLO Ig, 23. 1. 1954, str. 1–4; Zapisnik 3. redne seje ObLO Ig, 11. 4. 1954, str. 1; Zapisnik 4. redne seje ObLO Ig, 8. 5. 1954, str. 1. 22 Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 25. 23 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 3. redne seje ObLO Ig, 2. 2. 1953, str. 2. 24 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 3. redne seje ObLO Ig, 11. 4. 1954, str. 2. 158 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 poslovanju je videl veliko število strank, ki so prihaja- le predvsem zaradi zemljišč, zaostanke pri reševanju administrativnih zadev ter premajhno samostojnost in samoiniciativnost uslužbencev. Občinska uprava je imela največ težav pri urejanju evidence zemljišč splošnega ljudskega premoženja, pri izterjavi davkov, pri kateri je prihajalo do velikih zaostankov, ter pri pravočasnem urejanju komunalne infrastrukture, to je pri posipanju cest in gradnji mostov.25 Ob kon- cu leta 1954 je pisarna ObLO Ig zaposlovala sedem uslužbencev: tajnika, referenta za izvrševanje prora- čuna in investicij, referenta za vodenje davčne evi- dence, administratorja, matičarja, referenta za gozdni sklad, davčnega izterjevalca in kurirja.26 Po združitvi z občino Ljubljana Rudnik je bila občinska uprava v Ljubljani in le še redki domačini so bili člani ObLO Ljubljana Rudnik. S selitvijo smo priča tudi vedno manjšemu številu informacij o ra- zvoju posameznih krajev v občinskih zapisnikih. Za Ig na primer izvemo, da leta 1956 osnovna organi- zacija Zveze komunistov Slovenije (ZKS), kakor se je od leta 1952 imenovala komunistična partija, tam sploh ni delovala. Izpostavili so, »da je Ig važna pol. postojanka« in da je tam »skrajno nemogoča situacija«, kar so želeli popraviti.27 A Boris Jakopin, sekretar organizacije na Igu, je krivdo zavračal. Po njegovem mnenju naj bi bilo težko delati z ljudmi na Igu, ki samo kritizirajo. Povedal je še, da je udeležba na se- stankih slaba in da ne morejo pobrati niti članarine za Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL), odnosi med člani pa naj bi bili neiskreni.28 Med ljud- mi ni bilo zanimanja za delo v partiji, prav tako ni bilo veliko zanimanja za druge družbenopolitične organizacije. Tudi SZDL ni imela vidne vloge, zato so pozvali k partijski koordinaciji njenega dela. Leta 1960 je njeno vodenje prevzel Boris Jakopin, s čimer naj bi njeno delo postalo živahnejše.29 Maja 1960 je bilo na Igu od 1.106 volivcev 571 vključenih v SZDL. Vseh članov ZKS je bilo 60, od tega 22 delavcev, 1 kmet, 29 uslužbencev in 8 ostalih. 36 je bilo moških in 24 žensk. Kovinska industrija Ig je še vedno imela lastno osnovno organizacijo ZKS, ki je imela 21 članov, od tega 18 delavcev in 3 uslužben- ce, 23 je bilo moških, 13 žensk.30 Članstvo osnovnih organizacij je v petdesetih letih naraščalo počasi.31 25 Prav tam. 26 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 18. 27 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 3, Zapisnik seje sekretariata ZKS Ljubljana-Rudnik, 2. 11. 1956, str. 1. 28 Prav tam. 29 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 76, 79. 30 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 1, Poročilo občinskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik na občinski konferenci, 13. 5. 1960, str. 8. 31 Osnovna organizacija Ig pred letom 1940 ni imela članov. Med letoma 1940 in 1945 se jih je pridružilo 15, med letoma 1945 in 1949 21, med letoma 1949 in 1952 9, med letoma 1953 in 1957 6, med letoma 1957 in 1960 pa 9. 38 jih je imelo osnovno izobrazbo, 18 nižjo in 4 srednjo. Tudi osnovna Leta 1960 je bila osnovna organizacija ZKS vzpo- stavljena tudi v Lesnem in kovinolivarskem podjetju Galjevica. Še vedno pa so se na občinski ravni prito- ževali, da je udeležba pri političnem delu premajhna in da so člani ZKS premalo aktivni. Kot slabosti na podeželju so izpostavili, da se ZKS ne more uveljaviti kot glavni politični dejavnik, da nima vpliva na mla- dino ter da izgublja ugled zaradi medsebojnih sporov in osebnih težav, izpostavili pa so tudi razkorak med mlado in staro generacijo komunistov. Prav tako čla- ni niso bili enotni v pogledih na organiziranje kme- tijskih zadrug, »da ne govorimo o vprašanju religije, o nepravilnem odnosu nekaterih organizacij do krajevnih odborov kot organov družb. samoupravljanja«.32 Podobno je o stanju na Igu leta 1960 govoril Jer- nej Omejc, takratni sekretar ZKS na Igu: »V naši or- ganizaciji smo večinoma uslužbenci in gospodinje ter par upokojencev. Že iz samega sestava članstva se vidi, da nimamo pravih prijemov za vključevanje kmetov v naše vrste, jih ne znamo na noben način prepričati, jim ne znamo prikazati potrebo po delu v množičnih organi- zacijah in društvih itd. Sicer pa je vprašanje nas samih, kako in kaj delamo v teh organizacijah. Precej je članov v naši organizaciji, ki sploh nimajo niti ene funkcije v množičnih organizacijah, če jih pa imajo, jih pa ne vr- šijo dobro kot komunisti. Gotovo je, dokler bodo ljudje izven naših vrst videli med komunisti take, ki se med seboj prepirajo in prenašajo stvari v gostinske lokale, ki ne spadajo tja ter se vdajajo pijančevanju in razgrajanju ter drugim nerodnostim, toliko časa ne more imeti naša organizacija v tem pogledu večjega uspeha.«33 SZDL naj bi po njegovem sicer sodelovala pri posameznih akcijah v kraju, kot je pomoč pri zbiranju denarja za gradnjo šole, »ne posveča pa dovolj pažnje ideološki gra- ditvi svojih članov, vključevanje mladih ljudi v to orga- nizacijo«; prav tako ni nudila dovolj pomoči lokalnim organom pri razvoju kraja in gospodarstva.34 Kmetijstvo Kmetijstvo je v petdesetih letih ostajalo glavna gospodarska panoga na Igu in v njegovi okolici, in to kljub želji oblasti, da industrializacijo pripelje tudi na podeželje. Osnovna kmetijska panoga je bilo polje- delstvo. Glavne kulture so bile žitarice, kot so pšeni- ca, ječmen in rž, v manjših količinah pa so pridelovali še oves, koruzo, proso in ajdo. Pridelali so tudi veliko organizacija Kovinska industrija Ig pred letom 1940 ni imela članov ZK. Med letoma 1940 in 1945 sta se pridružila 2, med letoma 1945 in 1949 5, med letoma 1949 in 1952 2, med le- toma 1953 in 1957 12, med letoma 1957 in 1960 pa nobeden. 16 jih je imelo osnovno izobrazbo, 4 nižjo in 1 srednjo (prav tam, str. 10). 32 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik seje komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, 17. 6. 1960, Poročilo tov. Habjan Franca na plenumu občinskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, str. 8. 33 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Poročilo sekretarja osnovne organizacije ZKS terena Ig, 27. 10. 1960, str. 8–9. 34 Prav tam, str. 10. 159 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 krompirja. Ostali posevki so obsegali krmne rastline in povrtnine (korenje, čebula, fižol, zelje). Neposre- dna bližina Ljubljane je prebivalcem omogočala pro- dajo kmetijskih pridelkov v mestu.35 Živinoreja in sadjarstvo nista bila razvita; sadjarstvo zaradi megle in poznih zmrzali, živinoreja pa zaradi slabe krme. Od živali so ljudje redili največ kokoši, sledili so go- vedo in prašiči. Za konjerejo ni bilo velikega zani- manja, prav tako je bilo malo drobnice. Znaten del kmetijstva je predstavljal dohodek iz gozdarskih de- javnosti.36 Obstajale so še druge dopolnilne dejavno- sti. Ena od njih je bila nabiranje in prodaja močvirne trave, ki so jo zvijali v kite in prodajali kot tapetniški material.37 Leta 1952 so bile na območju ObLO Ig tri kme- tijske zadruge (Ig, Golo in Tomišelj) ter pet delovnih zadrug (Brest, Vrbljene, Iška vas, Golo in Zapotok).38 Zanimanje za zadružništvo ni bilo veliko; v enem od partijskih zapisnikov za Ig so celo zapisali: »Pri nas so zadružniki sami razpustili zadrugo in gospodarijo vsak na svojem.«39 Kmetijska zadruga Ig je imela svojo tr- 35 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 7. 36 Prav tam, str. 5–7. 37 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 031-2, Problematično poro- čilo. 38 SI ZAL LJU 682, t. e. 4, a. e. 19, Pregled zadružnega sektorja v občinskem LO Ig pri Lj., 11. 6. 1952. 39 SI ZAL LJU 682, t. e. 3, a. e. 9, Zapisnik sestanka občinskih komitetov, 30. 5. 1952, str. 4. Ni popolnoma jasno, na katero zadrugo se to nanaša, saj so na Igu v prvem povojnem ob- dobju delovale kmetijska zadruga oziroma nabavno prodajna zadruga, obnovitvena zadruga, lesno produktivna zadruga in govino. V začetku desetletja so se bolj kot za odkup poljedelskih izdelkov, kot so bili krompir, seno in mleko, zanimali za odkup lesa.40 Pod okriljem Gozd- nega gospodarstva Ljubljana je obratovala tovarna eteričnih olj.41 Maja 1953 sprejeti zakon o zemljiškem skladu42 je kmetom omejil zemljiške površine na 10 hektarjev obdelovalne zemlje oziroma na 15, če je bila zemlja slabše kakovosti. Presežki so proti odškodnini prešli v zemljiški sklad.43 V začetku leta 1953 je potekala revizija agrarnih interesentov, ki so zemljo pridobili leta 1946. Po novem so zemljo odvzeli tistim, ki so bili zaposleni kot delavci in so bili socialno zavaro- vani, ter tistim, za katere so trdili, da je ne obdelu- jejo ali da so med vojno sodelovali z okupatorjem.44 Prednost pri dodelitvi zemlje so imeli posamezni interesenti, »ki so bili iz NOV zelo zaslužni, ki jim potrošniška zadruga. Leta 1950 je bila zagotovo ukinjena po- trošniška zadruga (SI ZAL LJU 31/7, t. e. 9, a. e. 237, Odjava Potrošniške zadruge Ig, 26. 5. 1950). 40 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 9–12. 41 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Splošna analiza krajevnih gospodarskih podjetij Ig, str. 4. Gozdno gospodarstvo Ljub- ljana je v začetku petdesetih let obsegalo gozdne uprave Bi- stra, Kamnik, Litija, Turjak in Velike Lašče. V njegovi upravi so bili gozdovi v družbeni lasti (gl. Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 33). 42 Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizaci- jam, Uradni list FLRJ, št. 22/1953, str. 205–209. 43 Čepič in Prinčič, Gospodarske spremembe, str. 965. 44 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 117, a. e. 1781, Zapisnik komisije za revizijo agrarnih interesentov, 24. in 25. 2 1953. Pogled na Ig in Ljubljansko barje z Ljubljano in Kamniško-Savinjskimi Alpami v ozadju, 1950 (foto: Tone Mlakar; SI ZAL LJU 342). 160 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 zemlje primanjkuje in so jo ustmeno zaprosili pri članih komisije«.45 Gospodarski svet je imel nalogo pregle- dati, komu bo zemlja dodeljena; predvideni so bili tudi sestanki agrarnih interesentov.46 Posamezniki, ki naj bi jim zemljo odvzeli in dodelili ekonomiji ka- zenskega zavoda na Igu, Kmečki delovni zadrugi Pi- java Gorica in Kmetijskemu posestvu Brest ali ki bi jo izgubili zaradi zidave kmetijske zadruge v »Švaj- gorteljnu«, so bili upravičeni do zamenjave.47 Ostali agrarni interesenti so zemljo dobili v last, le posame- zni so se ji odpovedali.48 Agrarnim interesentom so odločbe izdajali v začetku leta 1954. Tistim, ki jim je bila z arondacijo49 odvzeta zemlja, so namenili nado- mestne parcele. V lasti ObLO Ig so ostale gradbene parcele in parcele, namenjene za zamenjavo prostora za živinske sejme.50 ObLO Ig je izvajal različne naloge, povezane s kmetijstvom, ter skušal pospeševati kmetijsko proiz- vodnjo, predvsem živinorejo.51 Ena od pomembnih akcij je bila »borba« proti koloradskemu hrošču, ki je leta 1952 močno prizadel pridelavo krompirja. Za zatiranje škodljivca so bili načrtovani različni ukrepi, v katere so bili vključeni tako posamezniki kot kme- tijske zadruge, ki naj bi priskrbele zadostno količi- no pesticidov.52 Zatiranje koloradskega hrošča se je nadaljevalo tudi v drugi polovici desetletja.53 ObLO je v skrbi za urejenost jarkov za odvajanje vode na primer prepovedal pašo živine na štradonih, kakor so se lokalno imenovale poljske poti na barjanskem predelu.54 Ko je leta 1956 na Igu potekala živinorej- ska razstava, so zapisali, da je razstava »pokazala, da je osnova za živinorejo podana, vendar bo za dosego večje proizvodnje v živinoreji potrebno še veliko uspe- hov, tako s strani občine, kot s strani zadrug«.55 45 Prav tam, str. 14. 46 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2. 47 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 117, a. e. 1781, Poročilo o delu ko- misije za revizijo agrarnih interesentov, 7. 1. 