Cene Logar:
BRENTANO
Začetnik fcnomcnoloSkc žolč jc Fran/. Brentano (183<S-1915). Njegovo življenje je bilo izredno burno, enako buren in razgiban pa jc tudi razvoj njegove filozofije. Izšel jc iz aristolciske fiJozofije, kmalu pa je začel z analizo zavestnih pojavov na osnovi moderne angležke empirične psihologije. To so bili začetki fenomcnologije. Leta 1872 postane izredni profesor za filozofijo v Wtirzburgu, 1874 pa na Dunaju. Zaradi političnih in verskih konfliktov leta 1895 zapusti Dunaj in se preseli v Italijo, leta 1951 pa iz Italije v Švico (Zürich).
Ko je bil profesor na Dunaju, so bili njegovi učenci tudi A. Meinong, E. Husserl, A. Marty, ki so to filozofijo razvijali naprej na osnovi Brentanovcga prvotnega pojmovanja filozofskih problemov. In tako jc med drugim nastala Mcinongova filozofija - predmetna teorija in Husserlova fenomenologija. Brentano pa je potem živel ločeno v Italiji in razvijal ter spreminjal svojo filozofijo dalje na osnovi ostre samokritike svojih prvotnih pojmovanj gnoseolo.?kih problemov. Tako je nastala nova filozofija, ki je bila ostra kritika in negacija prvotnih stališč, pa tudi stališč in pojmovanj Meinonga in Husscrla, ki sta ostala na nicravih prvotnih stališčih.
Vendar so skoraj vsa njegova nova odkritja in pojmovanja ostala v rokopisih v Firencah in Ztirichu. Nekateri njegovi učenci in učenci teh učencev pa so bili ves čas z njim v osebnih in pismenih stikih in so diskutirali o teh problemih (Husserl, Stumpf, Kastil, Kraus). Toda večjega vpliva na njih ni imel več. Vsi njegovi rokopisi so bili po njegovi smrti preneSeni v Prago, kjer jc T.Masaryk, kije bil tedaj njegov učenec, ustanovil Brentanov institut. Tu sem po svojih končanih študijah v Ljubljani dve leti študiral tudi jaz. Vodil ga je prof. O.Kraus, s katerim sem si jaz že kot študent v Ljubljani dopisoval o fenomenološki problematiki. Pred Nemci je O.Kraus leta 1938 pobegnil v Anglijo in, kolikor sem informiran, preselil rokopise
v London. Pred vojno sta iz tega arhiva izdala O.Kraus in A.Kastil okoli deset knjig, za eno pa vem, da je bila izdana po vojni v Londonu.
Tema moje razprave je Brcnianova filozofija v njenem razvoju: a) Brentanovo prvotno pojmovanje zavesti in njenega predmeta, b) nastanek filozofije A.Meinonga in E.Husserla na osnovi tega pojmovanja, c) Brentanova kritika tega pojmovanja zavesti in njenega predmeta ter
istočasno kritika filozofije Meinonga in Husserla.
* * *
V Brcntanovi mladosti je v Nemčiji in Avstriji prevladovala Kantova in Heglova filozofija. Proti tej filozofiji seje pojavljal vse ostrejSi
odpor. Med njene nasprotnike je spadal tudi Brentano, ki jeskuSal ustvariti
in utemeljiti osnove protikantovske in protiheglovskc filozofije, t.j. proti Kantovemu idealizmu in Heglovemu absolutnemu idealizmu. Ker je v mladosti kot teolog moral Študirati filozofijo Tomaža Akvinskega, ki je izhajala iz Aristotelove filozofije, gaje to privedlo do podrobnejšega študija Aristotelove filozofije, ki je postala dejansko izhodiSče njegovega filozofskega razvoja. Napisal je tudi več del o tem: "Vom mannigfachen Bedeutung des Seienden nach Aristoteles" (leta 1862), "Die Psychologie des Aristoteles, insbesondere seine Lehre von nous poietikos" (leta 1867). Do leta 1874 je bil profesor na univerzi v Würzburgu, tega leta pa je bil imenovan za profesorja na Dunaju. Istega leta tudi izda "Psychologie vom empirischen Standpunkt I". Na Dunaju je ostal do leta 1880 kot profesor. Tedaj pa se je moral zaradi spopada s katoliško cerkvijo odreči profesuri in se nato habilitiral kot privatni docent na isti univerzi. Na Dunaju je ostal vse do leta 1895, ko je pre.?el preko Zürieha in Lausanne v Italijo. Tu je živel do leta 1915, ko je Avstrija stopila v vojno proti Italiji in je moral oditi ter se preseliti v Švico, kjer je umrl 17.3.1917.
Ko je bil profesor na Dunaju, je vzgojil celo vrsto učencev, ki so bolj ali manj nadaljevali njegovo tedanje filozofsko pojmovanje ter tvorijo t.i. Brentanovo fenomenološko šolo. To so predvsem: grof Hertlin, Hermann Schell, Carl Stumpf, Anton Marty, Franz Hillebrand (eksperimentalni psiholog), Edmund Husserl (fenomenolog), Alexius Meinong in Alois Höfier. Tudi Meinong je potem organiziral inštitut za eksperimentalno psihologijo, kar se Brentanu pred tem ni posrečilo, ko ga je poskušal že leta 1874; nadalje je njegov učcnec Christian Freiherr von
Ehrenfels, Twarclowski (Lvov). Marly pa je po lern vzgojil naslednje učence: Alfreda Kastlla, Joscpha Elsenmanna, Emila Utitza, Oskarja Krausa. Razen Mcinonga in Höflerja so vsi njegovi učenci z njim v inozemstvu vzdrževali zveze vse do njegove smrti; v pismih so razpravljali o posameznih filozofskih problemih, posebno o njegovih novih filozofskih pojmovanjih, do katerih je prihaja! v poznejših Iclih in ki pomenijo bistveno spremembo tistih pojmovanj, ki jih jc predaval na Dunaju.
