Listek.
131
je naravno tudi slog pisateljev gostobeseden in pri vsem tem temen. Končno treba še omeniti, da je slog včasih maniriran. Tako se prevečkrat čitajo iste besede ponavljane, n. pr. Mir. Mir na moru. Sumrak, in to v dveh vrstah; »Mir — mir« št. 69; Mir. Mir i noč, a nedjeljni počinak. — Tudi aforistično kratke vrste se nam zde afektirane.                                                            R- P.
D. Trnoplesar-Budisvoj. Cviječe i trnje. Stihovi. U Trstu. Tiskom i na-kladom Tisk. Dolenc. 1898. Ozka 8". 108 str. Cena?
Pesmi diletanta, ki si v svojih prostih uricah krajša čas s pesnikovanjem in izliva v stihe svoje domorodnc čute. Poleg dobrega zrnja je tudi mnogo plev.
Hrvaški »Salon«. Na Franje Josipa trgu stoji v Zagrebu nova palača, ki priča svetu, da je naš bratovski narod hrvaški zares stopil v prvo vrsto kulturnih narodov evropskih. Ta moderna palača je »Umjetnički dom«, v katerem so hrvaški slikarji in kiparji sredi decembra m. 1. razstavili svoje umotvore. Ne nameravam pisati morda kakega obširnega estetično-umetniškega poročila — takega poročila tudi ne bi mogel spisati, ker nisem strokovnjak — hočem samo opozoriti čitatelje »Zvonove«, ljubitelje umetnosti sploh in pa rojake svoje na veliki napredek, ki so ga storili Hrvatje na polju umetnosti . . .
Rusi imajo svojega Rjepina, Antokoljskega, Vereščagina . . . Poljaki Sie-miradzkega, Vjeruša-Kovalskega, Ajdukiewicza, Matejka . . . Cehi svojega Bro-žika, Mvslbeka, Hynaisa, Aleša, Ženiška, Vješina . . . Jugoslovani pa do novejšega časa nismo imeli posebno znamenitih upodabljajočih umetnikov. Toda sedaj stopa tudi Jugoslovan na dan, in jugoslovanski slikarji in kiparji stopajo v vrste svetovnoznanih svojih severnoslovanskih tovarišev  .  . .
Ko prideš po visokih stopnicah v krasni »Umjetnički dom«, ko hodiš po njegovih dvoranah, opremljenih povsem po modernem slogu in okusu, ko uživaš plodove čopiča in dleta umetniškega, se od spoštovanja klanjaš genijem, ki so ustvarili toliko in tako divnih stvari, prsi pa se ti polnijo s ponosom in veseljem; saj je vse to delo naših najbližjih bratov!  .  .  .
Sedim na zeleno-baržunasti zon. Luč prihaja od zgoraj. Premočni in direktni solnčni soj zmanjšuje in slabša bela, pod stekleno streho razpeta rjuha. Pred menoj stoji Valdečev »Genij« iz gipsa. Duša mu hrepeni v višave idealov... Toda privezan je! Ponosne peruti so se mu sklonile v obupu, in glava se mu je povesila k tlom. Revež! Jaz pa mislim, da je dobro tako! Največji umetnik ne sme pozabiti, da je sin zemlje, da na ti zemlji žive in trpe njegovi rojaki in soljudje. Izmed ljudi — za ljudi, izmed bratov — za brate! Iz te zemlje, ki je ubogega »genija« privezala nase, je zraslo njemu samemu navdušenje za ideale; na ti zemlji bije tudi njemu kako srce; na ti zemlji je doma ljubezen in altruizem ... pa tudi sovraštvo in črt . .  .
Ali ni ta krasni kip — pendant Bukovčevemu »Ikaru« — nekak »motto« celi razstavi? Kaj drugega predstavljajo vsi umotvori nego — življenje? Človeško je vse, kar občudujemo na teh slikah, na teh plastikah! In vse, kar ustvarja človek, je človeško; pa naj nam kak umetnik upodobi božanstvo samo — najpopolnejši lik, ki mu ga more dati, kaj je drugega nego  lik človeški?. . .
Sedem drugam, hodim iz dvorane v dvorano, od slike do slike, od kipa do kipa. Osemnajst umetnikov, med njimi dve dami, je .razstavilo 158 plodov svojega duha in svoje dlani. Opazil sem pa takoj, da niso na ti razstavi zastopani vsi hrvaški slikarji in kiparji. Tako n. pr. zaman iščeš slikarjev, patra Medoviča in Mašiča, in pa kiparja Rendiča.