1953, Zapisnik komisije za revizijo agrarnih interesentov, 24. in 25. 2. 1953, str. 14. 48 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 5. redne seje ObLO Ig, 12. 4. 1953, str. 2. 49 Zaokrožitev zemljišč v enoten kompleks z vključitvijo drugih parcel. To je bilo storjeno na primer za ekonomijo kazenskega zavoda na Igu ter za nekatere zadruge oziroma državna pose- stva. 50 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 1. redne seje ObLO Ig, 23. 1. 1954, str. 5. 51 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2; Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 2. 52 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 6. redne seje ObLO Ig, 10. 5. 1953, str. 1; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 39, Zapisnik zbora volivcev za območje vasi Ig, 21. 5. 1953. 53 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 13. redne seje ObLO Ljub- ljana-Rudnik, 8. 12. 1956, str. 11. 54 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 1; Dostava sejnih zapisnikov, 30. 6. 1953. 55 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 13. redne seje ObLO Ljub- ljana-Rudnik, 8. 12. 1956, str. 4. Čeprav sta se sredi desetletja v skladu z novimi gospodarskimi usmeritvami začela nekoliko spremi- njati pogled na kmetijstvo in idejnopolitični odnos do kmetov,56 se je partija še vedno trudila vključevati kmete v svoje vrste. A pri tem niso bili uspešni, saj so leta 1956 pripomnili, »da so na Igu močni kmetje sovražno razpoloženi, imajo pa vpliv, ker so dobri kme- tovalci – gospodarji, naših ljudi pa ni v zadrugi, manjši bajtarji pa nimajo veljave. V vsaki zadrugi bi moral biti vsaj po eden naših ljudi.«57 Tega leta je imela zadruga na Igu 271 članov. Začela se je intenzivneje ukvarjati z govedorejo, v rodovniku je bilo vpisanih 70 krav dojilj. A podobno kot druge zadruge v okolici se je še vedno ukvarjala predvsem z odkupom kmetijskih pridelkov in s prodajo materiala za kmete, s kmetij- sko pospeševalno dejavnostjo pa le v majhni meri. Na ravni takratne občine Ljubljana Rudnik je bilo takrat v zadruge vključenih 43 odstotkov kmetov.58 Leta 1957 je prišlo do spremembe v organizaciji zadrug – nova oblika je temeljila na kooperaciji, to je na sodelovanju z zasebnimi kmeti. Zadruge naj bi prispevale mehanizacijo, proizvodni material in stro- kovno vodenje, kmetje pa zemljo, inventar in delo. Zadruge so v tej fazi omogočale predvsem ugodnejši nakup semen, umetnih gnojil in zaščitnih sredstev ter najem posojil. Kmetje so poleg tega prek kooperativ- nega razmerja lažje prodali svoje pridelke ali imeli večji dobiček. V kooperativno razmerje z zadrugo je v Sloveniji stopilo 42 odstotkov kmetov.59 Kmetijska zadruga Ig je imela leta 1958 sicer ne- koliko manj članov, 260, a je bila najmočnejša zadru- ga v takratni občini Ljubljana Rudnik, kmetje pa so zanjo pridelovali tudi kot kooperantje. Imela je 18 zaposlenih, upravljala je z majhnim strojnim parkom, ki je obsegal dva traktorja. Kot dodatno panogo je or- ganizirala destiliranje eteričnih olj in gojenje lanu.60 Destilirali so vejevje in storže iglavcev, zaradi sezon- skega značaja te dejavnosti pa so želeli uslužnostno destilirati tudi zelišča, žganje iz sadja, brinovo olje in brinjevec.61 Kljub optimističnim načrtom so že leta 1959 poslovanje Kmetijske zadruge Ig ocenili kot slabo.62 Anton Grum, upravnik Kmetijske zadruge Ig, je na enem od partijskih sestankov poročal, da je udeležba na sestankih zadružnega sveta zelo slaba, 56 Prinčič in Čepič, Razvoj gospodarstva, str. 1007. 57 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik 2. seje občinskega komiteja, 13. 1. 1956, str. 2. 58 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 13. redne seje ObLO Ljub- ljana-Rudnik, 8. 12. 1956, str. 17–18. 59 Prinčič in Čepič, Razvoj gospodarstva, str. 1007–1008. 60 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 11. ločene seje občinske- ga zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 27. 11. 1958, Poročilo o delu Sveta za kmetijstvo in gozdar- stvo ObLO Lj. Rudnik za čas od 26. 11. 1957 do 26. 11. 1958, str. 5. 61 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 11. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 27. 11. 1958, Obrazložitev garancijske izjave Kmetijski zadrugi Ig. 62 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev, 8. 11. 1959, str. 2. 161 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 sploh če je bila na dnevnem redu kooperacija in so- delovanje z zadrugami: »Če slutijo, zakaj se gre, sploh ne pridejo, če pa pridejo in da se od temu začenja raz- pravljati, pa kar ustanejo in zapustijo sestanek.«63 Sicer pa je bila v tem letu letina slaba zaradi obilice pada- 63 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik razširjene seje Ob- činskega komiteja ZKS Ljubljana – Rudnik, 21. 9. 1959, str. 4. vin. Kot vzroke za odpor kmetov do kooperacije v občini Ljubljana Rudnik so navajali predraga umetna gnojila, predrago seme in staro »miselnost, da sin mora tako delati kot oče«.64 Čeprav so tudi leta 1960 poročali o težavah s kooperacijo,65 je prišlo do premika. Za kooperaci- 64 Prav tam, str. 5. 65 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik konference ZKS terenske OO Ig, 27. 10. 1960, str. 2. Živinski sejem za Gostiščem Gerbec sredi petdesetih let. Na prvi fotografiji je del vasi s cerkvijo v ozadju, na drugi ruševine nekdanje italijanske postojanke (arhiv družine Piškurić). 162 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 jo niso več novačili po hišah, ampak so vpisovali le kmete, ki so prišli sami. Kar nekaj kmetov je zadrugi oddalo zemljo, ki pa je bila raztresena po celotnem območju zadruge. Po mnenju upravnika zadruge je bila težava pri vključevanju zlasti strah kmetov, da bi avtomatsko izgubili zemljo.66 Konec leta 1960 je imela Kmetijska zadruga Ig 700 članov. Glede ustvarjenih dohodkov je bila najuspešnejša med oko- liškimi zadrugami.67 Na Igu sta v petdesetih letih obratovala klavnica s pripadajočim lokalom za prodajo mesa in sejmišče za živino.68 Svoje prostore s hladilnikom in steriliza- torjem je imela tudi služba umetnega osemenjevanja. Pokrivala je vasi Ig, Staje, Iška vas, Vrbljene, Tomišelj, Brest, Matena, Iška Loka, Škofljica, Pijava Gorica in Želimlje. V njej sta bila zaposlena veterinar Franc Črne (Černe) in osemenjevalec Jože Piškur.69 Na Igu je bil še sedež revirnega vodstva Uprave za gozdarstvo OLO Ljubljana.70 Čeprav so morali ljudje za sekanje lesa v lastnem gozdu pridobiti dovoljenje, so občinski odborniki pogosto opažali, da so nekateri lastniki gozdov sekali in prodajali les brez dovolje- nja za sečnjo.71 Revirno vodstvo na Igu je upravljalo z gozdovi, ki so bili v zasebni lasti. Leta 1960 je gozdni revir Ig obsegal 11 katastrskih občin, ki so zajemale 6.000 ha zasebnih gozdov. V njem je delalo sedem lo- garjev in en revirni vodja. Odkup lesa in ostalih gozd- nih pridelkov so izvajale kmetijske zadruge, prodaja lesa je potekala prek Poslovne zveze Ljubljana.72 Kovinska industrija Ig Okrajna kovinska industrija Ig, ki je od začetka izdelovala brzoparilnike, elevatorje za seno in slamo, električne ograje za pašo živine, ročne gnojnične čr- palke in elevatorje za mline,73 je leta 1952 zaposlo- vala 38 delavcev in uslužbencev, med katerimi je bilo devet vajencev. Direktor je bil Jože Zupančič. Pod- jetje je poslovalo s težavami, saj je imelo slab strojni park, prevladovalo je ročno delo, izpostavili pa so tudi nedisciplino nekaterih delavcev ter nizko kvalificira- 66 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik sestanka ZK Ig, 21. 1. 1960, str. 2–3. 67 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik sestanka osnovne organizacije Z. K. terena Ig, 22. 12. 1960, str. 1. 68 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 11. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 27. 11. 1958, Veterinarska služba, str. 1. 69 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 11. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 27. 11. 1958, Služba umetnega osemenjevanja, str. 1–2. 70 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 13. redne seje ObLO Ljub- ljana-Rudnik, 8. 12. 1956, str. 13. 71 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik, 13. 11. 1953, str. 5. 72 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 7, Problematika v gozdarstvu, 28. 6. 1960, str. 2–3. 73 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 023-3, Urgenca za ureditev osnovnih sredstev. nost in storilnost.74 Partija je nasprotnika videla tudi v Cirilu Podržaju, nekdanjem lastniku nacionalizira- nega obrata, na podlagi katerega je podjetje nastalo. Očitali so mu, da nasprotuje socialistični družbeni ureditvi in da med delavci razširja govorice, da mu je bil obrat ukraden.75 Motilo jih je tudi to, da je 45 od- stotkov zaposlenih stalno obiskovalo verske obrede, čeprav »posebno eksponiranih primerov verske agitacije ni«.76 »V političnem pogledu je stanje v podjetju neza- dovoljivo, kar izhaja iz dejstva, da je večina delavcev polproletarcev«, so še dodali.77 Podjetje je konec leta 1952 po odloku Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Ljubljana okolica prevzelo obrat v Šentvidu pri Stični, kar pa je pomenilo prej težavo kot napredek, saj je bil obrat slabo opremljen s stroji in drugim inventarjem.78 Tudi sicer je podje- tje stežka napredovalo. Delovni kolektiv se je moral leta 1953 odpovedati presežku plačnega fonda, da je podjetje lahko adaptiralo prostore ter kupilo stružni- co in avto.79 Tega leta je začelo proizvajati električne ograje, a jih zaradi težav pri nakupu surovin ni moglo proizvajati serijsko. Še vedno je izdelalo največ br- zoparilnikov, proizvajalo je tudi elevatorje za seno in slamo. Možnosti za proizvajanje dodatnih izdelkov v podjetju niso videli, saj je bil strojni park »zelo pri- mitiven ter vezan na izdelke iz pločevine, katera pred- stavlja osnovni material«.80 So pa dodatno opravljali storitve, popravilo orodja in strojev, večinoma za pre- bivalce bližnje okolice. Večja naročila so bila oprema vinske kleti podjetja Vino v Kopru in izdelovanje tur- boventilatorjev za mlinska podjetja ter elevatorjev za žagovino in plutovino.81 Zunaj Slovenije je podjetje prodajalo električne ograje, predvsem v Vojvodino.82 Obrat v Šentvidu, ki je izdeloval vgradne štedilnike in ročne gnojnične črpalke ter opravljal manjše storitve za bližnjo okolico, je posloval z izgubo. Glavne težave naj bi bile slab strojni park, nizka storilnost delavcev, pomanjkanje kvalificiranega kadra, transport, nabava 74 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Politična analiza Okrajne kovinske industrije na Igu, str. 3–5; SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, 1952 Bilanca Kovinska industrija Ig, Zapisnik 8. rednega zasedanja delavskega sveta, 25. 4. 1953, str. 1; Poro- čilo o poslovanju podjetja za l. 1952, str. 2–3. 75 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Politična analiza Okrajne kovinske industrije na Igu, str. 4–5. 76 Prav tam, str. 5. 77 Prav tam. 78 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, 1952 Bilanca Kovinska industrija Ig, Zapisnik 8. rednega zasedanja delavskega sveta, 25. 4. 1953, str. 1; Poročilo o poslovanju podjetja za l. 1952, str. 3. 79 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 483, Zaključni račun Kovin- ske industrije Ig za leto 1953, Zapisnik zasedanja delavskega sveta, 22. 3. 1954. 80 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 483, Zaključni račun Kovin- ske industrije Ig za leto 1953, Poslovno poročilo za leto 1953, str. 1. 81 Prav tam, str. 2. 82 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, 1952 Bilanca Kovinska industrija Ig, Zapisnik 8. rednega zasedanja delavskega sveta, 25. 4. 1953, str. 3. 163 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 materiala, prodaja izdelkov ter oddaljenost od uprave podjetja. Zato je vodstvo predlagalo, naj se obrat raje združi s katerim izmed podjetij v bližnji okolici.83 Kovinska industrija Ig, kakor se je po novem ime- novalo podjetje, je leta 1953 zaposlovala od 65 do 80 delavcev. Proizvodnja je potekala v dveh izmenah. 