Že lela 1885 je ob svojem odhodu z Dunaja izdal publikacjo svojega predavanja "Štiri faze filozofije in njen trenutni položaj". Tu je pokazal razvoj filozofije skozi njeno zgodovino, ki naj bi imela po stopnji razcveta tri stopnje propadanja: pi-va stopnja propadanja naj bi imela značaj upadanja teoretičnega raziskovanja in prevladovanja praktičnega značaja. Ta stopnja naj bi bila v starem veku izražena v epikurejski in stoični filozofiji, ki jc sledila razcvetu v Platonovi in Aristotelovi filozofiji. Prosvetljenska filozofija IS.st pa je sledila Leibnizovi, Descartesovi in Lockeovi filozofiji. Za drugo stopnjo je značilen dvom kot rcakcija na dogmatizcm. Ta jc v novejžem času izražena predvsem v filozofiji Davida Humea. Tretjo stopnjo je imenoval mistično stopnjo, ki sledi skeptični filozofji in uporablja samovoljna sredstva, da bi prišla do najvišjih spoznav in resnic: v starem veku je sledila skepsi mistična šola novopitagorejcev in novoplatonikov; v srednjem veku je sledila nominalistični tendenci mistična faza, v novem veku pa je sledila Humovi filozofiji spckulativna filozofija Kanta, Hegla, Fichteja in Schellinga, kjer jc dosegla ta filozofija najvišjo točko.
Brentano je v svoji mladosti doživel prav to najnižjo stopnjo upadanja filozofije in se obrnil proti njej. Zato je v svoji habilitaciji leta 1866 napisal: "vera philosophiac methodus nulla alias nisi scientiae naturalis est". To stališče je bilo tudi osnovno stališče vse njegove filozofije in ga je že od mladosti dalje ločevalo od spckulativnc filozofije. To stališče je tudi osnova in izhodišče vse fenomenološke šole - fcnomenologije, ki ji je ostal zvest do smrti. Ta usmeritev Brentanovc filozofije je bila tudi tista, ki je v Avstriji in Nemčiji usmerjala filozofska raziskovanja iz nemške klasične spekulativne filozofije Kanta, Hegla idr. v znanstveno raziskovanje, ki izhaja iz psiholoških raziskav zavesti, na osnovi katerih je lahko prikazoval to spckulativno filozofijo kot zgrešeno. Prav zaradi tega so mu tedaj očitali psihologizcm. Dejansko pa jc prav s to metodo in s tem
izhodižčem ponovno osnoval znanstveni značaj filozofije, kakrSnega jc la imela v dobi svojega razcveta za časa Aristotela, Descartesa in Lebniza. Prikazal je, kako so druge filozofske discipline povezane s psihologijo in analizami zavesti, kjer imajo svoje najtrdnejše izhodiSčc in osnovo.
Pri tem pa mora psihologija postopati po ločno opredeljeni metodi. Na osnovi te metode je Brentano strogo ločil med deskriptivno psihologijo in genetično psihologijo: gcnetična psihologija raziskuje nastanek doživetij, deskriptivna psihologija pa analizira ta doživetja sama. Zato mora biti deskriptivna psihologija (psihognozija) predpogoj za genetično psihologijo, kajti če hočemo raziskati zakonitosti in pogoje nastajanja doživetij, moramo najprej v osnovi poznati ta doživetja. Do tega spoznanja je Brentano prišel šele za časa svojega delovanja na dunajski univerzi, zato te delitve še ni izvedel v svoji prvi knjigi "P.v.e. Stdp.I" (leta 1874), prav zaradi tega pa tudi ni izdal nadaljnjih zvezkov te psihologije, pač pa je to podajal v posameznih razpravah (predavanje "Das Genie" leta 1892, "Über ein optisches Paradoxon" leta 1892/93), "P.v.e.Stdp.I." pa je obsegala večinoma deskriptivne, psihologistične analize doživetij, kjer je podal novo klasifikacijo psihičnih fenomenov; te je ločil na predstave, sodbe in čustva.
Meinongova filozofija izhaja iz Brentanove filozofije zgodnje dobe. V tej dobi je Brentano izdal med drugim predvsem "Von der mannigfachen Bedeutung des Seienden nach Aristoteles" (leta 1862), "Psychologie vom empirischen Standpunkt 1" (leta 1874) ter "Vom Ursprung der sittlichen Erkenntnis" (leta 1889). V teh delih je tudi podano njegovo pojmovanje predmeta zavesti in biti, ki jc osnova Meinongove predmetne teorije in Ilussedove fenomenologije. To pojmovanje pa je pozneje odločno podvrgel samokritiki, toda bilo je že prepozno. Na osnovi tega zgodnjega pojmovanja zavesti in predmeta zavesti, biti, so Husserl, Meinong in Marty dosledno gradili svojo filozofijo in reševali filozofske problemenaprej. Tako je nastala Husscrlova fenomcnologija, kije bila zelo vplivna ob koncu prejšnjega in začetku tega stoletja. Isto velja tudi za Meinongovo predmetno teorijo.
Zato je treba a) najprej podati osnovna Brentanova pojmovanja temeljnih problemov filozofije, kakor jih je izpostavil v svojem zgodnjem
obdobju, če hočemo razumeli nastanek b) Husserlove fenomenologije in Memongove predmetne teorije ter fenomenologijo in predmetno teorijo sämo; C) nato je treba podati Brentanovo kritiko svojega prvotnega pojmovanja, kije hkrati kritika Husserlove fenomenologije in Meinongove predmetne teorije. Tako ima ta prikaz tri dele.
V "Psychologie vom empirischen Standpunkt I" (okr. "P.v.e.S.I" Str. 124) pravi: "Vsak psihični fenomen je karakteriziran po tem, kar so imenovali sholastiki srednjega veka intencionalna (tudi mentalna) meksistenca predmeta, in kar bi mi -čeprav ne s popolnoma nedvoumnimi izrazi - imenovali odnos na vsebino, odnos na objekt (s čimer ni razumeti realnosti), ali pa imanentna predmetnost. Vsak obsega v sebi nekaj kot objekt, čeprav ne vsak na isti način. V predstavi je nekaj predstavljeno v sodbi priznano ali zavrženo, v ljubezni ljubljeno, v sovraStvu sovraženo. Ta mtencionalna ineksistenca je lastna izključno le psihičnim fenomenom Torej lahko psihične fenomene definiramo, če rečemo, da so takžni fenomeni, ki intencionalno obsegajo v sebi predmet."
Na str.lll pravi: "Primer za psihične fenomene nudi vsaka predstava prek občutka ali fantazije; pri tem pa s predstavo ne razumem tega, kar je predstavljeno, pač pa akt predstavljanja. Torej sližanje glasu videnje barvnega predmeta...pa tudi miSljenje spložnega pojma..., vsako sodbo..., čustvovanje..." Po tem pojmovanju imamo torej lahko za objekt poleg realnega (stvari) tudi nerealno. Če torej sodimo "ta gora je", naj bi ta "je" pomenil enako pritrditev, kot če rečemo "1 + 1=2" ali "možnost potresa je", "razlika med A in B je" itd. Po tem pojmovanju zavesti imamo torej lahko za predmet zavesti tudi nekaj, kar ni stvar, realnost, pačpa tudi nekaj nerealnega, nestvarnega.
Do tega stališča je prišc! Brentano na osnovi analize zavesti, zavestnih pojavov, fenomenov, ki jo je izvržil v "P.v.e.S.I" in to se je v glavnem tudi skladalo z dotedanjim pojmovanjem v filozofiji, da imamo tudi nerealne objekte mišljenja.
V sodbi "možnost drevesa je" naj bi bil torej izraz "možnost" resnično ime, ki naj bi pomenilo predmet, na katerega naj bi bila usmerjena naša sodba. Take naj bi bile vse naše sodbe o biti, nebiti česa, možnosti, nemožnosti česa. Beseda "je" naj bi se torej vtakšnih sodbah uporabljala v enakem smislu kot pri sodbi "drevo je", "drevesa ni", "drevo je možno" itd
To pojmovanje je lorej logično sledilo iz njegovega prvotnega pojmovanja psihičnega akta kol intencionalnega, kot naperjenega, kot obsegajočega v sebi svoj predmet.
Toda ta "bit" nečesa, "možnost" česa, "nemožnost" česa itd. ni nikaka stvar, reč (res), pač pa nerealno. Meinung to imenuje objektiv, ki ne eksistira, pač pa obstoji. Obstoj in eksistenca sla mu torej različni "vrsti biti". Na tem pojmovanju pa temelji vsa Meinongova predmetna teorija, vsa njegova filozofija. In podobno je tudi s Husserlovo idealno bitjo, na kateri temelji vsa njegova fenomenologija.
Brentano je to svoje prvotno pojmovanje irealij iz sedemdesetih in osemdesetih let prejSnjega stoletja pozneje spreminjal in kočno pristal (predvsem v "P.v.e.S IT", leta 1911, in razpravah, ki so po njegovi smrti izSle v "Wahrheit und Evidenz" ter drugih delih) v novem pojmovanju. To njegovo novo pojmovanje je najostrej.?a kritika njegove prejSnjc filozofije in torej tudi filozofije Husserla in Meinonga, ki je iz tega izSla.
Brentanov razvoj se je vršil v popolni odrezanosti od avstrijske filozofske javnosti, predvsem v inozemstvu v Italiji. S svojimi nekdanjimi učenci je o teh problemih diskutiral le prek pisemske korenspondence.
V tem razvoju spozna, da pojem zavesti, tj. "na nekaj nanašajočega se", naperjenega, predstavljajočega si, sodečega itd., ne more biti enoten, če ta nekaj, ki ga imamo za objekt, ne bi spadal pod isti pojem. Med "drevesom", ki naj bi bilo predmet moje predstave, in med "bitjo drevesa", ki naj bi bila predmet moje sodbe "drevo je", pa ni nobenega skupnega pojma. Najvišji in najširši pojem, pod katerega spada vse, kar obstoji, je namreč "stvar", "reč", "realno". Bit stvari pa ni nič realnega, torej ne obstoji, je le ftkcija, torej so fikcije vsi Meinongovi "objektivi", "dignitativi", "deziderativi", enako pa tudi vse Husserlove idealne biti.
Drugi osnovni dokaz o zmotnosti teh irealij je tudi dejstvo, da iz priznanja teh irealij sledjo absurdnosti: če poleg stvari A obstoji tudi eksistenca A-ja, mora slediti še eksistenca eksistence A-ja, eksistenca eksistence eksistence A-ja itn. v neskončnost. Enak absurd sledi iz neeksistence A-ja. V svojih nadaljnjih raziskovanjih je torej Brentano ugotovil, da za predmet svojega mišljenju ne moremo imeti nikdar kaj drugega kot stvarno, reč, stvar (Ding, Wesen).
Sodbe, v katerih so besede bil, nebit, možnost, nemožnost, vrednost, nevrednost, eksistenca, neeksistenca, prednost, nič itd., moramo
prevesti - če jim hočemo dali prvi smisel - v sodbe, ki so bolj ali manj indirektne sodbe o stvareh, stvarnem, bitnem: če trdim možnost kake stvari, tedaj namreč dejansko apodiktično zanikam tistega, ki to stvar pravilno apodiktično zavrača: namesto izjave o domnevno nestvarni, irealni možnosti nastopi indirektna izjava o stvarnem stanju.
Na ta način se mnogovrstnost tako imenovanih irealnih objektivov spremeni v mnogovrstnost odnosov zavesti. V stavku "ncmožnost je" ali "nebit je" beseda "je" nima istega pomena kot v stavku "drevo je". V drugem primeru ima "je" pomen pritrditve. V prvem pomenu pa v zvezi "ncmožnost jc" izrazi apodiklično negiranje. Tu beseda "ncmožnost" ni ime za neko stvar, ki se irdi, pač pa fungira sopomensko (mitbedeutend, sinscmaniično), enako ludi beseda "je"; je torej sinsemantični del stavka, enako je sinsemantičcn tudi "je". Le zaradi zunanje samostalnižke oblike se smatra za avtosemantični (samopomenski) samostalnik.
Brentano torej dokaže, da vse, kar postane predmet našega predstavljanja, sojenja in interesa, spada pod en edini najvišji vrstni pojem, pod pojem bitja stvari ali realnega. Tako je Brentano s svojo spoznavno teorijo in celotno filozofijo razrušil tisočletne fikcijc platonovskih idej, aristotelovskih form, idealnih bili itd., ki so prišle v filozofijo iz vsakodnevnega jezika in njegovih izrazov.