28 delavcev je bilo od drugod, ostali so bili domačini, pri čemer se je podjetje pritoževalo nad nizko ravnijo izobrazbe ižanske mladine in pomanjkanjem kvalifi- cirane delovne sile.84 Težava je bila tudi organizira- nje prehrane in stanovanj za nedomačo delovno silo. Rešitev so videli v posodobitvi strojnega parka, ki bi omogočal serijsko proizvodnjo, saj bi tako lahko za- poslovali polkvalificirano in nekvalificirano delovno silo, ki jo je bilo v lokalnem okolju dovolj. Storilnost v obratu je bila boljša kot v Šentvidu, a so se kljub temu pojavljale težave, po njihovem mnenju zato, ker je bil »domač kader predvsem polproletarec«.85 Za prehrano delavcev je v okviru podjetja delova- la Delavsko uslužbenska restavracija (DUR),86 ki je bila organizirana kot samostojno podjetje. V njej so se lahko prehranjevali tudi drugi delavci in uslužben- 83 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 483, Zaključni račun Kovin- ske industrije Ig za leto 1953, Poslovno poročilo za leto 1953, str. 2. 84 Prav tam, str. 3. 85 Prav tam. 86 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, 1952 Bilanca Kovinska industrija Ig, Zapisnik 8. rednega zasedanja delavskega sveta, 25. 4. 1953, str. 2. ci z Iga.87 Leta 1952 je DUR posloval tako slabo, da je upravni odbor sprejel odločitev o njegovi ukinitvi, kar pa je začasno preprečil delavski svet.88 Težave v poslovanju so se v naslednjem letu nadaljevale. DUR je imel tega leta od 25 do 40 abonentov, pijačo je točil tudi zunanjim gostom.89 Vse njegove posle je vodila Kovinska industrija Ig.90 V najemu je imel poslovne prostore nekdanjega gostilničarja Franca Gerbca.91 Zaradi slabega poslovanja in zmanjšanja potreb je bil DUR leta 1954 ukinjen.92 Njegova osnovna sredstva so bila brez plačila prenesena na Krajevno gostinsko podjetje Ig. Pijača, hrana in drobni inventar so bili proti plačilu oddani Gostišču Gerbec.93 87 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, 1952 Bilanca Kovinska industrija Ig, Poročilo o poslovanju DUR-a za leto 1952. 88 Prav tam. 89 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 481, Bilanca DUR Kovinske industrije Ig pri Ljubljani, Zapisnik, 26. 3. 1954; Poslovno poročilo o poslovanju DUR-a Kovinske industrije Ig v letu 1953. 90 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 481, Bilanca DUR Kovinske industrije Ig pri Ljubljani, Zapisnik, 26. 3. 1954. 91 Franc Gerbec je imel gostilno že pred vojno. Iz dokumentov ni razvidno, da bi gostilna obratovala v letih po koncu vojne. V začetku petdesetih let je vsaj del njenih prostorov uporab- ljal DUR. Po njegovi ukinitvi je Gostišče Gerbec začelo obratovati kot državna gostilna. 92 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 481, Bilanca DUR Kovinske industrije Ig pri Ljubljani, Poslovno poročilo o poslovanju DUR-a Kovinske industrije Ig v letu 1953. 93 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 8, a. e. 117, Zaključni račun za leto 1954 Kovinska industrija Ig pri Ljubljani, Proizvodnja in problemi v proizvodnji, str. 2. Delavci Okrajne kovinske industrije Ig pri delu, 1952 (foto: Vlastja Simončič; hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). 164 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Poleg težav z delovno silo je imelo podjetje več- je težave z nakupom surovin oziroma polizdelkov, predvsem profilnega železa, in posledično s poviša- nimi stroški dela. Zastoje v proizvodnji je povzro- čala tudi preobremenjenost pocinkovalnice Tovarne emajlirane posode Celje, kjer je podjetje pocinkovalo dele brzoparilnikov in elevatorjev.94 Zato ni moglo povečati proizvodnje, čeprav je obstajalo povpraševa- nje, predvsem za brzoparilnike, tudi zaradi ugodnih državnih subvencij leta 1953. Izdelke je prodajalo večjim grosistom po Sloveniji in imelo pogodbo za dobavo brzoparilnikov na Hrvaško.95 Kljub temu je tega leta prenovilo delavnice na Igu, da bi bile pri- merne za povečano proizvodnjo, zgradilo novo skla- dišče in kupilo tovorni avto.96 Septembra 1953 je direktor podjetja postal Jože Ravber. Leta 1954 ga je nasledil dotedanji komer- cialni vodja Jože Nered, a le za kratek čas, saj je bil ob koncu leta za novega direktorja imenovan Zlatko Krulej. Leta 1954 je bilo v podjetju povprečno za- poslenih 56 delavcev in uslužbencev ter devet vajen- cev.97 Obrat v Šentvidu je bil konec marca 1954 likvi- diran, stroji in material pa prepeljani na Ig.98 Podjetje 94 Prav tam, str. 3–4. 95 Prav tam, str. 4. 96 Prav tam, str. 5. 97 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 8, a. e. 117, Zaključni račun za leto 1954 Kovinska industrija Ig pri Ljubljani, Proizvodnja in problemi v proizvodnji, str. 1. 98 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 8, a. e. 117, Zaključni račun za leto je tega leta kupilo tudi stroje iz likvidiranega podjetja Oljarna Ljubljana; demontažo in ponovno montažo so opravili delavci sami. Z njimi so lahko začeli pro- izvodnjo novih izdelkov, predvsem pločevinaste em- balaže. Ostala investicijska dela so vključevala popra- vilo strojev, gradnjo garaže in dokončanje skladišča.99 Dolgoročno posojilo za investicije OLO Ljubljana okolica pa je podjetju omogočilo nakup strojev in po- plačilo tovornega avtomobila.100 Podjetje je tega leta začelo poleg brzoparilnikov, elevatorjev, ventilatorjev, gnojničnih črpalk in štedilnikov serijsko proizvajati še električne ograje. Na prodajo izdelkov je vplivalo zmanjšanje subvencij za nakup kmetijskih strojev, ki je veljalo do konca junija, nato se je povpraševanje znova nekoliko povečalo. Še vedno je bil otežen na- kup surovin, predvsem kotnega železa in pločevine, zaradi česar podjetje ni delalo s polno zmogljivostjo, težave pa je imelo zlasti pri proizvodnji kovinske embalaže. Prav tako je ostajalo neredno pocinkova- nje polizdelkov v Celju, zaradi česar so želeli urediti pocinkovalnico na Igu. Težave so imeli tudi s kako- vostjo nekaterih izdelkov.101 V začetku leta 1956 se je prodaja brzoparilnikov skoraj popolnoma ustavila, podjetje pa se je preu- 1954 Kovinska industrija Ig pri Ljubljani, Poročilo o izred- nem inšpekcijskem pregledu, str. 1. 99 Prav tam, str. 5. 100 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 8, a. e. 117, Zaključni račun za leto 1954 Kovinska industrija Ig pri Ljubljani, Proizvodnja in problemi v proizvodnji, str. 1. 101 Prav tam, str. 1–2. Izdelki Okrajne kovinske industrije Ig, brzoparilniki in elevatorji za seno, 1952 (foto: Vlastja Simončič; hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). 165 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 smerilo v izdelovanje pločevinaste embalaže.102 Ob koncu desetletja se je pritoževalo še zaradi slabe električne energije ter slabe in izčrpane delovne sile, »to pa zato, ker tudi doma delajo, dočim v službi pa ne zmorejo«.103 Kljub zagonu novih strojev zaradi ome- njenih težav niso pričakovali prevelikega donosa.104 Tako so leta 1960 razmere v podjetju ocenili že kot kritične. Podjetje ni več videlo prihodnosti v proiz- vodnji težke embalaže. Njegova nekonkurenčnost je izvirala predvsem iz neugodne lokacije, pri čemer so izpostavili oddaljenost od železniške proge, trga in surovinskih baz ter slabšo mehanizacijo. Zaradi tega so razmišljali o preusmeritvi proizvodnje in poveča- nju asortimenta izdelkov.105 Direktor Srečko Žerjav je sicer ob koncu leta pojasnil, da podjetje ni več v tako kritičnem položaju, a da težave še vedno obsta- jajo. »Podjetje bo stremelo za tem, da bo prešlo na izde- lavo drobnih artiklov. Prevzeli bomo v izdelavo tablice od TNZ«, je dodal.106 Možnosti za izgradnjo pocin- kovalnice na Igu so bile slabe. Podjetje pa je računalo, da bo leta 1961 postalo član trgovske zbornice, kar bi mu omogočilo lažjo prodajo drobnih izdelkov.107 Leta 1961 je imela Kovinska industrija Ig 154 zaposlenih. Direktor je ostajal Srečko Žerjav iz Nove vasi pri Rakeku, ki so ga opisali kot politično zelo aktivnega.108 Tega leta je podjetje še vedno proizva- jalo kmetijske stroje in težko pločevinasto embalažo, a se je začelo preusmerjati na proizvodnjo srednje in lahke embalaže.109 Obrt, gostinstvo in trgovina V družbenem sektorju so na Igu v začetku pet- desetih let obratovala naslednja manjša podjetja: Strojno mizarstvo Ig, Krajevno kovaško podjetje Ig, Krajevni kino Ig, Krajevna gostilna Ig in Krajevna mesarija Ig. Krajevna pekarija Ig se je ukvarjala le z nabavo in prodajo kruha.110 Podjetja so bila sicer samostojna, vsako s svojim tekočim računom, knji- govodsko in administrativno poslovanje pa je bilo centralizirano za vse. To delo so opravljali računo- 102 SI ZAL LJU 78, t. e. 5, a. e. 33, Poročilo s področja gospo- darstva, kmetijstva in gozdarstva, komunale, gradbeništva in stanovanjskih zadev, str. 1. 103 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik razširjene seje Ob- činskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, 21. 9. 1959, str. 1. 104 Prav tam. 105 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik z letne konference organizacije ZK v Kovinski industriji na Igu, 24. 10. 1960, str. 2. 106 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik partijskega sestan- ka ZK Kovinske industrije Ig, 9. 12. 1960, str. 2. 107 Prav tam. 108 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 7, Podatki o direktorjih, 4. 2. 1961. 109 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 3, Poročilo na združitvenem plenumu ZK občine Ljubljana Vič in Rudnik, 23. 1. 1961, str. 2. 110 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Splošna analiza krajevnih gospodarskih podjetij Ig, str. 1–4. vodja Josip Palme, zadnji predvojni lastnik ižanskega gradu, ki je vodil tudi vse komercialne posle, Mimi Pucihar, ki je opravljala pomožne knjigovodske in administrativne posle, in Marija Palme, sestra Josi- pa Palmeta, ki je pomagala kot upokojena honorarna uslužbenka.111 Partijsko revizijsko poročilo iz leta 1952 je poslo- vanje teh podjetij ocenilo kot slabo. Z izjemo mizar- stva naj bi bila podjetja slabo organizirana, nekatera so bila na robu preživetja: »V vseh podjetjih delovni kolektivi gledajo le na lastne koristi. Borijo se za večje zaslužke, da bi pa več vlagali v delo oziroma delovno storilnost in kvaliteto izboljšali, jim pa ni mar temveč opominjanje poslovodje smatrajo za sekaturo. […] De- lovna disciplina v podjetjih je izpod nule.«112 V posa- meznih podjetjih so res odkrili napake v poslovanju, toda revizijsko poročilo je hkrati dobro delo v ko- lektivih povezovalo s članstvom v krajevni partijski organizaciji oziroma v drugih družbenopolitičnih organizacijah, kot sta sindikat in mladinska organi- zacija. Prav tako je izpostavljalo delovanje posamez- nikov v času druge svetovne vojne, KLO in krajevni partijski organizaciji pa očitalo, da se ne zanimata za poslovanje podjetij, kar naj bi bil eden od vzrokov za slabe rezultate.113 Povsod so se pritoževali nad »šuš- marstvom« oziroma zaposlenimi, ki so z isto obrtjo služili tudi v popoldanskem času. Strojno mizarstvo Ig je leta 1954 večinoma iz- delovalo stavbne in pohištvene mizarske izdelke. Težave je imelo predvsem z zastarelo opremo ter po- manjkanjem surovin oziroma previsokimi cenami le- sa.114 Te težave so se nadaljevale do konca desetletja, zaradi česar se je zmanjševalo število zaposlenih.115 Leta 1959 so bili tam zaposleni le štirje delavci, stroji in prostori pa so bili neizkoriščeni. Zato so podjetju svetovali, naj poveča proizvodnjo ali pa se priključi k bolje organiziranemu podjetju.116 Še istega leta se je Strojno mizarstvo Ig združilo z lesnim podjetjem na Galjevici in se preimenovalo v Lesno kovinolivarsko podjetje Ljubljana – obrat Ig.117 111 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Splošna analiza krajevnih gospodarskih podjetij Ig, str. 1. 112 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Zaključki in predlogi k priloženemu poročilu. 113 Prav tam. 114 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 2; SI ZAL LJU 31/4, t. e. 7, a. e. 107, Poslovno poročilo o poslovanju podjetja v letu 1954. 115 SI ZAL LJU 78, t. e. 5, a. e. 33, Poročilo s področja gospo- darstva, kmetijstva in gozdarstva, komunale, gradbeništva in stanovanjskih zadev, str. 2; SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev, 8. 11. 1959, str. 1. 116 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik razširjene seje Ob- činskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, 21. 9. 1959, Rea- lizacija družbenega plana za leto 1959, str. 3. 117 SI ZAL LJU 78, t. e. 5, a. e. 33, Poročilo s področja gospo- darstva, kmetijstva in gozdarstva, komunale, gradbeništva in stanovanjskih zadev, str. 2; SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev, 8. 11. 1959, str. 1; Zapisnik zbora volivcev za proizvajalsko skupino IV in V na področju Iga, 18. 3. 1960, str. 1. 166 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Krajevni kino Ig, ki je bil ustanovljen ob koncu leta 1946, je imel v začetku petdesetih let predsta- ve dvakrat tedensko, ob sobotah in nedeljah, tam so delali le honorarni zaposleni.118 Zaradi slabega po- slovanja so leta 1953 likvidirali krajevno kovačijo.119 Težave v poslovanju krajevnih podjetij so se nada- ljevale tudi leta 1954. V Krajevnih gostilnah Ig so imeli težave s higienskimi razmerami, a vendarle so iz osnovnih sredstev DUR Kovinske industrije Ig ustanovili gostišče pri Gerbcu. Pekarna je ostala brez peka, ki se je zaposlil drugje. Kino je bil nerentabi- len zaradi velike porabe električne energije, zato je ObLO Ig sklenil pobirati najemnino, in sicer za se- stanke 300 dinarjev, za domače igre 500 dinarjev in za gostovanja 1.000 dinarjev. Za novega upravnika kina je bil določen Julij Škraba.120 Krajevna mesarija Ig je z mesom oskrbovala predvsem domače potrošnike. Viške mesa, ki ga je odkupovala od domačih kme- tov, je leta 1954 začela oddajati v Ljubljano. Mesarija je imela dobro založeno ledenico, kar je omogočalo daljši obstoj mesa. Mila zima 1954/55 in težave pri nakupu ledu so prinesle nove skrbi, zaradi česar so 118 Piškurić, Ig v letih 1945–1952, str. 317–318; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Gospodarska problematika za krajevna podjetja Ig, 18. 4. 1952, str. 1–4. 119 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2; Zapisnik 3. redne seje ObLO Ig, 2. 2. 1953, str. 1. 120 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 2. se pokazale potrebe po modernejši hladilnici.121 Sicer pa je mesarija ob koncu desetletja poslovala dobro.122 Krajevna podjetja so napredovala počasi in mnoga se tudi leta 1960 niso širila, nekatera pa so predvidevala preusmeritev proizvodnje.123 Zasebna obrt je bila slabo razvita, oblast pa je bila kritična do pojava »šušmarstva«. Ob pregledu poslovanja sedlarskega mojstra Ivana Černeta, kro- jaškega mojstra Jožeta Žmuca, kovaškega mojstra Jožeta Mavca, čevljarskega mojstra Jožeta Jakopi- na, kolarskega mojstra Antona Anzelca, kolarskega mojstra Janeza Cimpermana in krojaškega mojstra Ignacija Ogrinca leta 1952 naj bi na primer odkrili več »šušmarjev«, ki so obrt opravljali brez dovoljenja. Navedli so čevljarja Franca Avanca, kolarja Jakoba Križmana, kolarja Antona Balanta in krojača Jako- ba Mavca.124 Kmalu po vojni je oblast zasebno obrt omejila oziroma z zakonskimi predpisi otežila poslo- vanje obrtnikov.125 Revizor Franc Žlebnik je stagna- cijo sicer zaznal, a jo je pripisal neugodnim gospodar- skim razmeram in dodal, da obrtniki ne živijo slabo: 121 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 7, a. e. 106, Poslovno poročilo o po- slovanju podjetja v letu 1954. 122 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik razširjene seje Ob- činskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, 21. 9. 1959, Rea- lizacija družbenega plana za leto 1959, str. 3. 123 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik konference ZKS terenske OO Ig, 27. 10. 1960, str. 2. 124 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Poročilo o pregledu privat- nih obrtnih podjetij, 8. 4. 1952, str. 1–2. 125 Prinčič, Podržavljenje gospodarstva, str. 876–877. Gospodarska karta okraja Ljubljana okolica. Na Igu vidimo znak za opekarno, kovinsko in lesno industrijo (Župančič, Okraj Ljubljana okolica, zavihek zadnje platnice). 167 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 »Razen v par primerih je politična zavest obrtnikov v tem področju zelo slaba. Razen v par primerih pa sem ugotovil, da v splošnem obrtniki ne živijo slabo. Res se je pojavila nekaka stagnacija v obrti, to pa predvsem za- radi tega, ker si danes še ni nikdo na jasnem, kako se bodo cene formirale, ki še niso popolnoma stabilizirane.«126 Pomanjkanje obrtnih storitev se je nadaljevalo tudi v naslednjih letih, še posebno v gradbeni stroki (zidarji in tesarji). To naj bi po mnenju občinskih odbornikov vodilo v »šušmarstvo«, pri čemer so zopet izpostav- ljali visoke zaslužke ter neplačevanje dohodnine in prometnega davka, zato so predlagali njihovo obdav- čitev ali kaznovanje.127 Leta 1953 je bilo na območju ObLO Ig registri- ranih 19 obrtnikov pavšalistov in več drugih posa- meznikov, ki so opravljali le priložnostna dela. To so bili večinoma prevozniki in kmetje, ki so pletli kite iz ločka. Registra o žganjekuhi niso vodili, saj območje ni bilo primerno za gojenje sadnega drevja.128 Leta 1954 je bilo v občini Ig skupno že 31 obrtnikov: se- dem kovačev, štirje kolarji, trije mizarji (od tega en obrat socialističnega sektorja), trije krojači, trije čev- ljarji, en sedlar, dva ključavničarja, en brivec in šest mlinarjev. Ni pa bilo nobene šivilje, tesarja ali zidarja. ObLO se je zopet pritoževal, da ta dela opravljajo razni »šušmarji«, obrtniki pa so se po drugi strani pritoževali nad visokimi davki.129 Kljub pomanjka- nju obrtnikov pa lahko preberemo, da »Ig kot kmečki center ne ustvarja velikega povpraševanja po obrtniš- kih uslugah. V kolikor pa je povpraševanje po kovaških, kolarskih in mizarskih uslugah, pa za ta dela sedanja 126 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Poročilo o pregledu privat- nih obrtnih podjetij, 8. 4. 1952, str. 2. 127 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 2. 128 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik, 12. 11. 1953. 129 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 15–16. obrtniška mreža zadošča.«130 Obrt se tudi v naslednjih letih ni razvijala. Leta 1960 so na Igu pogrešali raz- lične obrtne storitve, na primer čevljarja, pekarno in frizerja, pa tudi obrat družbene prehrane.131 Leta 1954 je v občini Ig obratovalo devet gostišč, od tega šest v okviru socialističnega sektorja.132 Na Igu so bili Gostišče Rupert Ig (državna gostilna), Gostišče Gerbec Ig (državna gostilna), Gostišče Je- sih Anton Ig (zakupna gostilna) in Gostišče Kežman Ig (zakupna gostilna).133 Leto pred tem je obratovala še zakupna gostilna Iva Javornik.134 Načrtovali so, da bi se vse obstoječe gostilne v občini združile v eno gostinsko podjetje, vanj pa bi vključili tudi gostišče v Iškem vintgarju,135 ki je bilo priljubljena izletniška točka že v začetku desetletja.136 V občini Ig so sredi petdesetih let obratovale tr- govine v okviru treh kmetijskih zadrug – na Igu, v Tomišlju in na Golem – ter poslovalnica trgovskega podjetja Tabor iz Grosuplja na Igu.137 Leta 1958 sta bili na Igu poslovalnica trgovskega podjetja Hrana in poslovalnica Vintgar trgovskega podjetja Tabor.138 Sicer pa je bila trgovska panoga v celotni občini 130 Prav tam, str. 16. 131 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev za proizvajal- sko skupino IV in V na področju Iga, 18. 3. 1960, str. 2. 132 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 16. 133 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 1–2. 134 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik, 13. 11. 1953, str. 2. 135 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 1–2. 136 Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 43. 137 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 16. 138 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 4. seje zbora proizvajalcev občine Ljubljana-Rudnik, 29. 9. 1958, Polletna realizacija družbenega plana gospodarskih organizacij na območju ob- čine Ljubljana-Rudnik, str. 1. Predvojna podoba gostilne Gerbec na razglednici, odposlani leta 1913 (dLib.si). 168 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Ljubljana Rudnik še v začetku šestdesetih let slabo razvita. Trgovino so označili kot eno od najbolj zapo- stavljenih dejavnosti, »saj ves čas po vojni ni napravila skoraj nikakega razvoja«.139 Obstoječe trgovine so bile slabo založene. Posebno slaba naj bi bila preskrba s kruhom, pri čemer so izpostavljali predvsem območja Podpeči, Iga in Škofljice.140 Razvoj infrastrukture Prvi vodovod za Ig in okoliške vasi je bil zgra- jen tik pred prvo svetovno vojno, a ni znano, koliko hiš je oskrboval. V virih najdemo podatek, da je imel zajetje v Krvavicah nad gostiščem v Iškem vintgar- ju.141 Prvotno je bil namenjen le za Ig in Iško vas, a se je razširil še na Staje, Kot, Strahomer, Vrbljene, Tomišelj, Podkraj, Brest in Mateno. Najprej je zaradi zmanjšanih kapacitet odpadla celotna nekdanja ob- čina Tomišelj, kasneje pa je zaradi dotrajanosti nape- 139 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 3, Poročilo na združitvenem plenumu ZK občine Ljubljana Vič in Rudnik, 23. 1. 1961, str. 4. 140 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 1, Poročilo občinskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik na občinski konferenci, 13. 5. 1960, str. 42. 141 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 20. ljav zadostoval le še za Iško vas, Kot in Staje, medtem ko so na Igu vzpostavili napravo za črpanje iz lastne- ga zajetja.142 Del prebivalcev Iga se je oskrboval tudi iz vodovoda, ki je bil leta 1948 zgrajen za kazenski zavod na Igu.143 Nov vodovod je bil eno pomembnejših odprtih vprašanj. V petdesetih letih so vedno znova načrto- vali njegovo ureditev, a so bila dela zaradi pomanjka- nja sredstev pogosto preložena.144 Maja 1953 je bil sprejet predlog o uvedbi krajevnega samoprispevka za popravilo vodovoda za vasi Ig, Staje, Kot, Iška vas in Iška, s katerim so želeli zbrati 1.200.000,00 dinar- jev.145 Zbirali naj bi po 1.000 dinarjev na vsako go- spodinjstvo in po 500 dinarjev na hektar.146 Tudi leta 1954 je bilo popravilo vodovoda ena od prioritet- nih nalog,147 zato je bil največji del občinskih financ 142 Prav tam; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Splošna analiza krajevnih gospodarskih podjetij Ig, str. 3–4. 143 SI AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 619, Letno poročilo za leto 1948, str. 51; Piškurić, Začetki zapora, str. 263. 144 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 5. redne seje ObLO Ig, 12. 4. 1953, str. 2; Zapisnik 8. redne seje ObLO Ig, 26. 7. 1953, str. 2. 145 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 1. 146 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 39, Zapisnik zbora volivcev za območje vasi Ig, 21. 5. 1953. 147 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 2. Poslovalnica trgovskega podjetja Hrana v začetku šestdesetih let 20. stoletja (arhiv družine Piškurić). 169 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 namenjen za popravilo vodovoda Iška–Ig. A name- stili so le en kilometer cevi in usposobili pomožni rezervoar.148 Obnova vodovoda je ostala pereče vprašanje tudi po priključitvi občine Ig k občini Ljubljana Rudnik. Vodovod, ki se je napajal iz zajetja v Krvavicah, je bil ob koncu petdesetih let tako dotrajan, da je zadostno količino vode dovajal le gostišču v Iškem vintgarju in nekaterim hišam v vasi Iška.149 Voda iz zajetja je bila fizikalno, kemijsko in bakteriološko neustrezna. Toda obnova vodovoda je bila povezana s prevelikimi stro- ški, prav tako pa ne bi trajno rešila preskrbe z vodo, zato so razmišljali o izkoriščanju podtalnice okoli Tomišlja in zgraditvi poskusnega vodnjaka. Vendar so dela morala počakati, saj je občina Ljubljana Rud- nik v tem času vsa razpoložljiva sredstva namenjala za izgradnjo vodovoda Rudnik–Škofljica, s katero so pričeli leta 1957.150 Vodovod za Ig ter okoliške vasi je zaradi pomanjkanja sredstev ostajal na drugem tiru do konca desetletja, posamezne hiše pa so še čaka- le na priklop na lokalni vodovod. Nekateri so morali 148 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 12–13. 149 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 20. 150 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 14, Zapisnik 2. redne seje Sveta za komunalne, gradbene in stanovanjske zadeve, 15. 11. 1957, str. 2; SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 4. ločene seje občin- skega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 1. 2. 