S tem je v pojmovanju spoznavanja odpadla teorija adekvacije, spoznanje samo se izkaže kot merilo bivajočih stvari, da so, in nebivajočih, da niso. Kot popolnoma nepotrebne in kot fikcijese ob tej teoriji izkažejo različni Meinongovi objektivi, dignitativi, deziderativi itd.: pri pravilnem sojenju se torej ne ravna niti predmet po mišljenju niti mišljenje po predmetu. Pravilno je tedaj gnoseološko stališče, ne pa ontološko.
Tu je podan v najkrajši obliki razvoj Brcnlanovega nauka od njegove prve stopnje v "P.v.e.S I." prek nje razraščanja v b) Meinongovo filozofijo, predmetno teorijo, do e) Brentanove kritike svoje prve stopnje. To kritiko bomo pozneje natančneje podali, ker nam bo le tako jasna vrednost in nevrednost Meinongove filozofije.
Ko bomo odkrili direktne zavestne odnose namesto indirektnih, se bodo različni idealni predmeti, objektivi, dignitativi, deziderativi itn. pokazali le kol različni odnosi zavesti.
V kratkem bi lo pokazali in izrazili takole: če rečemo "nebit jc", ta "je" navidez izgleda kot afirmacija, kakor v primeru, če rečem "drevo je", vendar pa v povezavi z "ncbitjo" izrazi negiranje. Kajti "nebit" ni ime za nekaj, kar afirmiramo, pač pa ima le na zunaj (kot samostalnik) obliko samopomenskcga (sclbstbcdcutcnd, avtosemntiene^a) imena, dejansko pa je sopomenski, sinsemantični del stavka, sinsemantikon, ki ne more biti predmet naše zavesti niti v predstavah niti v sodbah niti v čustvih niti v stremljenjih. Predmet vseh teh oblik nafie zavesti morejo namreč biti le stvari=realnosti, bitja.
Brentano je v tej svoji samokritiki podrobno pokazal, da pri spoznavanju ne gre za adaequatio intellectus et rei, ter dokazal, da je (evidentno) spoznanje samo merilo bivajočih stvari, da so, nebivajočih, da niso. Pri pravilnem sojenju se namreč ne ravna niti mižljenje po predmetu niti predmet po mišljenju. Torej pri spoznanju ne gre niti za avtonomijo niti za heteronomijo, pač pa za ortonomijo.
A. Da bi jasneje videli izhajanje Mcinongove filozofije (tudi Ehrenfelsove, Husserlove, Höflcrjevc, C.Stumpfove, A.Martyjeve, Hillebrandove) iz prvotnega Brcntanovega nauka in istočasnost njegove poznejže samokritične filozofije, moramo podati vsaj na kratko osnovna stališča prve faze Brentanove filozofije.
Iz predavanja "O pojinu resnicc" (leta 1889), po smrti objavljeno v "Wahrheit und Evidenz" (slr.24):
"O čemer koli ("irgend etwas") se sicer vselej sodi, toda kaj pomeni ta "karkoli" ("irgend etwas")? To je terminus, ki se lahko uporabi za boga in za svet, za vsako stvar in nestvar (Unding)... Področje, za katero je primeren trdilni način sojenja, imenujemo področje eksistirajočega, področje torej, ki ga je treba razlikovali od pojma stvarnega, bitnega, realnega; področje, za katerega je primeren nikalni način sojenja, imenujemo področje neeksistirajočega. Torej resnična je sodba, katera o tem, kar je, trdi, da jc, in o tem, kar ni, zanika, da bi bilo..."; str.25: "V ničemer drugem kot v tem, kar sem tu dejal, obstoji skladanje (soglasje) resnične sodbe s predmetom. Skladanje tu ne pomeni, biti enak ali podoben; pač pa skladali se tu pomeni biti odgovarjajoč, skladen, strinjati
se, s tem harmonirali, ali kakrgnekoli ekvivalentne izraze bi bilo tu mogoče uporabiti."
Brentano torej tu uporablja izraz "karkoli", ki mu je najširši izraz za vse obstoječe, za realno in nerealno, za "stvar in nestvar".
To pojmovanje predmeta zavesti je bilo njegovo tedanje pojmovanje, iz katerega je izžla filozofija njegovih zgodnjih učencev predmetna teorija A. Meinonga, E. Husserla idr. in je tudi osnova njihovega idealizema.
Kot smo že omenili, je pozneje svoje pojmovanje zavesti in njegovega predmeta podvrgel oslri in dolgotrajni kritiki, rezultat katere je bilo: Ta predmet zavesti = "nekaj" mora biti enoten pojem, če naj bo pojem tega "nekaj" enoten pojem, ne more obsegati v sebi tako realnega kot nerealnega, kajti med njima ni ničesar skupnega: med drevesom, kamnom, človekom, itd. na eni strani in "bitjo človek", "nebitjo človek",' "nemožnostjo" okroglega kvadrata itd. ni ničesar skupnega.
V svojem pozncjgem razvoju je Brentano dokazal, da more biti predmet naže zavesti le stvar, realno, res. Vse kar nam izgleda, da je predmet naše zavesti, a naj ne bi bila stvar, je možno in potrebno prevesti na njega pravi pomen, na stvar. Če se ne da prevesti na stvar, dejansko ni nikak predmet zavesti, pač pa le fikcija, fiktivni predmet.
Dalje, v "Das Seiende im Sinne des Wahren" (fragment nastal do 190), "Wahrheit und Evidenz", str.31: "Kaj (etwas) je lahko nekaj resničnega in dejanskega, ne da bi bilo kak dejanski A. Je dejansko mišljeni A in torej - ker to pove isto- tudi dejanski mišljeni A. Nasproti temu pa lahko postavimo zopet drugi mišljeni mišljeni A, če kdo misli, da kdo misli A
Ni mogoče, da bi bil A-misleči, ne da bi bil mižljeni A, in obratno. Toda zato še ni mogoče reči, da je A-misleči po njem mišljeni A (der A-Denkende sei das von ihm Gedachte A). Oba pojma nista identična, pač pa korelativna. Nobenemu ne more v stvarnosti kaj odgovarjati, ne da bi drugemu kaj dejansko odgovarjalo. Toda samo eden je pojem stvarnega, ki se dela in deluje (gewirkt wird und wirkt); drugo pa je le pojem nečesa, ki nastane in obstoji kot spremljajoče bivajoče (begleitendes Seindes) le'ko ono deluje; ko neha delovati, preneha tudi ono... Sodbi: 'obstoji mišljeni A' je ekvivalentno: 'obstoji A-misleči'."
Tu imamo leta 1902 pojmovanje zavesU, ki je Se deloma zavezano zgoraj navedenemu stališču iz leta 1889, nakazuje pa se že novo pojmovanje.
Brentano je torej v pojmovanju zavesti na začetku izhajal iz Aristotelovega nauka o aclacquatio inlellcctus et rei, skladanju zavesti (sodbe, predstave) z eksistenco-neeksislenco predmeta. Toda že tedaj je bil deloma samostojen in je Aristotelov nauk tudi izboljžal. Tako je poznal poleg sintetične sodbe ge nje ekvivalent: "S je P" = "SP je". Tudi tedaj mu je predstavljala evidenca kot pravilno karakterizirajoča sodba osnovo v pojmovanju spoznanja resnice. Toda pri tem je še vedno pojmoval resnico s stališča adekvacijc, vendar ne adek-vacije zavesti s stvarmi, marveč z eksistenco-neeksistenco predmeta, bitjo-nebitjo predmeta. Sodba "Aje B" mu je torej pomenila priznanje biti, ki je izražena v tej sodbi. Če je spoznanje-resnica adekvacija rei et intcllectus, je torej adekvacija zavesti-sodbe z bitjo A-ja. Na najkrajši način se da to izraziti z: "misleči je" = "mišljeno je", "predstavljajoči si goro predstavlja" = "predstavljena gora je". Tu po njegovem torej ne gre le za goro, pač pa tudi za njeno bit, ki naj bi bila predmet sodbe. Gora pa naj bi bila predmet predstave. Tako je uvedel v filozofijo najrazličnejše irealnosti, ki so jih potem razvijali in odkrivali njegovi učenci: Husserl idealne predmete idr., Meinong pa Sachverhalte, objektive, dignitative, deziderative, eksistence, neeksistence, možnosti, nemožnosti, verjetnosti itd.
Osnove za to pojmovanje so podane predvsem v predavanju "O pojmu resnice", Dunaj, leta 1889 ("Das Seiende im Sinne des Wahren", fragment, pred 1892), dalje v "Die Grundteilung der psych. Phänomene bei Descartes, leta 1889 (kot pripombe v knjigi "Vom Ursprung der sittlichen Erkenntnis", leta 1889), "Windelbands Irrtum hinsichtlich der Grundeinleitung der psych. Phänomene" (leta 1889), "Zur Kritik von Sigwarts Theorien von existentialen und negativen Urteilen" (leta 1889), "Von der Evidenz" ("Die 'clara et distincta perceptio' bei Descartes"; "Sigwarts Lehre von der Evidenz und seine Postulate"), leta 1889.
Vse te irealne bitnosti, eksistence, neeksistence, Sachverhalte idr. je Brentano uvedel v filozofijo, ker ga je k temu sililo njegovo pojmovanje resnice in spoznanja kot adekvacije zavesti z njenim predmetom: kot naj bi imele predstave svoje predmete, tako naj bi jih imele tudi sodbe in emocije. To naj bi bili imanentni objekti teh doživetij.
V clolgolcincm intenzivnem analiziranju leh problemov pa je Brentano spoznal vse to pojmovanje "imanentnih predmetov" zavesti za zmotno. V pismu Oskarju Krausu iz Fircnc6.1X.19()9 pojasnjuje tudi, kako je do tega pojmovanja prišel in kako ga je moral opustiti: "Če sem govoril o 'imancntncm objektu', tedaj sem uporabi! izraz 'imanenten' zalo, da bi se izognil nesporazumu, ker mnogi imenujejo objekt to, kar je zunaj zavesti. Jaz pa sem govoril o objektu predstave, ki ji prav tako pripada, če ji zunaj zavesti nič ne ustreza. Ni bilo moje mnenje, da je imanetni objetkt 'predstavljeni objekt'. Predstava nima 'predstavljene stvari', pač pa 'stvar',prcdstava konja torej nima 'predstavljenega konja', pač pa 'konja' za (imanetni, t.j. edini pravi) objekt. Te<^a objekta pa ni. Predstavljajoči ima nekaj za objekt, ne da bi ta zato tudi bil."
"Mentalno ineksisteneo objekta", "imanentno predmctnost", ki jo je Brentano prevzel od Aristotela, torej ne smemo jemati kot način biti stvari v zavesti (Seinsweise des Dinges im Bewusstscin), pač pa le kot nejasno povedano dejstvo, da imam nekaj (stvar, realno bit) za objekt, se nanjo nanaSam, se duševno ukvarjam. Torej je Brentano spoznal za zmotno, da moremo imeti za objekt zavesti tudi tako, kar - če bi eksistiralo - ne bi bilo realnost = stvar = bitje, torej nerealnost. Tega zmotnega in od Brentana opuščenega pojmovanja pa se je držala starejša generaeija Brentanovili učenccv, ki je razvijala svojo filozofijo prav na osnovi teh stališč.
Do tega spoznanja Brentano Se ni prišel, ko je pisal "Vom Ursprug der sittlichen Erkenntnis" in pripombe k njej leta 1889 ter razprave, objavljene po njegovi smrti v "Wahrheit und Evidenz".
Tako pravi tu na str.45: "Pojma eksistence-neeksistence sta korelata pojmov resnice afirmativnih in negativnih sodb. Kol pripada sodbi sojeno, afirmativni sodbi afirmativno sojeno, negativni sodbi pa negativno sojeno: tako pripada pravilnosti afirmativne sodbe eksistenca afirmativno sojenega, pravilnosti negativne sodbe pa eksistcnca negativno sojenega; in če rečem, da je afirmativna sodba resnična, ali da je njen predmet eksistirajoč; če rečem, da je negativna sodba resnična, ali da je njen predmet neeksistirajoč; rečem v obeh primerih eno in isto. Prav tako je zato bistveno isti logični princip, če rečem, v vsakem primeru je resnična bodisi afirmativna sodba bodisi negativna sodba, ali vsaka je bodisi cksistirajoča bodisi neeksistirajoča.