1958, Komunalna dejavnost v letu 1957, str. 2–3. uporabljati tudi kapnice, vodnjake, studence in poto- ke.151 Čeprav tudi začetek leta 1960 ni prinesel ve- liko novega,152 so se tega leta začela postopna dela na vodovodu za vasi Ig, Staje in Kot. Načrti so bili skromni: nakup ene črpalke, popravilo rezervoarja in napeljava nove cevi od črpalke do rezervoarja. ObLO Ljubljana Rudnik je za dela namenil 1.000.000,00 dinarjev, predvidevali so tudi pomoč občanov.153 V smernicah za leta 1961–1965 pa je izgradnja vodo- voda za ižanski bazen ostala najpomembnejša nalo- ga. Na zborih volivcev so ponovno sprejeli sklepe o uvedbi samoprispevka.154 Poleg tega so na Igu pred- videvali še gradnjo nove šole in 10 do 20 stanovanj za delavce, ki so bili zaposleni na Igu, ureditev sredi- šča naselja in vodotoka v križišču ter izgradnjo dveh transformatorskih postaj.155 151 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 12. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 13. 12. 1958, Poročilo Sveta za gradbene in komunalne zadeve za leto 1958, str. 4–5; Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 5, 22. 152 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev za proizvajal- sko skupino IV in V na področju Iga, 18. 3. 1960, str. 2. 153 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev 4 volilnih enot, 27. 11. 1960, str. 1; SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 2. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana-Rudnik, 24. 12. 1960, Poročilo zadnjih zborov vo- livcev, str. 2. 154 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 14, Osnovne smernice perspek- tivnega plana za dobo 1961–1965, str. 2. 155 Prav tam. Pogled na Ig s Pungarta, razglednica (arhiv družine Piškurić). 170 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Občinske in vaške ceste, pokopališča, kopanje jarkov na barju, urejanje in posipanje štradonov ter paša na barju so bili predmet številnih sestankov z začetka petdesetih let. Želeli so regulirati del Želi- meljščice pri Kremenici ter urediti zunanjo podobo na studencu sredi vasi.156 Popravila občinskih cest so v tem času potekala izključno s prostovoljnim de- lom.157 Med druge komunalne naloge, ki so jih imeli v načrtu, so spadali še elektrifikacija hribovskih vasi, popravilo kanalizacije, obnova občinske stavbe ter izgradnja fizkulturnega doma in ambulante.158 Zara- di pomanjkanja sredstev za infrastrukturne projekte lahko zasledimo očitke, da krajevna podjetja niso do- volj sodelovala z ObLO Ig pri reševanju občinskih težav.159 OLO Ljubljana okolica, ki ni zmogel poma- gati pri večjih popravilih, pa je občini sporočal, naj najprej pristopi k manjšim projektom, na primer k popravilu šole in občinske stavbe.160 Adaptacija slednje je potekala leta 1953. ObLO zanjo sicer ni dobil odobrenih sredstev, a je računal, da bo potre- ben denar dobil od prostovoljnih prispevkov podje- tij in od zvišane kvote obračuna davkov.161 Tega leta sta bila pripravljena stanovanje za tajnika in poroč- na soba, izvedli so stavbna mizarska dela in pričeli z urejanjem fasade.162 Leta 1954 so uredili le cestni ovinek pri ekonomiji kazenskega zavoda na Igu ter nadaljevali z nekaterimi deli pri obnovi občinske stavbe.163 Obnova infrastrukture je bila počasna tudi v dru- gi polovici petdesetih let, pri čemer so veliko poma- gali prebivalci sami. Ko so med letoma 1956 in 1957 obnavljali in vzdrževali nekatere lokalne ceste, so prebivalci prispevali več kot polovico vseh stroškov s prevozi materiala.164 Za čiščenje in vzdrževanje cest so bili zaposleni cestarji,165 pogosto pa lahko prebe- remo, da naj bi glavno cesto na Igu uničevala in one- snaževala živina, ki so jo po njej vodili na pašo in na vodo. Zato je njeno urejanje prineslo le kratkotrajne 156 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 2; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 39, Zapisnik zbora volivcev za območje vasi Ig, 21. 5. 1953. 157 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 8. redne seje ObLO Ig, 26. 7. 1953, str. 2. 158 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2; Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 2. 159 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 8. redne seje ObLO Ig, 26. 7. 1953, str. 1. 160 Prav tam. 161 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 4. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1953, str. 1–2. 162 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 8. redne seje ObLO Ig, 26. 7. 1953, str. 3. 163 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 12–13. 164 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 4. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 1. 2. 1958, Letno poročilo o delu in vzdrževanju ceste IV. reda na področju Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Rudnik v letu 1957, str. 1–2. 165 Prav tam, str. 2. rešitve,166 čemur so sledili pozivi za prepoved vodenja živine po glavni cesti.167 Prometno varnost v vasi so ogrožali tudi nekateri nepregledni ovinki in mostovi, ki so bili v zelo sla- bem stanju.168 V slabem stanju so bile tudi zapornice na Ižici in brv preko nje.169 Ko je leta 1960 slabo vre- me povzročilo dodatno škodo na cestah in mostovih, je ObLO Ljubljana Rudnik za popravilo sicer dode- lil nekaj sredstev iz cestnega sklada, a v večji meri so ponovno računali na pomoč lokalnih prebivalcev.170 Dodatno težavo v prometu sta povzročala sejmišče, ki je bilo za Gostiščem Gerbec,171 in javna tehtnica na dvorišču gostilne. Jeseni so tam potekali odkupi in enkrat mesečno sejmi. Ob takih priložnostih vsa vprežna vozila niso mogla na dvorišče gostilne, stala so na cesti, ki je bila v tem delu ozka in ovinkasta, ter ovirala promet. Ob takih priložnostih se je zbralo tudi do 70 vprežnih vozil.172 »Dogajajo se tudi primeri, da je vprega brez vsakega nadzorstva na cesti in dvori- šču, dočim se lastniki nahajajo v gostišču«,173 so se pri- toževali in želeli, da bi uredili parkirišče na Igu, ki bi rešilo te težave.174 Leta 1957 se je nadaljevala gradnja konjačije175 na Igu, v začetku leta 1958 ji je manjkal le še električni priključek. Daljnovod za napajanje hiše za konjača so gradili ob cesti Ig–Golo. V njeni bližini so bile še štiri hiše, ki niso imele električne razsvetljave, zato so sklenili, da morajo njihovi stanovalci prostovoljno pomagati pri izkopu jam za drogove in montaži voda, »saj bodo s tem pripomogli sami sebi, da pridejo do elek- trične razsvetljave«.176 Leta 1958 je ObLO Ljubljana Rudnik naročil urbanistične načrte, med drugim za Ig. Pri tem so zapisali: »Spričo hitro razvijajoče se in- dustrije v naselju Ig in Škofljica je nujna potreba, da se organizirano predvidi nadaljnji razvoj teh naselij, tako v pogledu industrije kakor tudi v pogledu stanovanjske 166 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 13. redne seje ObLO Ljub- ljana-Rudnik, 8. 12. 1956, str. 23. 167 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 15, Zapisnik 12. redne seje Sve- ta za splošno upravne in notranje zadeve ObLO Ljubljana- Rudnik, 25. 9. 1959, str. 2; Poročilo o cestno prometni varno- sti za leto 1958, 27. 6. 1959, str. 9. 168 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 20, Zapisnik 1. redne seje pro- metno-varnostne komisije ObLO Ljubljana-Rudnik, 17. 3. 1960, str. 2. 169 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev 4 volilnih enot, 27. 11. 1960, str. 2. 170 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 2. ločene seje občinske- ga zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana-Rudnik, 24. 12. 1960, Poročilo zadnjih zborov volivcev, str. 2. 171 V dokumentu je napisano Gostišče Grebenc, kar pa je najver- jetneje pomota, saj je imelo javno tehtnico Gostišče Gerbec. 172 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 20, Zapisnik 3. redne seje pro- metno varnostne komisije ObLO Ljubljana-Rudnik, 25. 4. 1960, str. 2–3. 173 Prav tam, str. 2. 174 Prav tam. 175 Prostor za zakopavanje živalskih trupel in stavba, kjer je živel konjač. Domačini so uporabljali tudi ime šintarija. 176 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 4. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 1. 2. 1958, Gradnje, str. 1. 171 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 izgradnje.«177 Ig je v petdesetih letih dobil tudi te- lefon. Ta je bil v vasi zagotovo že leta 1957, ni pa razvidno, koliko priključkov je bilo.178 Šestdeseta leta so prinesla drugačno razumevanje okolja, čedalje več je bilo idej o turistični ponudbi in zahtev po urejenosti podobe Iga. Kraj sam sicer ni bil turistično zanimiv, večje potenciale so videli v njegovi okolici, kjer so bili Iški vintgar, Kurešček in Krim, zato pa je bil pomemben za tranzit. Menili so, da je treba »hitro ukrepati, da se vsa navlaka skozi Ig odpravi, t. j. da se porušijo ostanki ruševin, odstranijo neokusne razdrte ograje in da se v turistični sezoni čisti cesta, ki vodi preko Iga«,179 opozarjati prebivalce, naj skrbijo za čistočo, ter sanitarno pregledati vsa gosti- šča.180 Prav tako so ugotavljali, da bi bilo treba ure- diti avtobusne povezave z vasmi iz ižanskega zaledja, »ker je v teh vaseh zelo veliko ljudi, ki se vozijo s kolesom oziroma hodijo peš na delo in tako prihajajo na delovno mesto utrujeni«.181 Avtobusna povezava do Golega ni bila mogoča zaradi slabih cest, razmišljali pa so o po- vezavi z Želimljami, Tomišljem in Brestom.182 Kljub vsemu trudu za razvoj infrastrukture so težave ob koncu leta 1960 ostajale podobne kot ob začetku prejšnjega desetletja: »Naše krajevne potre- be so velike: vodovod, šola, obrt, električna napeljava, stanovanjska stiska, gostinstvo, trgovina itd. Toda tega brez finančne in materialne pomoči komune, krajevna podjetja, KLO ter SZDL niso zmožne.«183 Šolstvo Obnova šole, ki se je zaključila leta 1953, je bila eden večjih projektov povojnega obdobja na Igu. V vojni poškodovano šolsko poslopje so začeli deloma obnavljati že leta 1945, a dela so zaradi skromnega proračuna potekala počasi.184 Šele leta 1952 je občina od OLO Ljubljana okolica dobila večja sredstva za obnovo,185 nekaj dodatnih pa še leta 1953.186 Julija tega leta so bila dela večinoma končana. Poslopje je imelo prekrito streho, urejeno fasado ter prebeljena 177 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 12. ločene seje občinske- ga zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 13. 12. 1958, Poročilo Sveta za gradbene in komunalne zade- ve za leto 1958, str. 9. 178 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 14, Zapisnik 2. redne seje Sveta za komunalne, gradbene in stanovanjske zadeve, 15. 11. 1957, str. 2. 179 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 9. seje zbora proizvajalcev občine Ljubljana-Rudnik, 25. 6. oziroma 1. 7. 1960, Razprava o razvoju turizma in gostinstva, str. 3. 180 Prav tam. 181 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev za proizvajal- sko skupino IV in V na področju Iga, 18. 3. 1960, str. 1. 182 Prav tam. 183 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Poročilo sekretarja osnovne organizacije ZKS terena Ig, 27. 10. 1960, str. 8. 184 Več o obnovi šolskega poslopja gl. Piškurić, Od stare do nove šole, str. 291–295. 185 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 11–37. 186 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104, a. e. 210, Zapisnik 4. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1953, str. 1–2. okna, vrata in notranje prostore, izvedli pa so tudi nekaj kleparskih del.187 V šolskem letu 1952/53 je bila na Igu zaradi premajhnega števila otrok ukinje- na nižja gimnazija in uvedena navadna osemletna šola,188 ki je imela le šest oddelkov.189 Uvedba enotne osemletne šole in reorganizacija mreže šol, ki sta prišli s šolsko reformo leta 1958, sta tudi na Ig prinesli spremembe.190 Osnovna šola z vsemi osmimi razredi naj bi bila na Igu vzpostavljena do leta 1960,191 šolski okoliš naj bi zajemal vasi Iška vas, Tomišelj, Golo in Želimlje.192 Tako je v šolskem letu 1958/59 osnovna šola na Igu v višjih razredih vključila učence iz Iške vasi in Tomišlja.193 V šolskem letu 1960/61 pa je bila vzpostavljena popolna osem- letka, ki je imela deset oddelkov in dvanajst učite- ljev.194 S povečevanjem števila učencev je znova prišlo do prostorske stiske. Že v šolskem letu 1959/60 so se s skromnimi koraki za zbiranje sredstev lotili projek- ta gradnje nove šole.195 Novembra 1960 pa je bil iz- glasovan poseben krajevni samoprispevek,196 časovno omejena dajatev, ki je za območje krajevnega odbora Ig znašala tri odstotke od osebnih dohodkov zaposle- nih oziroma dohodkov iz opravljanja dejavnosti, za območje krajevnega odbora Tomišelj dva odstotka in za območje krajevnega odbora Golo en odstotek.197 Samoprispevek so morali plačevati vsi zaposleni pre- bivalci s stalnim prebivališčem v teh krajevnih odbo- rih. Plačati ga je bilo treba v denarju, le kmetje so ga lahko plačali tudi z lesom, delom ali z opravljanjem voženj.198 Načrte za šolo je gradbeni odbor leta 1960 naročil pri Projektivnem zavodu Rudnik.199 187 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 40; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 2. 