Polcmlakcm je npr. trditev rcsnicc sodbe, da je človek učen, korelat trditve eksistence njenej^a predmeta "učeni človek", in trditev resnice sodbe, da noben kamen ni živ, korelat trditve neeksistence njenega predmeta "živi kamen". Korelatni trditvi sta neločljivo eno tu in povsod. To jc tako kol pri trditvah, da je AB in da je BA, da A dela B in da je B delan od A.
Na str.4S: "...dejanski kentaver nc eksistira, predstavljeni pa eksistira in sicer tolikokrat, kot si ga predstavljam. Komur takoj ne bo poslala jasna razlika med on lios alcthes, tj. v smislu cksislirajočcga, od on v smislu stvarnega, bitnega, temu bodo tudi najbogatej.?e ilustracije z drugimi primeri težko pomagale do razumevanja."
V svoji razpravi "Das Seinde im Sinne des Wahren" leta 1902 ("Wahrheit und Evidenz", str.30-32) Sc pravi: "Nemogoče je, da bi bil A-misIeči, ne da bi bil mi.šljeni A, in obratno.Toda zaradi tega Sc nc moremo reči, da je A-misleči = po njem mišljeni A (der Denkende sei das von ihm gcdachtc).
Iz tcga torej vidimo, kot pravi O. Kraus, da je Brentano še leta 1889, ko jc izda r'Vom Ursprung der sittlichen Erkenntnis" ter te pripombe, pojmoval nauk o intencionalnosti kot mentalni eksistenci objekta in je predstavljenega kentavra pustil cksistirati kol cksistirajoči korelat "predstave kentavra".
Kmalu nato je začel s svojo samokritiko, in leta 1905 mu je bil ta nauk žc tako tuj, da je mi.slil, da ga ni nikdar zastopal. V pismu Martyju pravi: "Prestava nima predstavljene stvari, pač pa 'stvar', torej npr. predstava konja nima 'predstavljenega konja', pač pa 'konja' za (imancntni, ki ga je treba imenovati tako edino pravi) objekt. Husscrl pa v 'Logische Untersuehungcn'objektečutnihintcncij smatra Se kot'rcalncscstavnc dele zavesti' (LU II, str.238,244) in v Ideen, str. 88,91 in v korelativnih fikcijah med nocmo in noczo."
Neodvisno od Brcnlana pa v tem času ludi Rchmkc odkrije teorijo objekta in vsebine.
Tudi v svojem predavanju "O pojmu resnice" leta 1889 zastopa Brentano Aristotelovo slaližčc adacquatio intellectus et rci, ki ga je dobil pri Aristotelu prcdvsein v Metafiziki IX, 10, kjer pravi "Če kdo smalra za ločeno, kar je ločeno, za povezano, kar je povezano, sodi pravilno; moli se
pa, kdor se zdarži nasprotno, kot so stvari." Brentano pravi o tem mestu, da je bila s tem priznana resnica za skliulje sodbe z dejanskimi stvarmi.
Vse to Brentanovo pojmovanje zavesti, njenih predmetov, spoznanja in resnice je bila torej osnova celotne Meinongove in Husserlovc
filozofije. Ta dva sta vsa ta staližča le dosledno razvijala.
***
B. Osnovna izhodižča Meinongove filozofije se skladajo z zgoraj navedenim Brcntanovim pojmovanjem zavesti; v "Über Gegcnstandsthcoric", /1, pravi: "Vedno, kadar spoznavamo, spoznavamo nekaj, kadar sodimo, sodimo o nečem, kadar sc veselimo, se veselimo nečesa". V "Gegenstände höherer Ordnung" (GA II, str.l 15) pa: "Ta nekaj je predmet zavesti: in 'napcrjcnost na predmet'jc nekaj karaktcrisličncga za zavest, je tisto, kar loči zavest od fizičnega."
GA II, str. 485: "Psihični proces, ki ga imenujemo spoznanje, sam zase gc nc tvori cclotncga stanja spoznanja: spoznanje je takorekoč dvojno dejstvo, v katerem stoji nasproti spoznanju spoznano kot nekaj relativno samostojnega, na kar jc ... spoznanje naperjeno in kar psihični akt takorekoč zajame, obscže ali kakorkoli že opišemo nekaj, kar se ne da opisati itd."
Mcinongova filozofija jc torej le dosledna konsckvenea zgodnje faze Brentanove filozofi'je.
V "Sclbstdarstcllungen", str.43, pravi Mcinong: "Nasproti dojetju je njega predmet logično prejšnje, celo v primeru, da ta predmet doživetju časovno sledi. Zaradi tega dojctjc predmeta nikdar nc more ustvariti niti modificirati, ampak mora iz mnogoličnosti danega takorekoč Ic izbirati. Tudi 'subjektivnost', rccimo, čutnih k\'aliicl, pove samo lo, da jc ta izbor določen po ustroju dojcmajočega subjekta in ne po ustroju stvarnosti, ki naj se spozna. O čem takem reči, da eksistira le 'za mene' ali v 'moji
predstavi', jc neadekvatno prav do nesmiselnosti: tu cksistira le dojemajoče
doživetje, njega predmet pa sploh ne, tako da mu moremo priznati kvečjemu pseudoeksistenco."
Predmeti so po Meinongu dveh vrst, realni in idealni; idealni npr. objektivi so tisti predmeti, ki niso in ne morejo postati nič stvarnega ali sposobni bili ostvarjeni. Realni pa so tisto, kar običajno imenujemo "objekti", npr. miza, mesto, veselje, razdalja. Vsi ti predmeti so ali objekti
ali objektivi. Zaradi velike sploSnosti lucli za objektive ni mogoče podati nikakršne definicije, pač pa le opise. Objektivi nimajo biti, ki jo imajo objekti, so pa vsekakor bit, in to bil v ožjem pomenu, ali takovost (c.fr. "Über die Möglichkeit und Wahrscheinlichkeit", slr.25,26, "Annahmen^", 61).
Predmeti, kol npr. hi.ša, ura, so realni; če že ne cksislirajo, pa vsaj lahko eksistirajo. Nerealni pa so listi predmeti, kijih ni mogoče označili za realne, čeprav jih afirmiramo: primanjkljaj, meja, preteklo, enakost: vse to more le obstajati. (GA II, str.394, "Gcg. höh. Ord.", str. 136-146)
Poleg objektivov in objektov pa je Mcinong v zadnjem obdobju svojega delovanja "odkril" še clignitative in deziderative ("Emot. Präsent", / 11,). Objektivom so podobni v tem, da so tudi ti predmeti višje vrste, idealni predmeti, ki temelje na objektih in objektivih, končno pa vedno vsaj na objektivih.
Mcinong tako priznava primarnost "predmeta", ki je dejansko izveden iz zavesti, jc torej objcktivacija zavesti. Torej je ta predmet dejansko sekundaren, izveden iz zavesti, iz doživetij. Zato mora priznati toliko vrst predmetov, kolikor vrst doživetij pozna. Tako mu je objektiven tudi "realni svet" - naša materija, kakor tudi svet idealnih predmetnosti, veljavnosti.
Predmet - akt - vsebina doživetja: kaj je torej predmet, kaj akt, kaj je vebina doživetja, predstave, sodbe, čustva, stremljenja? V "Erfahrungsgrundlagen", str.57, pravi: "Če mislim enkrat na rdečo, drugič na zeleno barvo, tedaj to ne more biti ista oziroma popolnoma enaka predstava, s katero enkrat dojamem la predmet, drugič drugega. To pa, v čemer je ena prirejena enemu, druga pa drugemu predmetu, to je vsebina. Kot je znano, predmet, ki ga dojema kaka pred.siava, sploh ni treba, da bi eksistiral; tem bolj gotovo pa mora bili vsebina, prek katere ga predstava dojame. Če je torej predmet pseudocksisicnicn, kolikor jc predstavljen, tedaj je to, kar jc na dejansko cksistirajoči predstavi lega predmeta njemu (ne pa tudi vsakemu drugemu prcdmclu) prirejeno, vsebina te predstave. Ta vsebina je torej edino to, kar je takorekoč na pseudoeksistentnem predmetu zaznavno in v danem primeru tudi zaznano.
V "Über die Gcgenst. höher. Ordn.", GA II, slr.3S2, pravi: "Nič ni bolj običajnega, kakor nekaj si prcdslavljali, ali o nečem sodili, kar ne eksistira. S to nceksistenco pa jc različno: lahko obstoji v kakem protislovju
kot pri okroglem kvadratu, lahko pa jc Ic dejanska, kakor jc to pri zlati gori. Lahko pa gre za nekaj, kar po svoji naravi ne more cksistirati v toliko, kolikor ni nič realnega: enakost med 3 in 3, različnost med rdečo in zeleno barvo lahko obstoji, ne more pa eksislirati lako kot hiSa ali drevo. Končno more nekaj biti realno, čeprav je cksisliralo v preteklosti ali bi v prihodnosti, ne pa v sedanjosti. Kljub temu pa je sedaj predstavljeno. Predstava torej eksistira: kdo pa bi hotel dopustiti, da predstava eksistira, vsebina pa ne?"
V	"Selbsldarstellungen", str.2], pravi: "Kot vsebina nastopa na predstavi tisti del doživetja, prek katerega ima predstava ravno ta predmet, ne pa drugega, ki je torej predmetu, točneje objektu, v posebni meri prirejen v konstanci in variabilnosti. To vsebino je (kot "psiholožko vsebino") treba razlikovati od "vsebine" v smislu logike in posebno ne zamenjati s predmetom, s katerim jc v korelaeiji."
V	GA II, str.3S2 do 384: "Princip, da mora imeti vsako psihično, predvsem vsaka predstava, neki predmet, se ne tiče transcendentalnega, pač pa pseudoeksistentnega objekta. Dejansko, če mislim na zlato goro^ tedaj morem popolnoma naravnost reči, da eksistira v moji predstavi. In kakor predstavljena zlata gora tako eksistira končno tudi predstavljena razlika, predstavljena preteklost, da celo predstavljen okrogli kvadrat. Toda tu nas ne sme motiti jezik. Tisto, čemur se tu pod imenom "predstavljanje zlalc gore" upravičeno prišteva eksistenca, je ravno predstava zlate gore. Saj v predstavi eksislirati ni nikakršno eksistiranje zlate gore. Eksistenco zlalc gore moremo imenovali Ic psevdoeksistenco.
V"Annahmen",str.79,"Gegensländehöher.Ordnung"/3,4,pravi:
"Predmetu ni bistveno, da ima kakršnokoli bit, torej more zavest 'imeti' kak predmet, ne da bi ta bil, t.j. eksistiral ali obstajal."
Tako Meinong uvede Izvenbit čistega predmeta (Ausscrscin des reinen Gegenstandes). ("Annahmen", 1910, str.79 dalje, "Über die Gegenst höher.Ordn.",/3,4.)
O aktu in vsebini pravi v "Annahmen", slr.84: "Ker pa nimajo svojih predmetov le predstave, ampak tudi sodbe, so nasproti različnim objektom različne predstavne vsebine, nasproti objektivom pa vsebine sodb, inedlem ko ostaja akt predstave in akt sodbe isti. Sodbe različnih vsebin, različnost v aktu ni važna, služijo zato, da se enkrat sodi bil (Sein), drugič nebit
(Nichtsein)."
V	"Stellung" f 3, str.l6, pravi: "V sojenju imamo opravka s tclično in sintetično funkcijo našega mišljenja. V prvem primeru dojame naše mišljenje bit (Sein), v drugem takovost (Sosein), obakrat seveda objektiv, ki je v prvem primeru objektiv biti (Seinsobjektiv), v drugem primeru pa objektiv takovosti (Soseinsobjektiv). Takovost hiše npr. ne more obstajati brez biti (Sein). Vendar pa moremo reči, da imajo npr. liki geometrije svoje lastnosti, svojo takovost brez bili. Torej takovost ni odvisna od biti (Sem). To je princip."