188 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, a. e. 12, Odlok. 189 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 42, 43, 53, 58, 63, 68, 73. 190 Več o tem gl. Piškurić, Od stare do nove šole, str. 295–298. 191 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 12. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 13. 12. 1958, Program razvoja šolstva in plan gradenj obveznih šol v občini Ljubljana-Rudnik do leta 1962, str. 2–3. 192 Prav tam. 193 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 71; SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 12. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 13. 12. 1958, Program razvoja šolstva in plan gradenj obveznih šol v občini Ljubljana-Rudnik do leta 1962, str. 2. 194 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 80. 195 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev 4 volilnih enot, 27. 11. 1960; SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 74. 196 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 27. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 24. 12. 1960, Obrazložitev k odlokom o uvedbi posebnega krajevne- ga samoprispevka. 197 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 27. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 24. 12. 1960, Odlok o uvedbi posebnega krajevnega samoprispevka za območje krajevnih odborov Ig, Golo in Tomišelj. 198 Prav tam. 199 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 16, Zapisnik 22. seje Sveta za družbeni plan in finance, 8. 6. 1960, str. 3. 172 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Krajši čas je v petdesetih letih na Igu deloval tudi vrtec. Osnovan je bil 1. julija 1953. Na začetku ga je obiskovalo 10 otrok, ob koncu šolskega leta 1953/54 pa je bilo vanj vpisanih 25 otrok.200 A ker vrtec ni imel ustreznih prostorov, je bil z odlokom sanitar- ne inšpekcije OLO Ljubljana okolica 1. septembra 1954 ukinjen.201 Prav tako je v šolskem letu 1953/54 na Igu začela delovati kmetijsko gospodarska šola. Njen namen je bilo izobraževanje kmečke mladine na področju kme- tijstva.202 Septembra 1953 je namreč OLO Ljubljana okolica sprejel sklep o obveznem šolanju pošolske kmečke mladine v kmetijsko-gospodarskih šolah. Že pred tem, od šolskega leta 1951/52, so na Igu pote- kali tečaji, na katerih naj bi se udeleženke poleg ku- hanja in gospodinjstva učile nekaterih splošnih pred- metov.203 Kasneje so učence kmetijsko gospodarske šole želeli usposobiti tako s strokovnimi kot splošni- mi predmeti. Splošne predmete (slovenščina, zgodo- vina, zemljepis, računstvo, higiena oziroma zdravstvo, kmetijska tehnika, ročna dela, gospodinjstvo, zadruž- ništvo) so poučevali učitelji z Osnovne šole Ig, stro- kovne (biologija, živinoreja, poljedelstvo, sadjarstvo, travništvo, vrtnarstvo, selekcija) pa gostujoči inženirji agronomije iz Ljubljane.204 Pouk je potekal v šoli na Igu, od začetka je bil vodja šole Feliks Jug, upravitelj 200 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika Ig, str. 47. 201 Prav tam, str. 53. 202 Prav tam, str. 47. 203 SI ZAL LJU 484, t. e. 1, a. e. 1, Šolska kronika Kmetijsko- -gospodarske šole na Igu, str. 1–3. 204 Prav tam, str. 3–15. osnovne šole Ig,205 ki ga je v zadnjem šolskem letu zamenjal novi šolski upravitelj. Šola je imela težave z učiteljskim kadrom, zato je bil pouk v nekaterih letih okrnjen oziroma je potekal samo za en letnik.206 Prav tako je bilo iz leta v leto manj zanimanja za tovrstno izobraževanje, pritoževali so se tudi zaradi slabega obiska vpisanih učencev. Vpisanih je bilo med 11 in 40 učencev in učenk, prevladovale so učenke.207 Za izboljšanje obiska pouka je bilo težišče predvsem na strokovnih predmetih, za večjo motivacijo deklet pa je bil organiziran tudi kuharski tečaj. Ker je bil obisk šole kljub temu slab, so februarja 1957 izdali sklep o začasni prekinitvi pouka.208 Tudi v naslednjem šol- skem letu je bilo zanimanje med fanti za šolo zelo slabo, dekleta pa so redno obiskovala pouk, »ker jim je bil obljubljen šiviljski tečaj«.209 V zadnjem letu obstoja, leta 1959, je šolo obiskovalo 11 učenk, pouk je pote- kal le nekaj mesecev. Najbolje je bil obiskan pouk go- spodinjstva, za ostale predmete ni bilo zanimanja.210 Zdravstvena oskrba Čeprav sta bila na Igu do leta 1950 zagotovo na- meščena zdravnik in babica,211 za nekaj let ni podat- 205 SI ZAL LJU 484, t. e. 1, a. e. 4, Dopis Komisiji za pošolsko mladino, 19. 11. 1952. 206 SI ZAL LJU 484, t. e. 1, a. e. 1, Šolska kronika Kmetijsko- -gospodarske šole na Igu, str. 7–8. 207 Prav tam, str. 4–15. 208 Prav tam, str. 11–12. 209 Prav tam, str. 13. 210 Prav tam, str. 15. 211 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 21. seje KLO Ig, 26. 11. 1948; Zapisnik 9. redne seje KLO Ig, 22. 4. 1950. Osnovna šola Ig po končani obnovi leta 1953 (SI ZAL LJU 460). 173 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 ka o obstoju ambulante. Januarja 1953 je bila (ver- jetno ponovno) odprta ambulanta na Igu, zdravnik pa naj bi prihajal vsak dan iz Ljubljane, dokler ne bi uredili stanovanja zanj. Bolniška sestra naj bi stano- vala v vasi.212 Ko je bil leta 1956 ustanovljen Zdravstveni dom Rudnik, ki je imel sedež na Dolenjski cesti, je začela v njegovem okviru delovati tudi splošna ambulanta na Igu.213 Na začetku je obratovala le tri dni v tednu. Kot eno večjih zdravstvenih tveganj za prebivalstvo so izpostavljali vprašanje pitne vode.214 Tako kot v drugih podeželskih krajih so tudi v ambulanti na Igu težko dobili zdravstveni kader. Leta 1956 je izmenič- no na Igu in Škofljici delal zdravnik Franc Lobe. Po- leg rednega dela v ambulantah je opravljal terensko delo. Ker so želeli, da bi ostal le na Škofljici, je bilo treba za ambulanto na Igu najti drugega zdravnika, a kandidatov zaradi neurejenih stanovanjskih raz- mer ni bilo. 1. januarja 1957 je ambulanto prevzela zdravnica Silva Postrežin, ki jo je štipendiral OLO Ljubljana. Stanovanje je dobila v stavbi, v kateri je bila ambulanta.215 Postrežinova se je oktobra 1958 212 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2. 213 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Poročilo Sveta za zdravstvo, str. 7. 214 SI ZAL LJU 78, t. e. 5, a. e. 33, Poročilo s področja gospo- darstva, kmetijstva in gozdarstva, komunale, gradbeništva in stanovanjskih zadev, str. 13. 215 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Poročilo sveta za zdravstvo, str. 8. poročila, se preselila v Ljubljano in kmalu nastopila porodniški dopust. Stanovanje na Igu so tako zape- čatili in rezervirali za novega zdravnika. Začelo se je daljše čakanje na zdravnika, saj je Ig spadal med kra- je, kjer je bilo težko dobiti zdravstveno osebje, »kljub temu, da je enosobno stanovanje zagotovljeno«.216 Maja 1960 je na Ig prišel zdravnik Franc Cetin, ki pa je službo kmalu odpovedal zaradi neprimernega stanovanja, nizke plače, stalnega dežurstva in nizkega pavšala za zdravniške obiske.217 Leta 1960 je bila na Ig dodeljena tudi medicinska sestra Marija Zore. Za- radi pomanjkanja ustreznih stanovanj so jo namestili kar v prostoru otroške posvetovalnice, medtem ko naj bi se zdravnik preselil v poročno sobo, saj je obči- na njegovo stanovanje potrebovala za poštni urad.218 Cetinu se je pripravništvo izteklo februarja 1961.219 V začetku leta 1961 so za razpisano mesto zdravnika na Igu pogovori potekali s Tatjano Rebec-Gerbec in Tatjano Kranjc.220 Prav tako hitro so se menjale medicinske sestre. Na Igu je kot medicinska sestra najprej delovala Sta- ša Rupnik, ki je ob ustanovitvi Zdravstvenega doma 216 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 8. 217 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 9, Zapisnik 5. redne seje uprav- nega odbora ZD Rudnik, 14. 10. 1960, str. 2. 218 Prav tam, str. 3. 219 Prav tam, str. 2. 220 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 9, Zapisnik 6. redne seje uprav- nega odbora ZD Rudnik, 21. 1. 1961, str. 2. Ižanske pastirice (arhiv družine Piškurić). 174 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Rudnik odšla na izpopolnjevanje za patronažno se- stro. Njeno delo je začasno prevzela zobna instru- mentarka Andreja Vidmar. Po vrnitvi je Rupnikova delala v ambulanti, popoldne pa je opravljala patro- nažno službo. Ker je bilo to prenaporno, so za delo v ambulanti zaposlili še Tilko Šušteršič, a obe sta do konca leta 1956 odšli z Iga. V ambulanto so nato sprejeli bolničarko Marijo Zdravje, ki je stanovala na Igu.221 Od odhoda Rupnikove na Igu ni bilo stalne patronažne sestre.222 Najnujnejše obiske sta opravlja- li patronažni sestri iz mestnega dela,223 delno tudi babica, ki je delovala na Igu.224 To je bila Frančiška Prezelj, ki je delovala na 112,3 km2 velikem območju s 3.158 prebivalci.225 Skrbela je za vasi Ig, Dobravica, Sarsko, Kot, Staje, Iška vas, Iška, Gornji Ig, Matena, Iška Loka, Klada, Želimlje, Brest, Tomišelj, Straho- mer, Vrbljene, Dolnje Golo, Gornje Golo, Škrilje, Visoko, Zapotok, Selnik, Rogatec in Draga.226 Tudi babica je bila brez stanovanja in bali so se, da bi zara- di tega lahko odpovedala službo.227 V okviru ambulante na Igu sta delovala še posve- tovalnica za nosečnice in otroški dispanzer. V sled- njem je najprej enkrat tedensko delal Lobe, kasneje pa pediatri, ki jih je pošiljal Centralni otroški dispan- zer.228 Manjkala pa je zobna ambulanta, saj je zaradi neustreznih prostorov in domnevno premalo pacien- tov niso predvideli.229 Zato so morali prebivalci Iga zobozdravstvene storitve poiskati drugje. Poleg nestalnosti medicinskega osebja sta bili težavi zdravstvene ambulante na Igu obsežen teren in malo socialno zavarovanih ljudi, saj je bilo veli- 221 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Poročilo Sveta za zdravstvo, str. 7. 222 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 7. 223 Oblast se je zavedala pomena patronažne službe, ki je dajala nasvete materam z dojenčki, nadzorovala socialno stanje dru- žin in spremljala zdravstveno stanje predšolskih otrok. To so bili preventivni ukrepi, s katerimi so želeli zmanjševati šte- vilo obolelih otrok (gl. SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 11). 224 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Poročilo Sveta za zdravstvo, str. 9. 225 Prav tam, str. 14. 226 Prav tam, str. 9. 227 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 7. 228 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Poročilo Sveta za zdravstvo, str. 9–10. 229 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 6. ko kmečkega prebivalstva.230 Ambulanta na Igu po- leg tega ni bila opremljena s tekočo vodo. V njenih prostorih sta bila sicer vgrajena sodobni umivalnik in angleško stranišče, morali bi narediti samo še priklju- ček na lokalni vodovod in montirati malo elek trično črpalko. S tem bi hiša, v kateri so bili poleg splošne ambulante in posvetovalnice za otroke še krajevni urad, gozdna uprava in nekaj strank, dobila vodo.231 Vsakdanje življenje Število prebivalcev Iga je v obravnavanem obdo- bju naraščalo. Med letoma 1953 in 1961 se je po- večalo od 807 na 847, število gospodinjstev pa od 186 na 263.232 S 1. aprilom 1953 je na Igu stopila v veljavo nova numeracija hišnih številk.233 Počasi, a vztrajno so se kazale tudi spremembe v načinu življe- nja in standardu prebivalcev. Novi razvojni cilji, ki jih je država sprejela konec leta 1955, so med drugim vključevali dvig življenjskega standarda. Spremembe so postopoma zaživele od druge polovice petdese- tih let.234 Spreminjanje strukture prebivalstva je bilo ob koncu desetletja hitro v celotni občini Ljubljana Rudnik. Nekmečko prebivalstvo je poleg mestne- ga predela najhitreje naraščalo v Podpeči, na Igu in Škofljici.235 »Mnogo delavcev v industriji je še vedno obdržalo svoje koščke zemlje ali pa stanujejo na domu, se vozijo na delo, v prostem času pa, ko bi morali ime- ti možnost za strokovno in kulturno dviganje, morajo pomagati pri delu. Zato je njihovo prizadevanje na de- lovnem mestu v podjetju in tudi njih zainteresiranost za podjetje in njegov razvoj manjše, kot bi lahko sicer bilo. Poleg tega negativno vplivajo v drugi smeri, pa naj to objektivno hočejo ali ne, v smeri zaviranja naporov za modernizacijo kmetijstva.«236 A modernizacija je le počasi prihajala na Ig in v okoliške kraje. Na Igu so na primer ženske leta 1960 še vedno prale na Ižici. To vidimo iz želje po ureditvi perišča in dvigu po- drtih pralnih kamnov. »Je pa to splošna želja vseh peric severnega in zapadnega dela Iga, kakor tudi vasi Staje in Kot, katere so – ker ni vodovoda – prisiljene hoditi prat na studenec v sredini Iga«, so še dodali.237 230 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Razprava k Poročilu Sveta za zdravstvo, str. 42. 231 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 5. 232 Prebivalstvo in gospodinjstva po popisih 1948, 1953, 1961 in 1971 (https://www.stat.si/publikacije/popisi/1971/1971_3_ 01.pdf (28. 1. 2020)). 233 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2. 234 Prinčič, Nova gospodarska politika, str. 1000–1001. 235 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik seje komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, 17. 6. 1960, Poročilo tov. Habjan Franca na plenumu občinskega komiteja ZK Ljubljana-Rudnik, str. 2–3. 236 Prav tam, str. 3. 237 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev za proizvajal- sko skupino IV in V na področju Iga, 18. 3. 1960, str. 2. 175 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Do sredine petdesetih let 20. stoletja je bilo živ- ljenje skromnejše in kupna moč šibka. Zagotovljena preskrba prebivalstva je bila z začetkom leta 1953 ukinjena, toda oskrba s hrano je še nekaj časa ostala motena. Ko so občinski odborniki tega leta razprav- ljali o preskrbi z moko, maščobo in sladkorjem, so sklenili: »Vsi odborniki naj objasnjujejo prebivalstvu, da je teh živil za preskrbo prebivalcev dovolj in da naj ne nakupujejo večjih količin, ker s tem povzročajo mot- nje v preskrbi. V vseh trgovskih mrežah se uvede evi- denca nad potrošnjo, dolžnost OBLO je, da kontrolira te ukrepe.«238 Tudi iz sklepov o izterjavi oziroma rubežu davkov, ki so bili do sredine desetletja dokaj pogo- sti, lahko sklepamo, da ljudje niso imeli na razpolago veliko finančnih sredstev.239 Davki so bili občutljiva 238 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 5. redne seje ObLO Ig, 12. 4. 1953, str. 1. 239 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 3. redne seje ObLO Ig, 2. 2. 1953, str. 2; Zapisnik 5. redne seje ObLO Ig, 12. 4. 1953, str. 2. Šranga pri Gostišču Rupert (arhiv družine Piškurić). 176 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 tema in v zapisnikih se pojavljajo tudi poročila o ne- pravilnostih. Pri tem so izpostavili nekatere odborni- ke, ki niso bili sorazmerno obdavčeni v primerjavi z ostalimi prebivalci.240 Leta 1959 pa v poročilu ljud- ske milice zasledimo, da so ljudje na javnem zborova- nju kritizirali oblast, da ne gleda na kmeta in njegov obstoj. Dodali so: »Nekateri kmetje govorijo, da ne bodo mogli več shajati s svojimi kmetijami, če bodo imeli tako visoke davke, da bo boljše, če opustijo kmetije in gredo v službo s člani družine, da bodo na ta način lažje ži- veli kot pa tako. Drugi govorijo, da davkov enostavno ne bodo plačali, da se raje prepustijo rubežu. Tretji pa govorijo, da se danes ne gleda za napredek kmetijstva, ker hočejo kmete z davki uničiti.«241 Do sredine petdesetih let so tudi odnosi s Cer- kvijo ostajali izrazito konfliktni. Revizijska komisija OK KPS Ljubljana okolica je na primer leta 1952 izpostavljala tiste prebivalce, ki so jih redno videvali v župnišču, ali katerega od članov partije, da otroke uči verskih naukov. O ižanskem župniku je zapisala: »Na Igu je župnik Bergant,242 kateri je bil med okupaci- jo zagrizen sovražnik NOB in organizator be-ga. […] Mašuje tudi popoldne in to one praznike ali dneve, ko delavci dopoldne delajo v podjetjih, zato ga naši ljudje ocenjujejo kot zelo prebrisanega in zamaskiranega bivše- ga in sedanjega protiljudskega duhovna.«243 Tako stali- šče ni presenetljivo, saj je odnos med državo in Cer- kvijo leta 1952 dosegel najnižjo točko. Na Igu je bila v tem času odstranjena kapelica na studencu. Odlok o javnem redu in miru OLO Ljubljana okolica iz leta 1953 je cerkveno zvonjenje omejeval na redne cer- kvene obrede. Zvonjenje ni smelo trajati več kot tri minute, prepovedano je bilo pritrkovanje in zvonje- nje v nočnem času.244 Sicer pa je bilo prebivalstvo še vedno večinoma verno. V začetku petdesetih let je od 160 otrok na ižanski šoli kar 126 obiskovalo verouk, kar je znašalo dobrih 78 odstotkov.245 Kljub težavam so med letoma 1952 in 1954 ob- novili cerkev sv. Martina na Igu: prekrili so streho, zamenjali žlebove in se lotili restavriranja notranjosti. Obnovljeno cerkev si je leta 1954 ogledal tudi škof 240 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 1. redne seje ObLO Ig, 23. 1. 1954, str. 1–4. 241 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 7, Govorice o davkih in ukinitvi žage na Igu, 23. 2. 1959. 242 Anton Bergant (1904–1971), duhovnik. Po koncu druge svetovne vojne zaprt in obsojen na 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom zaradi agitiranja proti Osvobodilni fronti in sodelovanja z okupatorjem. Pogojno izpuščen maja 1951. Med letoma 1951 in 1971 je deloval kot župnik na Igu (gl. Griesser Pečar, Cerkev, str. 256–261; Jenko, Kronika Iga, str. 55; Zgodovina, Župnija Ig (http://zupnija-ig.rkc.si/zgodovina (24. 8. 2020)). 243 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Nekatere izjave članov KP na Igu in Iški vasi, str. 2. 244 Odlok o javnem redu in miru, Uradni list LRS, št. 30/1953, str. 409; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Dostava sejnih zapisnikov, 30. 6. 1953. 245 SI ZAL LJU 682, t. e. 3, a. e. 18, Pregled posečanja verouka šoloobveznih otrok: za mesec september, str. 1. Anton Vovk.246 Čeprav so se v drugi polovici desetle- tja postopoma rahljali napeti odnosi med Cerkvijo in oblastjo, je slednja še vedno pozorno spremljala delo- vanje prve. Ko je februarja 1960 na Igu, v Tomišlju in Želimljah potekal misijon, je dogodek skrbno sprem- ljala ljudska milica. V poročilu je navajala živahne priprave duhovnikov in nekaterih najbolj aktivnih vernikov ter spremljala program maš, predavanj, mo- litev in celo tega, koliko denarja je bilo zbranega pri ofru.247 Oblast se je trudila, da obisk na misijonskih obredih ne bi bil prevelik, zato se je »s strani političnih organizacij organiziralo razne izlete za šolsko mladino prav na tisti dan, ko je na sporedu misijona bil obred za mladino. Ta način odtegnitve je bil zelo uspešen, vsled česar pa so misijonarji obred seveda preložili na nasle- dnji dan. Posebno pa bi bilo potrebno omeniti primere na Igu, kjer je prav tako bilo v času misijona predvideno, da se bo vršilo zdravstveno predavanje. Prebivalci so na predavanje prišli, vendar ni bilo moč najti ključa dvora- ne. Drugi primer prav tako na Igu je bil, da ni bilo kino predstave z izgovorom, češ, da se ne izplača. Prav tako je bilo tudi na Igu, da je bila napovedana dramska pri- reditev. Zadnji dan pa je odpovedala ena izmed glavnih vlog z motivacijo bolezni. Iz navedenih treh primerov sledi, da se te prireditve niso vršile, ker so to onemogočili klerikalni elementi, s čemer je bila dana možnost večjim obiskom misijona.«248 Partijski sekretar je celo opo- zoril vse člane, »da se nebi našel kakšen član ZK oz. ožji člani njegove družine, ki bi se kakorkoli udeležil teh traparij«.249 Partija se je obregnila tudi ob predvajanje filma na božični večer 1959: »Nekateri člani so pripo- mnili, da se je filem predvajal v glavnem radi velikih finančnih težav, da imajo v planu kupiti nov kino pro- jektor, popraviti in povečati kino dvorano. Res je, kar se tiče finančnega stanja, vendar bi filem lahko planirali za kateri drugi dan, ne ravno na tak cerkveni praznik.«250 A so pri tem opozorili, da se ne sme preveč napadati kulturno umetniškega društva, »ker je že sedaj na zelo nizki stopnji in bi se lahko zgodilo, da bi v nasprotnem primeru tudi ti popustili«.251 Kulturno življenje na Igu je bilo razmeroma ži- vahno. Poleg filmskih predstav so ljudje za razvedrilo lahko obiskali gledališke igre. V začetku petdesetih let je kulturno prosvetno dejavnost na Igu vodil Ju- lij Škraba, ki je bil tudi upravnik kina.252 V okviru društva so sredi desetletja delovali ljudska univerza, 246 Jenko, Kronika Iga, str. 56–58. 247 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 8, Misijoni, 9. 3. 1960, str. 1–4. 248 Prav tam, str. 5. 249 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik organizacijskega sestanka članov ZKS terena Ig, 15. 2. 1960, str. 3. 250 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik sestanka ZK Ig, 21. 1. 1960, str. 1. 251 Prav tam. 252 SI ZAL LJU 682, t. e. 3, a. e. 18, Poročilo Ljudske prosvete Ljubljana-okolica, 1. 9. 1952, str. 2; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 2. 177 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 dramska sekcija, pevski zbor in knjižnica.253 Knjiž- nica je imela 460 knjig.254 Ljudi so spodbujali, naj se naročajo na Prešernovo knjižnico, a zanimanja ni bilo veliko. Predvsem v krajih, »kjer imajo močan vpliv duhovniki«, je bilo več naročnikov na Mohor- jevo družbo, od tega na Igu in v njegovi okolici 163, ter na razne verske časopise.255 Ljudska univerza je do konca desetletja prirejala različna predavanja, pri čemer so poročali, da je imela na Igu tradicijo in da ji je uspelo vključiti večje število ljudi.256 Ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let je tudi kino deloval pod okriljem kulturno umetniškega društva. Kinopredstave so postale glavna dejavnost društva, ki je v šolskem letu 1959/60 uprizorilo le eno igro, v naslednjem letu pa dramska sekcija ni več delovala.257 253 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 16–17; SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik 5. seje občinskega komiteja, 29. 2. 1956, Poročilo o kulturno prosvetnem delu Občine Rudnik, str. 1. 254 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik 5. seje občinskega komiteja, 29. 2. 1956, Poročilo o kulturno prosvetnem delu Občine Rudnik, str. 2. 255 Prav tam, str. 3. 256 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 16–17; SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 76; SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik 5. seje občinskega komiteja, 29. 2. 1956, Poročilo o kulturno prosvetnem delu Občine Rudnik, str. 2. 257 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 76, 79. V kinodvorani so občasno potekale tudi proslave ob državnih praznikih.258 Na Igu je bilo priljubljeno tudi petje. Prvi zbor po vojni je bil ustanovljen leta 1950, nastopal je na pro- slavah in samostojnih koncertih, a je deloval le nekaj let. Leta 1957 je bil ustanovljen mešani zbor, ki prav tako ni prepeval dolgo, leta 1959 pa mu je sledil še moški zbor. Na začetku ga je vodil Anton Glavan, učitelj na osnovni šoli Ig. Po treh letih se je zbor pre- oblikoval v oktet, Glavan je postal eden od pevcev, vodenje pa je prevzela Ileana de Fabrizio, učiteljica glasbe na ižanski šoli.259 Ig je bil vedno poznan po svojem gasilskem dru- štvu, ki je bilo ustanovljeno leta 1883. Leta 1953 je kupilo prvo motorno brizgalno, leta 1955 pa še so- dobno prikolico za prevoz gasilskega orodja. Leta 1953 je bila na Igu ustanovljena ženska desetina s 23 gasilkami.260 Društvo je ponovno bolj zaživelo med letoma 1959 in 1961, ko so člani imeli redne vaje in so uspešno sodelovali pri nekaterih požarih.261 Člani in drugi vaščani so pri gradnjah in nakupih opreme vedno pomagali s prostovoljnim delom in prispevki, 258 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik sestanka organiza- cije Z. K. – Ig, 21. 4. 1960. 259 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 216. 260 Prav tam, str. 210–211; Bukovec, 130. obletnica ustanovitve, str. 21. 261 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 76, 79. Gledališka igra v kinodvorani na Igu (arhiv družine Piškurić). 