V	"Emot. Präsent.", / II , pravi: "Štirim glavnim razredom, predstavljanju, mišljenju, čustvovanju in stremljenju stojijo nasproti predmetni razredi objektov, objektivov, dignitativov in deziderativov, katerih posebnosti pa ne tvori šele posebnost dojemajočih doživetij. -"Da nekega določenega A ni, skratka nebil A-ja" (Nichtseien des A), je prav tako objektiv kol bil A-ja (Sein des A): in prav tako kot sem upravičen irditi, da A ni, tako pripada objektivu "nebit A-ja" samemu neka bit (točneje obstoj-Bestand) (prim, tudi "Annahmen"). Objcklivbodisi bili bodisi nebiti pa je nasproti svojemu objektu, čeprav cum grano salis, tako kol celola
nasproti delu. (GA II, "Gegcnslandsth." / 4)
Vsi ti predmeti kot taki po Meinongu torej niso spadali v nobeno znanost, niti v prirodoslovje nili v metafiziko, v ontologijo, v logiko ali spoznavno teorijo. Iz tega torej sledi zahteva po posebnj znanosti o teh predmetih in to je predmetna teorija. ("Gegenslandlheorie"/9, Uber die Stellung der Gegenslandsthcorie, str. 32,24)
Ker Meinong zavestnih pojavov ne razlaga iz materialne objektivnosti, ampak materialno objektivnost iz zavestnih pojavov, je popolnoma nujno, da se mu mora objeklivirali vsak zavestni, miselni pojav in grupa pojavov. Tako mu je korelal predstave objekt, korelat sodbe objektiv korelat čustva dignilaliv, korelat stremljenja deziderativ. Ce bi poznal še več kategorij doživetij, bi poznal Še več teh objektivnosti, če pa manj, pa manj teh objckiivnosli: svet objektivnosti mu je enostavno objektivacija zavesti.
***
C. Najbolj jasno kritiko vseh teh idealnih predmetov, irealij, podaja Brentano v "Psychologie vom empirischen Standpunkt II.", leta 1911, -"Anhang".
V "Anhang" IX, sir. 158 -pravi: "Vsako psihično nanaSajoče sc (psychish sich Beziehendes) se nanaža na stvari, realno, bitno (Wesen). Stvari pa, na katere se človek psihično nanaSa, v mnogih primerih ne obstoje. Imamo pa navado reči, da so tudi to objekti. To pa je neprava uporaba besede 'biti', ki si jo nekaznovano dovoljujemo zaradi praktičnosti, kot npr. 'vzhajanjc sonca'. S tem ne rečemo nič več, kot da se psihično dejavni na to nanaša. Podobno je, če rečemo 'kentaver je pol človek pol konj.', čeprav kenlavra v pravem pomenu ni; torej tudi ni pol človek pol konj."
Kot je lastnost psihično dejavnega, da se nanaža na stvari, pripeljala do tega, da se govori o objektih, ki so v psihično dejavnem, tako je okoližčina, da se psihično dejavni nanaša različno na isto stvar, pripeljala do tega, da govorimo o čem, kar je na določen način več kot objekt, tega v sebi obsega in se prav tako nahaja v psihično dejavnem. To so imenovali "vsebino" psihičnega odnosa. In sicer so pri sodeči psihični dejavnosti razen o objektu govorili še o vsebini sodbe. Če sodim: "Kentavra ni", potem naj bi bil objekt sodbe kentaver, vsebina sodbe pa naj bi bila "da kentavra ni" ali "nebit kentavra".
Če rečemo, da je ta vsebina v psihično dejavnem, tedaj zopet uporabljamo "biti" v nepravem pomenu besede in ne rečemo nič drugega, kot kar pri uporabi "biti" v prvem pomenu izrečemo v besedah "psihično dejavni kentavra zanika v modus praesens".
Šli pa so Že dalje in so glede razlike med pravilno in nepravilno sodečim govorili o vsebinah, ki dejansko so, in o takih, ki dejansko niso. Tako so npr. rekli o tistem, ki kenlavra zanika, da pravilno sodi, in da je torej "nebit kentavra" dejanska, medlem ko "bit kentavra" ni dejanska. In obratno: ker je res, da drevo obstoji, so rekli, ne le, da drevo je, ampak tudi da bit drevesa je, njegova nebit pa ni.
Torej so obravnavali vsebine analogno kot objekte, med katerimi so razlikovali takSne, ki so le v nepravem pomen« v psihično dejavnem, in takšne, ki so poleg tega še v pravem pomenu in torej spadajo med resnične stvari. Nebit kentavra torej smatrajo za dejansko stvar, in to imenujejo objektiv.
Toda tu gre le za fikcije. Kdor reče, da "nebit kentavra je", ta dejansko Ic zanika kentavra v modus praesens. Torej ne moremo napraviti za oVijekt tako kot kentavra tudi bit ali nebit kentavra, pač pa le kentavra
trdilno ali nikalno. Torej nikdar nc moremo imcIi za objekt psihičnih odnosov kaj drugega kot reči, ki vse spadajo pod pojem realnega.
Objekt psihično nanagajočega se, psiliičnega nanaSanja, doživetja torej more biti le realno, stvar, ne pa sedanjost, preteklost ali prihodnost, niti sedanje, preteklo in prihodnje, niti eksistenca in neeksistenca, ah eksistirajoče in neeksistiijoCe, niti nujnost in neniijnost, možnost m nemožnost, ali tudi nujno in nenujno, možno in nemožno, ah resnica m zmota, ali resnično in zmotno, niti dobro in zlo, niti t.i. stvarnost (energeia) ali oblika (eidos), niti objekti kot objekti, kot priznano, zanikano, ljubljeno, sovraženo, predstvljeno.C'Ps.v.e.S H",sir. 162, podč. C.L.)
Literatura
A.Mcinong-Übcr Annahmen. 1910
-	Über die Stellung der Gegenslandslheoric im System der Wissenschaften, 1907
-	Über die Gegenstände höherer Ordnung (GA II)
-	Über die Möglichkeit und Wahrscheinlichkeit, 1915
-	Philosophie der Gegenwart in Selbstdarstellungen, 1921
-	Gesammelte Abhandlungen (GA, I, II, 1914 (Selbstdarstellungen)
F. Brentano - Psychologie vom empirischen Standpunkt, I, II, 1924,1925
-	Kategorienlehre, 1933
-	Vom Ursprung der sittlichen Erkenntnis, 1921
-	Versuch über die Erkenntnis, 1925
-	Wahrheit und Evidenz, 1930