178 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 društvo pa je redno prirejalo gasilske veselice in tek- movanja.262 Prav tako je bilo močno razvito športno življenje. Na Igu je že leta 1956 delovala sekcija telovadnega društva Partizan.263 Leta 1959 jo je vodil učitelj Gla- van. Osnovali so sekciji za odbojko in rokomet, med- tem ko za orodno telovadbo in atletiko ni bilo ne za- nimanja ne vaditeljev.264 Po enem letu je odbojkarska sekcija propadla, medtem ko je rokomet ostal zelo priljubljen.265 Še dejavnejša je bila strelska družina, ki si je z udarniškim delom in različnimi akcijami gra- dila svoj dom. Strelski dom je bil zgrajen leta 1960 na ruševinah nekdanje italijanske postojanke.266 Od ostalih društev so delovali še čebelarji v okviru Čebelarske družine Ig, ki se je z družinama iz Iške vasi in Tomišlja okoli leta 1960 združila v Čebelarsko 262 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 211–212; Jenko, Kronika Iga, str. 71. 263 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik 5. seje občinskega komiteja, 29. 2. 1956, Poročilo o kulturno prosvetnem delu Občine Rudnik, str. 1. 264 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 227; SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 76; SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 10. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 11. 10. 1958, Poročilo o delu Sveta za pro- sveto in kulturo, str. 5. 265 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 227. 266 Prav tam, str. 226–227; SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kro- nika, str. 76–79; SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik sestanka organizacije Z. K. – Ig, 21. 4. 1960; Poročilo sekre- tarja osnovne organizacije ZKS terena Ig, 27. 10. 1960, str. 10. društvo Ig.267 Lovska družina Ig je bila ustanovljena že leta 1946, vanjo so bili vključeni tako domačini kot Ljubljančani.268 Mladinska organizacija na poli- tičnem področju ni delovala. Mladi so bili večinoma vključeni v športne aktivnosti ali v podjetja, ker so bili zaposleni.269 Leta 1953 je začelo delovati društvo upokojencev, ki je ob ustanovitvi štelo okoli 35 čla- nov. Nastalo je na pobudo upokojenih železničarskih delavcev.270 Zaključek Kljub temu da ohranjeni arhivski viri omogočajo omejen vpogled v celosten razvoj kraja, iz opisanega vidimo, da se je življenje prebivalcev počasi ustalilo v tirnicah, ki jih je začrtala povojna ureditev. Družbeni in gospodarski odnosi so bili vzpostavljeni v prvih povojnih letih, v tem pogledu obravnavano obdobje ni prineslo večjih sprememb in življenje je v novih razmerah steklo brez večjih pretresov. Živahno pa je bilo dogajanje na upravno-političnem področju. Kraj je bil najprej središče samostojne občine, na koncu pa vključen v občino Ljubljana Vič-Rudnik. Prav 267 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 207. 268 Prav tam, str. 218–219. 269 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 3, Zapisnik 2. seje sekretariata občinskega komiteja ZKS, 26. 1. 1956, str. 1; SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Poročilo sekretarja osnovne organizacije ZKS terena Ig, 27. 10. 1960, str. 10. 270 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 208. Ob prevzemu motorne brizgalne na Vrhniki, 1953 (arhiv družine Piškurić). 179 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 upravno-politične spremembe so občutneje vplivale na njegove razvojne možnosti. Bližina glavnega mesta ni pripomogla, da bi se kraj hitreje razvijal. Tako gospodarski razvoj kot ra- zvoj infrastrukture kažeta velike zaostanke v primer- javi z mestom in njegovimi urbaniziranimi predme- stji. Gospodarski razvoj, ki je bil po vojni začrtan z ustanovitvijo raznih krajevnih podjetij, ni imel pri- čakovanega uspeha. Podjetja so se v petdesetih letih pogosto borila z nizko storilnostjo, slabimi pogoji za delovanje in razvoj ter s pomanjkanjem surovin, ki je bilo značilno za prvo polovico desetletja. V začetku obravnavanega obdobja so bili prebivalci še v veliki meri vezani na kmetijstvo, na prelomu desetletja pa se je njihova struktura zaradi procesa deagrarizaci- je začela počasi spreminjati. Povečevalo se je število zaposlenih v nekmetijskih dejavnostih, s tem pa so prišle spremembe v načinu življenja in standardu. A marsikdo je ohranil svoj košček zemlje in ga obdelo- val v prostem času. Življenje ljudi je ostajalo razmeroma skromno vsaj do sredine petdesetih let, pa tudi kasneje je mo- dernizacija razmeroma počasi prihajala v kraj. Lo- kalna oblast se je trudila z razvojem kraja in njegove infrastrukture, a najpogostejša ovira so bila skromna finančna sredstva, zato so projekti napredovali poča- si. Največji investicijski podvig je bila obnova stare šolske stavbe, ob prelomu v novo desetletje pa so se začeli pripravljati na gradnjo nove. Ostala infrastruk- tura se je razvijala z majhnimi koraki. Vedno znova je zmanjkalo sredstev za modernizacijo vodovoda, ki je ostala največja neuresničena želja prebivalcev. Ob priključitvi k občini Ljubljana Rudnik se je odloča- nje o razvojnih projektih bolj kot prej premaknilo v Ljubljano, že tako skromna sredstva pa so se delila na mnogo večje območje, kar je dodatno upočasni- lo razvoj infrastrukture. Zato je bilo toliko bolj po- membno sodelovanje s prebivalci, ki so pri razvoju infrastrukture pomagali tako z delom kot z denarni- mi prispevki. Samoiniciativnost se je kazala tudi na drugih po- dročjih. Skromno življenje ljudi ni oviralo pri razvi- janju pestrega družabnega življenja. Kultura, šport in razna društva so se vztrajno razvijali ter skrbeli za ži- vahnejši prosti čas. Ob sicer redkih dokumentiranih primerih pa so ljudje celo pokazali, da se ne strinjajo z načrti oblasti, ki so šli v škodo kraja in njegovega razvoja. Prav tako nova družbena ureditev ni mogla izkoreniniti starega načina življenja, kar je ne nazad- nje razvidno iz ohranjanja verskega prepričanja in navad. In kljub željam partije po večjem političnem udejstvovanju med ljudmi ni bilo pretiranega zani- manja zanjo, kot tudi ne za druge družbenopolitične organizacije ali zadružništvo. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1267, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji, 1945– 1980. SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 31, Okrajni ljudski odbor Ljubljana okolica, 1945–1958 LJU 78, Občinski ljudski odbor Ljubljana Ru- dnik, 1955–1961 LJU 342, Zbirka fotografij LJU 460, Osnovna šola Ig, 1872–1970 LJU 484, Kmetijsko gospodarska šola Ig, 1952– 1959 SI LJU 682, Okrajni komite Zveze komunistov Slovenije Ljubljana okolica, 1945–1954 SI LJU 694, Občinski komite Zveze komunistov Slovenije Ljubljana Rudnik, 1945–1989 ČASOPISI Glasnik Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana-okolica in Mestnega ljudskega odbora Ljubljana, 1954. TISKANI VIRI Uradni list FLRJ, št. 22/1953 Uradni list LRS, št. 11/1952; št. 30/1953; št. 24/1955; št. 17/1959; št. 2/1960; št. 3/1961 LITERATURA Bukovec, Franc idr.: 130. obletnica ustanovitve Pro- stovoljnega gasilskega društva Ig. Ljubljana: Salve, 2013. Čepič, Zdenko in Prinčič, Jože: Gospodarske spre- membe v začetku petdesetih let. Slovenska novejša zgodovina 2: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848– 1992 (ur. Jasna Fischer idr.). Ljubljana: Mladin- ska knjiga, 2005, str. 961–965. Griesser Pečar, Tamara: Cerkev na zatožni klopi. So- dni procesi, administrativne kazni, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana: Družina, 2005. Jenko, Barbara: Kronika Iga 1945–55. Ljubljana: Fi- lozofska fakulteta, 1990 (tipkopis diplomske na- loge). Jere Grmek, Mateja: Društva in klubi v občini Ig. Krim odmev bo dal. Zbornik občine Ig 2002 (ur. Miha Preinfalk). Ig: Občina Ig, 2002, str. 207– 232. 180 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Piškurić, Jelka: Ig v letih 1945–1952: družbene, po- litične in gospodarske razmere ter življenje v prvih povojnih letih. Kronika 67, 2019, št. 2, str. 307–322. Piškurić, Jelka: Od stare do nove šole na Igu. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 289–302. Piškurić, Jelka: Začetki zapora na ižanskem gradu (1946–1956). Kronika 68, 2020, št. 2, str. 257–272. Prinčič, Jože: Nova gospodarska politika in druga petletka 1956–1960. Slovenska novejša zgodovina 2: Od programa Zedinjena Slovenija do mednaro- dnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer idr.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 1000–1002. Prinčič, Jože: Podržavljenje gospodarstva. Slovenska novejša zgodovina 2: Od programa Zedinjena Slo- venija do mednarodnega priznanja Republike Slo- venije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer idr.). Ljublja- na: Mladinska knjiga, 2005, str. 873–878. Prinčič, Jože, Čepič, Zdenko: Razvoj gospodarstva do začetka šestdesetih let. Slovenska novejša zgodovi- na 2: Od programa Zedinjena Slovenija do medna- rodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer idr.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 1002–1008. Vilfan, Sergij (ur.): Ljubljana: 1945–70. Ljubljana: Mestni arhiv, 1970. Župančič, Jože: Okraj Ljubljana okolica. Upravni, zem- ljepisni, gospodarski in statistični priročnik. Ljublja- na: samozaložba, 1953. SPLETNI VIRI Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG- -G3PDEIFR Statistični urad Republike Slovenije, Prebivalstvo in gospodinjstva po popisih 1948, 1953, 1961 in 1971 https://www.stat.si/publikacije/popi- si/1971/1971_3_01.pdf Župnija Ig, Zgodovina http://zupnija-ig.rkc.si/zgodovina S U M M A R Y Ig from 1952 to the establishment of the Mu- nicipality of Ljubljana Vič–Rudnik The article discusses the development of the vil- lage of Ig between 1952 and 1961. The relatively short period brought about quite a number of administra- tive changes. The Municipality of Ig, established in 1952, encompassed the former local people’s com- mittees of Ig, Iška vas, Tomišelj, Golo–Škrilje, and Želimlje. In terms of size, it was among the largest municipalities in the district of Ljubljana okolica (Ljubljana surroundings). Following the introduc- tion of the communal system, it ceased to exist in June 1955 and was incorporated into the Municipal- ity of Ljubljana Rudnik, which expanded deep into the countryside. In February 1961, the Municipality of Ljubljana Rudnik merged with the Municipality of Vič into a large new Municipality of Ljubljana Vič–Rudnik. The author first presents the holders of local au- thority as well as the developments in the admini- strative-political and economic areas. Ig developed slowly, within the framework of social and economic relations set in the post-war years. The revolutionary government measures from the years immediately after the war were somewhat relaxed. Nonetheless, despite the Communist Party endeavours towards an enhanced political engagement, the population took little interest in it. Initially, agriculture remained the main economic activity, primarily based on land cultivation. Livestock breeding and fruit production were less developed, and a significant part of income was derived from forestry. Until the turn of the cen- tury, there was no major interest in organising coop- eratives. In terms of industry, Ig had its own metals industry company (Kovinska industrija Ig), which initially produced various kinds of agricultural ma- chinery and subsequently redirected its production to metal packaging. Crafts, especially private work- shops, and trade were poorly developed. The major obstacle to the development of infra- structure was modest funding. The biggest invest- ment was made into the renovation of the old school building, whereas other infrastructure developed in small steps. The chronic shortage of funds crippled the modernisation of the water main, which thus remained the biggest unfulfilled ambition of the lo- cal population. On the incorporation of Ig into the Municipality Ljubljana Rudnik, the decisions on de- velopment projects were, more than before, made in Ljubljana, and the already modest funds were dis- tributed across a much larger area. The article also describes the development of education and healthcare, as well as the local every- day life. At first, life was modest and major changes occurred at the turn of the decade, when the struc- ture of the population slowly began to change and the number of employees in non-agrarian sectors increased. Nevertheless, many retained their land plots and cultivated crops in their spare time. Peo- ple were also active in social activities; culture, sports, and various clubs developed steadily, contributing to a variegated leisure-based sociability.